Nika Kovač: Ko skupnost ustvari upanje

Spremembe so skupnost

Ta misel me je vodila pri vseh kampanjah Inštituta 8. marec. Potek je bil vedno podoben. Ob srečanju z družbenimi problemi, zgodbami in težavami ljudi smo se vprašali, kaj lahko spremenimo in kako je to povezano s temeljnimi vrednotami pravične in solidarne družbe, za katere se zavzemamo.

Od spremembe definicije posilstva in spolnega nasilja, tako da samo ja pomeni ja, do brezplačnih šolskih kosil, ki bodo v polnosti zaživela naslednje šolsko leto, novega vira čiste vode za Anhovo in zakonodaje, ki bo omogočala, da bodo tudi tam zadihali čist zrak, je bilo izhodišče vsake kampanje podobno: rešitve oblikujemo skupaj za korist vseh in na temeljih skupnih interesov, ki ljudi združujejo za skupno dobro. Nismo nagovarjali ali moledovali oblastnikov, ki bi probleme že lahko rešili, temveč smo se povezovali tako, da je bilo mogoče spremembe uveljaviti.

Tako je nastala tudi kampanja My Voice, My Choice: z željo, da bi imela vsaka ženska v Evropi pravico odločati o svojem telesu in imela za to tudi ustrezne pogoje oz. zdravstveno oskrbo. Prav iz Slovenije smo zgradili vseevropsko skupnost ljudi različnih prepričanj in verovanj, ki jih druži skupna zahteva po vzpostavitvi finančnega mehanizma, ki bo vsem ženskam v Evropi zagotavljal dostop do varnega splava. Zbrali smo več kot milijon sto tisoč podpisov, s čimer smo lahko vstopili v mehanizme in procedure evropskih institucij.

Kampanja My Voice, My Choice, za varen in dostopen splav Foto: Inštitut 8. marec

Vstop v evropske institucije

Vedeli smo, da nas v nadaljevanju čaka najtežji del skupnih prizadevanj. Skupina iz Inštituta 8. marec, brez politične moči in brez izkušenj z bruseljskimi hodniki in pisarnami, se je znašla v svetu birokratskih postopkov in nevidnih meja. A smo hitro ugotovili, da za vrati mnogih pisarn ne sedijo le funkcionarji, temveč ljudje, ki so nam pripravljeni pomagati. Hodili smo od pisarne do pisarne: od konservativcev do socialnih demokratov in levice, od liberalcev do zelenih. V urah pogovorov, razlag, argumentov so se stkala zavezništva, ki jih na začetku ni bilo mogoče pričakovati.

Noč, ko bi skoraj izgubili

Dan pred odločilnim glasovanjem o podpori Evropskega parlamenta pobudi My Voice, My Choice so me poklicali iz ene od konservativnih političnih skupin, v kateri smo imeli precejšnjo podporo. Sporočili so mi, da glasovi niso več zagotovljeni, ker smo se preveč jasno in glasno opredeljevali proti genocidu v Gazi, razkrili pa so mi tudi, da poteka zakulisna politična trgovina. Bili smo na tem, da izgubimo. Da se bo tehtnica prevesila v napačno smer ravno takrat, ko je bila podpora našim prizadevanjem ključna.

In takrat sem se spomnila na pogovore z dedkom. Lahko izgubljamo bitko zaradi političnega trgovanja v institucijah in političnih skupinah, a ostajajo nam ljudje. Imeli smo samo še eno noč za ukrepanje. Naredili smo edino, kar nam je preostalo: pozvali smo skupnost, ljudi po vsej Evropi, naj pišejo svojim poslankam in poslancem, naj jih pokličejo, naj jih spomnijo, zakaj je to glasovanje pomembno. Poslance in poslanke smo klicali k odgovornosti. Naše sporočilo je bilo jasno: vaše glasovanje ne bo neopaženo.

Trenutek, ki ga ne pozabiš

Pred glasovanjem nismo več pričakovali zmage. Pripravili smo se na poraz. A se je zgodilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabila. Naš predlog je bil izglasovan. V dvorani so se objemali ljudje iz različnih poslanskih skupin. V dvorani so se objemali ljudje, ki se sicer ne strinjajo tako rekoč o ničemer. Skupnost je premagala logiko partikularnih političnih interesov in kupčkanje pod mizo. Povezana skupnost raznolikih posameznikov s skupnim ciljem dobrega, ki smo jo gradili dolgo, je pokazala svojo moč.

Nika Kovač: "Pred glasovanjem nismo več pričakovali zmage. Pripravili smo se na poraz. A se je zgodilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabila. Naš predlog je bil izglasovan." Foto: Inštitut 8. marec

Kaj bi povedala dedku

Vemo, kako naj bi delovala demokratična družba: na volitvah državljani in državljanke volimo poslance in poslanke. Njihova služba in odgovornost sta, da delajo za dobro skupnosti in spoštujejo pravno in socialno državo. Vse prepogosto pa je slika drugačna: izvoljeni predstavniki ljudstva širijo razdor, pozabljajo na povezovanje in se, namesto da bi se ukvarjali s skupnim dobrim, ukvarjajo s tem, kaj je dobro zanje same. Politika se tako sprevrže v kupčkanje, trgovanje in tekmovanje egov, kar ljudi navda z apatijo in občutkom, da kot državljani in državljanke (Evrope) ne moremo storiti veliko, da nas politika ne zadeva, da moramo nad njo obupati.

Sama sem prepričana, da je ravno v takih trenutkih nujno, da se povežemo, delujemo, politikom jasno pokažemo, da jih opazujemo, in jih pozovemo k odgovornosti. Spremembe se lahko zgodijo, spremembe so mogoče.

Dedku ne morem več povedati, kaj se je zgodilo tisti dan. Ko sva zadnjič govorila, lani na silvestrovo, ga je skrbel svet vojn in neenakosti, v katerem narašča razlika med interesi oblasti in kapitala, ki jo pogosto usmerja, ter interesi ljudi.

A če bi lahko, bi mu še enkrat povedala, da upanje ni naivno. Je odločitev, ki jo je treba negovati iz dneva v dan in lahko vodi k sistemskim spremembam. Tudi če smo in ko smo razočarani nad politiki.

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.