Nedelja, 22. 3. 2026, 4.00
4 dni, 20 ur
Kolumna
Zakaj je upanje racionalno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,43
Lucija Mulej
Leto 2026 zaznamujejo vojne, politične napetosti in skoraj rutinsko nizanje napovedi o mogočih globalnih konfliktih, ki lahko vodijo v kataklizmo. V takšnem ozračju je pesimizem postal intelektualna moda, kritičnost mišljenja pa nujna kot kozarec vode po žgoči žeji. Govoriti o upanju se zdi marsikomu naivna sentimentalna gesta, ki ne razume resnosti sveta.
Nemški filozof Ernst Bloch (1885–1977) je že sredi 20. stoletja opozarjal, da je tak pogled pravzaprav površinski. Upanje po njegovem mnenju ni čustveni luksuz optimistov, temveč filozofski princip prihodnosti, saj človek vedno živi v napetosti med tem, kar je, in tistim, česar še ni – a bi lahko bilo.
Upanje zato ni zanikanje realnosti. Je način, kako o realnosti sploh misliti in jo "premakniti".
Upanje kot konstanta?
Človek je bitje, ki deluje z orientacijo naprej. Seveda se lahko obrača tudi nazaj – ko se uči iz preteklosti ali ko skozi samoopazovanje in samotematizacijo poglablja notranji monolog. Toda prav v tem notranjem prostoru nastajajo svetovi, ki se še niso udejanjili, a imajo potencial, da se. Preteklost je le spomin, a teža ali travma časa, ki ga ni več, še kako lahko obteži tisto, kar prihaja.
Svet uma ni nikoli dokončna forma, ampak je vselej v nastajanju. Odprt za vizije, ki jih nosimo v sebi.
Seveda nimamo vsi enakih izhodiščnih položajev. Delujemo v različnih okoliščinah in z neenakimi vzvodi moči. Zato lahko govorimo o dveh oblikah upanja: o praznem optimizmu, ki temelji zgolj na želji, in o konkretnem upanju, ki temelji na realnih možnostih.
Upanje bi lahko opisali kot zavest o možnostih, ki še niso uresničene. Kot energijo kultur, ki družbe polni z aktivnimi principi, odprtostjo in vero v prihodnost.
Psiholog C. R. Snyder (1944–2006) v svoji teoriji upanja poudarja, da je upanje kombinacija ciljev, poti do ciljev in notranje motivacije, da po teh poteh tudi hodimo. Raziskave kažejo, da ljudje z visoko stopnjo upanja izkazujejo večjo psihološko odpornost, boljše zdravstvene izide in večjo karierno uspešnost. Ko izgubimo vizijo, se pogosto ustavi tudi energija ali življenjski elan, ki poganja odločitve.
V tem kontekstu postaja vse bolj aktualna tudi medicina življenjskega sloga: optimizma ali pesimizma, upanja ali brezupa. Ta medicinska paradigma poudarja, da zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč rezultat vsakodnevnih odločitev: prehrane, gibanja, socialnih odnosov, kakovosti spanja in upravljanja stresa. Z drugimi besedami – način, kako živimo, je pogosto pomembnejši od zdravljenja.
Tudi tu je upanje racionalno. Brez vere v možnost spremembe človek težko spremeni navade, ki so se oblikovale čez desetletja.
Resnična narava človeka: smo tisto, kar se od nas pričakuje
Nizozemski zgodovinar Rutger Bregman v knjigi Humankind: A Hopeful History (2019) ponuja zanimivo protiutež tradicionalnim pesimističnim teorijam o človeku. Namesto predstave, da je človek po naravi sebičen in nasilen – kot so menili številni misleci od Hobbesa naprej –, Bregman pokaže, da so ljudje v resnici pogosto presenetljivo kooperativni in solidarni. A odvisno je, kaj vanje projiciramo.
Če pričakujemo nezaupanje, se bodo ljudje branili. Če pričakujemo agresijo, se bodo oborožili. Če pričakujemo sodelovanje, pa se pogosto zgodi prav to – sodelovanje.
S pomočjo zgodovinskih primerov in ponovne analize znanih psiholoških eksperimentov pokaže, da je človeško vedenje v veliki meri odvisno od konteksta. Institucije, pričakovanja in družbeni okvirji lahko iz ljudi izvabijo tako najboljše kot najslabše.
To je izjemno pomembno spoznanje: človek pogosto postane tisto, kar družba od njega pričakuje.
Če pričakujemo nezaupanje, se bodo ljudje branili. Če pričakujemo agresijo, se bodo oborožili. Če pričakujemo sodelovanje, pa se pogosto zgodi prav to – sodelovanje.
Bregman zato predlaga nekakšen novi realizem: družbe, ki predpostavljajo najboljše v človeku, pogosto delujejo bolje kot tiste, ki temeljijo na nezaupanju. Upanje tako ni naivni optimizem, temveč orientacija delovanja – odločitev, da ima smisel vztrajati pri dobrem tudi takrat, ko izid ni zagotovljen. A zdi se, da slabo včasih nosi dobiček, mar ne?
Ima (poslovni) svet koristi od deviantnosti?
Sodobne raziskave organizacij opozarjajo, da ima lahko poslovni svet včasih tudi kratkoročne koristi od temnejših plati človeškega vedenja. Študije o temni strani organizacij kažejo, da lahko rivalstvo, manipulacija ali agresivna tekmovalnost povečajo nadzor in učinkovitost zlasti v okoljih z visokimi pritiski na rezultate.
Sociologinja Diane Vaughan je ob analizi katastrofe raketoplana Challenger pokazala, kako se v organizacijah postopoma normalizirajo odstopanja od pravil, kadar prinašajo hitrejše ali cenejše rezultate – proces, ki ga je poimenovala normalizacija deviantnosti.
Podobno raziskave o tako imenovani korporativni psihopatiji kažejo, da so lastnosti, kot so hladna racionalnost, brezčutna ambicioznost in manipulativnost v nekaterih konkurenčnih okoljih celo nagrajene, ker ustvarjajo kratkoročne poslovne prednosti.
Organizacije lahko tako nehote ustvarijo sistem, v katerem se problematično vedenje ne le tolerira, temveč tudi reproducira. Mar velja enako za družbe in civilizacijo, katere del smo?
Kakšen svet bomo soustvarili?
Vprašanje zato ni le, kakšen je človek, temveč kakšnega človeka bomo kot družba soustvarjali in spodbujali. Če verjamemo, da je človek predvsem sebičen, bomo gradili sisteme nadzora. Če verjamemo, da je sposoben sodelovanja, bomo gradili sisteme zaupanja.
Toda ta odločitev se ne sprejema zgolj na ravni družbe ali institucij. Sprejema se vsak dan, v drobnih trenutkih vsakdanjega življenja. V notranjem monologu posameznika. V tem, kako govorimo sami s seboj. Kako gledamo na druge. Kakšne misli negujemo.
Stara zgodba pravi, da v vsakem človeku živita dva volkova. Eden predstavlja strah, zavist, sovraštvo in nezaupanje. Drugi pogum, sodelovanje in upanje. Zmaga tisti, ki ga hranimo.
Bomo še naprej le projicirali lastna neskladja ali pa znali povezati vzrok s posledico?
Usoda planeta in narodov je odvisna od tega. In tu šteje čisto vsak slehernik. Ne glede na barvo kože, spol, versko ali politično pripadnost, stratifikacijo, status ali premoženjsko stanje. Štejejo osebna energija, notranji monolog in harmonija, ki jih na dnevni ravni goji v sebi.
Zato vprašanje prihodnosti ni samo vprašanje geopolitike ali ekonomije. Je tudi vprašanje notranje kulture posameznika.
Usoda narodov in planetov se na koncu vedno prelomi prav tu. V tihih, vsakodnevnih odločitvah ljudi. Kajti vsak posameznik je majhna točka zavesti – in prav iz teh točk se sestavlja svet.
Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe.
Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net
