Branko Soban: Bodo naši vnuki peli izraelske pesmi?

Vseh plakatov na tem mestu seveda ni mogoče analizirati. Toda med najbolj paradoksalnimi je bil gotovo ta, ki je volivce prosil: "Glasuj za SDS! Da bo tvoj vnuk še pel slovenske pesmi!" Bistroumni nesmisel brez primere. Na vseh avtobusnih postajališčih po državi (in še kje) ga je namreč nalepila stranka, ki ji je na pomoč pred volitvami pritekla tuja, očitno izraelska vohunska služba, kot zdaj zatrjujejo slovenski obveščevalci. Stranka, ki se že lep čas financira z madžarskim denarjem, kot vztrajno ponavlja parlamentarna preiskovalna komisija.  

Kje je domoljubje? 

Kje je tu domoljubje? Poslej se bo pelo in plesalo namreč samo še po taktih, ki jih naroči ali zaukaže plačnik. Takšna so pravila igre. Pri tako strogih pomočnikih iz tujine bo prostora za slovensko glasbo zato zelo malo. Ali pa nič.  

Bati se je, da si bodo naši vnuki – če se bodo posegi iz Jeruzalema ali Tel Aviva v naš prostor še nadaljevali – v prihodnje žvižgali in peli samo še izraelske viže. Poskočno Havo Nagilo, Divo Dane International, ki je nekoč zmagala na Eurosongu, ali pa hite žal že pokojne Ofre Haze, Madonne Orienta, kot so ji pravili. Nič narobe ne bo tudi s Hatikvo, nežno izraelsko himno, katere avtor si je nekaj melodije sposodil tudi pri Vltavi Bedřicha Smetane.       

Zagat ne bo niti z madžarsko glasbo. Ta hip je pri sosedih z vzhoda menda najbolj priljubljen Azahriah, pevec in kitarist številka ena. Še vedno pa so Madžarom nadvse ljubi tudi stari hiti, kot so Gyöngyhajú lány, Dekle z bisernimi lasmi, skupine Omega. Ali pa komad Szállj el kismadár, Odleti drobna ptica, skupine Republic. Najbolj vneti pristaši za zdaj še vedno največje opozicijske partije menda že iščejo ustrezne note in besedila … 

Branko Soban: "Partije z orwellovskim imenom Resni.ca (v bistvu gre za Laž, še posebej, ko gre za cepiva in druge strašne zarote) v vladi noče nihče." Foto: STA

Državni volilni prevrat 

Bil sem na vseh referendumih in volitvah v samostojni Sloveniji doslej, toda takšnih, kot smo jim bili priča minuli konec tedna, še ni bilo. To, kar se je dogajalo, je bil v bistvu poskus volilnega državnega prevrata. S pomočjo iz tujine. Kar je v popolnem nasprotju z ustavo in zakoni. In tudi s patriotizmom, na katerega se že desetletja še posebej strastno sklicujejo desne stranke. 

Težava je, da je prevrat – kljub mobilizaciji tistih, ki jim demokracija še nekaj pomeni, in seveda civilne družbe, ki bi ji morala Svoboda postaviti spomenik, pa je Robert Golob ob razglasitvi rezultatov še omenil ni – pravzaprav uspel. Zdajšnja koalicija vlade zgolj s svojimi poslanci ne more sestaviti.  

Trojanski konji 

Poseči bo torej treba čez rob zdajšnjih političnih delitev. Toda tam ni kaj pobrati. Partije z orwellovskim imenom Resni.ca (v bistvu gre za Laž, še posebej, ko gre za cepiva in druge strašne zarote) noče nihče. Ostanejo torej tako imenovani Demokrati, ki pa so tudi politični oksimoron brez primere. In esdeesov trojanski konj, čeprav tega ne bodo seveda nikoli priznali. 

Kako je mogoče, da si to žlahtno ime nadene partija, ki je skočila iz gnezda najbolj nedemokratične stranke v državi? Stranke, kjer je njen vodja po dolžini vladanja že zdavnaj prekosil najstrašnejše diktatorje in zločince današnjega sveta, kot je Vladimir Putin.  

Branko Soban: "Demokrati so politični oksimoron brez primere. In esdeesov trojanski konj, čeprav tega ne bodo seveda nikoli priznali."  Foto: Liam Toni Šironjič

Nedemokracija ne rodi demokracije 

Iz nedemokracije se nikoli ne more roditi demokracija. To Anže Logar, ki povrh vsega sploh ni bil izvoljen v parlament (volivci vedno kaznujejo izdajalce), že dokazuje. Z izključevanjem Levice, ki je dala najmočnejši pečat dosedanji vladni koaliciji. Predvsem s projekti, ki se jih ni doslej loteval (skoraj) nihče. Ne nazadnje tudi z dvigom minimalne plače, ki se ji je neoliberalna desnica vselej na široko izogibala. 

Izključevanje nima nič opraviti z demokracijo. Prej z diktaturo. Zato bo Anže Logar, če bo seveda prišlo do koalicijskega dogovora z njim, sila problematičen partner, ki bo zgolj izsiljeval. V skladu z znano izjavo nekdanjega premiera in predsednika države Janeza Drnovška, ki je politične nasprotnike stopnjeval takole: sovražnik – hud sovražnik – koalicijski partner. Ta je vedno najbolj strupen in nevaren politični sopotnik. 

Pismo v Bruselj, pismo v Moskvo 

Anže Logar je dobil presenetljivo veliko glasov. Volilno telo ima očitno zelo slab spomin. Vodja (Ne)Demokratov je namreč v svoji politični karieri (znotraj SDS) naredil toliko napačnih korakov, da vseh sploh ni mogoče našteti. Tudi on rad pokliče na pomoč tujino. Kmalu zatem, ko je leta 2020 postal zunanji minister, je denimo napisal presunljivo pismo v Bruselj.  

Namenjeno je bilo takratnemu evropskemu komisarju za pravosodje Didierju Reyndersu, v katerem je potožil o naravnost katastrofalnem stanju v slovenski justiciji. Ko sem ga bral, sem v trenutku povlekel vzporednice s (v političnem smislu) podobnim pisanjem Vasila Bilaka, nekoč namenjenim Leonidu Iljiču Brežnjevu v Moskvo. 

Partija je izgubila kompas 

Član najožjega partijskega vodstva takratne ČSSR se je šefu sovjetske države – brez vednosti Aleksandra Dubčka (v slovenskem primeru brez vednosti takratnih koalicijskih strank) – pritožil nad obupnim stanjem v domovini. Bilo je leta 1968, v času praške pomladi. Kremlju je sporočil, da je partijsko vodstvo doma nekako izgubilo kompas. Partija, da je storila ogromno napak, je pisal Bilak. Tisk, radio in televizija so v rokah desnih sil, ki močno vplivajo na javno mnenje, razpihujejo nacionalizem in širijo protisovjetsko psihozo.  

Partijsko vodstvo je paralizirano in ni več kos tem silam. Češkoslovaški zato grozi kontrarevolucija, je tožil Bilak in Moskvo glasno zaprosil za bratsko pomoč. Takšno bratsko pomoč iz tujine je za tokratne volitve očitno potreboval tudi Logarjev nekdanji partijski šef. 

Branko Soban: "Relativna zmaga zdajšnje vodilne partije v koaliciji, ki je, žal, podobno kot velika večina drugih vodilnih strank pred njo, tudi sama nasedala zapeljivim sirenam korupcije, torej ne pomeni veliko. Prevrat z domnevno pomočjo izraelskih vohunov je torej uspel. Vlade brez skrajnežev z desnice ne bo mogoče sestaviti."   Foto: Bojan Puhek

V Trstu ni bilo fašizma 

Ko smo se Slovenci leta 2020 spominjali stoletnice požiga Narodnega doma, osrednje kulturne ustanove Slovencev v Trstu, je Anže Logar ob tej priložnosti v osrednjem slovenskem dnevniku objavil članek, v katerem ni niti enkrat z eno samo besedo omenil fašizma. Podobno kot nekaj let pred tem njegov predhodnik Dimitrij Rupel, ki je ob neki priložnosti dejal, da so Narodni dom zažgali “nepridipravi”.  

Si predstavljate? Dva visoka slovenska politika se Italijanom bojita omenjati njihov fašizem, etnično čiščenje na Primorskem in poskus genocida nad slovenskim narodom. Nič nenavadnega, da se italijanski neofašisti zdaj vsako leto tako pogumno zbirajo na Bazovici. Ob takšni politiki uradne Ljubljane bodo podobne shode morda že v kratkem prirejali v Postojni in na Vrhniki. 

To se v Evropi redko vidi 

In še en drobec iz bogate politične preteklosti vodje (Ne)Demokratov. Januarja 2018 je Goran Klemenčič kandidiral za evropskega komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope. Poslanci SDS, med njimi omenjeni (ne)demokrat, so v Strasbourgu takrat gonili tako strašno kampanjo proti Klemenčiču, da so me poslanci iz vse Evrope začudeno spraševali, kaj se dogaja v Sloveniji.  

Da slovenski poslanci ne podprejo kandidata iz Slovenije? To se v Evropi redko vidi. “Jamais vu!” “Nikoli videno!”, me je takrat presenečeno pogledal francoski znanec.      

Relativna zmaga zdajšnje vodilne partije v koaliciji, ki je, žal, podobno kot velika večina drugih vodilnih strank pred njo, tudi sama nasedala zapeljivim sirenam korupcije, torej ne pomeni veliko. Prevrat z domnevno pomočjo izraelskih vohunov je torej uspel. Vlade brez skrajnežev z desnice ne bo mogoče sestaviti.  

Churchill: ne pričakuj hvaležnosti 

Nikoli ne pričakuj hvaležnosti od volivcev, je potožil Winston Churchill leta 1945, ko je po veliki zmagi v drugi svetovni vojni doživel po svoje naravnost ponižujoč poraz na povojnih volitvah. Zdajšnja (še) vladajoča koalicija sicer ni tako potolčena, kot je bil takrat Churchill, toda na dlani je, da je adutov v njenih rokah zelo malo. In morda bo čez nekaj mesecev res treba znova na volišča.   

Slovenija se je 35 let po osamosvojitvi znašla v političnem blodnjaku zamujenih priložnosti, iz katerega ne bo lahkega izhoda. To seveda ne velja le za našo deželo, ampak po svoje za vso Evropo. Desnica malone povsod prevzema krmilo.  

Branko Soban: "'Kdor rešuje domovino, ne tepta nobenih zakonov!' pogosto govori Donald Trump. Po tej poti zdaj nevarno stopa tudi Slovenija. Če bodo v novi vladi tudi desni (ne)demokrati, bo pot do madžarskega iliberalizma in izraelske genocidne diktature v bistvu zelo kratka."   Foto: Reuters

Duh Carla Schmitta 

Na politično sceno se vrača duh Carla Schmitta, najvplivnejšega pravnega in političnega misleca nacistične Nemčije, ki je pri Hitlerju padel v nemilost zgolj zato, ker so bile njegove teorije premalo radikalne za firerjeve načrte.  

Schmitt je koncept političnega zoževal na konfrontacijo med “prijatelji in sovražniki”. Med liberalizmom in demokracijo ne more biti enačaja, je govoril. Zdaj mu slepo sledijo Donald Trump in njegovi “učenci” v Evropi, med katere seveda sodi tudi slovenska desnica. Kaj torej počne Trump? Ignorira vse ustavne varovalke ter ukinja sistem zavor in ravnovesja moči. Ločnice med vejami oblasti praktično ni več.  

Vse v imenu naroda 

Vse v imenu naroda, ki pa populistov in diktatorjev v bistvu sploh ne zanima. V ospredju so vselej njihovi sebični politični in finančni interesi. Vse te ideje so v bistvu ideološki virusi, ki so pobegnili iz peklenskega laboratorija tretjega rajha. In zdaj spet zastrupljajo politiko.     

"Kdor rešuje domovino, ne tepta nobenih zakonov!" pogosto govori Donald Trump. Po tej poti zdaj nevarno stopa tudi Slovenija. Če bodo v novi vladi tudi desni (ne)demokrati, bo pot do madžarskega iliberalizma in izraelske genocidne diktature v bistvu zelo kratka.  

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.