Žan Papič iskreno o bolezni: Kadar je slabo, je res slabo. Vsak dan sta prisotni paranoja in tesnoba. #video

Žan Papič je vsestranski ustvarjalec, ki navdušuje kot stand-up komik, igralec in voditelj. Prvič je na oder stopil v mladinskem centru Foto: Gaja Hanuna v domači Sežani in od takrat je ta postal njegov drugi dom. Večina nas ga pozna po tem, da s svojim humorjem zabava ljudi. Pred kratkim pa je javnosti razkril del sebe, ki ni obarvan s humorjem. Njegova življenjska spremljevalka je že leta bipolarna motnja – bolezen dveh obrazov, ki človeka ponese v višave, spet drugič pahne na dno. 

Pred kratkim ste spregovorili o svojem dolgoletnem spopadanju z bipolarno motnjo. Zakaj ste se odločili spregovoriti? 

Ne vem, če sem se zares odločil. Zdi se mi, da je to počasi pricurljalo v javnost. S Hadalinom (Štefan Hadalin, op. a.) sva bila povabljena na Festival duševnega zdravja v Celju. Tam smo govorili o tem in sem vse povedal. Ko je enkrat nekaj objavljeno na internetu, to vedo vsi.

Ko sem vas poslušala govoriti o bolezni in brala vaše intervjuje, sem dobila občutek, da o tem govorite brez težav in da ničesar ne skrivate. Pa ste bolezen v preteklosti kdaj skrivali? Vas je bilo zaradi tega kdaj sram?

Ni me bilo sram, ker se niti nisem zavedal, da je to tako drugače od normalnega. Šele ko se pogovarjaš z ljudmi, ugotoviš, da oni nimajo teh problemov, in ko greš k zdravniku, vidiš, da je nekaj narobe.

Kako so se odzvali ljudje, ko ste javno spregovorili o bolezni? Imate občutek, da na vas zdaj gledajo drugače?

Pa vas je bilo strah tega, kako se bodo ljudje odzvali?

Ne, zakaj bi me bilo strah? To je dejstvo, tega ne morem spremeniti. S tem se ukvarjam, je naporno, in če bi lahko, bi to takoj spremenil.

Kdaj ste začutili, da z vami nekaj ni v redu?

Takrat se sicer tega nisem zavedal, a v retrospektivi bi rekel, da sem bil star 12 let.

Kako se je to odražalo?

Prisotni so bili melanholija, rahla depresija, vsakodnevni pomisleki o koncu. To so stvari, o katerih 12-letni otrok verjetno ne bi smel razmišljati.

Foto: Gaja Hanuna Se je potem to stopnjevalo?

Pri 18 letih se je prvič zgodilo, da mi je celo mama rekla, da bi se moral pogovoriti z nekom. Šel sem na pogovor k psihiatru, a se potem nismo odločili za medikamentozno zdravljenje. Ta kepa se je potem valila nekje do 27. leta. To se lahko nabira več let in pozneje se lotiš zdravljenja, težje je. Najbolje bi bilo, da bi zdravljenje začel že pri 18 letih, a takrat sploh nismo natančno vedeli, za kaj gre.

Naredil sem napako, ko sem po dveh letih prenehal jemati tablete. Potem je trajalo še pet let, da se je stanje poslabšalo. To se ne zgodi z danes na jutri. Bipolarna motnja ni takšna, da si dopoldne zelo slabo, popoldne pa zelo dobro. Obdobje, ko si dobro, lahko traja mesec ali dva, enako velja za obdobje, ko si slabo. Ta obdobja so precej daljša, kot bi si človek mislil.

Spregovorili ste tudi o tem, da ste bili dvakrat hospitalizirani.

Najhuje je bilo prvič, ker se je ta kepa dolgo valila. Sam nisem zmogel iti k zdravniku, niti nihče v družini me ni spodbudil k temu, ker smo stvari želeli rešiti doma, ampak ni šlo. Ko sem prišel tja, je bilo hudo. 14 dni sem preživel na zaprtem oddelku, mislil sem, da bom ostal za vedno tak, in bilo je res težko.

Ko sem drugič opazil, da se nekaj spreminja, sem šel precej hitro na zdravljenje. Tudi brat me je vprašal, ali mislim, da bi moral iti, in sem šel. Tam sem bil mesec dni.

V kakšnem obdobju ste trenutno?

Zdaj prihajam ven iz slabega obdobja in mislim, da gre proti koncu. Stalno so vzponi in padci.

Kako je to videti?

Kadar je slabo, je res slabo. Vsak dan sta prisotni paranoja in tesnoba. Zbujaš se prepoten, ne veš, kaj bi sam s sabo, potrebuješ pomirjevala. Prostorsko in časovno si dezorientiran, živiš v strahu. Postopoma je tega vedno manj in prideš v dobro obdobje.

Kaj pa vam poleg zdravil pomaga, da se izvlečete iz slabega obdobja?

Druženje z ljudmi, ki jih imam rad in oni mene. Takrat sem pomirjen in neobremenjen, lahko se pogovarjam o tem ali o nečem drugem.  

Večkrat slišimo fraze, kot so: preveč si v svoji glavi, samo manj razmišljaj, mi nismo naše misli, imamo moč nad njimi, samo pozitivno razmišljaj, pa bo bolje. Pri vas to ne gre tako.

Najbolj smešno mi je, ko mi rečejo, naj grem v fitnes. Ta bolezen ni psihološka, ampak nevrološka. Ne moreš je rešiti s pozitivnimi mislimi, ampak s kemijo oziroma s hormoni. Ko bom v redu, bom šel v fitnes. Ne morem iti v fitnes zato, da bom v redu. Pri meni je to zaporedje obratno. Telesno bi mi zagotovo koristilo, ampak premalo, da bi bila to dejansko rešitev.

Foto: Gaja Hanuna Kakšno je življenje z bipolarno motnjo?

Življenje je zelo črno-belo, obstajata dva pola, ki si nasprotujeta. Ko je slabo, je slabo, tudi če je dobro, in ko je dobro, je dobro, tudi če je slabo. Tako je, dokler ti ne dajo zdravil, ki te nekako skompresirajo, da si bolj normalen in ne doživljaš tako ekstremnih nihanj razpoloženja.

Kako pa bolezen vpliva na vaše odnose s prijatelji?

Prijatelji so me sprejeli takšnega, še preden smo poznali diagnozo. Zdaj vsaj razumemo, zakaj sem tak.

Lahko rečete, da imate bolezen pod nadzorom?

Trenutno vsak teden hodim k psihiatrinji, ki me spremlja. Zdaj dušimo najhujše simptome in poskušamo izboljšati trenutno stanje. Sem pod nadzorom in v tem nisem sam.

Ste se sprijaznili s tem, da bo bipolarna motnja do konca življenja, recimo temu "vaša spremljevalka"?

Za zdaj se še vedno trudim, da pridem v normalno stanje, ker še vedno nisem tam. S psihiatrinjo še vedno iščeva ustrezno terapijo, potem bomo videli, koliko časa bom moral jemati zdravila. Lahko tri leta, lahko pet let, lahko celo življenje. A nismo še tako daleč, da bi razmišljal o tem.

Foto: Gaja Hanuna Kako bolezen vpliva na vaše ustvarjanje?

Ko je slabo, zelo težko pišem in berem, težko se zberem in delam. Ko se stanje izboljšuje, pa je to vedno lažje. Zdaj sem na točki, ko že lahko odgovarjam na e-maile, kaj preberem in lažje nastopam.

Kako je takrat, ko niste v najboljši koži, ko se slabo počutite, pa morate kljub temu na oder?

Če gre samo za slabo počutje, ni problema, ko sem v slabem obdobju, pa se tresem, grabi me panika. Bipolarna motnja vpliva na kognitivne sposobnosti in dejansko težje delam.

Težje je pri stand-upu, ker sem na odru sam in včasih imam težave s spominom. Med predstavo z Melani pa je bilo dejansko tako, da se mi je uspelo sprostiti. Pri predstavi točno vem, kako vse poteka, in lažje si zapomnim besedilo.

Kdaj ste se srečali s stand-upom?

Stand-up sem začel zelo zgodaj, že pri 18 letih. Šola me ni posebej zanimala, vmes sem sicer delal v gostinstvu, a sem tudi takrat delal stand-up.  

Se spomnite svojega prvega stand-up nastopa?

Sežana, 24. september 2010 v mladinskem centru. Prišlo je 200 ljudi, kar je za prvič veliko. Na odru sem bil 40 minut, čeprav za prvi nastop svetujejo le pet minut. Jaz sem imel pripravljeno celo predstavo z naslovom: Človeka, jehove priče in neonacista nikar. Gre za parafrazo Gregorčičevega dela Človeka nikar, čemur sem dodal še neonacista in jehove priče.

Foto: Gaja Hanuna Kakšen je vaš proces ustvarjanja, od kod črpate ideje?

Vedno sem jaz v središču, sem egotripaš. Trenutno se ukvarjam s tem, kakšna je Slovenija, zakaj je takšna, kakršna je, in kakšna bi bila, če bi bila Slovenija Jugoslavija. Zanima me, kateri del današnje Slovenije bi predstavljala posamezna država nekdanje Jugoslavije. Idej imam veliko, večinoma gre za stvari, ki me zanimajo in jih imam rad.

Zakaj mislite, da ste se našli v stand-upu?

Enostavno ne znam delati drugega oziroma ne znam početi česa drugega, s čimer bi več zaslužil. Res je, da na začetku tega nisem počel za plačilo, potem pa je to zame postala logična izbira tudi z ekonomskega vidika. V resnici ne znam natančno povedati, zakaj mi je stand-up postal všeč. Očitno sem čutil potrebo po tem, da delim stvari z drugimi.

Kaj pa potreba po pozornosti?

To zagotovo, sem ekshibicionist. Čeprav sem v resnici nekakšen lažni ekstrovert.

Kakšen je Žan, ko ugasnejo luči. Ste tudi zasebno zabavljač, ste radi v središču pozornosti?

Znam biti zabaven, znam pa biti tudi tiho in poslušati. Odvisno je od trenutka in od tega, kako se počutim.

Žan Papič je leta 2023 izdal pesniško zbirko Steklena glava. Foto: Gaja Hanuna Gledali smo vas v predstavi Sam prjatla, v kateri si oder delite z Melani Mekicar, ste tudi del oddaje Inkognito na RTV Slovenija. Kaj pa se dogaja s podkastom Fejmiči?

Tega niti sam ne vem (smeh, op. a.). Vse skupaj je še v povojih, ne kaže najbolje, a se bomo potrudili. Kar nekaj težav imamo s studiem in to je tudi glavni razlog, da podkast še ni izšel.

Po novem boste podkast vodili sami.

Ja, po novem bom delal sam. Bergant (Gašper Bergant, op. a.) dela svoj podkast. Midva sva se odločila, da bova skupni podkast zaključila, potem pa sem se sam odločil, da nadaljujem. Če odstraniš eno komponento, je vse skupaj drugače in zato bo verjetno kakšna rubrika več, da bom lažje sam izpeljal enourni pogovor.

Običajno ste vi tisti, ki poskrbite, da se ljudje smejijo. Kaj pa vas oziroma kdo vas najbolj nasmeji?

Nazadnje sem se nasmejal na predstavi v lutkovnem gledališču. Nasmejijo me otroci in družinski člani. Ni me težko nasmejati.

Kaj si želite zase, za prihodnost?

Želim si, da bi bil zdrav in da bi se počutil dobro, da mi ne bi bilo treba trpeti. Vem, da vsak nosi svoj križ. Želim si, da bi bil moj čim manjši.

Foto: Gaja Hanuna

Trendi Gašper Bergant in Žan Papič sporočila: Fejmičev je konec