Druga kariera
Nedelja, 7. 6. 2026, 4.00
1 mesec
Druga kariera (465.): Vanja Brodnik
Vanji Brodnik težave s poškodbami začrtale novo pot
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,77
Gostja Druge kariere je nekdanja smučarka Vanja Brodnik.
Nekdanja slovenska smučarka Vanja Brodnik, ki so jo skozi kariero pestile številne težave s poškodbami, je tudi z belih strmin črpala navdih za svojo drugo kariero. Danes 37-letna Trebanjka je namreč v svoji drugi karieri smuči odpeljala v svet manualne terapije, ker ves čas išče nove izzive, pa je zdaj svojemu delu dodala še študij fizioterapije.
Nekaj minut iz centra Trebnjega, v mirnem in zelenem okolišu Dolenjske in spremstvu zveste zlate prinašalke, je svoj prostor pod soncem v ordinaciji skupaj s partnerjem Miho, nekdanjim maserjem pri kolesarski ekipi Jayco Alula, našla nekdanja smučarka Vanja Brodnik. Nekdanjo smučarko so že od 16. leta spremljale težave s hrbtom, ki so jo ovirale pri doseganju zastavljenih športnih ciljev. Prav iz tega je začela črpati navdih za zanimanje za človeško telo, fizioterapijo in na koncu manualno terapijo, v kateri je po koncu športne poti našla svoje poslanstvo.
Smuči je dokončno v kot postavila po sezoni 2016/17 po številnih težavah s poškodbami pri 28 letih. V svetovnem pokalu je za najboljšo uvrstitev poskrbela v Val d'Iseru leta 2015, ko je bila v alpski kombinaciji deseta. Kljub naporom in trdemu treningu višje od tega ni uspela poseči, kljub vsem težavam in naporom pa je danes hvaležna za presmučano pot, ki ji je dala ogromno. "Vse skupaj je velika izkušnja, tudi zato imam tukaj v ordinaciji to vitrino, da tudi sama sebe kdaj opomnim, da sem nekaj pa le dosegla," z nasmehom ob pogledu na vitrino z nekaterimi spomini svoje kariere razlaga Trebanjka, ki je v Drugi karieri med drugim spregovorila o svojem delu, športni karieri, težavnem obdobju s Smučarsko zvezo Slovenije, koncu kariere in prehodu v novo obdobje.
Vanja, če začneva pri koncu, kaj točno zajema vaš poklic?
Trenutno sem manualna terapevtka, čeprav je ta veja v Sloveniji zdaj malce "skregana" s fizioterapevti oziroma gre za dve različni področji. Končala sem torej Akademijo za manualno terapijo; če poenostavim, pomagam ljudem, delam z rokami, tudi s kakšnim aparatom. Zdaj se izobražujem še v smeri fizioterapije. Ukvarjam se z ljudmi, ki imajo kronične bolečine, tudi poškodbe. Skušam v telesu vzpostaviti nazaj neko ravnovesje, hkrati pa skušam ljudi naučiti, da morajo narediti tudi kaj zase, da je treba delo od tukaj prenesti tudi domov.
Največ se res ukvarjam s kroničnimi težavami, recimo z ljudmi, ki veliko sedijo. Zdaj se težave pri nekaterih pojavljajo že pri 15 ali 20 letih. Nekaj je tudi športnikov, a ti bolj pridejo v roke Mihu. Res je pomembno, da je človek aktiven, a hkrati posluša sebe in svoje telo.
Pogosta težava ob koncu kariere športnika je, da ne ve, česa in kako bi se lotil po koncu športne poti, ter pogosto čaka, da neka priložnost pride, a se ta ne zgodi sama od sebe.
Jaz sem se hitro brcnila v rit (smeh, op. p.). Mogoče to izvira od doma, kjer se ves čas poudarja delo, delo in delo. Tudi sama do sebe sem res stroga in zahtevna, nisem si pustila dihati in mogoče sem na trenutke celo malce pretiravala in se pripeljala do rdeče meje izgorelosti. Zgodilo se je veliko stvari, tudi v zasebnosti, pa vem, da gremo vsi čez te faze sprememb, ampak je vse skupaj pri meni sovpadalo tudi s koncem kariere. Potem sem šele po treh letih malce zadihala, ker sem si zadala ogromno. Mogoče me je mučila tudi ta misel na finance, kar je bilo povezano že s časom v karieri, da sem lahko bila mirna in pri mislih, da lahko poskrbim sama zase in da res nisem odvisna od nikogar.
Kariero je končala po sezoni 2016/17.
Ste si potem sploh vzeli čas, da ste predelali svojo kariero in čas na smučeh?
Ja, z zamudo, po treh letih od konca kariere sem začela vse skupaj predelovati, ker si prej tudi nisem dovolila, saj ni bil pravi čas. Vse se je zgodilo, ko se je moralo, bila pa je to velika prelomnica in sem se iz nje veliko naučila. Zagristi moraš v vse skupaj, ob tem pa pač malce trpiš, a tako vsaj veš, da živiš. Zdaj, ko pogledam nazaj, mi je bilo težko, pa se sprašuješ, zakaj je bilo tako, kot je bilo, zakaj so bili odnosi takšni, kot so bili, zakaj nisem zmogla povsem uresničiti svojega talenta v smislu rezultatov. Potem to predeluješ, v eni od faz potem sploh nisem želela izpostavljati, da sem kdaj smučala, zdaj pa na vse skupaj gledam veliko bolj pozitivno.
Vse skupaj je velika izkušnja, tudi zato imam tukaj v ordinaciji to vitrino, da tudi sama sebe kdaj opomnim, da mi je nekaj le uspelo. Tudi veliko ljudi se name obrača zaradi izkušenj iz športa, mi morda zaradi tega še bolj zaupajo.
Smučanje pogosto terja tudi velik davek na telesu, tudi sami med kariero niste bili imuni na poškodbe, še posebej so vas pestile težave s hrbtom. Kako se spominjate tega obdobja?
Moje težave med kariero so me pripeljale do tega, da zdaj delam z ljudmi in jim skušam pomagati. Sama sem imela težave s hrbtom že pri 15, 16 letih, takrat se je začelo vse skupaj zapletati, veliko sem bila pri fizioterapevtih, potem se mi je počasi začel odpirati svet in me je vse skupaj zelo pritegnilo. Drugače pa je bilo skozi kariero pogosto težko. Zdaj, ko pogledam nazaj, počasi sestavljam eno zgodbo, zakaj je bilo tako, kot je bilo. Bolj kot so se stopnjevale intenzivnosti tekem in treningov, bolj je bilo vse skupaj resno, bolj se je začelo kazati, da moj hrbet ni optimalen.
Prve smuči Vanje Brodnik
Potem pa se je pri 19 letih zgodila hernija in nato operacija. Ampak nikoli, niti v trenutku največjih bolečin, nisem pomislila, da bi prenehala s smučanjem. Takrat se je moja kariera ravno vzpenjala, v evropskem pokalu sem bila v vrhu in naredila bi vse, da bi mi uspel preboj.
Kako se spominjate preskoka v svetovni pokal?
To je povsem drugačen svet. V svetovnem pokalu veliko razliko naredi okolje, ki te spremlja ves čas, ter pestro dogajanje z mediji, navijači, reklamami … Ko prideš v ta svet, je lahko res težko, sploh kot neizkušen športnik, saj opaziš res vse, zato je mentalna priprava še toliko pomembnejša. Zdaj, ko gledam nazaj, vem, da moja priprava ni bila optimalna, več bi morala narediti na tem področju, ampak dobro, zdaj živimo v drugačnih časih. Tam okoli leta 2006 ali 2007 se o športni psihologiji in mentalni pripravi praktično ni govorilo, bilo je nekaj športnih psihologov za vse in to je bilo to. Tudi zaradi tega je bil ta preskok še težji.
Vedno sem čutila, da nekako na tekmah svetovnega pokala nisem mogla dati tistega, kar imam. Na treningih je vedno šlo, enako v evropskem pokalu, v svetovnem pokalu pa je bila v meni vedno neka zavora, tako nekje v podzavesti. Takrat tega ne vidiš, ko postaviš palice čez startno palico, ne razmišljaš o tem, a zdaj na stvari gledam drugače in jih drugače razumem.
Sami ste tekmovali tudi v obdobju, ko je bilo stanje na Smučarski zvezi Slovenije daleč od rožnatega, od finančnih težav,
afer … Verjetno tudi to ni bilo enostavno?
Nikakor, z dekleti so nam šle res na živce vse te trenerske menjave, v osmih letih smo imele osem trenerjev in to mi je bilo grozno. Sploh dekleta, se mi zdi, da v takšnih primerih res potrebujemo neko stabilnost, podporo, sploh jaz sem taka oseba, ki stvari začuti takoj, še preden se jih pove. In zato mi je bilo še toliko težje. Takrat ko sem bila še v evropskem pokalu, sem imela neko stabilnost, občutek varnosti, s tem preskokom pa se je vse skupaj začelo podirati.
Pa tudi kar se tiče denarja in financ, so bili pritiski ves čas prisotni. Ravno zadnjič sem se spomnila primera, ko mi je eden od takratnih direktorjev poslal mail en dan pred odhodom v Zermatt na priprave, da če ne poravnamo obveznosti do naslednjega dne, pač ne bomo mogli zraven na trening. Pa to niso bili majhni zneski, a tako je bilo, čeprav je bil to profesionalni nivo. To je bil še tisti dodaten pritisk.
Zaradi tega mi je bilo še težje, sploh ko si star 20 let, ko že malo razumeš ta svet denarja in veš, koliko odrekanja in dela so morali vložiti starši, da sem lahko tam, kjer sem. To ni bilo samoumevno, moj oče je bil v delavnici cele dneve, denar ni padel z neba in res je bilo težko.
Zato sem sama nad sabo vršila še večji pritisk, da moram trenirati; kot profesionalni športnik nimaš časa za druge stvari. Ves čas so bile te stvari vsaj nekje v ozadju. Še zdaj včasih rečem, da ni bilo tako grozno, ampak je na žalost bilo in to je vplivalo na vse. V športu imaš res zelo malo prostora za napake, in ko gledaš zraven, recimo Avstrijce, Švicarje, Američane, ko je bilo vse na nekem drugem nivoju, mi pa smo prišli na teren z nekim starim kombijem, pa smo jih še vedno večkrat premagovali. Teh zgodb je res ogromno.
Štefan Hadalin nam je v enem izmed intervjujev po koncu kariere dejal, kako je res majhna razlika med tem, da si 35. v svetovnem pokalu, in tem, da se boriš za vrh. Da res odločajo najmanjše malenkosti. Koliko imate sami grenkega priokusa, da ste bili tako blizu, a hkrati tako daleč?
Ja, zagotovo to pusti grenak priokus. Z Anno Fenninger, zdaj Veith, sva ista generacija, v mladinskih vrstah sva si bili konkurenčni, potem pa je njej uspel tisti prodor naprej, sama pa sem bila ves čas tam nekje na meji za finale. Potem to močno vpliva tudi na psiho, začeli so se mi dogajati odstopi … za odličen rezultat se ti mora res vse poklopiti. Res vse. Sigurno je zdaj težko, ko pogledam, kam bi lahko segla, pa nisem. Mogoče mi je bilo to v času, ko sem še tekmovala, še veliko težje sprejeti. Pa zakaj ti potem enkrat uspe, pa naslednjič spet ne.
Ravno zaradi tega sem se veliko naučila tudi za mojo drugo kariero, to mi zdaj res koristi in se obrestuje.
Smučali ste tudi v času Tine Maze, pa potem tudi z Ilko Štuhec. Kakšne spomine imate na tisti čas?
Ilka je leto dni mlajša od mene, zato sva bili skupaj že od samih začetkov. Tino sem imela možnost imeti zraven ravno v času, ko sem sama prehajala med člane, potem pa se je ona odcepila s svojo ekipo, tako da sem vse skupaj spremljala malce iz daljave. Moram pa povedati, da je bil Andrea Massi takrat, ko sem si poškodovala hrbet, eden redkih, ki mi je izkazal podporo. Pred tem je bil on naš kondicijski trener, bil pa je vsaj tisti, ki me je poklical in vprašal, kako sem, česar drugi niso storili.
Zdaj sem se res oddaljila od tega smučarskega sveta, ni me niti več zanimal. Bile so tudi ponudbe, da bi se vrnila nazaj v ta svet, bila sem v stikih z Ano Bucik, a si nekako nisem predstavljala, da bi šla nazaj. Ko sem znova prišla v stik s tem okoljem, mi res ni bilo prijetno. Ne strinjam se z načinom dela in sistemom, ves čas je nekako isto.
Vemo, da imajo pri profesionalnih športnikih pomembno vlogo tudi mediji. V času vašega smučanja sicer družbena omrežja še
niso bila v porastu, pa vendar, koliko ste se ukvarjali s komentarji javnosti, okolice?
Mi smo imeli res to srečo, da še ni bil čas družbenih omrežij. Malo občutiš kritik in komentarjev, a meni to ni bilo najhujše; večje breme sem bila sama sebi s svojimi občutki kot pa širša okolica. Veliko bolj mi je bilo pomembno, kaj si mislim jaz in moji bližnji, če sem razočarala njih in sebe. To mi je pomenilo veliko več kot karkoli drugega.
Odločitev, da končate kariero, torej ni bila lahka in se ni zgodila čez noč. Kakšen je bil potem prehod v vašo drugo kariero?
Smučanje je bilo zame ljubezen na prvi spust. Začela sem doma na bližnjem hribu, potem pa sem hitro začela trenirati v Novem mestu: Smučala sem vse do 28. leta, ko je napočil čas za konec.
Zaradi težav s poškodbami sem morala obiskovati zdajšnje kolege, kar mi je to področje zelo približalo. Med kariero o tem sploh nisem razmišljala, saj sem bila z glavo in srcem povsem predana smučanju. Po končani gimnaziji sem imela nekje v ozadju in mislih fizioterapijo, a če te 200 dni na leto ni doma, potem je to neizvedljivo.
Pri 26 letih sem začela razmišljati o zaključku, odločitev je dozorevala dve leti, ni bila sprejeta iz danes na jutri. Ko sem se odločila, sem vse skupaj res odrezala, a ideja je morala najprej dozoreti. Nato sem imela točno izdelan načrt. Najtežje mi je bilo povedati doma, čeprav so vsi že vedeli, morda sem morala priznati še sama sebi. Bilo mi je zelo težko, ker so toliko vložili vame, pa sem imela slab občutek, ker nisem dosegla tistega, kar sem si zadala. Zaključiti je bilo res težko, a potem sem se hitro odločila, da si moram najti nekaj drugega.
Zatem sem šla na akademijo manualne terapije, hitro sem ugotovila, da želim to početi. Bila sem stoodstotno osredotočena na to, kar počnem, želela sem se naučiti čim več. Zdaj študiram še fizioterapijo. Ves čas se želim izobraževati, v tem poklicu ne moreš zaspati. Nato sem začela počasi z delom, najprej z domačimi in ožjim krogom, potem pa so stvari začele rasti in se širiti. Ljudje so me iskali, kar mi je bila dobra potrditev, da delam prav. Začetki so bili težki, najprej sem zraven delala pri eni sestri, ki ima športno društvo, pa pri drugi v podjetju, kjer sem prvič v življenju knjižila račune. Vse to mi je koristilo, da sem danes tukaj, kjer sem.
Koliko pa ste še povezani s smučanjem?
Pogosto se odpravim na turno smuko. Lani sem šla znova tudi na "normalne" smuči, mislila sem, da bo šlo po starem, pa se je hitro oglasil hrbet (smeh, op. p.). S partnerjem sva veliko tudi na kolesu, rada greva na večdnevne izlete.
Smučanje pa seveda še vedno spremljam, v zadnjem obdobju predvsem moške in hitre discipline. Čeprav je vse skupaj z vidika Slovenije precej klavrno in mi je kar malce hudo. A te težave niso iz zadnjih let, ampak iz dolgotrajnega obdobja, čeprav se nekateri zdaj izgovarjajo, da je takšno obdobje v življenju, pa da je športov v Sloveniji ogromno, kar je res, a mislim, da če bi bila ta zgodba s smučanjem zapeljana drugače, bi se dalo drugače. Seveda vsak to zgodbo vidi po svoje, nekdo, ki je v pisarni, nekdo, ki je ob športniku, in tudi športnik sam. A to je drug svet, jaz imam zdaj svoje cilje. Želim si, da se moja zgodba še nadaljuje in morda tudi še malce nadgradi, a vse ob svojem času. Sama dam ogromno na občutek in vedno naredim tisto, kar čutim, in ravno to me je pripeljalo do tega, kjer sem zdaj.
Več iz rubrike Druga kariera:
