Nedelja, 15. 3. 2026, 4.00
5 dni, 19 ur
Boštjan Udovič: Ta (nesposoben) MZZ!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,73
Siolov kolumnist Boštjan Udovič.
Prejšnji teden je bil za našo državo in državljane izjemno naporen. Ne samo zaradi prerazgrete volilne kampanje, ampak predvsem zato, ker smo morali iz novega kriznega žarišča na Bližnjem vzhodu pripeljati domov kar lepo število naših sodržavljanov, ki so se tam znašli večinoma po svoji odločitvi. Pristojno ministrstvo za zunanje zadeve, predvsem njegov konzularni del in veleposlaništva v regiji, so za to, da bi državljane čimprej vrnili domov, tolkli ne samo nadure, ampak nadčloveške urnike. Za kar jim gre velika zahvala. Danes so namreč vsi tisti, ki so to želeli, varno doma. In čas je za analizo tega, kaj se nam je res zgodilo.
Konzularno delo: če ni krize, ga vsi šimfamo
Na sploh velja v diplomatski praksi in teoriji konzularno delo za eno najbolj odrinjenih, nepoznanih in manjvrednih del znotraj državne zunanje politike in diplomacije. To kaže več dejavnikov.
V praksi je to vidno že na način, da so konzularni uslužbenci doma in v tujini pogostokrat razumljeni kot nižja kasta, nekdo, ki (citiram enega od naših nekdanjih diplomatov) "štanca vize in sploh ne dela prave diplomacije". Verjetno je to delo razumljeno kot tako tudi zato, ker je konzularno delo razpeto med zunanjepolitičnimi in notranjepolitičnimi predpisi države. Predvsem pa je štancanje viz tisto, kar povprečen državljan v normalnih časih najbolj občuti.
A ni samo diplomatska praksa krivična do konzularnega dela, tudi mi v teoriji smo. Hiter pregled svetovne literature o konzularnih zadevah pokaže, da je te literature bore malo, da je uborna, predvsem pa je vezana na konkretne zgodovinske primere. Redko je mogoče v roke prijeti knjigo, ki bi bila aktualizirana, ki bi pokazala na moderne prakse konzularnega dela.
Konzularno delo je tako "nevidni del" diplomatske teorije, ki bi mu morali posvečati več pozornosti. Zakaj mu je ne? Enostavno: ker večina raziskovalcev raje piše stvari o načelnosti in visokoletečih ciljih zunanjih politik, premalo pomembno pa se jim zdi, da bi se ukvarjali s tem, kar se ljubkovalno imenuje (človeški) obraz diplomacije. Visoka politika je tako tudi v teoriji nad za državljana vsakodnevnimi praksami.
Ta kontekst ilustrativno pokaže, da je konzularni del diplomacije v pepel odrinjena pastorka, pogostokrat pod plazom neupravičenih kritik. Ena najpogostejših je, da izdajajo vize prepočasi, pa da ne pomagajo državljanom, ko jih potrebujemo. No, pa tudi, da so konzularci krivi za to, da mnogoteri podjetniki ne dobijo delavcev takoj, ko si jih zahočejo. Postopki pač terjajo svoj čas, kar naša podjetja težko razumejo.
Ne glede na povedano, moje izkušnje so bile s konzularci doma in na tujem vedno zelo pozitivne.
Konzularno delo: če je kriza, ga vsi šimfamo
Če izključimo vize, postanejo konzularci center sveta, če se našim bližnjim kaj zgodi ali če v izrednih razmerah potrebujemo izredno repatriacijo naših državljanov. V takih okvirih se spet začne šimfanje. Če je v prejšnjem razdelku bilo šimfanje namenjeno temu, da so konzularci prepočasni pri izdajanju viz, je v času krize večinoma združeno v to, da so nesposobni pri vračanju naših ljudi domov. Da ne delajo (dovolj), da ne dvigujejo telefonov, da ne dajejo (hitrih in pravih) informacij.
Popolnoma razumem zaskrbljenost tistih, ki jim je to, da bi se svojci vrnili varno domov, prva in glavna skrb, a sočasno bi morali vsi mi razumeti, tudi v krizi, da je vračanje naših državljanov iz kriznih žarišč kompleksna situacija, ki terja ne samo veliko dela posameznikov, ampak tudi veliko usklajevanja v državi in tudi med državami. In to ni enostavno.
Še težje pa je vse skupaj, ker nimamo lastne letalske družbe, ki bi bila lahko odzivna. Tako moramo poleg vseh postopkov poiskati še letalskega prevoznika, se uskladiti z njim, dobiti "slote" na letališčih itd. In vse to terja še dodaten čas.
In če se gremo še malo slovenske folklore: da repatriiramo Slovence domov, je treba dati tudi javni razpis za letalsko družbo. Si mislite, kaj bi bilo, če bi se pristojni kar zmenili z neko letalsko družbo, da reši naše sodržavljane? Vik in krik gotovo, pa še kakšna komisija bi z veseljem pristavila svoj lonček.
V tej kompleksnosti procesa vračanja naših državljanov domov iz kriznih razmer pa moramo imeti pred očmi še nekaj. Da bomo manj kritizirali, seveda. Naša veleposlaništva so redka in majhna. Maloštevilna. Da ne "flancamo", poglejmo zdaj najbolj izpostavljeno regijo Bližnjega vzhoda: veleposlaništvo Abu Dhabi ima tri zaposlene, veleposlaništvo v Teheranu dva, veleposlaništvo v Tel Avivu tri. Skupaj osem zaposlenih. Seveda so še konzularci doma. A vse to skupaj v zapletenih razmerah ne more stvari urediti na klik, ampak je treba pač malo počakati. Da je za vse varno, najboljše, predvsem pa čim hitreje.
V tem kontekstu je šimfanje čez delo ministrstva neprimerno. Sploh vitje rok nad hitrostjo dela uslužbencev MZZ, pomanjkanjem informacij ali čem drugim. Stvari v kriznih razmerah nikoli niso enostavne, predvsem pa ne enodimenzionalne. In z ustvarjanjem nejevolje samo zaviramo procese. Kot tudi s tem, da stokrat kličemo na isto linijo, potem ko so nam že povedali, da naj počakamo.
Ja, ja … že vidim, da je moja slika na steni, pikado že leti proti mojemu čelu, tudi kakšen grozilni mejl bom dobil v kratkem. Predvsem pa vam zdaj veje po glavi, da kaj ta Udovič blebeta v prazno. "Kaj pa on ve! Itak, da uradniki nič ne delajo!"
Slovenci in krizno reševanje
Ikona slovenske konzularne službe Andrej Šter je nekoč v predavanju mojim študentom dejal, da je za konzularno delo najtežje to, da Slovenca najdeš povsod: v Andih, na Himalaji ali kje na kakšnem tihomorskem otočju. Ker ima Slovenija majhno diplomatsko mrežo, je potem reševanje naših sodržavljanov iz takih območij še toliko težje.
Še težje pa je, ker Slovenci pogostokrat ne razumemo, da pač stvari terjajo svoj čas in svoje postopke. Pri tem, da bi prehitevali po levi ali desni, se pogostokrat sklicujemo (in skušamo sebi izboriti boljši kos pogače) na to, da "mi nekoga poznamo", morda celo – kot je bilo v primeru aktualne evakuacije – želimo v pilotsko kabino, da preverimo, če je letalo v redu.
Lahko pa gremo še dlje, da grozimo uradniku, "da bo že še videl, če ne bo tako ali tako, ker mi poznamo njegovega nadrejenega", ali pa celo kličemo njegove nadrejene in od njih zahtevamo ukrepanje zoper podrejene, ker nam ti niso dali informacije, ki bi jo mi želeli slišati, in niso razumeli "naše pomembnosti".
In prav tu mi spomin prikliče slavno Šterovo izjavo "pejt u k…", ki nas je, čeprav prek zabave, da si je nekdo upal reči bobu bob, streznila, da smo razumeli, da smo tudi v krizi povezani z drugimi ter nismo sami in edinstveni na svetu. Nekaj podobnega, kot nam kaže tudi freska v hrastoveljski cerkvi. V tem okviru moramo razumeti tudi delo diplomacije: njena naloga je, da pomaga vsem svojim državljanom. Vsem. Ne samo nam. In tudi ne nam na račun drugih.
Slovence sta ob pristanku na Brniku pričakala ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon in predsednik vlade Robert Golob.
To običajno slovensko obnašanje a la Greta Garbo pa ni edinstveno samo v kriznih razmerah, ampak se pojavlja tudi v drugih porah življenja. Poglejte malo po trgovinah, kako radi se ljudje prerivajo in izkoristijo priložnost, da bodo sekundo prej nekje, ali na cestah, kako se prehiteva in vozi. Pa četudi se potem zaletimo ali pa v Sparovi menzi polijemo juho na soseda (čemur smo bili verjetno že mnogi priča). "Kaj nam mar!" Važno je, da smo prvi!
A naš značaj ni težava sama po sebi, je globlja težava in je vezana tudi na naše razumevanje države. Šifrerjeva pesem: "Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država …" je verjetno po svoji vsebini veliko bolj globoka, kot zabavna. Država ni namreč nekaj odvečnega, odtujenega , ki naj že enkrat umre! Država je tisti okvir, ki nas združuje, povezuje, nam pomaga, ko smo v težavah, in skrbi za tiste, ki so v določenem trenutku potrebni pomoči. V tem kontekstu razumeti državo kot potratno pomeni, da se prostovoljno odrekamo njeni pomoči.
Ne da se namreč narediti vitke države, če se določenih storitev države ne omeji. Da bomo konkretni: verjetno se mnogi med vami strinjajo s trditvijo, da je v javnem sektorju preveč zaposlenih. Preveč učiteljev, policistov, varušk, vzgojiteljev … pa tudi uradnikov. Prav. Ampak kaj pa, če bi se po nesrečnem slučaju pred tednom dni znašli v Dubaju? In bi vam neki uradnik pomagal priti domov, bi še tako mislili? Seveda ne, tisti uradnik "je potreben", a drugi so nepotrebni. No, seveda ni tako enostavno. Država namreč ni supermarket, kjer si izbiramo, kdo je potreben in kdo ne, ampak je sistem, ki nam olajša življenje. Nam, drugim, pa tudi vsem nam skupaj.
Zdaj že vidim, da gre marsikomu ob mojih stališčih para skozi ušesa. In verjetno vam možgani brbotajo v smeri, da blebetam te neumnosti, ker sem del imaginarnega sektorja (prosto po Jožetu Mencingerju), ki živi na račun davkov. A zadeve niso tako črno-bele. Tudi sam plačujem davke. In tudi iz mojih davkov smo, hvalabogu, prejšnji teden izvedli evakuacijsko akcijo in naše državljane vrnili domov.
Slovenija je vse Slovence, ki so ostali ujeti na Bližnjem vzhodu, varno pripeljala domov.
Zakaj vse to razlagam tako na široko? Ker sem ravno prejšnji teden z nekom ob pivu in vafljih govoril na to temo in ko sem mu dejal, da bodo Nemci računali povratek, Belgijci tudi, mi je mirno odbrusil, da mirno, ampak če bi on bil v Dubaju, nima njemu država kaj računati. Ker on plačuje davke. Potem je še jasno povedal, da itak nihče na MZZ nič ne dela, da so vsi nesposobni in da jih je itak preveč zaposlenih. Na to sem dodal, da potem pa nič, dajmo jih vse odpustiti. Ni nasprotoval. Ko sem ga vprašal, da kdo bi ga potem evakuiral iz Dubaja … pa je obmolknil. Videl je nelogičnost svojega razmišljanja in je raje, kot bi mi odgovoril, zagrizel v sladek vafelj.
Da, tu smo. Dokler je vse filozofsko, smo za to, da je država vitka. Dokler se ne dotakne nas. A ko se zgodi kriza, potem nam hitro postane jasno, da morda pa državo in njene storitve vseeno potrebujemo.
Namesto zaključka
Saga o vračanju naših državljanov je pokazala na mnoge značajske poteze našega naroda. Če izpustimo dileme o sendvičih in drugih zadevah, se je pokazalo, da znamo dobro kritizirati, slabi pa smo, ko je treba kaj pohvaliti. Zato bom jaz, ki sem bil na varnem, doma, in sem izjemno zadovoljen, da so se tudi vsi moji sorojaki vrnili varno domov, konzularcem in diplomatom izrekel en iskren HVALA! Predsednici republike pa tudi predlagam, da vsem vpletenim v reševalno akcijo podeli državno priznanje. Ker si ga zaslužijo.
In ker smo v predvolilnem času: hvaležnost do države naj se ne ustavi samo pri besedah. 22. marca imamo priložnost, da gremo na volitve. Izkoristimo jo, s tem pa si naredimo državo, kot si jo želimo. Tisto, ki nam bo pomagala v težkih časih, tisto, ki bo ukrojena po naših merah, predvsem pa tisto, na katero bomo ponosni! Kajti nič ni lepšega kot imeti svojo državo. V dobrem in slabem.
22. marca tako ne izpustimo priložnosti, da mi odločimo, v kakšni državi želimo živeti, predvsem pa, kakšen servis želimo od naše države, državnih služb in tudi od našega ministrstva za zunanje zadeve. Ker država in ministrstvo smo mi, državljani te podalpske lepote.
Bolj bodo naše želje jasne, bolje bodo zadovoljene. In manj bo šimfanja.
Pa saj si v srcu to vsi želimo, mar ne?
