Nedelja, 3. 5. 2026, 4.00
1 teden, 6 dni
Neuspeli vojni načrti, ukrajinsko-iranske lekcije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,10
Kolumnist Damir Črnčec
Zgodovina je polna primerov vojn, ki so se končale drugače, kot so si zamislili tisti, ki so jih začeli. Francosko-pruska vojna med letoma 1870 in 1871 se je končala z velikim vojaškim porazom Francije, države, ki je vojno začela, in s padcem Napoleona III. Z diplomatskimi manevri je Bismarck, kancler, sprovociral Francijo, da je napadla in usodno izgubila. Prusija je postala jedro združene Nemčije, nemškega cesarstva.
Načelnik pruskega generalštaba, feldmaršal von Moltke starejši, je odločilno prispeval k vojaški zmagi. Poznan pa je tudi po parafraziranem citatu: "Noben načrt ne preživi prvega stika z nasprotnikom." Podoben način hitrega napada na Francijo, kot tisti iz leta 1870, je imela Nemčija v Schlieffenovem načrtu iz leta 1905. Vendar drugič, leta 1914, ni deloval in namesto hitre zmage se je prva svetovna vojna spremenila v pozicijsko, rovovsko vojno. Po štirih letih vojne je tokrat sledila katastrofa za Nemčijo, ne za Francijo kot leta 1871.
Hitri napadi, dolge vojne
Dve februarja začeti vojni – 22. februarja 2022 agresija Rusije na Ukrajino in napad ZDA in Izraela 28. februarja 2026 na Iran – se (še) nista končali v skladu s pričakovanji tistih, ki so ju začeli. Rusija je leta 2022 pričakovala hitro zmago in kolaps Ukrajine v nekaj dneh ali tednih. Danes vojna traja že več kot štiri leta, Ukrajina pa se ne le uspešno brani, temveč je celo pomagala zalivskim državam pri vzpostavljanju protidronske obrambe pred napadi iz Irana.
Napad na Iran je po šestih tednih pripeljal do premirja; bombardiranj in napadov z balističnimi raketami in droni ni več. Strateški cilj – padec režima – ni dosežen. Prav nasprotno, zdi se, da je režim z zaprtjem Hormuške ožine zadel ahilovo peto napadalcev in globalne ekonomije. Blokada prometa, ki zajema 20 odstotkov globalne oskrbe z nafto, velik delež naftnih stranskih produktov in utekočinjenega plina, deluje v prid preživetju režima.
Zdi se, da je režim z zaprtjem Hormuške ožine zadel ahilovo peto napadalcev in globalne ekonomije.
Na drugi strani se zdi, da tudi ameriška blokada iranskega pomorskega prometa deluje in sili Iran k pogajanjem in zaključku vojne. Ključno vprašanje ostaja, ali lahko ZDA in Izrael povzročita padec oziroma zamenjavo režima ter ali je ta strateški cilj za ZDA še vedno prioriteta. Za Izrael nedvomno ostaja.
Kaj nas uči vojna v Ukrajini
V prvem delu sem želel izpostaviti, kako v vojnah in oboroženih spopadih ni nič zanesljivo in da gre redkokdaj po pričakovanjih ali načrtih. To seveda ne pomeni, da se ne načrtuje – vprašanje je, kako. Načrtovanje temelji na izkušnjah sodobnih vojn, hkrati pa je treba znati anticipirati prihodnje razvojne smeri. In tukaj nekaj o tem, kje smo v zvezi NATO in kaj velja predvideti za Slovenijo.
Ruska konvencionalna agresija na Ukrajino s 160 tisoč vojaki in dolgimi oklepnimi kolonami je bila zaustavljena s protioklepnimi raketami, zračna prevlada in desanti pa s protiletalskimi sistemi. Danes ima Rusija v Ukrajini blizu 700 tisoč vojakov in 30 tisoč do 35 tisoč mesečnih žrtev, izgube pa so že zdavnaj presegle milijon vojakov, milijon!
Vojna je večkrat evolvirala – od oklepnih napadov do protiofenziv, rovovskega bojevanja, napadov na kritično infrastrukturo in do vojne dronov. Danes gre za hightech vojno, kjer se je na območju stika fronte vzpostavila t. i. cona ubijanja v globino do 50 kilometrov. Vsa tehnika, vozila in posamezniki so takoj, ko vstopijo v to območje, tarča napadov dronov različnih vrst.
Danes gre za hightech vojno.
Vsak premik se spremlja v živo, v realnem času, v informatiziranih poveljniških centrih v zaledju. Preživetje tanka ali večjega oklepnika, kot je 8x8, na bojišču pogosto ne preseže pol ure. Stanje na fronti determinira milijon kopenskih, zračnih in pomorskih dronov, ki jih proizvajata obe strani. Dronov s sodobno senzoriko in podprtih z umetno inteligenco. Ukrajini je s koordinirano uporabo velike količine dronov uspelo stabilizirati fronto in degradirati stalno popolnjevanje ruske vojske.
Vojna prihodnosti: droni in asimetrija
Finančna injekcija 90 milijard pomoči Ukrajini pomeni, da lahko ekonomsko preživi še nekaj let vojne. Vojaško pa postaja samozadostna in celo podpisuje in nudi pomoč zalivskim državam. Paradoksalno je iz varnostnega konzumenta postala varnostni zagotovitelj.
Napad na Iran in protinapad Irana je pokazal, da je in bo vojna prihodnosti vojna dronov in robotov. V vseh domenah bojevanja – v zraku, na kopnem, na morju, v vesolju, v informacijskem in kibernetskem prostoru – bodo droni pomembno sredstvo za obrambo in napad.
Za majhne države je postala temeljna misel in predpostavka razumevanje asimetričnosti sodobnega vojaškega konflikta. Svoje strateške načrte in modernizacijo vojske je treba temu prilagoditi in zamenjati filozofski pristop. Ukrajina je dobila v več kot štirih letih vojne 600 Patriot protizračnih raket, samo v nekaj marečevskih tednih so jih v Zalivu uporabili vsaj dvakrat toliko. Streljali so s raketo, ki stane od tri do štiri milijone USD na iranski Shahed dron, ki stane manj kot 50 tisoč USD.
ZDA so porabile polovico zalog raket, kapaciteto od tri- do štiriletne proizvodnje teh raket. Za poceni drone so poceni protidronski sistemi, Ukrajina jih ima veliko, v Zalivu pa jih je zelo malo.
Slovenija ne potrebuje novih tankov
Zveza NATO v svojih načrtih še vedno predvideva velike oklepno-mehanizirane enote ter posledično k temu tudi usmerja svoje države članice. Slovenija ne potrebuje novih tankov, kakor tudi ne novih oklepnikov 8x8. V sodobnem konfliktu prihodnosti so to prve tarče, vrednost na bojišču je zelo omejena, obramba pred poceni droni pa zelo slaba in nezadostna. Danes 8x8 Boxer stane pribl. 15 milijonov evorv, 106 za Slovenijo pa bi jih stalo skoraj dve milijardi evrov.
Slovenija mora vztrajati pri spremembi načrtov opremljanja Slovenske vojske, sploh izvidniški bataljon, opremljen z 8x8, je tarča visoke vrednosti, državo bi stala ogromno, na bojišču pa je vrednost zelo majhna. Seveda je v interesu vojaške industrije nakup takšne drage tehnike, sam pa trdim, da je to popolnoma neprimerno, izhajajoč iz izkušenj sodobnih vojn. Hrvaška bo namenila več kot 1,5 milijarde evorv za nakup 44 novih nemških tankov Leopard 2. Nakup bo financirala skozi evropski mehanizem SAFE, ki je le dolgoročen kredit EU in kot vsak kredit bo tudi tega treba vrniti.
Zdi se, da vse bolj drvimo v oboroževalno tekmo, ne samo v zvezi NATO, temveč tudi v EU. Majhne države moramo razumeti, da je za nas rešitev v asimetričnosti obrambe in zmogljivosti, ne v nabavi dragih sistemov.
Slovenija mora vztrajati pri spremembi načrtov opremljanja Slovenske vojske.
Slovenija: zmogljivosti rastejo, izzivi ostajajo
Modernizacija Slovenske vojske je v zadnjih letih skrbela za dvig obrambnih izdatkov, prvič leta 2025 smo dosegli dva odstotka BDP ter krepitev zmogljivosti. Velika dodana vrednost so srednji protiletalski sistem IRIS-T, novi helikopterji in transportni letali, obnova infrastrukture, gradnja strelišč in simulacijskih centrov za usposabljanje, kibernetika, inženirske in logistične zmogljivosti, nov vojaški pomol in prenovljena ladja Triglav, nove havbice, vozila 4x4 … Seveda je dodatna zgodba o uspehu dvonamenskost teh zmogljivosti in zmogljivosti okrepljenega sistema za zaščito in reševanje z air tractorji na čelu. Preiskušeno v številnih naravnih nesrečah zadnjih let.
Kadrovska slika vojske je veliko boljša, skoraj 7.600 pripadnikov stalne sestave in rezerve ter skoraj 900 štipendistov, veliko mladih na vojaških taborih so pozitivni trendi. V prihodnje je treba le krepiti vse vrste dronskih in protidronskih zmogljivosti ter se nanašati na domače znanje, ki ga je veliko. Lastno znanje, razvoj, uporaba umetne inteligence in proizvodnje kapacitete so in bodo pravi temelj samooskrbe in samozadostnosti.
Na zunaj, zaveznikom in partnerjem pa povedati in pomagati razumeti, da je asimetričnost obrambe in varnosti dejstvo ter načrte opremljanja temu primerno prilagoditi. Čas za spremembo paradigme. Izkušenj in znanja imamo veliko, nenazadnje je bila naša vojna za osamosvojitev leta 1991 lep primer asimetričnosti. Na globalne varnostne razmere ne moremo vplivati, lahko pa poskrbimo, da se bomo počutili varne tudi zato, ker razumemo čase, v katerih živimo.
