Konec sveta, kot ga poznamo: Upornost in vztrajnost

Evropa pred svojim časom

V evropskih krogih je zgodba sicer znana (vir), se pa ob pa njej muzajo tako tisti, ki jo pripovedujejo, kot oni, ki jo slišijo prvič. Gre pa nekako takole: potem, ko so v klasičnem evropskem slogu pogajanja o vsebini pogodbe potekala do tik pred zdajci, je celoten uradniški aparat skočil na vlak, nanj naložil dogovorjeno besedilo pogodbe, pisalne stroje, ciklostile (za mlajše bralke in bralce: to so bili neke vrste ročni kopirni stroji tistega časa) in vse potrebno za prevajanje besedila v takrat pet uradnih jezikov nove organizacije, ki jo danes poznamo pod imenom Evropska unija.

Ker je vse skupaj potekalo slabih 30 let pred uvedbo schengenskega območja, je bila vlakovna kompozicija deležna ustrezne obravnave na državnih mejah. Posebno vlogo so odigrali švicarski cariniki, ki so vztrajali, da morajo potniki in tovor (se pravi, besedilo sporazuma in pripadajoča tehnična oprema) potovati v ločenih kompozicijah. Pravila so pač pravila in takrat jih še niso pisali v Bruslju.

Svoje so potem dodali še Italijani, ki so vagon s sporazumom izgubili nekje na ranžirni postaji v Milanu, po tem ko so najprej komplicirali glede kolekov na uvozni dokumentaciji (za mlajše bralke in bralce: koleki so bile neke vrste upravne znamkice, ki so potrjevale plačilo obveznosti in dajatev do države). Ko je potujoča pisarna vendarle prispela v Rim, se je že tako mudilo, da so za pomoč najeli italijanske študente, ki pa so po dveh dneh začeli stavko.

Simbolika kupa praznih listov

Kljub vsem preprekam je nastajajočemu evrokratskemu aparatu večer pred velikim dogodkom, s pomočjo na hitro uvoženega administrativnega osebja iz Luksemburga (kakopak), v kleti Palazzo dei Conservatori vendarle uspelo natisniti vse potrebne različice sporazuma. Sveže potiskan papir so čez noč pustili na tleh, da se posuši, zjutraj pa so ga nameravali zvezati in pripraviti na véliko ceremonijo. A so se vmešale vestne italijanske čistilke, ki so – misleč, da gre za odpadke – po tleh razprostrte liste potiskanega papirja pometle na kup in vrgle stran. In pri tem gotovo mrmrale vsega hudiča o kravatarjih iz Belgije, ki da niti za seboj ne znajo pospraviti.

Vsem zapletom navkljub so voditelji ustanovne šesterice EU naslednji dan sporazum podpisali. Če smo bolj pošteni: podpisali so prvo stran sporazuma, ki so jo v naglici ponovno natisnili, pod njo pa postavili kup praznih listov, za katere so se vsi udeleženci pretvarjali, da vsebujejo dejansko besedilo sporazuma.

S pravnega stališča je bil zaplet nepomemben. Besedilo sporazuma je tako ali tako začelo veljati šele prvega januarja prihodnje leto, po tem, ko so ga ratificirali parlamenti šestih držav ustanoviteljic. A na simbolni ravni je bilo neskončno pomembno, da je slovesnost potekala tekoče in v skladu s pričakovanji. Zgolj na ta način je lahko ideja evropskega povezovanja in združevanja ohranila avro resnosti in ambicioznosti, ki se ne pusti iz tira vreči ob čisto vsaki prepreki, ki jo vesolje vrže pod noge voditeljem in voditeljicam povezave.

Improvizacija pri podpisu Rimske pogodbe je eden od tistih dogodkov, zaradi katerih tudi leta 2026 še vedno praznujemo Dan Evrope. Če bi se nosilci oblasti v takšnih in podobnih trenutkih pustili zmesti in vreči iz tira, od Schumanove deklaracije leta 1950 (vir), ki se je spominjamo danes, ne bi ostalo prav veliko.

Takratni francoski zunanji minister je že leta 1950 predstavil svojo vizijo združene, povezane in demokratične Evrope. A ta se ni zgodila sama od sebe. Vanjo so najprej verjeli najvišji predstavniki držav članic in šele sčasoma tudi vedno več njenih državljanov. Ne temelji le na vseh stežka izpogajanih sporazumih in pogodbah, temveč v veliki meri tudi na pisanih in nepisanih pravilih in pričakovanjih obnašanja v politični areni in na diplomatskem parketu. Prav spoštovanje teh pravil in pričakovanj pa je tisto, kar povezavi daje kredibilnost in avtoriteto, pri drugih akterjih pa vzbuja vsaj pozornost, če že vedno ne tudi spoštovanja.

Tudi zato Evropsko unijo za svojo domovino šteje kar 75 odstotkov njenih prebivalcev (vir). Povedano drugače, če želite, da vas jemljejo resno, se morate temu primerno tudi obnašati.

Mimohod banditov

To je razumela tudi slovenska partizanska vojska, ki je na današnji dan pred 81 leti vkorakala v Ljubljano. Ko danes gledamo slike tistega lepega dne (vir) in beremo pričevanja ljudi, ki so ga doživeli ali v njem celo sodelovali, si le stežka predstavljamo improvizacijo, negotovost in izmučenost vseh sodelujočih.

Zgolj nekaj ur pred osvoboditvenim mimohodom so na Orlah še pokali minometi in žvigale granate (vir). Brezpogojna predaja nacistične vojske zahodnim zaveznikom je sicer začela veljati večer pred tem, a Wermacht je vztrajno trdil, da partizani niso legitimna vojska, temveč teroristi (imenovali so jih banditi) in s teroristi se ne pogaja, kajne?

Mimogrede, ta podrobnost tudi pojasni, zakaj bodoči premier ter ljudje in stranke v njegovi orbiti že desetletja dolgo kot uradni dan konca druge svetovne vojne razglašajo zgolj 8. maj (vir). Ne gre za vprašanje časovne razlike, kot se rado odmahne z roko (8. maj ob 23. uri v Berlinu je namreč 9. maj opolnoči v Moskvi). Gre za to, da se skuša osvoboditev Ljubljane prikazati kot manj legitimno in pomembno, kot je v resnici bila.

A če kaj, je slovenska partizanska vojska razumela pomen agitpropa (danes bi temu rekli PR) in pomembnosti resnega obnašanja, če je hotela, da se jo – vojaškim uspehom navkljub – tudi v trenutku osvoboditve jemlje resno. Osvoboditev je bila dejanska, a bila je tudi simbolna. Kajti prav simboli utrjujejo zavest, pripadnost in, nenazadnje, stabilnost družbe.

Miren prenos oblasti

Eden takih simbolov povojne demokratične Evrope je tudi miren in utečen prenos oblasti. Čeprav radi rečemo, da so svobodne in poštene volitve praznik demokracije ter da so ključen kriterij demokratičnosti neke družbe, je ravno tako pomembno tudi to, kaj se dogaja v času po volitvah. V času po ameriškem 6. januarju 2021 (vir) se zdi, da je izpodbijanje volilnih rezultatov s strani skrajnih in populističnih frakcij tako rekoč stalnica. Če imajo te skrajne politične organizacije tudi dostop do (dela) represivnega aparata, stvari hitro postanejo precej napete. Pa tudi če ga nimajo, lahko s pomočjo dezinformacij, družbenih omrežij in lastnih propagandnih kanalov precej enostavno ustvarijo lažen vtis, da je demokracija prevara, volitve pa zgolj metanje peska v oči.

Zato je pomembno vedeti, ali se Resni.ca šteje za pozicijsko ali opozicijsko stranko. Na tehnični, politični ravni to vpliva na razmerje sil v dveh ključnih parlamentarnih delovnih telesih. Na simbolni ravni pa je pomen pozicije in opozicije ključen za razumevanje demokratičnega procesa. Oziroma, če je vseeno, kdo je v poziciji in kdo v opoziciji, potem je tudi vseeno, ali se sploh še gremo parlamentarno demokracijo.

Prav tako pa še zdaleč ni vseeno, ali predsednica države predlaga kandidata za premiera v prvem krogu iskanja mandatarja. Ustava predsednici z razlogom postavlja 30-dnevni rok za iskanje kandidata. Ne le zato, ker je teden dni v politiki dolga doba in se v enem mesecu lahko zgodi marsikaj. Temveč tudi zato, da se lahko pregrete glave ohladijo in da lahko politične vrhuške na situacijo pogledajo z malo bolj treznimi očmi. In če predsednica kljub vsemu ne najde kandidata, ki bi se podal v parlamentarno slamoreznico, ni vseeno, ali je naredila vse, kar je v njeni moči, da bi tega junaka ali junakinjo našla, ali pa po dveh tednih in eni rundi pogovorov dvigne roke, češ, ne da se (vir).

Lekcija 9. maja

Simboli, družbeni rituali in (ne)napisani dogovori bodo vir stabilnosti zgolj v primeru, če jih bodo tisti, ki so odgovorni za njihovo izvajanje, izvajali tudi v neidealnih razmerah. Pravzaprav ti procesi šele takrat res pridejo do izraza.

Prav to je lekcija 9. maja. Ljubljanskega in evropskega. Šele takrat, ko je položaj zapleten in včasih na videz celo nerešljiv, se pokaže, kdo družbene dogovore, simbole in skrb za demokracijo jemlje resno, kdo pa jo jemlje kot ruski bife, s katerega pobere zgolj tisto, kar mu tisti hip ustreza.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.