Sobota, 16. 5. 2026, 4.00
3 tedne, 3 dni
Kolumna
"Ne moreš preprečiti staranja. Toda lahko pa preprečiš, da postaneš star."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,48
Zakaj sem zapisal misel Georgea Burnsa? Na to bom odgovoril še z enim vprašanjem. Saj čas za vse enako beži, drži? Pa recimo da ne ravno prehitro. Vsaj tolažimo se lahko.
A otroci, ki slovijo po svoji brezpogojni iskrenosti, nas vedno postavijo na svoje (staro) mesto. Pred kratkim sem svoji sedemletnici pokazal fotografijo našega nekdanjega kužka, mopsa Snoopyja, v njegovih mladostniških dneh. Starost ga je pred leti popeljala v pasja nebesa, pred dobrimi petnajstimi leti pa je bil še razigran mladič. V naročju ga držim jaz. Pred dobrimi petnajstimi leti. Nekoliko mlajša različica mene, sem bil prepričan. Pa moja sedemletnica z navdušenjem pogleda našega pasjega mladička in nato še osebo, ki jo drži v naročju. "A to si bil pa ti, oči?" me vpraša. "Ful si mlad. Kaj se ti je pa potem zgodilo?"
Torej, zmotno sem bil prepričan, da imam zdaj nekaj gub več in las manj, a je položaj, kot vse kaže, precej bolj resen. V teh dobrih petnajstih letih sem se spremenil mnogo bolj, kot sem sprva menil. Ko se pogledam v ogledalo, prepoznam osebo, ki me gleda nazaj, a dejstvo je, da je precej drugačna. Spremenjena. Tudi postarana. A zato nič slabša.
Dokler ne pogledamo svojih otrok ...
Odrasli zmotno verjamemo, da se ne spreminjamo tako drastično. Dokler ne pogledamo svojih otrok. Ti so bili še včeraj dojenčki, danes pa so stari že deset let. Zagotovo se vsi strinjamo, da so se v tem času močno spremenili, drži? Če nič drugega, so v nekaterih primerih že meter višji. Prav toliko časa pa je minilo tudi za nas, odrasle. Ampak kaj bi zaradi tega negodovali. Vsi se staramo z istim tempom. Morda je ključno to, da se staramo (medtem ko otroci odraščajo) obkroženi z ljudmi, ki nam res veliko pomenijo. Menda ti čas mineva hitro takrat, ko se imaš lepo. Kako čudovito se torej imamo! Če ti pa čas še vedno prehitro mineva, pojdi po kredit. Takoj se bo upočasnil.
Pomembno je ohranjati otroka v sebi. Ne glede na svojo starost, počutje, prepričanja itd. Nekaj v tebi še močno gori. Tam je bilo v tvojih prvih mesecih in letih življenja in še vedno je tu. Morda je ogenj že močno opešal, mogoče komaj še tli. A zato je še toliko pomembnejše, da ga obudimo. Malo premešajmo žerjavico, spodbudimo ga. In spodbudimo sebe, zavedajoč se, da vsak dan začenjamo znova. Podkrepljeni s številnimi izkušnjami, a še vedno odprti za vse dobro in lepo, kar ta svet ponuja.
Vedno z neprikrito naklonjenostjo gledam na svoje pretekle, mladostniške napake. Ker so me izoblikovale. Danes jih sicer ne bi ponovil, nekoč pa so bile zame ključne. Naredil sem kar nekaj velikih bedarij v svojem življenju, a sem se ob tem pogostem preizkušanju meja in mladostniškem upiranju sleherni avtoriteti tudi marsikaj naučil. Zato jo bila to moja pot oblikovanja in uresničevanja, ki je kljub številnim preizkusom ne bi nikoli spremenil.
Kaj je dobro in polno življenje?
Kdo bi vedel, verjetno se dojemanje tega razlikuje od enega do drugega posameznika. Kar je dobro za enega, je za drugega povsem zanič. Staranje pa je nekaj čudovitega. Je živ dokaz, kaj vse smo že doživeli in preživeli. Na obrazne gube gledam podobno kot na letnice na drevesih. Več jih je, bolj polna je tvoja zgodba. Več si doživel. Veliko več imaš povedati. Življenje boljše razumeš. Ker si več.
Vedno se mi je najbolj brezpredmetno zdelo primerjanje z drugimi. Tudi vizualnosti. Povsem vseeno mi je, če je kakšen moj vrstnik videti boljše ali slabše, mlajše ali starejše od mene. Ker vem, kaj sem vložil v svojo zgodbo, kaj še vedno vlagam vsak dan in kaj še nameravam. Tudi svoje otroke učim, da jih videz ne določa. Določa jih njihova osebnost. Videz je minljiv, to, kar nosiš v sebi, pa te spremlja za vedno.
Žal je tako, da naša družba hrepeni po mlajšem. Nekatere druge kulture slovijo po tem, da je visoka starost ena največjih in najbolj spoštovanih vrednot, pri nas pa žal ne.
Uro sicer lahko premaknemo naprej ali nazaj, svoje mladosti pa ne moremo znova živeti. Nekateri jo želijo obujati vse svoje življenje, a če je bila mladost lepa, polna, predrzna, vzkipljiva, nas lahko vedno opomni na to, da gremo po pravi poti. Iskreno ne verjamem v to, da sem danes kaj več ali manj kot sem bil včeraj. Verjamem pa, da sem drugačen. Vseskozi se trudim osebnostno rasti in včasih mi to uspeva bolje, spet drugič slabše.
Prav všeč mi je, ko me mlajši naslovijo z gospodom. Počutim se bolj spoštovanega. Tudi vikanje mi je z leti vedno ljubše. Ker vem, koliko mi je dalo starševstvo, se pogosto vprašam tudi to, kaj bom v sebi čutil, ko me bo malo bitje v nedoločljivi prihodnosti poklicalo dedi. Veselim se tega kroga življenja. In predvsem živim brez obžalovanj. Rad se imam rad. Včeraj, danes in jutri.
