Nedelja, 22. 2. 2026, 4.00
1 dan, 7 ur
Kolumna
Melanija: Prva Slovenka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,59
Kolumnist Siol.net Boštjan Udovič
Pred tedni, ko je film o prvi dami ZDA prišel v javnost, sem se po dolgem času odpravil pogledati, kakšne so kaj kokice v enem od slovenskih kinematografov. Da si ogledam ta dokumentarec. Ugotovil sem, da kokice niso ravno dobre, me je pa film prijetno presenetil. Morda tudi zato, ker nisem pričakoval veliko. A pojdimo po vrsti.
Melanija Knavs
Verjetno je bilo o prvi dami ZDA na Slovenskem prelitega že toliko črnila, da ta moj razdelek ne bo dodana vrednost. A vseeno.
Melanija Knavs je "naše gore list". Rojena Sevničanka je bistveni del svoje socializacije doživela v Sloveniji. Pot jo je nato zanesla v svet, tam je uspela. To pa Slovenci težko oprostimo. Kar je škoda, je pa tudi neke vrste folklora. Redke so namreč pohvale kogarkoli, ki je tako ali drugače uspel v tujini.
A vrnimo se nazaj k Melaniji, ki se je v začetku leta 2000 poročila z ameriškim milijarderjem, s katerim ima sina Barrona. Njena starša sta se nato preselila v ZDA in ji pomagala pri vzgoji sina. Tako kot na Slovenskem počno številne babice in dedki.
Tako nekako (skopo) kot v zgornjih vrsticah bi bil verjetno kje na spletu zapisan njen življenjepis, če Melanija leta 2016 ne bi postala prva dama ZDA. No, ker je postala, se je življenjepis pisal na novo in na drugačne načine.
Melania Trump
Verjetno si dobrih deset let nazaj nihče ni zares mislil, da bo Donald Trump postal predsednik najmočnejše države na svetu. A ko so se linije vse bolj izrisovale, da bi se to utegnilo zgoditi, se je na Slovenskem povečalo zanimanje za Melanijo.
Kar bi bilo super, če ne bi to zanimanje bilo predvsem "po slovensko", iščoč pikantnosti iz njenega življenja, pa tudi postavljanje v tabore "za" in "proti". Tisti za so jo kovali v zvezde, tisti proti pa o njej iskali karseda drobne (in večinoma nepomembne) podrobnosti, da bi jo prikazali v negativni luči.
No, kot se na Slovenskem spodobi, pa so obstajali tudi tisti "vmes". Govorim o tistih, ki so javno bili do nje zadržani, v zaprtih krogih pa so hlepeli po tem, da bi jih vsaj pozdravila.
Eden takšnih je bil eden od pomembnih politikov tistih časov, ki je včasih, ko ga skoraj nihče ni poslušal, tiho šepnil, da bi bilo za Slovenijo zelo dobro, če bi nam uspelo Melanijo prepričati, da nas Trump obišče. Na moje vprašanje, zakaj pa ne bi uradno javno povabili Melanije na obisk (seveda z Barronom in starši), če že Donalda ne dobimo, pa je začel z vitjem rok in zdih'vanjem, da slovenska javnost tega ne bi verjetno dobro sprejela.
No, ko sem zavzdihnil še jaz, da menim, da bi to bil kar dogodek v Sloveniji, pa je plaho izpostavil, da morda imam prav, ampak da njegovi volilci tega ne bi nagradili … Sam sem takrat še v svoji (otroško-mladostni) naivnosti začel blebetati nekaj o interesu države, pa ugledu države … a videč skremžene obraze in besede nekoga, da "še ni čas za to", sem hitro pogruntal, da je bolje, da utihnem.
Ko namreč na Slovenskem slišiš, da "še ni čas", potem veš, da tega časa nikoli ne bo.
Prvi Trumpov mandat je mineval, nekateri politiki nadejajoč, da bi Melanija vseeno morda kanila priti v Slovenijo tudi brez povabila, so hlepeče, a previdno kdaj pa kdaj povprašali, če bi se morda lahko Donald za uro ali dve ustavil na Kranjskem, a odgovora ni bilo. Verjetno tudi zato ne, ker k vabilom, ki so romala v Washington, nismo ničesar dodali.
Kaj mislim s tem? Eden od pomembnih slovenskih diplomatov mi je nekoč dejal sledeče (pisano po spominu): "Če hočeš od politikov v ZDA kaj dobiti, jim moraš nekaj ponuditi. Če prideš s prazno aktovko, boš odšel s prazno nazaj domov."
In če to velja za Ameriko na splošno, potem to velja še toliko bolj za takratnega (in aktualnega) ameriškega predsednika.
Minil je mandat (izgubljenih priložnosti), na Brniku pa ni pristal niti Airforce One z Donaldom Trumpom niti Adria z Melanijo in Barronom.
In mandata je bilo konec, v ZDA je leta 2021 prisegel novi ameriški predsednik. Melanija se je preselila nazaj v Mar-a-Lago.
Melania Trump, drugič
Da bo Joe Biden težko ponovil svoj mandat, je bilo nekaterim jasno že sredi leta 2023. Demokrati so kot izgubljeni tavali po washingtonskih sobanah in iskali volilno strategijo, kako ponoviti mandat, a neuspešno.
Tudi zamenjava kandidatov tik pred dvanajsto ni pomagala. Donald Trump je s štirimi leti premora ponovil mandat. In s tem je v Belo hišo ponovno prišla tudi Melania.
In prav te trenutke – od zmage na volitvah do prisege – pokaže dokumentarec Melania.
Dokumentarec o Melanii
Dokumentarec je mojstrsko narejen. Težko bi režiserju in komurkoli karkoli očitali. Vsekakor ne gre za nizkoproračunski dokumentarec. A na določenih točkah je šibek.
Melanio spoznamo v dokumentarcu predvsem kot modno ikono. Strokovnjakinjo za modo, ki ji je zelo pomembno, kako je videti. Kar je dobro, škoda pa je, da nismo videli ali da nam dokumentarec ne pokaže, kako se obleče Melania na dan, ko nima obveznosti, ko se sonči ob bazenu ali pa kot teče oz. trenira.
Prav tako bi me zanimalo kaj več o Barronu in Viktorju Knavsu. Gospoda Knavsa sicer vidimo v nekaj kadrih, Barrona tudi, a dokumentarec jima ne posveča pozornosti. Kar je izgubljena priložnost.
Nekaj sicer slišimo o pokojni Melanijini materi Amaliji (po volitvah se ji je zahvalil tudi Donald), lepo bi bilo videti kakšno sliko več, morda celo kakšno družinsko fotografijo. Po mojem mnenju je tu dokumentarec popolnoma zgrešil poanto, ki naj bi predstavljala prvo damo.
Melania namreč ni enoplastna oseba, ampak je povezana s svojimi družinskimi člani. In kakšen ocvirk iz njenega družinskega ali zasebnega življenja, pa lahko bi bil tudi polikan, bi radovednega gledalca bolj pritegnil. Ampak morda pa dobimo še kakšen dokumentarec, ki bo bolj oseben.
Še eno stvar sem pogrešal v dokumentarcu, morda kakšen pogovor z Melanio o njenih hobijih. Razumem, da je prva dama in nima veliko časa za tole, a vseeno je tu še ena izgubljena priložnost.
Na drugi strani pa dokumentarec pokaže Melaniino delo v službi prve dame, predvsem na njena projekta Bodi najboljši (Be Best) in Spodbudimo prihodnost (Fostering the future), ki ju – tako vidimo v filmu – podpirajo tudi druge prve dame. Prav tako vidimo, da se je kot prva dama zavzela za primer izraelskega talca.
Česar v filmu ni, kar je škoda, pa je Melaniino pismo Putinu, ko se je zavzela za vrnitev ugrabljenih ukrajinskih otrok njihovim staršem. Na to pismo sta se s hvaležnostjo odzvala tudi Zelenski in njegova žena, prav v teh dneh pa so v javnost prišli podatki, da je bilo v zadnjem času tudi s pomočjo kardinala Mattea Zuppija v Ukrajino vrnjenih 37 otrok, kar pomeni, da je bilo v celoti vrnjenih otrok okoli dva tisoč (vir).
O dokumentarcu, zadnjič
Po dveh urah gledanja dokumentarca sem ugotovil, da je to tehnično dobro narejen izdelek, ki poudarja predvsem mogočen aparat, ki stoji za ameriško prvo damo. Prav tako daje občutek mogočnosti ZDA kot države, kar je vse prav. A sočasno prav v tem dokumentarcu, da bi bil bolj pristen, manjka nekaj človeške topline, ostaja nekaj neodgovorjenih vprašanj, predvsem pa manjka vpogled v realno zakulisje.
Ko sem odhajal iz dvorane, sem se spraševal, kaj bi si želel od tega dokumentarca. Morda to, da bi vprašali gospoda Knavsa, kako se je navadil na ZDA in kaj pogreša iz Slovenije. Morda tudi to, da bi Barron povedal kaj v slovenščini, ki jo baje govori, in morda še, če bi kdaj prišel v Slovenijo, kako si nas predstavlja. Od Melanie pa to, kako se spominja svoje mladosti v Sevnici, kaj tudi, če kaj, pogreša iz Slovenije. In seveda od Donalda, če bo le morda kdaj pristal na Brniku, pa tudi če za uro ali dve, pojedel morda blejsko kremšnito in povedal tudi na Bledu, da je Slovenia great (Slovenija čudovita) ali pa morda kje pri Sevnici spil kakšen kozarček cvička.
Namesto zaključka
Dokumentarec sam po sebi ni bil slab, dal nam je vpoglede v zakulisja, čeprav spolirana, pokazal kraje, kjer navadno oko zemljana nikoli ne bo zašlo. Je pa prazen. A zato si ni zaslužil izredno negativnih kritik, ki smo jih lahko brali.
Lahko pa, da sem bil problem sam, ker sem v kino šel z nizkimi pričakovanji, zavedajoč se, da vsega, kar bi si želel v njem videti in slišati, ne bom ne videl in ne slišal.
Sem pa slišal eno stvar, in sicer da je Melania povedala, da prihaja iz Slovenije. In čeprav ni bilo veliko drugega povezanega s Slovenijo, je vsaj to tisto, kar nam kot državi in narodu koristi.
Kajti verjamem, da je marsikdo po tem filmu "pogooglal", kje (ali kaj) Slovenija sploh je. In verjetno se je začel zanimati za našo državo, morda je kdo že bukiral počitnice kje blizu Sevnice ali prav tam.
Že vidim, kako besnite nad mano, da kaj nas briga, če nas je ena Melanija omenila. Pa zadeve niso tako črno-bele. Namreč ta omemba ni bila pomota, niti ne mimobežna. Če bi bila prvo ali drugo, bi jo izrezali. Ostala je v filmu. Kar je trnek, ki ga velja zagrabiti. Sploh v duhu tega, kar je nekoč rekla ena od slovenskih estradnic, da ni pomembno, kaj in kako se govori, pomembno je, da se govori.
Torej, Slovenija je bila izpostavljena. In to v pozitivnem duhu. Vprašanje pa je, če bomo znali (in želeli) mi to unovčiti. Če bomo, morda Melanija, Barron in Donald kdaj pristanejo na Brniku, če ne bomo, pa bomo … kot že mnogokrat … zvonili po toči.
Saj si tega ne želimo, mar ne?
