Sobota, 24. 1. 2026, 4.00
8 ur, 29 minut
Hvala, Donald!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Boštjan Udovič je Siolov kolumnist.
V preteklem mesecu, še posebej pa v zadnjih 14 dneh, je ameriški predsednik Donald Trump nagnal strah v kosti mnogim evropskim državam z mislijo, da se zna zgoditi, da bo tako ali drugače zasedel Islandijo, pardon Grenlandijo. Kljub temu da je zaenkrat še ne bo, pa iz tega lahko potegnemo številne nauke. In vsaj za to moramo biti Donaldu Trumpu hvaležni.
Donald ima prav, prvič
Že v prvi administraciji nas je predsednik Trump vsakih nekaj dni presenetil z "drzno" idejo, od katere potem resda ni bilo kaj veliko, a vseeno: na mizo je bila vržena ideja, mi smo imeli kost za glodanje, hkrati pa se nismo zavedali, da te ideje niso bile sporadične ideje nekoga, ki je ravnokar postal predsednik najmočnejše sile na svetu, ampak duh, v katerega je celotna mednarodna skupnost plula.
Po prvi otrplosti ob takšnih idejah smo zamahnili z roko in Donalda Trumpa nismo več jemali resno. Zdelo se nam je zabavno, morda smo se celo kislo nasmehnili, a kaj več od tega ni bilo. Pa bi moralo biti. Že v času prve administracije bi morali zaznati "dimne signale", da ZDA s svojo spremenjeno geopolitiko mislijo resno.
Donald Trump
In zaključeval se je prvi mandat, mnogi (tudi neverni) so tiho molili, da je bila to samo enkratna avantura. Na volitvah je zmagal Joe Biden, Trump pa ni priznal poraza. Šele sistem zavor in ravnotežij (beri podpredsednik ZDA), ki je takrat še deloval, je omogočil prenos oblasti.
Donald je obljubil – kot Švarci – "I'll be back". In tako je bilo.
Donald ima prav, drugič
Štiri leta pozneje je Donald Trump spet prišel v Belo hišo. Ta mandat se je že v kampanji začel popolnoma drugače. Republikanska stranka je bila ošibela že pred volitvami, po volitvah pa je postala v veliki meri njegov glasovalni stroj. Na drugi strani Demokrati še leto in pol po volitvah iščejo to, kar so nekje po poti v zadnjih letih izgubili.
Združene države so se tako prvič po drugi svetovni vojni znašle v nekem brezzračnem prostoru, v katerem je predsedniku dovoljeno več, kot je bilo komurkoli pred njim. In Donald Trump to ve. Zato ne čudi, da želi uveljaviti svoj pogled na svet in tudi svojo voljo. "Nič posebnega," porečete, "vsak predsednik želi vladati tako, kot želi. Neomejeno." Drži. Ampak ZDA niso le 'ena' od držav, ampak država, ki je vzpostavila povojni mednarodni red. In če se mu takšna nosilna država odpove, potem od tega reda ne ostane kaj veliko.
A vrnimo se v čas in prostor. Trump je od svojega začetka mandata jasen: njegov drugi mandat ne bo takšen, kot je bil prvi, bo bolj dinamičen, bo mandat stoterih presenečenj, predvsem pa mandat izsiljevanja po načelu "America, first". Nič posebnega – države pač skrbijo za svoje interese. Kar je drugače in "posebno", je, da mi (Evropejci) tega sporočila ne želimo razumeti.
Donald Trump
Še vedno namreč romantično sanjarimo o tistih ZDA, ki bi jih mi radi imeli za prijatelja ali zaveznika, zato ne želimo spoznati, da teh ZDA ni več. Ne samo zaradi vladavine Donalda Trumpa (tudi pod Bidnom ni bilo veliko drugače), ampak ker se je spremenil svet, v katerem živimo. "Tempora mutantur," so vzklikali Stari Rimljani, "et nos mutamur in illis," je bil refren, ki so ga dobili z drugega hriba. Da, časi so drugi, kot so bili. In niso se spremenile samo ZDA, tudi mi smo se. A tega ne želimo ne uvideti in ne sprejeti.
Če torej povzamem Trumpove besede iz tega tedna: "Evropa se giblje v čudno smer," lahko dodam, da se ne giblje. Nekje je zastala. No, vsaj do Grenlandije, ki je spečo Trnuljčico prebudila iz sna.
Donald ima prav, tretjič
Drugi mandat Donalda Trumpa se je začel s carinsko zgodbo, nadaljeval s carinsko zgodbo, vmes smo v enem letu prišli do tega, da vzpostavlja novo mednarodno organizacijo, sočasno pa tudi razlaga, da potrebuje Grenlandijo za varnost Američanov.
Njegova stalnica je, da če mu kaj ni všeč, zagrozi s carinami. Kar v današnjem svetu deluje, ker se politiki carin bojijo. Carine namreč dražijo blago, povzročajo zmanjšanje delovnih mest in posledično nezadovoljstvo ljudstva. Kaj je hujše za politika (tik) pred volitvami.
Donald Trump
Ta pogajalska taktika, ki jo je profesor Mojmir Mrak enkrat poimenoval kot "najprej usekaj in nato se pogovarjaj" je do zdaj delovala. Ples med Washingtonom in Brusljem se je v tem kontekstu zdel kot igra mačke z mišjo, kjer miš že vnaprej ve, da je njena igra izgubljena, zato pristane na vse mačje pogoje. EU je tako pred pol leta izpogajala sporazum, ki ni bil slab, a tudi ne dober, predvsem pa je bil reaktiven. Po domače: ustrašili smo se Trumpa in pristali na vse njegove pogoje, zahtevali pa dejansko nič.
Pa bi lahko. Za začetek vsaj to, da bi bili vključeni v pogajanja o Ukrajini, kjer smo skakali na zadnje vagone, medtem ko je vlak drvel s svetlobno hitrostjo. Ali pa to, da so to prve in zadnje carine. Ali pa to, da če bodo carine tako visoke, potem bo prispevek za Nato nižji. A–a. Nič ni bilo. Kot bi se bali lastne sence.
Posledice so bile, da je Trumpu postalo jasno, da EU odnosa z ZDA ne razume kot partnerskega, ampak se ZDA prostovoljno podreja. Njena lojalnost je tako samoumevna, premočrtna, brezhrbtenična in deluje po načelu "bolj kot me tepeš, raje te imam". V takem kontekstu, kjer smo v EU nekritično sprejemali vse, kar nam je Trump nasul na krožnik, se ne smemo čuditi temu, kar se je v zadnjem mesecu zgodilo.
Donald se zmoti
Zadnja zgodba z Grenlandijo, predvsem pa odziv EU, ki je vključeval tako zamrznitev lani izpogajanega trgovinskega sporazuma in v kuloarjih omenjeno t. i. carinsko bazuko, je po mojem mnenju šokiral tako EU kot tudi Trumpovo administracijo. EU zato, ker smo ugotovili, da znamo spet stopiti skupaj, ko nam kdo z rdečo cunjo maha pred nosom, ZDA pa, ker smo se odzvali in pokazali zobe.
Posledice so bile hitro vidne. Že v dneh pred Davosom so se toni v Washingtonu umirjali, sporočila so bila manj ostra in jasna … veliko je bilo diplomatske megle, ki se je spuščala čez Atlantik. Američani so postajali vse bolj živčni, saj niso vedeli, ali gre lahko EU res tako daleč, da se upre ZDA, in to skorajda soglasno. A bolj kot se je bližal Davos, bolje je postajalo jasno, da EU tokrat ne bo popustila.
Grenlandija
Simbolično je bilo vse že nastavljeno tako, da se Trumpu preda sporočilo, da je tokrat z Grenlandijo prekoračil rdečo črto. Fredi ni imel časa zanj, Urška in Emanuel sta prej odšla, Jurka je bila jezna nanj in ga je nahrulila že po telefonu, Peter je tudi glasno ropotal, celo poljski Franci je vil roke in strumno stal ob strani EU.
EU je bila spet po dolgih letih na isti strani reke. In ameriškemu Donaldu ni bilo pomoči: stopil je korak nazaj, obljubil, da ne bo zasedel Grenlandije ter ne bo uvedel carin. Zato, ker nas ima rad? Ne, kje pa. Zato, ker bi vse to škodovalo predvsem ameriškemu gospodarstvu.
Hvala, Donald
Vse povedano pojasni, da moramo biti ameriškemu predsedniku hvaležni za to, kar je storil. Zedinil je namreč EU, ki že leta ni bila tako zedinjena in zdaj ugotavlja, kot temu radi rečejo čez Kolpo, "uzdaj se u se i svoje kljuse", skratka – nasloniti se moramo na lastne sile in sami narediti svojo domačo nalogo.
Svet je danes drugačen, kot je bil, zato je čas, da tudi mi v EU nehamo sanjati in idealizirati svoje partnerje. Mednarodni odnosi postajajo gverilska tekma, kjer vsi igrajo proti vsem. Malo je še ostalo skupnostnega, in kot sem zapisal pred dnevi za Dnevnik, v diplomaciji ni prijateljev, so samo interesi. Čas je, da se dokončno zavemo, da moramo za svoje interese poskrbeti sami. Naši interesi so namreč samo naši. ZDA imajo svoje interese.
Kajti če mi ne bomo poskrbeli za naše interese, bodo to storili drugi. A tisto ne bodo naši interesi, temveč njihovi. In če bodo prevladali njihovi interesi nad našimi, bomo plesali po njihovih taktih, igrali njihove igre, marširali njihove koračnice ter na koncu morda dobili tu pa tam kakšno drobtinico.
A EU ni bila ustanovljena, da bi z mize velikih dobivala drobtinice, ampak predvsem zato, da bi postala velika in bi svojim ljudem omogočila kakovostno in varno življenje.
Saj si tega, kar so naredili očetje EU, v prihodnosti še vedno želimo, mar ne? Če DA, potem le na delo in na marčevske volitve!
