Lucija Mulej: Epstein ali zakaj hudiči niso neumni

V času umetne inteligence in družbenih omrežij se zdi, kot da sence človeštva žarijo pred očmi svetovne javnosti. Morda ne zato, ker bi jih bilo več kot nekoč. Morda je le postalo težje skrivati mehanizme, ki so nekdaj varovali za zidovi moči, vpliva in tišine. Digitalna infrastruktura ne ustvarja nujno novega zla; razgalja pa njegovo organizacijo.

Živimo v času vse večje učinkovitosti, ki se jo išče in nagrajuje. Svet, ki povzdiguje optimizacijo, vpliv in eksponentno rast, skoraj neopazno soustvarja okolje, v katerem se uspeh lahko razcepi od etike, moč pa od odgovornosti. Ko takšna razveza postane normalizirana, primeri, kakršen je Epstein, niso izključno mitološke anomalije, temveč simptomi reda samega.

In prav tu se vprašanje kapitala, vpliva, rasti in algoritmov šele začne.

Kaj se splača v dobi UI

Sodobni svet hitrih in površnih rešitev je dobil novo os: umetno inteligenco. Klasični dihotomiji narava–učenje se je pridružila tretja komponenta, tehnologija, ki danes narekuje mikrokorake naših intimnih in družbenih svetov. Vsako mikrodejanje, mikropremislek in celo mikročustvo vse pogosteje filtriramo skozi algoritme, copilote in preostala digitalna pomagala, od videov do fotografij, dizajna in idej.

Ta niso več zgolj zunanja orodja, temveč postajajo del naše notranje logike odločanja, skoraj del našega simbolnega epigenoma.

Vprašanje pa ni, ali je to dobro ali slabo. Ključno je, kaj s tem izgubljamo – in česa se zares še oklepamo. Kaj danes sploh pomeni realna presoja, če je skoraj vsak odgovor že vnaprej optimiziran? In, proti čemu se borimo in za kaj trudimo?

Tudi LinkedIn se je iz poslovnega omrežja prelevil v oder iluzij. V prostor, kjer se uspeh meri po všečkih, obči digitalni prostor pa postaja tržnica identitet, kjer ljudje ne prodajajo več lastnih storitev, pač pa življenjske zgodbe kot blagovno znamko. Tu se poraja temeljno vprašanje: kako v digitalnemu svetu sploh še poiskati pravo smer – med gorami besednih smeti, kupljenih znanj in prepisanih resnic, ki krožijo brez izvora, brez odgovornosti in brez sledi (pre)živete izkušnje?

Prav zato je današnji pogled toliko bolj zanimiv. Digitalna javnost se rada predstavlja predvsem skozi dosežke, denar, rast in priznanja. Fokus je jasen. Vse več jih odkrito ali prikrito sanja isto: postati milijonar. Če se da, čim prej. Še bolje – čez noč, kjer nas specifična družbena omrežja vodijo v smer postopnega razčlovečenja v korist gmotnih koristi, pozornosti ali občudovanja.

Fokus: za kaj se borimo?

Je cilj res zgolj višja plača, večji prestiž, novejši avto in modernejši življenjski slog? Elitna prehrana, ekskluzivne izkušnje, nenehna optimizacija telesa in statusa? Vse to je danes predstavljeno kot samoumevna pot uspeha, kot edina legitimna orientacija sodobnega človeka.

Toda, kdo nam te vrednote servira? Kdo nas je prepričal, da je častno imeti vse več, čutiti pa vse manj? Da je pomembneje biti viden kot biti zares iskrivo človeško prisoten? Da ne tekmujemo več sami s seboj, temveč z bližnjim, s sosedom, z neznancem na drugi strani zaslona, kar je postalo trend, ki prerašča v navado.

Kako se lahko zgodi Epstein

Ko se zadnje dni po platformah omrežij (tudi LinkedIn) razliva ogorčenje ob razkritju zlorab, se vedno znova sprašujemo, kako je to sploh mogoče. Kako je lahko takšen sistem deloval leta, celo desetletja? Kako so zlorabe mladih deklet ostale neopažene, prezrte in zamolčane?

Ime Jeffrey Epstein je postalo simbol zablod namerne ignorance. A nevarnost je prav v tem, da ga razumemo kot izjemo, kot zunajsistemsko pošast. V resnici takšni primeri niso produkt norosti posameznika, temveč kolektivne racionalnosti brez etike – sistemov, kjer vsakdo ve ravno dovolj, da lahko sodeluje, in ravno premalo, da bi se čutil odgovornega. In, kjer se le sledi plehkosti bivanja in razvajanja čutov.

Kolektivno zlo ne nastane v temi. Nastane na svetlobi, ob molku, ob udobju in koristih. Zgodovina nas uči, da je zlo pogosto izjemno racionalno organizirano: administrativno čisto, pravno obhodno, moralno razpršeno. Hannah Arendt je to stanje poimenovala banalnost zla – ne zato, ker bi bilo zlo banalno, temveč ker se lahko, če je dobro organizirano, izvršuje brez notranjega konflikta.

Obsojeni spolni prestopnik Jeffrey Epstein je leta 2019 v zaporu storil samomor. Foto: Reuters

Sodobni svet ne mara teže

Ste brali knjigo Nikogaršnje dekle? Če ste, veste, da to ni lahko branje. Razgalja zlorabe telesa, duše in srca Epsteina ter gmotne, vplivne elite. Prav zato se mu mnogi raje izognejo. Težke misli motijo kosilo z Michelinovo zvezdico, kvarijo sončen dan, rušijo iluzijo normalnosti.

Sodobni "razviti" svet ne mara teže. Noče poslušati. Noče, da bi se mu razpoloženje kvarilo. Zato ne hodi na volitve. Raje uživa v anonimnosti. Zato frustracije projicira pod psevdonimi na platformah, kjer odgovornost nima obraza. In lahkotno uživa v mikrotrenutkih ter čaka na svoj kos pogače.

Pomnimo: Epsteini se ne zgodijo sami od sebe. Zgodijo se, ker družba ne mara žalosti in stisk trpečega drugega. Morda se ljudje bojijo, da se bodo stisk in žalosti nalezli, da se bodo z ubogostjo v katerikoli obliki okužili?

Zakaj hudiči niso neumni

V teoloških, filozofskih in antropoloških tradicijah hudič nikoli ni predstavljen kot neumen. Prav nasprotno. Je luciden, analitičen in preračunljiv – mojster ločevanja sredstev od ciljev. Če uporabimo sodoben jezik: ekstremno razvita racionalna inteligenca brez socialne, etične in duhovne korekcije.

John Milton v epu Izgubljeni raj Satana ne prikaže kot nevednega, temveč kot retorično izjemno sposobnega, strateško mislečega in zavestno upornega duha. Njegova znamenita drža – "Better to reign in Hell than serve in Heaven" – ne izhaja iz neumnosti, temveč iz radikalnega ponosa in racionalne, a etično odstotne presoje. Miltonov Satan razume red stvarstva, vendar ga zavestno zavrne; prav ta sposobnost razumevanja brez notranje usklajenosti z dobrim potrjuje staro teološko intuicijo: zlo ni nujno neumno, lahko je izjemno inteligentno, a ontološko ločeno od sočutja in smisla.

V tem oziru so "hudiči" izjemno inteligentni. Zmorejo računati in preračunavati, a ne kultivirajo notranjega prostora za bit, sobivanje in sočustvovanje. Dosegajo, a redko (nikoli) življenje objamejo z vsemi čuti, zlasti duhovno-etičnimi.

In prav tu se razkriva ena osrednjih zank sodobnega sveta.

Eksorcizem kot kulturni spektakel

Ko se družba sooči s kolektivnim zlom, pogosto poseže po ekstremih razlagah ali rešitvah: satanizmu na eni strani in eksorcizmu na drugi. Oboje je razumljivo – in oboje zgreši bistvo, saj se za zlo vsak človek soodloča sam. Možnost izbire ni izmislek.

Satanizem v sodobni obliki pogosto ni resnično čaščenje zla, temveč estetizacija moči in radikalizacija individualizma – fascinacija z nadvlado, nadzorom in transgresijo meja, kjer je etična zaveza do drugega že razgrajena. Eksorcizem pa je simbolna gesta: želja, da bi zlo izgnali od zunaj, kot tujek, namesto da bi priznali, da je zraslo znotraj struktur, ki jih vsak dan uporabljamo, nagrajujemo in normaliziramo.

Fanatiki – katerekoli strani – niso rešitev. Fanatizem je vedno opomnik, da je avtorefleksija odpovedala in da se gon po uporabi in uničevanju sočloveka širi.

Kaj pa zdaj? Družba brez alibijev.

Kolektivno zlo ne potrebuje demonov. Dovolj je, da se razum loči od vesti, da udobje nadomesti vprašanja in da učinkovitost postane pomembnejša od smisla.

Zato danes ne potrebujemo izganjanja zla kot spektakla, temveč njegovo prepoznavanje v lastnih odločitvah. Potrebujemo integracijo – pogum, da znanje povežemo z odgovornostjo, moč z zrelostjo in uspeh z vestjo. In predvsem pripravljenost, da pogledamo tudi tja, kjer ni aplavza ali soja luči. In, enostavno, vztrajamo.

Ker Epstein ni padel z neba. Zrasel je iz zemlje, ki jo vsak dan zalivamo z občudovanjem moči in molkom ob njenem zlorabljanju.

Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe. Foto: Osebni arhiv

Mnenja Lucija Mulej: Novoletne zaobljube in samoregulacija

Mnenja Lucija Mulej: Slovenija, dežela srečnih volivcev – ali razočaranih državljanov?

Mnenja Družba bližnjic: ko hitrost postane nova oblika neumnosti