Lucija Mulej: Novoletne zaobljube in samoregulacija

Zaobljube

Zakaj le novoletne in ne vsakodnevne?

Zanimivo je opazovati, kako težko smo ljudje konsistentni in dnevno disciplinirani na ključnih področjih vsakodnevnega ali poslovnega življenja. Veliko število ljudi v novem letu sklene, kaj želijo spremeniti v času, ki je pred njimi. Pregledu starega leta običajno sledijo trezen razmislek in sklepi. Tako se prihodnost zdi polna potenciala in možnosti, a običajno se novoletne zaobljube kaj hitro sprevržejo v pozabo, telovadnice in fitnesi pa počasi beležijo upad navala. Običajno so zaobljube povezane z zdravjem in telesno vadbo, bolj ozaveščeni ali informirani posamezniki pa že napredujejo do mentalnih vadb in treningov, ki jih poslušajo po družbenih omrežjih, in sledijo slavnim ali manj vplivnim vplivnežem. A kje je jedro takih razmislekov in zakaj razvodenijo tako hitro, je vprašanje, ki ga naslavljamo danes.

Januar je le simbolno določen čas in sprememba, ki jo želimo doseči brez notranjega vzgiba (zakaj), ostaja le ritual, brez trajnega, zavezujočega učinka. Gre za moralno fantazmo in ne realno poznavanje lastnega ustroja, ali, kot bi rekel Viktor Frankl, človek ne spreminja vedenja brez globljega smisla.

Samoregulacija ali sposobnost upravljanja sebe, lastnih impulzov nezavednega in zavestnega dela Sebstva kljub vsemu ostaja znanost, ki odpira skrivnostna vrata razlik med tistimi, ki vztrajajo, in onimi, ki kaj hitro odnehajo.

Moč vzorcev in vloga podzavesti

Večina novoletnih zaobljub ignorira uvid v celovitost človeškega, kar sama razvijam v Metodologiji povezovanja inteligenc 4Q. Torej celostni pristop, ki vključuje tako razum, emocije, duha in telo, lažje pojasni, zakaj zaobljube delujejo le kot neka individualistična fikcija v sistemskem svetu trdnih struktur. In zakaj redkeje postanejo trajnice.

Foto: Shutterstock

Ker ko si posameznik naloži neko odgovornost, sistem (torej globoki "zakaj") pa ostane nespremenjen, zgolj gladi površino spremembe. Še več, zaobljube so usmerjene v rezultat, ne v identiteto in nadgradnjo štirih inteligenc (IQ, EQ, SQ, PQ), torej v preobrazbo samo.

Človek vse življenje nabira izkušnje, znanja in spoznanja, in kar dojame v globini, vplete v lastno zavest in preslika v podzavest. Zato radi rečemo, da so vzorci dolgotrajni in trpežni; ne da se jih zaobiti s hitrimi triki, bližnjicami ali trenutno vznesenostjo.

Zato novoletne zaobljube hitro izpuhtijo, ker niso prizemljene in poglobljene v razmislek ter ponotranjene v vsakodnevni akciji. Zato bi bilo bolj smiselno, da bi se odločali za zaveze na temelju vsakega dne: za zdrav življenjski slog, možganski fitnes (branje kompleksnejših besedil, razmislek o težjih vprašanjih življenja in paradoksih bivanja) in vztrajnost v dvigu ravni umovanja in čutenja.

Žal je statistika trajnosti neusmiljena; približno 80 odstotkov novoletnih zaobljub propade do februarja. Pa ne zato, ker bi bili ljudje prešibki, temveč ker je model spremembe neustrezen (vir: University of Scranton, Journal of Clinical Psychology).

Trdovratnih vzorcev ne preobraža le razmislek, temveč kombinacija dojetja, akcije in konsistence, torej vsakodnevnega vztrajanja v drugačnih poteh, smereh in delovanjih. A pri svoji praksi svetovanja z avtorsko Metodologijo povezovanja inteligenc 4Q opažam, da ljudem ta vsakodnevna disciplina dela največ težav.

Odvisnost od lahkotnega reševanja težav

Lahko bi povzeli in sklenili, da sodobni svet ponuja hitre in preproste rešitve. Prepričuje nas, da se jezika ni treba učiti nekaj let, temveč da s posebnimi očali, ki vplivajo na možgansko valovanje, učenje poteka hitreje; potrebnih je le nekaj mesecev, nato pa zmorete in znate domala vse. Podobno velja za hujšanje; namesto truda pri preobrazbi celotnega metabolizma kemije možganov in prebavnega trakta zadostuje Ozempic in težave so rešene. Namesto truda za zakon sta na voljo ločitev in nova oseba, ki je seveda boljša od prejšnje.

Odvisnost od lahkotnega reševanja težav je prevara čutov. Foto: Shutterstock

Ta prevara čutov, ki jo sodobni marketinški duh in poslovni model številnih vplivnežev krepi, je zelo privlačna.

Seveda deluje delno; osnov jezika se naučite, a še zdaleč ne leksike in filozofije časa ter emocij, ki so jezik gradile. Shujšate, a za čvrsto telo in kondicijo ni druge poti kot izoblikovanje silhuete v potu lastnega telesa. In tako velja za vse druge bližnjice, ki kratijo našo naravno sposobnost za trud. Za preseganje sebe in spopad z lastnimi frustracijami in odpori. Kot so reden trening, prehrana in moč misli, ki naj bo graditeljska.  

Radi bi spremenili svet, a sami ne zdržimo reda

In tako se pokaže, da na daljši rok zares napredujejo tisti, ki zmorejo delovati v tišini, brez pretiranega aplavza ali pomoči drugih. Uspeva tistim, ki se premagujejo na dnevni ravni.

Lastne stiske, odpore in ovire, ki jih je pot treznega in zrelega premisleka polna, pretvorijo v notranjo moč. In ko pridobijo odpornost, se njihov dih umiri. Nič več ne presojajo površno in prenagljeno. Prepoznajo moč notranjega zrenja in tišine, zato razumejo trud, ki ga je treba vložiti v spremembe, v drugačno in boljšo prihodnost. Zato nimajo potrebe, da bi lastno nesnago nalagali v psihične in energijske prostore vseokrog, v javna omrežja in gneva polno srenjo, v kateri so. Trezni zreli ljudje tega ne potrebujejo.

Posamezniki, ki odnehajo hitro, v sebi nosijo številne upore in odpore, zato tudi ne zmorejo konsistentnega mišljenja, ki zahteva tako mentalno kot čustveno vzdržljivost. Ti ponavadi želijo svet rešiti čez noč in podpirajo vsakokratne revolucije in odpore, čeprav so le sebični odsevi njihovih nezrelih jazov.

Subjektivni uvid

Pri delu z ljudmi opažam, da je nekaj najtežjega dnevna rutina spremembe. Vsakodnevna skrb za napredek, za nov korak, za tisto nekaj, kar iščemo v svetu. Tako radi pokritiziramo to in ono, a da bi samo vztrajali v lastnih zavezah in premagovali frustracije … To pa nam ne gre najboljše. Lažje je lastno nezadovoljstvo projicirati navzven – v soljudi, politiko, sisteme – in se čuditi, zakaj se spremembe ne zgodijo. A pri sebi obupamo vsako leto zapored, z novoletnimi (za)obljubami vred.

"Lažje je lastno nezadovoljstvo projicirati navzven – v soljudi, politiko, sisteme – in se čuditi, zakaj se spremembe ne zgodijo. A pri sebi obupamo vsako leto zapored, z novoletnimi (za)obljubami vred." Foto: Getty Images

Seveda nam odgovor ponudi nabor družboslovnih in biokemijskih znanosti o našem genomu in vzorcih, ki radi vztrajajo. O amigdali in evolucijski vlogi strahu in vzorcev, okrog katerega se vrtijo sile zavednega in podzavesti.

Znanega je vse več, a zaveza, da vsakodnevno spreminjamo svet najprej pri sebi, nato pri drugih in zunanjem svetu, ostaja – za večino – zunaj meja dosegljivega.

Kako nam gre pri presoji?

Tako kot pri samoregulaciji in sposobnosti upravljanja frustracij: nagnjeni smo k prehitremu sklepanju, udobnim in vnaprej danim sklepom ter zlasti pavšalnim ocenam, ki ne dopuščajo raziskovanja in poglobljenih premislekov.

Zato si za novoletne zaobljube tokrat morda prvič v življenju lahko obljubimo, da bomo z vsakim dnem drugačni. Boljši, iščoči globlje smisle in predvsem trezni v razmislekih. Leto 2026 bo za nas pomembno in vsak od nas šteje. Vsaka drugačna misel in bolj odgovoren korak do sebe, ožjih in širših krogov, do skupnosti in države.

Končujem z lastno popolnoma subjektivno oceno: pri tem bomo uspešni. Ko pa nam zmanjka moči, bomo drug drugega navdihovali.

Če ne drugače, poznate mene. Lahko vam pomagam pri tem. Z veseljem!

Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe. Foto: Osebni arhiv