Volitve 2026
Sobota, 28. 2. 2026, 4.00
3 dni, 18 ur
Kolumna
Stranke za enkratno uporabo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,62
"Že Hannah Arendt je nekoč duhovito posvarila, da je politika preveč resna stvar, da bi jo lahko prepuščali zgolj politikom. Oblast namreč kvari ljudi. Politike še toliko bolj. Irski pesnik Shaw Desmond je nekoč dejal, da je v politiki nekaj, kar degradira, saj spreminja dobre ljudi v slabe, slabe pa v še slabše."
Na volitvah pravzaprav ni pomembno, kdo voli. Bistveno pomembneje je, kdo ne voli. Kajti slabe vlade praviloma vselej volijo tisti dobri ljudje, ki ne gredo na volišča. Ti odločajo volilne bitke. In to ni dobro, kajti ne voliti ni protest, ampak prej predaja.
Bistvo demokracije je čim večja in čim aktivnejša participacija ljudi. Tudi na volitvah, ki so v bistvu sicer pomemben, a kljub temu še vedno zgolj majhen drobec v neskončno dolgi verigi demokratičnih procesov. V pravi demokraciji, ne tisti Orbanovi ali Trumpovi, morajo odločati predvsem tisti, ki niso del elit in politične nomenklature.
Politika ni za politike
Že Hannah Arendt je nekoč duhovito posvarila, da je politika preveč resna stvar, da bi jo lahko prepuščali zgolj politikom. Oblast namreč kvari ljudi. Politike še toliko bolj. Irski pesnik Shaw Desmond je nekoč dejal, da je v politiki nekaj, kar degradira, saj spreminja dobre ljudi v slabe, slabe pa v še slabše.
V zgodovini je veliko dokazov za to trditev. Veliko je politikov, ki so se na oblast povzpeli s skrbno izpiljeno retoriko, bogato sladkih in zapeljivih besed, nato pa se pri njih začnejo dogajati nenavadne metamorfoze, je pred časom denimo zapisal Tadevž Ropert v imenitnem eseju Koga naj volim?. Ko so volitve mimo, se namreč iz politikove ovčje kože ponižnosti in spravljivosti najpogosteje znova prikaže hudoben – volk.
Ko je tam gor, omoten od višav
Politiki se spreobračajo, kakor da bi si nadeli zlati prstan iz Gospodarja prstanov. V tej Tolkienovi trilogiji namreč prstan kot simbol moči pokvari prav vsakega, ki si ga nadene. Na to je duhovito opozarjal že Frane Milčinski - Ježek, ko je v pesmi Lestvica zapisal: "Ko je tam gor, omoten od višav, src več ne vidi, človeških ne glav".
Sodobna politična zgodovina je bolj ali manj zgodovina političnih strank. Brez sodelovanja s politično stranko ni sodelovanja v političnem življenju, je na primer nekoč dejal France Bučar. Toda v Sloveniji je strankarska scena fenomen, kakršnih v svetu ni prav veliko. Stranke nastajajo in izginjajo kot muhe enodnevnice. Kakor da bi bile nekakšen pribor za enkratno uporabo. Za enkratni vstop v parlament – pa naj bo to doma ali v Bruslju.
"V Sloveniji tudi po skoraj 35 letih samostojnosti še vedno ni prave strankarske kontinuitete. Strank z žlahtno tradicijo je manj kot prstov na eni roki," piše Branko Soban.
Novi obrazi brez idej
Ko je cilj dosežen, stranka čudežno izgine. In vodja tudi. Takšnih primerov je bilo že kar nekaj. V Sloveniji tudi po skoraj 35 letih samostojnosti še vedno ni prave strankarske kontinuitete. Strank z žlahtno tradicijo je manj kot prstov na eni roki. Novi obrazi so po svoje v redu, toda težava je, da so v glavnem brez novih idej, saj nenehno reciklirajo, kar je bilo že zdavnaj povedano. In v glavnem ostalo neuresničeno.
V Sloveniji se je pri ustanavljanju političnih partij zgodil fenomen, ki ga drugod po svetu skorajda ni zaznati. Stranke so namreč nenadoma začele nastajati okoli politično (in medijsko) prepoznavnih posameznikov, ki so s pomočjo nekaj zvestih somišljenikov in kajpak s svojo (namišljeno) karizmo dokaj hitro vžgali pri ljudeh. To se še posebej pogosto dogaja v občinah, toda takšne partije so (bile) tudi na republiški ravni. Na primer stranke Mira Cerarja, Alenke Bratušek ali Marjana Šarca, ki so se potem raztopile v nekaj drugega.
Za narodov blagor
Pri tem tudi letošnje volitve, ki so tik pred vrati, niso izjema. Takšnih personificiranih strank je v bistvu (v koalicijah ali samostojno) še več kot prej. Na primer: Fokus Marka Lotriča, Demokrati Anžeta Logarja, Karl Erjavec – Stranka Zaupanje, Glas upokojencev Pavla Ruparja in Prerod – Stranka Vladimirja Prebiliča. Takšne tvorbe se volivcem že vrsto let ponujajo po dolgem in počez. A brez pravih, res inovativnih programov, kar je sicer bolezen malodane večine strank na slovenski politični sceni. Kakor da so vsi po vrsti začeli prebirati Cankarjevo odrsko delo Za narodov blagor.
"Poiščite tisti stari program ter ga pogrejte. V programih je nekaj slovesnega in slovesnost deluje na ljudi," v njem politik naroča svojemu pribočniku. Ko ta odgovori, da se je program izgubil, politik odvrne: "Nič ne de, programov je veliko, ta ali oni, je naposled vseeno. Treba je samo, da so besede dolge in lepe!" Politika v resnici nenehno misli na narodov blagor, kot sarkastično zapiše Cankar, a praviloma vedno samo v slabih programih, ki so prav zato brez pravih idej in konkretnih rešitev za zagate, ki jih je v današnji Sloveniji (in Evropski uniji) nič koliko.
Znanost in kultura
"Politika v resnici nenehno misli na narodov blagor, kot sarkastično zapiše Ivan Cankar, a praviloma vedno samo v slabih programih, ki so prav zato brez pravih idej in konkretnih rešitev za zagate, ki jih je v današnji Sloveniji (in Evropski uniji) nič koliko," je prepričan Branko Soban.
Toda s programi pravzaprav sploh ne bi smelo biti zadreg. Stvari so namreč jasne in dokaj preproste. Kaj namreč potrebuje Slovenija? Učinkovito, zdravo in ekološko naravnano gospodarstvo. Tudi z državnimi spodbudami, ko je to potrebno. Več socialne države. Javno zdravstvo in javno šolstvo. Več naložb v znanost, saj brez nje ni razvoja. Več podpore kulturi. Skrb za ranljive in starejše. In nenazadnje: večja obdavčitev ekstremno bogatih in morebiti več olajšav za srednji razred, ki je povsod po svetu nekakšen motor napredka družbe.
In seveda obdavčiti bi bilo treba tudi perverzno bogate milijonarje iz vrst kapitalističnih športnikov, ki so izključno v službi denarja in ne domovine. In ki se skrivajo po davčnih oazah, da ne bi plačevali davščin v deželi, ki jo imajo uradno sicer zelo radi.
Vladati bi torej morale partije, ki imajo takšne programe. Programe, ki ne širijo laži in sejejo strahu, ampak programe po meri človeka. Saj zato smo menda tudi ustanavljali novo državo.
Stranka, to sem jaz!
Ko se stranka imenuje po Logarju ali Ruparju, na primer, je to po svoje lahko zelo nevarno za njeno članstvo. Najprej zaradi nedemokratičnosti, saj že ime liste pove, kdo je v njej pravi gospodar. "Stranka, to sem jaz!" je tovrstne poskuse že pred časom izvrstno opisal nemški sociolog Robert Michels.
V partiji, ki si jo lasti en sam posameznik, vselej vlada strogo določena hierarhija, ki ne dopušča prav veliko razprave. In stranka praviloma zelo hitro razpade, ko jo zapusti njen voditelj. V slovenskem primeru takrat, ko šefa zamikajo Bruselj, Strasbourg ali še kakšen drugi evropski mandat, saj je tam odgovornosti pred volivci (in samim sabo) še manj, kot pa če si poslanec v Ljubljani.
Problem je, ko izgubiš pot
Liste različnih nekritičnih samovšečnežev zanesljivo ne bodo spremenile slovenske politike. In ne družbe. Spremenijo jo lahko le pravi programi z vizijo prihodnosti. Zato se bo treba vrniti na začetek demokratične preobrazbe, ki se, kot to dramatično razkrivajo konflikti in krize, kljub 35 letom samostojnosti pravzaprav sploh še ni začela.
Tega žalostnega dejstva bržkone tudi letošnje volitve ne bodo bistveno spremenile. V svetu že dolgo velja rek, da ni problem, če izgubiš volitve. Problem je, če izgubiš pot. In slovenska politika jo je izgubila že zdavnaj. Usodno zagotovo takrat, ko je začela (raz)prodajati vse, kar je bilo (za lepe provizije) mogoče prodati. Če bi bil Jože Pučnik, znan po svoji izjavi, da Jugoslavije ni več, še živ, bi bržkone danes dejal nekaj podobnega. Namreč da tudi Slovenije pravzaprav ni več. Kaj bomo torej marca sploh volili?
