Nedelja, 11. 1. 2026, 4.00
4 dni
Kolumna
Majda Širca: Kdor nima duše, ne potrebuje zlata
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,26
Siolova kolumnistka Majda Širca
Se spominjate danske nadaljevanke Borgen, kjer so ameriški apetiti po Grenlandiji pomemben del političnega zapleta in kako ga Birgitte Nyborg, filmska predsednica danske vlade, reši? Situacija je zelo podobna današnji, le da so ZDA v filmskih zahtevah po vplivu in odločanju o črpanju naravnih grenlandskih resursov bistveno manj agresivne od današnje Trumpove imperialistične posesivne vulgarnosti.
Trumplandija
No, v nadaljevanki pride tudi do nesreče pri iskanju nafte ob grenlandski obali, ki povzroči okolijsko katastrofo, kar pa naftnih družb kaj dosti ne gane, saj morale v kapitalskih interesih pač ni. Zdajšnja danska premierka Mette Frederiksen se je podobno kot filmska Brigitte te dni zoperstavila interesom ZDA, tudi zadnji Trumpovi trgovsko samopostrežni ideji o nakupu ozemlja. Pričakuje se, da bo tudi v nadaljevanju iskala podobno kompromisno rešitev, kot jo je ponudila filmska, ki je Grenlandiji, samoupravnemu arktičnemu ozemlju, dovolila večjo avtonomijo in več vpliva pri surovinah, Američanom pa s taktičnimi koraki preprečila ekspanzijo. Zanimivo je, da je v filmskem reševanju tega spora EU dokaj šibka, tehnokratska in nič kaj bistveno drugačna od njene drže iz današnje resničnosti. Naj še izpostavim, da Brigitte, filmska predsednica danske vlade, ki igra na karto legitimnosti in prava, plača za rešitev interesno-moralnih dilem kar visoko politično ceno, saj njena vlada vidno oslabi.
Donald Trump in Trumplandija.
Za filmsko vezenje nadaljevanke je ta cena seveda iztočnica za nove dramaturške obrate v Brigittini kasnejši manj bleščeči karieri, a vendarle velja scenaristom priznati, da njihovi nauki nosijo pomembno sporočilo, namreč da prave odločitve v politiki niso vedno nagrajene. Še več, kazni za dobro delo so bolj pogoste kot nagrade.
Ni enostavne zmage, so samo manj slabe rešitve, bi lahko rekli.
Ko je doseženo dno, ne nič več velja
Te dni se v naši politični realnosti, ki je v pričakovanju volitev popolnoma naelektrena, večkrat izpostavljajo stališča, da bi zaradi majhnosti in odvisnosti od velikih morali paziti, kaj govorimo in s kom paktiramo. Ko je predsednica države iz politično prestižnega mesta v svetu izgovorila besedo genocid in ko je predsednik vlade ob podobni priložnosti ob tem še udaril po govornem pultu, se je temna stran meseca tresla, da ne parkiramo na pravi strani, saj se ne splača kljubovati velikim.
Naša zgodovina dokazuje prav obratno, da je majhna, a etično močna skupnost, zmogla prave in pogumne odločitve, ki so porazile zavojevalce. Temna stran te izkušnje, ki so nas vodile v osvoboditev, danes pozablja, blati in briše, kar bo nedvomno tudi tokrat vključila v predvolilno retoriko in jo nadgradila s podporo sodobnemu imperializmu, ko Trump okupira zahodno poloblo in še kaj ter brez sprenevedanja krade bogato zemljo. Z njim se pač strinja tisti pol slovenskega življa, ki vidi rešitve pri prinašalcih jermen in odnašalcih svobode. Ta del tudi ne priznava genocida in trpljenja v Palestini.
Zato bo v predvolilnem obredju zanimivo prisluhniti odgovorom desnice, kaj pomeni, če se ključne odločitve danes sprejemajo na podlagi nafte, vpliva in moči, kar se izreka pod plaščem demokracije ali celo človekovih pravic. Ali je v redu, če kar predsednik prevzame vlogo pravosodnih organov, vojski preda vlogo policije in se polasti dobrin, ki mu po njegovi logiki pripadajo. Nič več ne velja, ne pravo, ne diplomacija, ne v zgodovini dogovorjena pravila.
Novi realnosti, ki ji naša generacija ne zna in še manj želi slediti, se temu običajno reče, da je doseženo dno.
Pohlep je OK?
Ampak zgodovina nas uči, da vedno pride še eno novo dno, ki z novimi prijemi lahko sega še dlje. V ozadju pa je vedno pohlep – sla po imetju, po moči in uničevanju dobrega. Vulgarna sintagma Greed is good, izrečena v filmu Wall Street ne velja le za osemdeseta, ko je Oliver Stone posnel ta film, tudi ne govori, da je pohlep le osebna lastnost, ampak da je to napaka sistema, ki nagrajuje ničevost in kaznuje etiko. Že Kristus je iz templja izganjal trgovce, ki so onečastili prostore duhovne svetosti in iz svetišča naredili razbojniško jamo. A tudi njegovi nauki niso zalegli – celo v lastnih vrstah cerkev ni imuna na pohlep.
Ni filma in tudi ne umetniškega diskurza, ki ne bi izganjal pohlepa, tega večnega interesnega poželenja, kjer se denar deklarira kot sveta vladar.
Globoko grlo nenasitnega želodca
V nemi Stroheimovi filmski drami Pohlep (1924) je ta smrtni greh še najbolj katastrofalno viden, ko en povprečen loterijski zadetek, ki doleti preprosto žensko, sproži uničevalni pohod, maščevanje, izgubo zaupanja, ponižanje, zavist, sovraštvo in na koncu smrtno totalko. Konča se v Dolini smrti, v puščavi, kjer gredo zaradi obsedenosti z denarjem vsi v pekel. Metek v čutaro posuši še zadnjo kapljo vode, klecne konj in oba tekmeca obležita. Pripeta skupaj z lisicami, ki si jih nadeneta sama, se živalsko bojujeta za denar, ki zleti iz malhe in se pohotno pozlati v črno-belem filmskem odtisu. Zlato se blešči, a roke, ki bi grabile po njem, so mrtve.
Prizor iz filma Pohlep (Greed) iz leta 1924.
Prej ali slej bo nauk o ničevosti tistega, ki posega po tujem in si brezkompromisno prisvaja dobrine, zanj vedno premajhnega zaklada, udejanjil tudi v sodobnem času.
Le davek je vedno pošastno visok. Venezuelska ali kakšna druga sorodna zgodba bo na kratki rok škodovala socialnemu, delavskemu in razrednemu gibanju, na dolgi rok pa bo pohlep od znotraj in zunaj najedel imperialiste, kot že marsikdaj v zgodovini. A kot rečeno, cena za to je za človeštvo ogromna.
Če zelo poenostavim, treba se je držati vrednot in naukov, ki nam jih je vedno v pravi smeri kazala umetnost. Treba je razumeti, da grabežljivost ni pot do sreče, da je pohlep globoko grlo nenasitnega želodca in neukrotljiva strast praznjenja korita, kar nam je s tenkočutno krutostjo povedal že Kosovel.
Kdor nima duše, ne potrebuje zlata, kdor ima dušo, ne potrebuje gnoja.
Prava vprašanja
Poenostavljam – a za na dolgo tu ni prostora, če zaključim, da potrebujemo levo vlado, ki bo razumela te, žal vse bolj spregledane vrednote.
Oslabitev levice zagotovo ni dobro sporočilo ne glede na vzroke, zaradi katerih se v stranki dogaja osip. Lahko gre za pohlep trenutnega prestopnika minornih oblik ob preračunavanju izvolitvenih možnosti, lahko za prestiž konkurenčne stranke ob želji pridobivanja omajene moči – te zgodbe nam zares od Zaresa niso tuje, lahko pa za druga interesna območja. Zdaj pač je, kar je. Izplena zgodbe pa vendarle ne velja spregledati. Če bo na naslednjih volitvah umanjkala Levica, če bi v stranki še koga mamilo prestopanje, če bo vztrajala na mestni butičnosti in ne krepila baze oziroma širila intelektualnih moči, če bo prepustila, da njen dosežen program, ki ni zanemarljiv, v bodoče povozijo levi, desni ali sredinski drugi, se bo izvotlil prostor, kjer se postavljajo prava vprašanja.
Ta niso enostavna, saj je svet – z našim dvoriščem vred – že tako kontaminiran, da je pot na čistino vsak dan težja. Brez zdaj (pre)tihih podpornikov in bolj močne sporočilne vehemence ne bo šlo. Prava vprašanja pa zahtevajo iskanje odgovorov o izogibanju sistemov, ki temeljijo na nenasitnosti, pohlepu in maksimiranju dobičkov na račun javnega dobrega. Brez temeljitih razmislekov o alternativni poti bo prihodnost le prepleskana sedanjost.
Predvolilni narativi
Prava vprašanja vedno prekrivajo dimne zavese. Sploh pred volitvami. Obvodne zgodbice so za ljudi bolj žgečkljive kot politični programi.
Ampak ne velja biti ujetnik anti-Janša efekta, velja pa artikulirati temne plati desnice, njenih civilizacijskih porazov, spodnašanje kulture, njenih teorij zarot in učinkov trde roke. Kot že rečeno, misel o trdi, odločni, brezskrupulozni in avtoritativni roki jim je vse bolj mamljiva, ker vzorniki desnice s Trumpom na čelu uprizarjajo ples političnih norosti, kjer je mednarodno pravo postalo irelevantno, kjer se ozemeljske težnje odvijajo po principu kraje zemlje, dobrin in suverenosti. Obzirnosti in dialog je nadomestil vulgarni interes, ki se ne več skriva v diplomatski jezik. In nestrpnost je na vrelišču.
Robert Golob in Janez Janša
Ni dvoma, da bodo v igri teme iz železnega repertoarja grimsijad – od kulturnega marksizma do hujskanja pred migranti. Ni dvoma, da ne bo umanjkala naracija o domoljubnosti osamosvojiteljev ob spregledu vse tiste široke mreže akterjev, ki že davno pred njimi niso več verjeli rdečim tovarišem.
Ni dvoma, da se bo nadaljevalo utrjevanje novega branja zgodovine, sploh njenih simbolov z razlagami, da je rezanje glav na spomenikih ali ovekovečanje svastike le nov model performansov, torej legitimnega umetniškega izražanja. Tako so desničarji, z nekdanjim ministrom za kulturo na čelu, prekvalificirali vandalizem v umetniški akt. Odsekana Titova glava je trofeja, ki je avtorju tega dejanja in njegovi strankarski družini v ponos, saj gre za sekanje, odstranjevanje in brisanje "neprave" zgodovine. Narativ o ničvredni preteklosti našega naroda, ki jo je potrebno preinterpretirati in legitimirati komunizem s fašizmom in nacizmom, bo v predvolilni indoktrinaciji ohranil privilegirano mesto, ker se bolj obnese kot razmišljanje o prihodnosti, npr. o poteh, ki vodijo v največji projekt prihodnosti, JEK2. A odgovori na taka vprašanja so tvegani, za vsakdanje bivanje preveč oddaljeni ali prepolni nebuloznih obljub. Predvsem pa ne nagrajujejo.
Ključna predvolilna igra se bo itak odvijala v vplivni in dobro finansirani umetno oblikovani manipulaciji. In v medijih seveda. Tokrat jih je desnica dobro postrojila, saj se množijo, stopnjujejo indoktrinacijo in skrbijo, da so v sramoto novinarstvu – v kolikor lahko pri teh strankarskih zloženkah sploh lahko govorimo o novinarstvu in medijskih zakonitostih. Njihove vsebine so amaterske, ideološko presejane, banalne in vulgarne – vsekakor jih ni za podcenjevati, češ, kdo pa to sploh gleda in bere.
Na svoji strani
Da je desnica res skregana z ustvarjalnostjo, pričajo tudi njihovi propagandni avdiovizualni podvigi, ki so šolski primeri, kako naj se določenih stvari ne bi počelo, kajti politična propaganda ni za amaterje, kar so dobro vedeli lakaji diktatorjev – od Goebbelsa in Riefenstahlove do d'Annunizia. Nedavni dokumentarni portret Janeza Janše Na svoji strani, pod katerega se avtor sicer ni upal ali želel podpisati, govori pa se, da ga je za stranki naklonjen Planet TV izdelal Uroš Urbanija, je sicer pričakovano nezanimiv, a nas vseeno poduči, da se je treba čaščenja poglavarjev lotiti z mero znanja, vednosti in dostojnosti in ne z efektom ustvarjanja kulta osebnosti; konec koncev Tito v svojih filmskih nastopih ni vlekel s seboj stola in ga premikal na usodne točke svojega življenja, kot počne prvak desnice v portretu Na svoji strani.
Ampak Tito je debele ure in noči preživel pred filmskim platnom – še posebej je rad gledal zahodne, zlasti ameriške filme. Znano je, da ko je kinooperaterju zmanjkalo filmov in mu je podtaknil kakšnega že videnega, ga je Tito zelo kmalu pogruntal.
Več kot le ohranitev navidezne harmoničnosti skupnosti
Ni sicer podatka, ali je gledal Metropolis Fritza Langa, ki z otroško jasnostjo in izvrstno filmsko bravuro govori o razmerju med izkoriščevalsko elito in izkoriščanimi delavci. V zgornjem razkošnem delu futurističnega mesta Metropolis živijo industrialci, v spodnjem temnem in utesnjenem podzemlju pa delavci za stroji, ki poganjajo mesto. Ko sin vladarja Metropolisa zaide v katakombe, spozna surovo resničnost tamkajšnjega delavskega življenja, med njimi tudi dekle dobrega srca, v katero se zaljubi. Film se zaključi s spravo, ko si mestni vladar od zgoraj in vodja delavcev od spodaj podata roke ob poduku, da mora biti posrednik med glavo in rokami srce, skratka, da je potreben dialog, sočutje in razumevanje.
Gre za film, ki bi ga po dobrih sto letih morali analizirati v volilnih diskusijah in se vprašati, ali so futuristične vizije na mestu in ali bi veljalo razmišljati o drugačnem koncu, torej drugačni prihodnosti. Metropolis detektira seveda prave probleme: vulgarnost kapitalizma, ceno napredka, dehumanizacijo delavcev in neetičnost tehnologije – recimo ji umetne inteligence v podobi slepilnega robotskega dekleta.
Po mojem mišljenju je v filmu problematično rešeno ključno vprašanje, namreč ali je čustvena sprava dovolj, ali bi bile za ureditev razmerij v kapitalizmu potrebne strukturne spremembe, ki bi odpravile še vedno žive konflikte med kapitalom in delom. Skratka, na volitvah bi želela podpreti tisto stranko, ki bo hotela več kot le ohranitev navidezne harmonične skupnosti.
