Torek, 21. 7. 2026, 4.00
3 dni, 19 ur
Rop
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,68
Več kot deset let sem sodeloval z ljubljansko Novo univerzo in njenim ustanoviteljem Petrom Jambrekom. Krajši čas sem bil celo rektor. Jambrekova strategija je bila zbirati, in če je mogoče, pobotati med seboj bolj ali manj sprte osebnosti. Značilni Jambrekov dosežek je bil Borut Pahor, ki je po koncu mandata sprejel nekatere dolžnosti v zvezi s programom slovenskih študij. Ta politika ni bila vsem všeč, vendar je bila hvalevredna.
Nekoč je k neki evropski debati povabil celo Antona Ropa. Takrat sem sedel v prvi vrsti, in Rop je izjavil, da mu je žal, ker me ni, ko je bil predsednik vlade, poslal za komisarja v Evropsko komisijo. Ta izjava je bila precej nenavadna in neverjetna. Z Ropom kot nesrečnim naslednikom Janeza Drnovška sva se bila sprla leta 2004 zaradi Zbora za republiko in predsednikovega obveznega navodila, da ga – istega dne, kot je bil napovedan zbor v Cankarjevem domu – spremljam v London k Tonyju Blairu.
Skratka, želeli so me odtrgati od pomembnega, kot se je izkazalo, usodnega protivladnega dogodka, vendar so mi prijatelji pri Novi reviji svetovali, naj dam prednost državnim dolžnostim pred političnimi. Nato sem si s honorarjem, ki mi ga je dolgovala Nova revija za knjigo Srečanja in razhajanja, plačal poseben avion, ki me je komaj pravočasno prepeljal iz Londona v Cankarjev dom, tam pa je bilo že vse pripravljeno za veliko spremembo na naslednjih volitvah. Alja Brglez je tiste dni ponavljala duhovito trditev "Tone, tone", pri čemer je šlo za utapljanje. Tone Rop je bil zadnji predsednik vlade LDS, nato se je prelevil v socialnega demokrata, odšel na donosno službo v Bruselj in za nekaj časa – tako rekoč do napovedane kandidature za ljubljanskega župana – izginil z naslovnic in televizijskih ekranov.
Vmes me je Rop nagovarjal, naj kandidiram za evropskega poslanca, vendar se položaju zunanjega ministra v njegovi oziroma naslednji vladi nisem želel odpovedati. Sledile so odstavitev z ministrskega položaja in čudovite počitnice na otoku Koločep (zraven Dubrovnika), nato sem ponovil ministrski mandat v Janševi vladi (2004–2008).
Med Ropove nenavadnosti seveda spada njegov koncept levičarskega kadrovanja, saj je javno rekel Zoranu Jankoviću, da ga je bil izbral za direktorja Mercatorja: “Jaz sem te nastavil!”
"Jaz sem te nastavil"
Med Ropove nenavadnosti seveda spada njegov koncept levičarskega kadrovanja, saj je javno rekel Zoranu Jankoviću, da ga je bil izbral za direktorja Mercatorja: "Jaz sem te nastavil!" Janković in Rop sta si izbrala različne poti do zgodbe o uspehu. Rop se je zanašal na sistem, ki je dosledno skrbel za levičarske politike, da so dobili ugledna, donosna mesta; Janković pa je – gotovo ne brez višjega blagoslova – ustanovil stranko s posrečenim imenom Pozitivna Slovenija in zmagal.
Seveda je bila največja Ropova "zasluga", da je uničil Liberalno demokracijo Slovenije, s katero smo se bili v imenu združevanja liberalnih sil združili tudi zgodovinski Demokrati. Ko sem bil med Janševim mandatom nekoč obiskal Janeza Drnovška, ki je bil predsednik republike, mi je potožil: "Saj ni bilo treba, da LDS izgubi volitve." Kaj si je ob tem mislil pokojni predsednik (ki ga imam v najlepšem spominu), ne vem, vem pa, da sem med krivci za razpad LDS videl tudi samega Drnovška, ki si ni izbral dobrega naslednika, npr. Igorja Bavčarja. Če bi se posrečila ta rošada, bi morda LDS obstajala še danes, predvsem pa se je – Bogu bodi potoženo – izgubila sled za stranko Demokrati, v kateri so bili poleg Bavčarja in mene tudi Omerza, France Bučar, Simšičeva in Peršak. Po eni strani me veseli, da si je Anže Logar za svojo stranko izbral dobro ime, moti pa me, da nikoli ne omenja dediščine zgodovinskih Demokratov. Bavčar po Drnovškovi odločitvi ni imel sreče. Zaneslo ga je v gospodarski vihar leta 2008, posledice pa so bile tragične; tudi za prijatelja Bavčarja, ki je poleg Janše nemara eden najprodornejših slovenskih politikov.
Kaj sledi iz teh spominskih drobtin?
Da se Rop – po nesrečni epizodi iz leta 2004 in po udobju različnih bančnih zaposlitev – pri kandidiranju za ljubljanskega župana ne bo zanašal na volivce, ampak na strankarski aparat oziroma na globoko zaledje levičarskih sistemov, ki so ves čas po letu 1991 vzorno skrbeli za privržence in si zagotavljali preživetje non vi, sed saepe cadendo. Ne z močjo svojih osebnosti, ampak z vztrajnostjo. V originalu gre za vodne kaplje, ki ne dosežejo učinka zaradi svoje moči, ampak z dolgotrajnim kapljanjem. Na možgane?
