Dolga leta izmikanja so se končala. Slovenija bo morala v Natu končno odrasti.

Ugled Slovenije v zavezništvu je v zadnjih letih močno upadel. Že dolgo je veljala za državo, ki svoje obrambne zaveze izpolnjuje počasi in z velikimi zadržki. V času vlade Roberta Goloba pa je bila dokončno prestopljena meja potrpežljivosti naših zaveznikov. Problem ni bil zgolj v prenizkih obrambnih izdatkih, temveč predvsem v poskusih, da bi se z ustvarjalnim računovodstvom prikazalo, kot da Slovenija svoje obveznosti izpolnjuje.

Načelo zavezništva je preprosto. Pravic ni brez obveznosti. Ne moreš uživati vseh koristi kolektivne obrambe, če obenem pričakuješ, da bodo glavno breme nosili drugi. Ali povedano bolj slikovito: ne more biti sprejemljivo, da je Slovenija edini potnik na avtobusu, ki ne želi plačati polne vozovnice, vendar pričakuje, da ga bo avtobus varno pripeljal na cilj.

Na vrhu Nata v Walesu leta 2014 so se vse članice zavezale, da bodo do leta 2024 za obrambo namenjale najmanj dva odstotka bruto domačega proizvoda. Pomen te zaveze ni bil nikoli sporen. Nanašala se je na financiranje oboroženih sil, vojaške opreme, infrastrukture, raziskav, razvoja, vzdrževanja, usposabljanja ter sodelovanja v operacijah in misijah. Več kot desetletje pozneje je bila Slovenija edina članica, ki tega cilja ni dosegla.

Golobova vlada vztrajala pri računovodskih akrobacijah

Golobova vlada je skušala vtis popraviti tako, da je med obrambne izdatke uvrščala tudi postavke, ki po Natovih merilih tja ne sodijo. Pri tem je očitno računala, da bodo zaveznice takšno razlago sprejele ali vsaj spregledale. Zgodilo se je nasprotno. V Natu so takšne poskuse razumeli kot spodkopavanje medsebojnega zaupanja. Zavezništvo namreč temelji prav na zaupanju – brez njega kolektivna obramba ne more delovati.

Novice Zveza Nato zavrnila ljubljansko železniško postajo kot obrambni strošek

Lanski vrh v Haagu je pomenil nov mejnik. Članice so se dogovorile, da bodo do leta 2035 za temeljne obrambne zmogljivosti namenjale 3,5 odstotka BDP, dodatnih 1,5 odstotka pa za širšo varnostno in obrambno odpornost, predvsem za infrastrukturo in zmogljivosti dvojne rabe. Skupni cilj tako znaša pet odstotkov BDP.

Tudi pri tej zavezi je Golobova vlada vztrajala pri lastnih razlagah in računovodskih akrobacijah. Golob še danes zatrjuje, da bi, če bi ostal na oblasti, uspel prepričati zaveznice o pravilnosti svojega pristopa. Toda za to je imel na voljo štiri leta. Rezultat njegove politike ni bilo priznanje slovenskih argumentov, temveč jasno pisno sporočilo iz Bruslja, da je obdobja skrivalnic konec.

K temu je treba dodati še eno odločitev z dolgoročnimi posledicami. Vlada je na začetku mandata razveljavila pogodbo o nakupu oklepnih vozil, ki jo je sklenila prejšnja Janševa vlada, in s tem znova odložila izpolnitev zavez, ki jih je Slovenija glede svojih vojaških zmogljivosti sprejela že pred dvema desetletjema. Posledice takšnih odločitev niso zgolj finančne, ampak predvsem politične. Kredibilnost države se gradi desetletja, izgubi pa se lahko v nekaj letih.

Golobova vlada pri nečem vendarle uspešna

Treba pa je priznati, da je bila prejšnja vlada pri nečem vendarle uspešna. Če ji ni uspelo prepričati zaveznikov, je uspela prepričati precejšen del slovenske javnosti, da je mogoče uživati vse prednosti članstva v Natu, ne da bi za lastno varnost prispevali primerljiv delež kot druge članice. Številne javnomnenjske raziskave kažejo, da velika večina državljanov podpira članstvo v Natu, bistveno manj pa jih podpira povečanje obrambnih izdatkov. Kot da bi še vedno živeli v prepričanju, da bo slovensko varnost na svoje stroške zagotavljal nekdo drug.

Novice Janez Janša ostro nad Golobove: Obljubljali so in lagali, naredili pa niso nič

Takšno razmišljanje je nevarna iluzija. Ruska agresija na Ukrajino je dokončno razbila predstavo, da je vojna v Evropi stvar preteklosti. Združene države Amerike hkrati vse več svoje strateške pozornosti namenjajo indopacifiški regiji, zaradi česar evropske članice prevzemajo bistveno večji delež odgovornosti za lastno varnost. Prav zato postaja vprašanje obrambnih prispevkov tudi vprašanje politične verodostojnosti posamezne države.

Slovenija ima očitno smolo, da premore preveč politikov, ki razmišljajo do naslednjih volitev, in premalo državnikov, ki razmišljajo deset ali dvajset let naprej. Državnik ljudem pove resnico, četudi ni prijetna. Pojasni jim, da svoboda, varnost in mir niso brezplačni. Da imajo svojo ceno. Politik pa raje išče všečne izgovore in krivce drugje.

Najlažje je kazati s prstom proti Bruslju in govoriti o nerazumnih zahtevah evropskih birokratov. Pri tem pa se priročno pozablja, da sta prav v Bruslju sedeža Evropske unije in Nata – dveh organizacij, ki sta Sloveniji po osamosvojitvi zagotovili največjo stopnjo varnosti, stabilnosti in mednarodnega vpliva v njeni zgodovini. Še posebej za majhno državo, ki nima jedrskega orožja, nima velikih oboroženih sil in si ni zagotovila nobenega posebnega dvostranskega zaščitnika, predstavljata članstvo v EU in Natu najtrdnejše varnostno jamstvo, kar ga lahko doseže.

Pri tem svojega dela odgovornosti niso opravili niti javni mediji. Ti pogosto namenjajo veliko prostora skupinam nekaj protestnikov, ki nasprotujejo članstvu v Natu, bistveno manj pa resni razpravi o koristih članstva in o alternativah. Skoraj nikoli ne slišimo vprašanj, zakaj sta se dolgo nevtralni Finska in Švedska odločili za vstop v Nato. Zakaj Ciper ocenjuje, da mu obstoječi varnostni mehanizmi Evropske unije ne zadoščajo. Zakaj tudi tradicionalno nevtralni Irska in Avstrija vse tesneje sodelujeta z zavezništvom. Odgovor je preprost: ker se je evropsko varnostno okolje temeljito spremenilo.

Novice Premier Janša: Slovenija bo odslej v Natu držala besedo #video

Ni torej presenetljivo, da številne zaveznice Slovenijo vse pogosteje dojemajo kot enega najšibkejših členov zavezništva. Takšen sloves ni le politično neprijeten. Lahko ima tudi zelo konkretne posledice za naš vpliv pri sprejemanju odločitev, za zaupanje partnerjev in za pripravljenost drugih držav, da podprejo slovenske interese na drugih področjih. Za majhno državo, kakršna je Slovenija, je namreč kredibilnost njen najdragocenejši zunanjepolitični kapital. Velike sile si lahko občasno privoščijo izgubo dela zaupanja. Majhne države te možnosti nimajo. Njihova moč ni v velikosti, temveč v tem, da veljajo za zanesljive, predvidljive in odgovorne partnerice.

Računi bodo prej ali slej prišli

Obdobje izmikanja se izteka. Z vse večjo odgovornostjo evropskih članic za prihodnost Nata bo tudi Slovenija pod bistveno večjim drobnogledom kot doslej. Naši partnerji bodo povsem upravičeno postavljali preprosto vprašanje: zakaj bi nekdo za skupno varnost plačeval več kot Slovenija, če vsi uživamo enako zaščito?

Računi bodo prej ali slej prišli. Morda ne v obliki finančnih kazni, zagotovo pa v obliki zmanjšanega političnega vpliva, izgube zaupanja in manjše pripravljenosti drugih, da podprejo slovenske interese, ko bo to potrebovala sama.

Zamujenega ni mogoče nadoknaditi čez noč. Potrebni bodo čas, denar in politični pogum. Toda prej ko bomo kot država pripravljeni priznati resnično stanje in začeti sistematično odpravljati posledice dolgoletnega zanemarjanja obrambnih obveznosti, manjša bo cena, ki jo bomo za to plačali.

Varnost ni strošek, temveč najpomembnejša naložba v prihodnost države. Za majhne države pa je vprašanje obrambnih izdatkov še nekaj več. Ni le vprašanje vojaških zmogljivosti ali javnih financ, ampak vprašanje kredibilnosti. Brez kredibilnosti majhna država ne izgublja zgolj zaupanja zaveznikov, ampak postopoma izgublja tudi svojo sposobnost vplivati na odločitve, ki določajo njeno prihodnost. Največji izziv majhnih držav v 21. stoletju zato ni več samo ohraniti neodvisnost, ampak ohraniti sposobnost samostojnega delovanja in vplivanja. Prav to je bistvo sodobne suverenosti.