Torek, 4. 8. 2026, 6.47
3 minute
Četrt stoletja po prijateljskem srečanju ZDA in Rusije na Brdu pri Kranju
Putin in slovenska diplomacija 2001–2005
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,25
V 11. poglavju obsežne knjige britanskega dopisnika iz Moskve Philipa Shorta Putin s pomenljivim naslovom Kres iluzij beremo o srečanju Vladimirja Putina z ameriškim predsednikom G. W. Bushem na Brdu pri Kranju pred četrt stoletja (16. junija 2001). Oba predsednika sta bila na začetku svojih mandatov. Pisec teh vrstic je bil takrat zunanji minister v vladi Janeza Drnovška, pred tem pa veleposlanik v Washingtonu. Short opisuje srečanje kot prijazno, celo kot prijateljsko, kar morda ne bi bilo pomembno, če ne bi vplivalo na proces širitve Nata in na preobrat v ameriško-ruskih odnosih.
Dotlej so v Rusiji odločno in glasno zavračali morebitno vzhodnoevropsko širitev, češ da je bil ameriški državni sekretar (v času Busha starejšega) James Baker februarja 1990 Gorbačovu prisegel, da "se sedanja vojaška pristojnost Nata ne bo razširila v vzhodni smeri niti za inčo". Zasebni pogovor med predsednikoma je trajal trikrat toliko, kot je bilo predvideno, "kemija" je bila dobra. Bush je na tiskovni konferenci govoril o občutku, da bo Rusija – bolj kot ljudje pričakujejo – močna partnerka in prijateljica. Dodal je znane besede:
Pogledal sem človeku v oči. Ugotovil sem, da je zelo neposreden in zaupanja vreden. Imela sva zelo dober dialog. Razumel sem njegovo dušo: človek, ki je globoko zavezan svoji državi in najboljšim interesom svoje države.
Državna sekretarka za nacionalno varnost Condoleezza Rice (in strokovnjak za Rusijo pri agenciji CIA) so se čudili Bushevi naivnosti. Med pogovorom je Bush spraševal Putina, ali v resnici nosi križ, ki ga dobijo otroci pri krstu, nato je izvedel zgodbo, da so bili v njegovi generaciji skrivaj krščeni po zaslugi ruskih vernih mater in proti volji Cerkvi sovražnih komunističnih očetov.
Med pogovorom je Bush spraševal Putina, ali v resnici nosi križ, ki ga dobijo otroci pri krstu, nato je izvedel zgodbo, da so bili v njegovi generaciji skrivaj krščeni po zaslugi ruskih vernih mater in proti volji Cerkvi sovražnih komunističnih očetov.
Kot je bilo splošno znano in kot je bilo povedano tudi na Brdu, so Rusi nasprotovali širitvi severnoatlantskega zavezništva, ki se je vse bolj bližalo vzhodnim mejam Rusije. Ne glede na to so nove članice leta 1999 postale Češka, Madžarska in Poljska, pripravljala pa se je nova širitev s sedmimi državami (Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovaška in Slovenija). Vendar so mnogi v ZDA (Cheney, Powell, Rice, Rumsfeld) ugotavljali, da se med državama – kljub prijateljskemu vzdušju v Sloveniji – v resnici ni nič spremenilo. Poleti se je Putin spraševal, kdo odloča v Washingtonu, in napovedoval, da lahko Rusija tako rekoč brez večjih stroškov za petkrat poveča svoj jedrski potencial. Med obiskom na Finskem so ga spraševali, ali bo Rusija dovolila baltskim državam, da vstopijo v Nato, na kar je odgovoril: To bi bil napačen korak, vendar ni potrebna nobena histerija. Da bi verjeli, da bo Rusija napadla svoje sosede, bi bilo treba imeti bolno, vročinsko domišljijo.
Vendar se je osem dni pozneje (11. septembra 2001) zgodil teroristični napad na newyorška nebotičnika Svetovnega trgovinskega središča. Putin je nemudoma podprl Busha in dodal, da je vsaj dve leti (tudi v Sloveniji) opozarjal Zahod glede terorizma, vendar je vsakič naletel na gluha ušesa. Putin je že Clintonu povedal zgodbo o čečensko-savdskih povezavah, o ugrabiteljih letal in bombardiranju Moskve (Basajev, Hatab, Moussaoui).
V tednih po dogodkih v New Yorku je Putin dajal optimistične izjave o ameriško-ruskem prijateljstvu in celo privolil v širitev Nata z Estonijo. V Moskvi je Bushu rekel, da ne vidi nobene tragedije, če gre Estonija v Nato. "Izbiro vsake države je treba spoštovati, enako velja za Ukrajino."
Condoleezza Rice se spominja, da je Putin Busha na Brdu opozarjal na Pakistan, češ da ima stike s talibani in Al Kaido, da gre za ekstremiste, financirane od Savdske Arabije, vendar je Putinova opozorila tako rekoč preslišala in pritisk pripisovala ruskim težavam v Afganistanu. Riceova je domnevala, da bi moral FBI slediti Moussaouiju, potem bi se morda izognili 11. septembru. Putin je skratka ugotavljal, da je nastopila usodna priložnost, in predlagal Američanom, da sklenejo zavezništvo v boju zoper teroriste. Spomladi 2002 so v Rimu ustanovili Svet Nato-Rusija (NATO-Russia Council), ki je pomenil dodatno koncesijo Zahoda, ki je leta 1997 skupino G7 preimenoval v G8. Leta 2014 se je s Putinovo okupacijo Krima G8 vrnil k prejšnjemu naslovu G7. Nehal je tudi obstajati Svet Nato-Rusija.
Pred ljubljanskim sestankom 2001 je seveda v Rusiji vladalo nezaupanje do sodelovanja z ZDA, predvsem do očitnega načrta Natovega premikanja vzhodnih meja Zahoda proti vzhodu. Celo sam Putin je tu in tam omenjal ameriški kolonializem, dirigiranje južnoameriških režimov, pomoč diktatorjem, ameriško prilaščanje neameriških ozemelj … Po drugi strani so bile Sovjetska zveza in ZDA zaveznice v drugi svetovni vojni; začele so se sporazumevati o vojaškem ravnotežju in nadzoru jedrske oborožitve; zavezništvo med Rusijo in Ameriko je prinašalo gospodarske koristi. Kako si je mogoče razložiti spremembo v mišljenju in ravnanju ruskega predsednika, ki se je zgodila med poletjem oz. 11. septembrom 2001 in napadom na Gruzijo, zavzetjem Abhazije in Južne Osetije avgusta 2008? Mimogrede, avgusta 2008 je Slovenija ravno nehala predsedovati Evropski uniji. So bili Rusi razočarani nad ponudbo "pridruženega članstva" v Natu? Se je v Rusiji povečal nacionalistični in vojaški pritisk na Putina, da si je z vojaškimi operacijami zagotavljal predsedniški položaj? Je bila Gruzija samo uvod v posege na Krimu in v Ukrajini?
V Gruziji in Ukrajini sta se zgodili "barvni" revoluciji: vrtnična v Gruziji, oranžna v Ukrajini. Kot predsedujoči OVSE (2005) sem moral obiskati vse nekdanje republike Sovjetske zveze in se poučiti o zamrznjenih konfliktih, kot sta bila Gorski Karabah in Pridnesterje. Tako sem se na začetku mandata ukrajinskega predsednika Juščenka znašel v njegovi dači v Karpatih, k večerji pa je bil povabljen tudi gruzijski predsednik Sakašvili. Razložila sta mi načrt: po Gruziji in Ukrajini bo na vrsti Belorusija, končalo pa se bo v Moskvi, kjer bodo zrušili Putina. To se seveda ni zgodilo, pač pa je potekala tulipanova revolucija v Kirgiziji, kjer je bilo veliko zmešnjav, prave reforme ali spremembe režima pa ni bilo.
So bili Rusi razočarani nad ponudbo "pridruženega članstva" v Natu?
Imel sem občutek, da niti Juščenko niti Sakašvili ne skrivata svojih napadalnih načrtov oz. revolucionarnih namenov. Po drugi strani je moral Juščenko kmalu sprejeti kompromis s tekmecem Janukovičem, ki je navsezadnje leta 2010 postal predsednik Ukrajine. Leta 2014 se je zgodila nova kriza v zvezi s pridruženim članstvom Ukrajine v EU in Rusija je zasedla Krim, Janukovič pa je pobegnil v Rusijo. Seveda je bil Putin pri skrbi za svoj položaj zelo daleč od miselnosti in pobud Ukrajine in Gruzije, čeprav seveda ni šlo za politiko, ki bi uživala nesporno podporo znotraj teh držav. Kako se je razvijal njun scenarij, smo videli v neuresničljivih poskusih sporazumov pod pokroviteljstvom Nemčije in Francije Minsk I in Minsk II.
Putin je bil za svoj položaj pripravljen tvegati obračune z novimi bogataši in umore v ruski opoziciji (Navalni). Videti je neprizadet zaradi materialne škode ter velikega števila pobitih ruskih in ukrajinskih vojakov. Predvsem pa se zanaša na obujanje slavne ruske zgodovine in veličine. Ne glede na moskovske kraljevske spektakle in parade, ne glede na blišč Trumpovega Washingtona in superiornost Kitajske je Rusija še vedno upoštevanja vredna velesila. V primerjavi s temi državami je bila Evropska unija sprva videti osamljena in slabotna, res pa je, da EU ni niti država niti federacija. V zadnjem času se predvsem po zaslugi Nemčije stvari spreminjajo, vse razvidnejši in razločnejši pa so skupni cilji. Evropa je previdna glede sodelovanja in deleža v Natu, vse močnejša glede Ukrajine, ki jo vidi kot svojo članico, vse strožja pa v odnosu do Rusije. Veliko vprašanje je, ali se EU enako resno ukvarja s svojo širitvijo na Balkan in z odnosom do držav, ki imajo skupno ime Sahel (Mali, Niger in Čad, Mavretanija, Burkina Faso in Sudan). Morda je poleg neizprosnosti potreben še nekoliko bolj dolgoročen pogled na Rusijo, o kateri tudi Putin meni, da je evropska država. Slovenska diplomacija iz Golobovega obdobja (Marta Kos, Tanja Fajon) je bila – v primerjavi z nekdanjimi Drnovškovimi in Janševimi vladami – bolj na stranskem tiru.
