Sobota, 1. 8. 2026, 4.00
2 tedna, 1 dan
Odiseja ni zgodba o potovanju. Je zgodba o vračanju. Domov.
Žiga Turk: Odisej, Branko Grims in Elon Musk v isti kolumni
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,34
Prejšnji mesec so iz poslanske skupine Evropske ljudske stranke izključili Branka Grimsa. Ker se je družil s tistimi, ki preveč naravnost zagovarjajo, da mora naš evropski dom ostati evropski. Pred dobrim tednom je Evropska komisija zavrnila pobudo Akta za rešitev Evrope, ki se tudi zavzema za to, da bi naš evropski dom ostal evropski. In sredi julija je v kinematografe prišel film Christopherja Nolana Odiseja. Ki govori o tem, kako se junak trojanske vojne trudi vrniti domov. Da bi njegov dom ostal njegov.
Filma nisem gledal in to ne bo ocena filma, niti kritika tega, da lepotico Heleno igra črnka, da nekega moškega igra ženska, da se Odisej prevaža okrog v vikinški ladji in da so moštva, kot bi nabirali igralce po kvotah. Tudi ne bom povzemal po Pageauju ali Shapiru, da so našteto trojanski konji, s katerimi režiser svoji woknjeni publiki vendarle pokaže film o vrednotah naše civilizacije. Tudi o tem, da je treba biti do prišlekov gostoljuben, a da morajo biti ti vljudni do svojih gostiteljev.
Film je spodbuda, da vzamemo v roke Homerja in se lotimo premisleka, zaradi katerega je ta ep del tistega zahodnega literarnega kanona, prek katerega Zahod iz roda v rod prenaša svojo kulturo, svoj memetski zapis. Mlade gospode so nekoč v civilizacijo vpeljevali skozi študij velikih del zahodne literature. To gosposko izobrazbo je izpodrinila "izobrazba za sužnje", ki je bodoče zaposlence naučila, kako se kaj uporabnega naredi – s pomočjo keramičarstva, matematike, fizike, biologije, inženirstva, prava, ekonomije ...
Homer je v Odiseji eden prvih, ki odpira vprašanja odnosa med stabilnostjo, tradicijo, domom in mirom na eni strani ter pustolovščino, raziskovanjem, odkrivanjem in nemirom na drugi. Kako spoštovati in graditi na preteklosti, ki je empirično dokazano dobra, saj nas je spravila na svet, pa vendar napredovati. O razvoju odnosa do tega vprašanja bo ta kolumna, ne o nekem filmu in njegovih dnevnopolitičnih uporabnostih.
Homer
Homerjeva Odiseja se začne in konča doma. Na Itaki. Ni zgodba o pustolovščinah, ni zgodba o vojnah, ni zgodba o junaštvu. Homerjeva Odiseja je vračanje domov. Vse tiste pustolovščine, ki se začnejo s trojanskim konjem in nadaljujejo z vsemi mogočimi prigodami z bogovi, polbogovi in pošastmi, so intermeco, ki smo ga otroci sicer radi brali in so tam zaradi kontrasta. Kontrasta z mirom, stalnostjo in stabilnostjo doma.
Jordan Peterson je v Zemljevidih smisla napisal, da je pravi junak tisti, ki se giblje na črti med redom in kaosom. Red v Odiseji je dom, je sin, je žena, je oče, je oljka, je Itaka. Kaos so kiklopi, sirene, Kirka, Helijevo govedo, Scila in Karibda, Penelopini snubci ... Odisej je junak, ki deluje tu vmes. Pri starih Grkih še ob odločilnem posredovanju bogov. Naši mlajši junaki so bolj samostojni.
Homerjeva Odiseja se konča na Itaki, potem ko Odisej premaga težave na poti, izbere smrtnost namesto nesmrtnosti, izbere svojo ženo namesto boginje, izbere svoje kraljestvo in se vrne v zakonsko posteljo, ki jo je pritrdil na globoko ukoreninjeno oljčno drevo, se vrne k svoji ženi, pobije ali nažene snubce, ki so ji leta težili. Vrne se k svojemu sinu in svojemu očetu in spet prevzame osnovno nalogo, ki jo ima v civilizaciji vsak: da je most med svojimi starši in svojimi otroki. Doma.
Ker sta se Zevs in Atena tako odločila, se Homerjeva Odiseja konča tako, da se Odisej pobota z družinami pobitih snubcev. Vse je tako, kot je bilo na začetku. Ciklična zgodovina brez napredka. Glavni junak je igrača bogov. Dogaja se 1200 let pred Kristusom, zapisana je 500 let kasneje.
Zahodni človek se je od takrat zelo spremenil.
Dante Alighieri
Dante Odiseja postavi v osmi krog pekla med goljufe – pač zaradi zvijač, s katerimi si je pomagal pred Trojo in kasneje. In ne samo zato. 2000 let po Homerju Dantejev junak, podobno kot še 700 let kasneje Nolanov, ne konča zgodbe spokojno kot Homer. Odiseju pustolovska žilica ne da miru, opremi ladjo in se spravi "onkraj Herkulovih stebrov" iskat še neodkriti svet. In pravi posadki: "Niste bili ustvarjeni, da bi živeli kakor živali, temveč da bi sledili kreposti in spoznanju".
Ker je Odisej prestopil meje našega sveta, meje, ki jih je človeku postavil Bog, ker sta ga vodila ošabnost in napuh, ga Dante postavi v pekel. Nolan ne pokaže nič od tega, film se konča, kot da slab oče in mož za kratek čas sicer pride domov, potem pa mu pustolovska natura ne da miru, spakira kovčke in gre spet na pot.
Dante kritizira to brezmejno človekovo ambicijo po vedenju, raziskovanju, odkrivanju, ki se osvobodi spon morale in omejitev, ki jih postavijo bogovi. Pri Danteju postane Odisej poosebljanje brezmejno ambicioznega človeškega razuma, tiste intelektualne ambicije, ki ne sprejema omejitev svetosti človeškega življenja, ki bi se izruval iz korenin svojega rodu in se osvobodil božjega reda. V srednjem veku je kazen za to še pekel.
Wolfgang von Goethe
Še korak naprej naredi Goethe s svojim Faustom. Za Danteja v srednjeveški katoliški Evropi razum, raziskovanje, odkrivanje sveta niso predstavljali težave, dokler so se odvijali znotraj božjega reda. Bruno in Galileo (kasneje) nista imela težav zaradi astronomije, ampak prvi zaradi bogoskrunstva in drugi, ker se je javno norčeval iz napačnih ljudi.
Goethejev Faust pa 500 let kasneje zapusti Dantejev red. Dušo obljubi hudiču, da bi odkril vse in še več. V ljudskih različicah zgodbe, na katero se je naslonil Goethe, ga to pogubi. Ampak sopotnik razsvetljenstva mu to odpusti. Nenehno prizadevanje in stremljenje, ne za lastno udobje in užitek, ampak zaradi iskanja resnice in skupnega dobrega, postane olajševalna okoliščina. Ko bi Mefisto moral dobiti njegovo dušo, posredujejo angeli in jo rešijo.
Človek se zdaj lahko odtrga od ukoreninjene oljke, potuje onkraj Herkulovih stebrov, nenehen trud in stremljenje po znanju, po preseganju meja, sta dovoljena. Če jim le ne sledi duhovno nazadovanje.
Sledijo industrijska revolucija, parni stroj, jedrska energija, pristanek na Luni, internet, splošna umetna inteligenca in spreminjanje človeškega genoma. Tudi giljotina, gulagi, uničevalna taborišča, evtanazija in 50-odstotna vrzel v plodnosti.
Jules Verne
Naj mi bo oproščeno, če niza slavnih ne bom nadaljeval s Karlom Popperjem ("Znanje je končno, neznanje je neskončno.") ali Carlom Saganom ("Nismo dovolj pametni, da bi vedeli, katero znanje je lahko dovoljeno in katero ne.").
Otroci smo nekoč brali Žilverna. Francoz je pisal, kako sposobni so Angleži v času parnega stroja in prvih poskusov z elektriko. Njegovi junaki potujejo v neznano brez nekih velikih izgovorov – pač zato, ker tisto tam je. V osemdesetih dneh okoli sveta, Dvajset tisoč milj pod morjem, Potovanje v središče zemlje, Potovanje na Luno. Vsi se vračajo domov. Samo kapitan Nemo ne. On ni samo izvrsten inženir. Je tudi človekoljub, upornik, izgnanec. S tehnologijo se je osvobodil drugih ljudi. Z isto tehnologijo se je izločil iz človeštva in zapustil svoj dom.
Dandanašnji kapitan Nemo je Elon Musk. Potoval bi še naprej od Herkulovih stebrov, na Mars. In vendar z nakupom Twitterja, obrambo svobode govora in zavedanjem pomena korenin svojega drevesa hodi po tisti nevarni Petersonovi meji med redom in kaosom. Da bi nekaj kaosa uredil in priključil v red.
Skratka
Če ga "uka žeja" iz njegovega "svéta speljala ne bilà, golj’fiva kača", bi Odisej ostal na Itaki. Sploh ne bi šel pred Trojo. Dantejev Odisej bi po vseh avanturah ostal lepo doma in mirkal vnuke. Faust bi bil zadovoljen s stvarmi, kot so. In Jules Verne bi pisal o potovanjih med Litijo in Čatežem.
Ampak take evolucija izloči.
Kot tudi izloči tiste, ki se nimajo kam vrniti. Ki se ne vračajo domov. Ki nimajo sidrišča, družine, ukoreninjene oljke. Ki nimajo bližnjega soseda svet' Marka. Dom ni začasno bivališče, dom ni prosto na razpolago vsiljivcem ali tistemu, ki pač pride mimo. Dom je kraj, kjer smo odrasli, kjer smo posadili drevo, kjer smo pokopali starše, kjer smo krstili otroke in kamor se, po naših raziskovanjih in tavanjih, lahko vračamo. Po nasvete. Po modrost. Po varnost.
Tak dom potrebuje vsaka družina, vsak rod, vsak narod, vsaka civilizacija.
