Četrtek, 2. 7. 2026, 4.00
2 tedna, 4 dni
Dimitrij Rupel: Brioni, Moskva, Bruselj – pred 35 leti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,89
Morda najpomembnejša obletnica slovenske osamosvojitve.
Zdi se, kot da je bilo v zvezi s slovensko osamosvojitvijo že vse povedano ter kot da bomo zdaj zdaj odložili vse lovorike in sklenili vse proslave, ki so povezane z njo. V resnici so se nekateri odločilni dogodki v zvezi z osamosvojitvijo in državnostjo zgodili po 25. juniju 1991.
Sredi maja 1991 je slovensko (osamosvojitveno) delegacijo v Moskvi sprejel Boris Jelcin. Predsednik vlade Lojze Peterle in avtor teh vrstic sva pozorno prisluhnila ruskemu predsedniku, ki je povedal, da bo Sovjetska zveza, ki jo je takrat vodil Mihail Gorbačov, kmalu razpadla in da bodo na njenem ozemlju nastale samostojne države. Nekaj dni po tem sem v Rimu obiskal bivšega predsednika vlade Italije Amintora Fanfanija, ki je v daljšem pogovoru povedal, da vsak dan moli za Gorbačova. Zadnji dan junija sva se s predsednikom Milanom Kučanom skozi obsavske gozdove prebila do Zagreba, kjer sva se srečala z evropsko trojko, ki je potem – se mi zdi, da po navdihu Hansa Dietricha Genscherja, ki je predsedoval KVSE/OVSE – 7. julija sklicala sestanek na Brionih. Tam smo se sporazumeli, da odložimo preostale ukrepe v zvezi z osamosvojitvijo za tri mesece, nato bi bila Slovenija svobodna. Predsedstvo SFRJ je nato 18. julija sklenilo, da se JLA umakne iz Slovenije. V začetku avgusta je jugoslovanski zunanji minister Budimir Lončar na Predsedstvu SFRJ napovedoval pogovore z Evropsko skupnostjo in "pogajanja o prihodnosti Jugoslavije".
"V resnici so se nekateri odločilni dogodki v zvezi z osamosvojitvijo in državnostjo zgodili po 25. juniju 1991."
V Arhivu Jugoslavije (Fond Predsedstvo SFRJ) je ohranjen srbski prevod dokumenta sovjetske vlade, datiranega s 6. avgustom 1991. V njem Sovjeti (Gorbačov) pozivajo jugoslovanske politike, naj bodo pametni in naj ohranijo Jugoslavijo. Takole piše:
Tisti, ki misli, da bi rešitev prineslo priznanje odcepitve Slovenije in Hrvaške, ne vidi, da bi to privedlo ne le do odlašanja, ampak tudi do poglobitve vsedržavne tragedije. Kajti ne gre samo za Slovence in Hrvate; v teh republikah živijo tudi drugi narodi. Kaže, da so tisti, ki zdaj predlagajo, da bi v Jugoslavijo napotili mednarodne oborožene sile, slabo ocenili, kaj lahko sledi temu …
Z drugimi besedami, to je bil čas, ko je sovjetski predsednik Gorbačov ponavljal, naj bodo jugoslovanski politiki pametni in naj ohranijo Jugoslavijo. Večina evropskih državnikov je "molila", da bi ostala nedotaknjena tako Gorbačov kot Sovjetska zveza. Spomnimo, da so odklanjali samostojnost Slovenije z argumentom, da bi z razpadom Jugoslavije verjetno razpadla tudi Sovjetska zveza, ki je jedrska velesila, pri čemer ni mogoče napovedati, kaj bi se z razpadom zgodilo s tem orožjem.
14. avgusta 1991 sva s predsednikom skupščine Francetom Bučarjem v Beogradu obiskala prijatelja Dobrico Ćosića, s katerim sva v imenu Slovenije zagotavljala, da se Slovenci ne bodo vtikali v zadeve srbskega naroda, če se Srbi ne bodo vtikali v naše nacionalne zadeve. Čez nekaj dni (19. avgusta) se je v Moskvi zgodil državni udar, ki je odnesel Gorbačova oz. povzročil njegov odstop konec leta 1991, ko je Slovenija doživela prva in najbolj odločilna mednarodna priznanja.
"14. avgusta 1991 sva s predsednikom skupščine Francetom Bučarjem v Beogradu obiskala prijatelja Dobrico Ćosića, s katerim sva v imenu Slovenije zagotavljala, da se Slovenci ne bodo vtikali v zadeve srbskega naroda, če se Srbi ne bodo vtikali v naše nacionalne zadeve."
Septembra 1991 je Zvezni izvršni svet polemiziral z Ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Takrat je bilo še vedno veliko govora o enostranskosti slovenskih listin, o rušenju jugoslovanske suverenosti in o kršitvah brionske deklaracije s strani slovenskih oblasti. ZIS v strogo zaupni "Informaciji" o jugoslovanskih mejah z Italijo, Avstrijo in Madžarsko (septembra 1991) piše o odgovornosti za izvrševanje mednarodnih sporazumov, saj jih ni sklenila Slovenija, ampak Jugoslavija:
Na osnovi vsega tega se ocenjuje, da varovanje jugoslovanske meje na ozemlju Republike Slovenije ni popolno in kontinuirano ter da obstaja realna nevarnost nenadzorovanega ilegalnega prehajanja državne meje in prepovedanega delovanja (uvoz orožja in vojaške opreme, mamil, radioaktivnih materialov itn.) …
… od ministrstva za notranje zadeve Slovenije smo zahtevali, da delovna skupina Zveznega ministrstva za notranje zadeve – zaradi pregleda uresničevanja Brionske deklaracije – obišče določene mejne prehode na ozemlju te republike …
… Z odločitvami Republike Slovenije je bila v nasprotju z zveznimi predpisi oblikovana carinska služba Republike Slovenije, s čimer so bile uzurpirane najbolj vitalne pristojnosti Zvezne carinske uprave …
ZIS predlaga suspenz uporabe Osimskih sporazumov, Videmskega sporazuma in sporazumov o maloobmejnem prometu z Avstrijo in Madžarsko. “Informacija” govori o katastrofalnih posledicah na tem delu jugoslovanske meje in o predlogu ukrepov s ciljem odločnega spodbijanja vsake listine, ki je usmerjena k rušenju ustave SFRJ in režima na jugoslovanski meji, ki je urejen z zveznimi zakoni.
Pri ponovni primerjavi datumov razumemo, zakaj so evropski in ameriški državniki odlagali mednarodno priznanje Slovenije: ker so spoštovali Gorbačova in se bali, da bi razdor v Jugoslaviji imel učinek "domin" – po Jugoslaviji bi lahko razpadla še Sovjetska zveza. Ko je ta dejansko razpadla in je Jelcin zavladal Rusiji, so jugoslovanski problemi pač ostali samo jugoslovanski.
Trimesečni moratorij glede "nadaljevanja osamosvojitvenih ukrepov" je imel namen odložiti mednarodno priznanje in vztrajati pri prepričevanju o ohranitvi Jugoslavije – v takšni ali drugačni obliki. Če berem arhive iz Bele hiše (pogovori Busha starejšega z evropskimi državniki), seveda ugotovim, da je bila politika nasprotovanja osamosvojitvi in reševanja jugoslovanske države aktualna vse do državnega udara v Sovjetski zvezi, ko se je videlo, da bo Sovjetska zveza zdaj zdaj razpadla. Izmišljali so si vse mogoče recepte za ohranitev Jugoslavije: od SFRJ kot nekakšne gospodarske skupnosti po vzoru Evropske skupnosti do nove ustave, ki nam bi jo napisali v Evropi. Tudi Nemci dolgo niso bili prepričani, da nas bi priznali, priznanja so prihajala od sorodnih držav (Hrvaška, Ukrajina, baltske države). Jaz sam sem podcenjeval pomen "jugoslovanske konference" v Haagu, ki se je začela septembra 1991 pod vodstvom Petra Carringtona. Takrat bi Slovenija najrajši ostajala doma in se ne bi udeleževala zasedanj. Pravzaprav je bil najbolj jasen predsednik Arbitražne komisije Robert Badinter, ki je konec leta 1991 ugotovil, da je Jugoslavija (kot Sovjetska zveza) v procesu razpadanja. Sovjetski komunisti, katerim razpad SZ ni bil "intimna opcija", so z državnim udarom poskušali obdržati prejšnjo državo, ki jo je Jelcin seveda razbil. Njegov naslednik Putin je večkrat povedal, da je razpad Sovjetske zveze največja katastrofa oz. evropska zabloda. Vojna v Ukrajini je del tega razmišljanja, ki v bistvu sledi logiki pučistov 19. avgusta 1991.
"Njegov naslednik Putin je večkrat povedal, da je razpad Sovjetske zveze največja katastrofa oz. evropska zabloda. Vojna v Ukrajini je del tega razmišljanja, ki v bistvu sledi logiki pučistov 19. avgusta 1991."
Kot je znano, so zunanji ministri 16. decembra 1991 v Bruslju sklenili, da Evropska skupnost izreče mednarodno priznanje Sloveniji in Hrvaški, vendar naj bi sklep začel veljati šele čez mesec dni, 15. januarja 1992. Ko sem izvedel za ta rezultat, sem se zbal, da gre za še en moratorij in za ponovno odlaganje mednarodnega priznanja. 17. decembra 1991 zjutraj je v moji bruseljski hotelski sobi zazvonil telefon. Bil je Genscher. Z značilnim globokim glasom je rekel: "Čestitam za mednarodno priznanje." Rekel sem, ali se šali, vendar me je takoj pomiril: “Evropski svet o tem ne bo več razpravljal, priznanje se zgodi avtomatično 15. januarja prihodnje leto.” Temu priznanju je februarja sledilo priznanje Rusije, aprila priznanje ZDA, 22. maja 1992 pa smo končno vstopili v Organizacijo združenih narodov. Pri praznovanju osamosvojitve bi morali upoštevati tudi datume po 25. juniju 1991.
Mednarodno priznanje (državnost) je bilo dejansko odvisno od državnega udara v Sovjetski zvezi. Po obračunu s pučisti je nastala neodvisna Jelcinova Rusija, ki se zdaj – pod vodstvom Jelcinovih naslednikov (Putin) – vrača k avtoritarnosti oz. v diktaturo, ki spominja na stalinizem? Ta vrnitev sama po sebi postavlja vprašanje, ali bo ohranjanje slovenske državnosti povezano z močjo (pešanjem moči) ruskega imperialnega sistema?
Post scriptum
30. aprila letos smo v nemškem tedniku Der Spiegel v članku Klausa Wiegrefeja "Rusija je morala zdaj že trikrat požreti naše sranje" brali naslednje opozorilo: "Od alkohola odvisni predsednik Jelcin je leta 1999 grobo rekel Clintonu: Evropo preprosto daj Rusiji … Potem lahko dobiš vse druge države in skrbiš za njihovo varnost. Jaz vzamem Evropo in bom skrbel za njeno varnost."
V nedeljo zjutraj – pred sedmo, ko še ni bilo prevroče – sem ob Ljubljanici srečal Draga Jančarja. To je za starejše gospode, ki ne prenašajo vročine, edini primeren čas za jutranji sprehod. Izmenjala sva nekaj prijaznih besed v zvezi z jubileji. Drago mi je rekel: "Drži se."
