Tomaž Štih: Vrnimo DOM v DOMovino

Kar 89 odstotkov newyorških volivcev, ki so podprli komunista Mamdanija, je kot razlog za to navedlo njegove načrte za znižanje življenjskih stroškov, stanovanje pa je največji strošek večine gospodinjstev.

Povezava med lastništvom stanovanja in političnimi prepričanji ni naključna. Raziskava sociologinj Stéfanie André in Caroline Dewilde v 24 evropskih državah je pokazala, da so lastniki stanovanj praviloma manj naklonjeni redistribuciji. Raziskava Julie Furtado in Lindsay Flynn med mladimi Evropejci pa, da stanovanjska nedostopnost podporo redistribuciji povečuje tako med najemniki kot lastniki, obremenjenimi s hipotekami.

Ni odločilno le, ali mlad človek danes ima stanovanje, ampak ali verjame, da bo do njega s svojim delom nekoč prišel. Eno je najemništvo kot prehodno obdobje, drugo življenje brez realne perspektive lastnega doma.

Posledice se ne končajo pri volilni skrinjici, ampak vplivajo tudi na odločitev za družino.

Ni odločilno le, ali mlad človek danes ima stanovanje, ampak ali verjame, da bo do njega s svojim delom nekoč prišel. Foto: Shutterstock

Nizozemska raziskava na 16 milijonih primerov je ugotovila, da je bila verjetnost spočetja pri lastnicah stanovanj kar 80 odstotkov višja kot pri najemnicah. Podobno je kitajska raziskava lastništvo povezala z večjo verjetnostjo za otroka in večjim številom otrok.

Visoke cene ne vplivajo le na to, ali bodo mladi prišli do doma, ampak tudi kdaj. Starost ob prvem otroku je močno povezana z verjetnostjo drugega: med ženskami, ki so prvega dobile v drugi polovici dvajsetih, ga je pozneje imelo okoli 80 odstotkov, med tistimi po 30. letu pa le okoli 57 odstotkov, ugotavlja Demographic Research.

Imamo torej težavo, ki hkrati spodbuja politično radikalizacijo in poglablja demografsko krizo. Težko si je predstavljati nevarnejšo kombinacijo, politika pa se z njo ukvarja presenetljivo malo.

Še posebej, ker v Sloveniji delež prebivalcev v lastniških stanovanjih pada kot kamen. S 84,5 odstotka smo lani padli na vsega 74,2 odstotka. Starejše generacije stanovanj praviloma niso izgubile; z nepremičninske lestve izpadajo tisti, ki se nanjo šele poskušajo povzpeti.

Imamo torej težavo, ki hkrati spodbuja politično radikalizacijo in poglablja demografsko krizo. Foto: Shutterstock

Živimo v času, ko nam napredek in produktivnost za isti denar omogočata boljše avtomobile, računalnike in telefone – preproste cementne kocke, v katerih živimo, pa postajajo vedno dražje.

Zakaj? Ker smo napačno identificirali težavo. Pripisali smo jo kapitalizmu in jo zdravili z vedno več regulacije in intervencionizma. Tako smo preprečili, da bi kapitalizem na visoke cene odgovoril tako, kot zna – z večjo ponudbo. Ustvarili smo umetno pomanjkanje in se znašli žejni sredi jezera, iz katerega smo sami prepovedali zajemati vodo.

Državna gradnja tega ne more nadomestiti. Vsako leto prihaja nova generacija, nekaj sto javnih stanovanj pa ne more rešiti stanovanjskega vprašanja desettisočev mladih. Tudi slovenske tradicije širokega lastništva ni ustvarila le država – štiri od petih domov so si zgradili ljudje sami.

Namesto kapitalizma smo ustvarili nekakšen fevdalizem malega človeka. Raziskava Andrewa Halla in Jesseja Yoderja na več kot 18 milijonih Američanov je pokazala, da nakup doma poveča udeležbo na lokalnih volitvah, učinek pa je skoraj dvakrat večji pri odločanju o prostorskem načrtovanju. Vsak varuje svoj mali fevd, skupaj pa omejujemo prostor za nove in – če se le da – nanje prenašamo stroške svojih okoljsko-gradbenih vizij.

Tu nastane paradoks: kar je za lastnika donos, je za njegovega otroka višja vstopna cena. Stanovanje ne more biti hkrati investicija, katere vrednost mora nenehno rasti, in dom, ki mora ostati dostopen naslednji generaciji. Človeku brez nepremičnine padec cen ne zveni kot grožnja, ampak kot obljuba.

Kako torej uskladiti interes tistih, ki želijo ohraniti kakovost svojega okolja, z generacijo, ki si želi šele ustvariti dom? Država ne bi smela skrbeti za rast vrednosti naših nepremičnin, mora pa spoštovati pogoje, pod katerimi smo jih kupili, in značaj našega okolja. Naslednji generaciji pa omogočiti enako priložnost.

Če želimo več družin, več politične zmernosti in močnejšo pripadnost domovini, moramo novi generaciji spet omogočiti njen dom. Foto: Shutterstock

Rešitev je lahko preprosta: gradimo nova naselja ali celo manjša mesta. Nekoč smo jih že. Stran od obstoječih, da ne posegamo v že ustvarjeno bivalno okolje, ter po preprostejši okoljski in gradbeni zakonodaji, ki omogoča bistveno hitrejšo in cenejšo gradnjo in jo vsak pozna, preden se tja preseli.

Državi za to ni treba drago odkupovati zazidljivih zemljišč. Kot največja lastnica zemljišč lahko primerna prekvalificira v stavbna in jih po vzoru certifikatske privatizacije brezplačno razdeli novi generaciji. Z eno razliko: zemljišče se ne deduje, ampak se po izteku vrne v sklad za naslednjo generacijo.

Naredimo maksimalistični miselni eksperiment: parcelo zagotovimo vsakemu gospodinjstvu, ki danes ne živi v lastniškem stanovanju. Pri 2,41 člana na gospodinjstvo in 350 kvadratnih metrih na parcelo potrebujemo okoli 80 kvadratnih kilometrov oziroma vsega 0,4 odstotka Slovenije. Tudi če zaradi cest, parkov, šol in infrastrukture površino podvojimo, smo pod enim odstotkom države.

Na tej zemlji bi si mladi po bistveno preprostejših pravilih sami zgradili dom. Ne država zanje, ampak oni zase.

S tem ne bi gradili le hiš, ampak krepili družine, korenine in pripadnost. Človek, ki ima svoj košček zemlje, svoj dom in prihodnost otrok vezano na ta kraj, ima več razlogov, da mu ni vseeno, kaj bo z njegovo domovino. Ima nekaj, kar je ustvaril sam, kar ceni, na kar je ponosen in kar želi ohraniti.

Najboljša dolgoročna zaščita zasebne lastnine ni povečevanje vrednosti premoženja tistih, ki ga že imajo, ampak širjenje lastništva. Če želimo, da prihodnje generacije spoštujejo zasebno lastnino, jim moramo omogočiti, da bodo tudi same nekaj imele.

Če želimo več družin, več politične zmernosti in močnejšo pripadnost domovini, moramo novi generaciji spet omogočiti njen dom.

Mnenja Tomaž Štih: Ukinimo RTV in STA