Sobota, 18. 7. 2026, 4.00
9 ur, 59 minut
Kolumna
Tomaž Štih: Ukinimo RTV in STA
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,02
Pod 20-metrskimi kolosi Abu Simbla, v gozdu 134 monumentalnih stebrov Karnaka in na stenah številnih templjev, ki že več kot tri tisočletja kljubujejo puščavskemu pesku, si lahko egiptologi še danes preberejo podrobno poročilo o veličastni zmagi faraona Ramzesa II. v bitki pri Kadešu. Edina pomanjkljivost Ramzesovega dovršeno organiziranega sistema "javnih medijev" in iz prisilnih dajatev plačanih dvornih pisarjev – ki so ljudstvu vestno zagotavljali pravico do obveščenosti – je bila ta, da pri Kadešu v resnici niso zmagali Egipčani, temveč Hetiti.
Pravica do obveščenosti skozi zgodovino niha med svoboščino in pokroviteljstvom države. V razsvetljenski tradiciji pomeni, da vam država – bodisi prek birokracije in uradništva ali pa prek policije in tajnih služb – ne sme preprečevati dostopa do različnih virov informacij, pa tudi do rock koncertov (npr. Thompsona), prepovedanih knjig, kontroverznih filmov in druge umetnosti. V obdobjih ene izmed različic totalitarizma pa ista pravica dobi povsem drugačen pomen. Država presodi, da je edina poklicana določati, kaj je resnica, zato vzpostavi državne medije, omeji in nadzira dostop do nezaželenih vsebin, njeni uradni in parauradni glasniki pa prevzamejo nalogo, da državljane seznanjajo z edino dovoljeno resnico.
Ko v državnih medijih prepoznate naše javne medije, v uradnih in parauradnih glasnikih njihove novinarje in nevladnike, vse skupaj pa ste dolžni financirati po zakonu, dobite precej natančno podobo Slovenije zadnjih 35 let.
V treh tisočletjih se je spremenil le medij. Kamen so zamenjali televizijski studii, dvorske pisarje uredniški kolegiji, hieroglife pa televizijski dnevniki.
Česa vse naši sodobni "obveščevalci" javnosti ne rinejo po grlu. Žlico za žlico – za dedka, za babico, za mamico – mora javnost pogoltniti vse, kar razglasijo za zdravo: od titoistične mitologije in propagandnih "dokumentarcev" iz Venezuele, Kube, Donbasa ali Gaze; prek skrbno izbranih sogovornikov in tem, namenjenih razrednemu boju, antiimperializmu, antikolonializmu in radikalnemu klimatizmu; do privilegiranja izbranih družbenih skupin ter aktivistov, ki zjutraj nastopajo kot naključni mimoidoči, opoldne kot predstavniki nevladnih organizacij, za kosilo kot zunanji sodelavci političnih strank, zvečer kot neodvisni strokovnjaki, vmes pa še kot novinarji. Vse to se gledalcu ponuja kot uravnoteženo, objektivno in politično nevtralno obveščanje.
Medijev, ki agresivno napadajo vsakogar, ki izstopi iz povprečja – celo zdravnike in radiologe, obravnavane kot sodobne kulake zgolj zato, ker si drznejo delovati zunaj njihove vizije državnih zdravstvenih kolhozov – ter ustvarjajo izrazito ideološko obarvan informativni program, kakršnega predstavljajo oddaje Marcel, Politično in Odmevi, ni smiselno financirati iz državnega proračuna. Če so prepričani o kakovosti svojega dela in o zaupanju občinstva, naj se preizkusijo na trgu.
"Pravica do obveščenosti skozi zgodovino niha med svoboščino in pokroviteljstvom države. V razsvetljenski tradiciji pomeni, da vam država – bodisi prek birokracije in uradništva ali pa prek policije in tajnih služb – ne sme preprečevati dostopa do različnih virov informacij, pa tudi do rock koncertov (npr. Thompsona), prepovedanih knjig, kontroverznih filmov in druge umetnosti."
Zakaj bi morali ljudje prek obveznega prispevka ali davkov financirati medije, ki odkrito favorizirajo eno politično smer, izkazujejo naklonjenost vladi, kadar vlada "prava stran zgodovine", ter opoziciji, kadar oblast po njihovem mnenju predstavlja "fašizem", ob tem pa obsežno promovirajo "civilno družbo", pogosto bolj podobno podaljšku komunistične partije kot spontani državljanski pobudi?
Vse skupaj spremlja še neverjetno ošabno prepričanje, da javnost obveščajo objektivno in da brez njih demokracija sploh ni mogoča.
Kdor verjame, da si pošteno delo zasluži pošteno plačilo, se bo verjetno strinjal, da bi morali takšne medije financirati predvsem tisti, ki v njihovem programu prepoznavajo svoje politične ali ideološke poglede, ne pa vsi davkoplačevalci ne glede na svoja prepričanja.
Zakaj torej namesto mesečne prisilnine RTV svojega informativnega programa ne bi tržil po ceniku za reklame kar direktno levim političnim strankam, nevladnikom in Iranu?
"Zakaj bi morali ljudje prek obveznega prispevka ali davkov financirati medije, ki odkrito favorizirajo eno politično smer, izkazujejo naklonjenost vladi, kadar vlada »prava stran zgodovine«, ter opoziciji, kadar oblast po njihovem mnenju predstavlja »fašizem«, ob tem pa obsežno promovirajo »civilno družbo«, pogosto bolj podobno podaljšku komunistične partije kot spontani državljanski pobudi?"
Vesel sem, da lahko po dolgi, mračni noči, ko so nas kolumniste zamenjali izključno avtorji, zvesti bratstvu in enotnosti ter socialistični samoupravni skupnosti v celoti, ponovno napišem tudi z drugačnega pogleda.
Veliko nas je, ki menimo, da ob neštetih možnostih obveščanja in izražanja, ki jih ljudem ponujata internet in sodobna tehnologija, državnih medijev in državne tiskovne agencije preprosto ne potrebujemo več. Zato si želim, da nove medijske zakonodaje ne bi napisali tako, da ohranja obstoječi model in zgolj spreminja način njegovega financiranja, saj bo s tem le podaljšala zdajšnje stanje. Če verjamemo v medijski pluralizem, naj se državne medije in tiskovne agencije prestavi na trg, država pa naj ohrani le tiste tehnične in infrastrukturne naloge, ki omogočajo enakopraven razvoj vseh medijev.
Pravijo, da različnost pogledov družbo bogati. V tem primeru bi to veljalo dobesedno. Če gospodinjstvom ne bi bilo treba financirati nepopravljivo spolitiziranih državnih medijev, bi jim v denarnicah ostalo dovolj denarja za vsa letošnja božična darila. In kdo v tej državi ne mara božičnice?
