Petek, 24. 7. 2026, 18.43
1 mesec, 3 tedne
Tudi hrvaški mediji o nesprejetem filmu na slovenski nacionalni televiziji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,02
Film Zajčji nasip (Zečji nasip), ki je svetovno premiero doživel v tekmovalnem programu Berlinala ter bil predstavljen tudi na več kot 50 festivalih, je plod sodelovanja treh produkcij – hrvaške, slovenske in litovske. Pri filmu je uradno sodelovala tudi slovenska koprodukcija, javna sredstva vanj pa je vložil tudi Slovenski filmski center in svoje storitve Viba film.
O odločitvi slovenske nacionalne televizije, ki se je odločila, da v svojem programu ne bo predvajala nagrajenega filma Zajčji nasip (Zečji nasip), ki je bil predstavljen na več kot 50 festivalih in je svetovno premiero doživel v tekmovalnem programu Berlinala ter je vanj javna sredstva vložil tudi Slovenski filmski center, smo že poročali. Zdaj pa so se o tem razpisali tudi nekateri hrvaški mediji, saj je odločitev TV Slovenije presenetila tudi del filmske skupnosti in sprožila vprašanja o merilih javnega radiotelevizijskega zavoda za izbor programskih vsebin – še posebej tistih del, ki so sofinancirana z javnimi sredstvi in obravnavajo pomembnejše družbene teme.
"Odločitev, utemeljena s programskimi prednostnimi nalogami in finančnimi omejitvami, je v filmskih krogih povzročila presenečenje, zlasti zato, ker so bila v film vložena tudi slovenska javna sredstva," so utemeljitev zavoda RTV Slovenija, da na svojem programu ne bo predvajala filma Zajčji nasip, povzeli pri Jutarnjem listu.
Odločitev slovenske nacionalne televizije je zanimanje na Hrvaškem požela predvsem zato, ker film Zajčji nasip režiserke Čejen Černić Čanak, ki spremlja prepovedano ljubezen med dvema fantoma na podeželju, ki ga ogrožajo poplave, sodi med uspešnejše novejše hrvaške filme. Po pisanju portala tportal pa se film prav tako jasno in izrecno trži kot "prvi hrvaški LGBTQ-film". Poleg tega je film, ki je svetovno premiero doživel v tekmovalnem programu Berlinala ter bil predstavljen tudi na več kot 50 festivalih, tudi plod sodelovanja treh produkcij – hrvaške, slovenske in litovske.
Začudenje nad oceno filma TV Slovenija
Prav zato so odločitev o nepredvajanju filma na slovenski nacionalni televiziji nekateri, predvsem v (hrvaški) filmski skupnosti, sprejeli z začudenjem, pri Jutarnjem pa so zapisali: "Položaj postane še zanimivejši, če upoštevamo, da je bil film pri festivalskem občinstvu izjemno dobro sprejet; po besedah režiserke so se gledalci dejavno vključevali v pogovore s filmsko ekipo in delili lastne osebne zgodbe, ki jih je navdihnilo videno."
Kot so dodali pri Jutarnjem, je največ pozornosti in odmevov sprožila ocena RTV Slovenija, ki so jo podali za Siol.net, in sicer, da po njihovem mnenju "glede na ponudbo filmov takega žanra film Zajčji nasip ne izstopa". Nekateri hrvaški mediji so zapisali tudi, da je ironija še večja, saj je pri filmskem projektu prek manjšinskega koprodukcijskega deleža vložil tudi Slovenski filmski center – torej javni zavod, kar pomeni, da je bil za nastanek filma porabljen tudi manjši del slovenskih javnih sredstev.
Film o prepovedani ljubezni na hrvaškem podeželju
Ker film Zajčji nasip sledi zgodbi o prepovedani ljubezni na hrvaškem podeželju, ne čudi, da je odločitev in obrazložitev slovenske nacionalne televizije dvignil številne obrvi tudi na Hrvaškem. Prav tako je film nastal v koprodukciji zagrebške Kinorame, litovske Tremore in slovenske produkcijske hiše Perfo Production.
"Ko sem s filmom potovala po festivalih, sem spoznala kar nekaj Hrvatov, ki živijo v tujini, njihove družine doma pa ne vejo ničesar o njihovi kvirovski identiteti in zasebnem življenju. Kadar se vračajo domov, se morajo pretvarjati, da imajo čisto drugačno življenje, kot ga v resnici imajo, in odšli so iz istega razloga kot Slaven v filmu – da bi lahko bili svobodni. To je še vedno resničnost, v kateri živimo," je med drugim v junijskem intervjuju za MMC povedala režiserka filma Zajčji nasip Čejen Černić Čanak, ki se še vedno na glas sprašuje tudi o tem, ali se morajo v filmih še naprej ukvarjati s temo istospolne ljubezni in njene nesprejetosti v družbi.
"Da, moramo, in še dolgo se bomo morali," je odgovorila režiserka, ki je v intervjuju za MMC povedala tudi, da na Hrvaškem izven konteksta prireditev, ki so namenjene istospolnim osebam, ne moremo nikoli srečati "moškega para, ki bi se na glavnem trgu držal za roke ali se poljubljal".
Kljub temu režiserka poudarja, da gre zanjo pri filmu, ki naslavlja problematiko skupnosti LGBT+ – ta je v nekaterih državah še vedno deležna nestrpnosti in izključevanja iz družbe –, predvsem za univerzalno zgodbo o ljubezni in nerazumevanju, ki kliče k empatiji do vseh likov. In prav ta človeška dimenzija jo je, kot je povedala sama, pritegnila k scenariju ter jo je festivalsko občinstvo prepoznalo kot največjo odliko filma.
