Borut Pahor
Sobota, 26. 9. 2026, 4.00
4 dni, 2 uri
Borut Pahor: Kriza zaupanja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
James Carville, glavni politični strateg predsednika Billa Clintona, je leta 1993 izjavil: "Včasih sem mislil, da bi se v naslednjem življenju rad rodil kot predsednik, papež ali pa igralec bejzbola s povprečjem udarcev 400. Zdaj pa bi se raje rodil kot trg obveznic. Tako lahko prestrašiš prav vsakogar." V trenutnih zaostrenih razmerah na svetovnem trgu obveznic bi Carville strašil vse naokoli. To, kar se v takem obsegu kot zdaj dogaja zelo redko, moramo jemati z vso resnostjo kot zgodovinski znak. Kot znak nezaupanja v temelje svetovne finančne predvidljivosti in stabilnosti.
Obveznice so namreč nekaj, kar naj bi bila med finančnimi instrumenti najvarnejša, a še vedno donosna naložba. Toda zdaj vlagatelji od držav zaradi nevzdržnih državnih dolgov in proračunskih primanjkljajev terjajo višje obresti, drugače državam ne bodo več posojali. Ne gre za tipično ciklično krizo, kot jo poznamo na trgu delnic. Gre za strukturno krizo, ki je globalnega obsega in pomena ter sega čez običajne ocene investicijskih tveganj. Gre za načelen dvom, da je politika sposobna rešiti težavo, ki jo je z zadolževanjem ustvarila in je noče ali ne zna rešiti drugače kot z novim zadolževanjem. Težava je tako velika, da obvladovanja cen oziroma inflacije ne zmorejo reševati niti centralne banke z dvigom obrestnih mer, tako da je nerazsodno tiskanje denarja, ki izgublja kupno moč, neizogibno.
Čeprav je pozornost finančnih trgov in državnih politik v zadnjih mesecih usmerjena zlasti na trge obveznic v ZDA (program bond buyback), Veliki Britaniji in na Japonskem, se s težavo rastočih ravni donosnosti oziroma obrestnih mer ukvarjamo tudi v Evropski uniji. Malo pred nedavnim dvigom temeljne obrestne mere FED v ZDA je to storila tudi Evropska centralna banka. Zahtevane donosnosti državnih obveznic rastejo namreč, med drugim, tudi v Nemčiji in Franciji. Kot zanimivost naj spomnimo na tretjo izdajo ljudskih obveznic v Sloveniji marca letos. Ministrstvo za finance je kar sredi postopka zvišalo obrestno mero z 2,6 na tri odstotke letno. Sredi postopka!
Med vsem tem špekuliramo o morebitnem poku balona delnic visokotehnoloških podjetij na Wall Streetu, ki so prav mogoče nevzdržno zadolžena za investicije v podatkovne centre (t. i. AI-balon). Umetna inteligenca kot področje naložb ni sporna, sporna je struktura, ki zaradi naglo spreminjajoče se tehnologije ne bo vračala dobičkov v pričakovanem času. Glede na neposredni in posredni delež teh naložb med preostalimi delnicami v indeksu S&P 500 bi to utegnilo imeti globalne posledice za delniške trge povsod po svetu. Skratka, vpogled v težave na trgu državnih in korporativnih obveznic je pomemben za vse nas, ker je tam denar za naše pokojnine, hipotekarna posojila in vse podobne temeljne dolgoročne obveznosti. Tiskanje denarja za reševanje težav bo razvrednotilo ta denar. Skoraj nihče namreč ne verjame v fiskalno disciplino držav za zmanjšanje primanjkljaja in dolga. Skrb vzbujajoče dogajanje na trgu obveznic je torej zgodovinski znak, da utegnejo iti finančne in politične stvari v prihodnje precej narobe in da se je treba na to ustrezno pripraviti.
V politiki je praviloma tako, da se izogiba nepriljubljenim ukrepom, dokler niso izčrpane vse druge možnosti. Pogosto je to prepozno, ceno za oportunizem pa običajno nesorazmerno plačajo siromašnejši sloji prebivalstva. V trenutnih razmerah je na domači in mednarodni ravni še vedno dovolj časa in prostora za ukrepanje. Toda politika se je zlasti zaradi tiskanja denarja v času kovidne krize navadila na to, da se nazadnje kratkoročno in kratkovidno še vedno lahko zadolžuje, breme pa preloži na prihodnost. Toda to ne more trajati v nedogled, zato se nekateri že sprašujejo, ali se pred nami ne riše samo skica naslednje finančne krize, temveč celo recesije. Za potrebe tega prispevka bomo brez dobrodošle utemeljitve samo opozorili, da se kriza zaupanja v sposobnost držav, da obvladuje javni dolg, nevarno prekriva z geopolitično krizo ter krizo skrb vzbujajočih političnih razhajanj in razkolov v večini držav razvitega sveta. Vojni v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu poleg drugega dvigata ceno energentov. Hočem reči, da se začenjajo prekrivati tri globalne težave, ki imajo skupni imenovalec – krizo zaupanja. Rahlja se zaupanje v finančno in monetarno stabilnost, geopolitično stabilnost in notranjepolitično stabilnost. V času finančne krize 2008 je bilo mednarodno okolje stabilno. Reševanje bank v ZDA je jeseni tistega leta sicer oviralo politično tekmovanje za Belo hišo, a so nazadnje z zamudo težavo rešili z državno finančno injekcijo v višini 800 milijard dolarjev (702 milijona evrov). Danes je drugače. Geopolitična in finančna nestabilnost ter resna notranjepolitična razhajanja nevarno sovpadajo. Vzemimo za primer ravnanje nizozemske narodne banke, ki je med marcem in avgustom letos realocirala 86 ton zlata, tako da je zmanjšala odvisnost od ZDA z utemeljitvijo, da to počne zaradi potrebe po večji likvidnosti in "geopolitičnih razmer". Besedna zveza možnost "resne krize" je bila v utemeljitvi 2. septembra omenjena sedemkrat.
Ekonomski sistem vse manj zaupa političnemu, ta vse manj verjame in spoštuje mednarodni red, vse bolj nevarno pa je politika razdeljena tudi znotraj nacionalnih okvirov. Zlasti težava notranje razklanosti se zelo podcenjuje. Zgoščanje in sovpadanje kriz kliče k pogumnemu političnemu voditeljstvu. Slovenija ne vpliva na svetovni finančni sistem, lahko pa se mu pametno prilagaja, da se čim bolj izogne njegovim šokom. Slovenija mora videti dolžniško krizo kot razlog, da se dovolj zgodaj posveti primanjkljaju in dolgu. Zdaj se še ne zdi problematičen, lahko pa v dinamični projekciji razmer to postane. Na diplomatsko rešitev vojn ne more bistveno vplivati, lahko pa neguje vse bolj zahtevna zavezništva ter krepi vsestransko odpornost in vplivnost.
Slovenija pa je edina odgovorna za notranjepolitične razmere. Samo mi sami smo odgovorni za to, kako si bomo, v pogojih normalnih političnih razlik, vseeno in prav zato, zaupali. Politična razhajanja se poglabljajo, toda s politiko iskrenega dialoga se lahko prepreči nevaren razkol, ki bi v razmerah splošnega poslabšanja mednarodnih razmer bistveno oslabil naše uspešno ukrepanje. Od vseh nalog je morda ta najbolj usodno pomembna. Politična razhajanja v Sloveniji so vse bolj opazna, toda po moji oceni niso ireverzibilna, to še ni nepopravljiv razkol. Še vedno imamo čas in manevrski prostor za gradnjo nujnega zaupanja. Za zaključno sporočilo tega prispevka bomo namerno pretiravali in pristavili, da je premoščanje obstoječih poglabljajočih se političnih razhajanj za Slovenijo v času sovpadanja kriz pravzaprav varnostno vprašanje.
