Borut Pahor: C'è un'altra cosa (Je pa še nekaj)

Vznik in krepitev takega odnosa med državnikoma zahteva veliko doslednost. Kot vsa druga prijateljstva so namreč tudi ta, sem in tja, na preizkušnji. Zlasti tedaj je odločilno, da državnika ne podležeta skušnjavam strahu in dvomov, temveč si pomagata iz zadreg ali težav, tudi če je to v javnosti videti kot popuščanje enega ali drugega ali obeh. Toda, čeprav je tako prijateljstvo močno prežeto z osebno naklonjenostjo, mora biti vedno in najprej utemeljeno v interesu držav, ki ju predstavljata. Ali, kot je dejal nemški državnik Konrad Adenauer: "Prijateljstvo nastane iz skladnosti v medsebojnih prepričanjih in iz zaupanja, ki si ga pridobimo". Za ponazoritev odgovora na gornje vprašanje rad povem zgodbico o prijateljstvu z italijanskim predsednikom Sergiom Mattarello.

Kontekst

Kot rečeno, je treba vedno najprej imeti pred očmi kontekst, v tem primeru interes dveh sosednjih držav, Slovenije in Italije, in razmere v Evropi, še posebej proces širitve EU. V uradnem smislu je bila po osamosvojitvi Slovenije želja za sodelovanje in prijateljstvo med državama obojestranska. Nenazadnje je bil prav italijanski predsednik Francesco Cossiga prvi tuji državnik, ki je po osamosvojitvi 3. novembra 1991 obiskal Slovenijo in se, sicer neuradno, srečal s slovenskim predsednikom Milanom Kučanom in premierjem Lojzetom Peterletom.

Po mednarodnem priznanju Slovenije in notifikaciji nasledstva so imeli slovensko-italijanski odnosi, kot je to običajno, vzpone in padce. Za potrebe te zgodbice pa velja poudariti, da je bilo vprašanje polpretekle zgodovine eno osrednjih vprašanj zbliževanj in razhajanj med državama. Bremenilo je tudi našo željo po vstopu v EU. Spomnimo se italijanske (via Bruselj) zahtevane in dosežene spremembe naše ustave julija 1997. Še najbližje rešitvi smo bili s Poročilom, ki sta ga po 7 letih dela strokovnjakov leta 2000 sprejeli obe strani Slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije. Toda pri upoštevanju poročila se je zapletlo, saj ga italijanska uradna politika ni upoštevala kot referenčen dokument.

Zato je imela politična retorika medsebojnih obtožb glede tega vprašanja veliko prostega prostora. To je sporadično poglabljalo nezaupanje in jemalo kisik sodelovanju in prijateljstvu. Od leta 2004 Italija 10. februarja obeležuje Dan spomina, poenostavljeno povedano, na žrtve eksodusa in fojb. Ob obeleževanju tega dne je v odnosih med narodoma in državama vedno zaiskrilo. Italijanska stran je poudarjala povojne poboje, ki jih je slovenska zamolčala, zamolčala pa je fašizem, ki ga je poudarjala slovenska stran; čeprav o obeh poglavjih zgodovine izrecno piše Poročilo iz leta 2000.

Za prvo lastovko sprememb smemo šteti srečanje treh predsednikov v Trstu 13. julija 2010. Predsedniki Giorgio Napolitano, Danilo Türk in Ivo Josipović so položili vence pri Narodnem domu in spomeniku italijanskim ezulom in se v skupni deklaraciji zavzeli za preseganje boleče preteklosti. Večerni koncert z Riccardim Mutijem je skušal glede tega nagovoriti širšo javnost in pozvati k spravi.

V takem ozračju napredovanja in nazadovanja sva leta 2012 in 2015 prevzela mandat predsednikov dveh sosednjih držav s predsednikom Mattarello.

Italijanski predsednik je uradno obiskal Slovenijo že dva meseca po svoji izvolitvi. Uradni in neuradni pogovori so bili prijetni, skupno sporočilo se je osredotočilo na gradnjo skupne evropske prihodnosti. Čeprav se ni zgodilo nič spektakularnega, me je na videz zadržani in disciplinirani sogovornik, ki je previdno izbiral besede, v neformalnem druženju prijetno presenetil s svojo človeško toplino. Da bi se izognila izgubi časa, sva v osebnih pogovorih govorila italijansko.

Obisk Boruta Pahorja pri italijanskem predsedniku Sergiu Mattarelli leta 2022 v Rimu. Foto: STA Ko sem ob 25. obletnici osamosvojitve Slovenije povabil predsednike sosednjih držav na državno proslavo, se je je udeležil tudi predsednik Mattarella, kljub temu, da je bil v Ljubljani na uradnem obisku le dva meseca prej. To sem si dovolil razumeti kot znak iskrene namere, da se med narodoma, državama in nama vzpostavi odnos medsebojnega spoštovanja in zaupanja.

Na kasnejših neformalnih srečanjih ob robu mednarodnih konferenc sva se dogovorila za srečanje v Italiji. 26. oktobra 2016 sva se najprej srečala v Gorici, potem pa sva odšla v Doberdob, kjer sva skupaj položila venca k spomeniku slovenskim vojakom, padlim na Soški fronti v prvi svetovni vojni. Tudi ta memorialna slovesnost je potekala v evropskem kontekstu. Kjer je bila nekoč fronta, je zdaj Pot miru. Bilo je prvič, da se je italijanski predsednik poklonil slovenskim žrtvam in prvič, ko je javno govoril o najinih "osebnih občutkih prijateljstva".

Po srečanju na Brdu pri Kranju 13. januarja 2018, ki sta se ga udeležila tudi avstrijski in hrvaški predsednik, sva na neformalnem sestanku konec maja 2018 na Kvirinalu v Rimu pri kosilu prvič neposredno naslovila občutljivo vprašanje polpretekle zgodovine. Čeprav ni bilo spektakularnih zaključkov, je bilo po pogovoru obema jasno, da ne moreva zanikati lastnih nacionalnih spominov, lahko pa iščeva načine za priznanje bolečine druge strani. Pogovor je bil dolg in izčrpen, sporočilo za javnost pa kratko in tipsko. Pogovor je bil pomemben zato, ker je utrdil najino medsebojno zaupanje in občutek vzajemnega interesa. Če se lahko odkrito in spoštljivo pogovarjava o tem, se lahko o vsem.

Potem pa je sledilo grenko razočaranje. V govoru na Kvirinalu ob Dnevu spomina je predsednik Mattarella februarja 2019 ponovil nekatera stališča, ki so bila za Slovenijo nesprejemljiva, še zlasti pa to velja za izjave visokih vladnih predstavnikov ob spominskem obeležju pri fojbah, ko so govorili o etničnem čiščenju. Zdelo se je, da je krog res začaran in da iz njega ne bo mogoče nikoli izstopiti. Napisal sem mu pismo s pričakovano vsebino, toda na način, za katerega sem upal, da ga bo Mattarella tudi razbral. V njem ni šlo samo za polemiko, temveč za besede iskrenega razočaranja. Čeprav je bilo pismo politično, ga je bilo mogoče brati tudi zelo osebno. Točno tako ga je tudi prebral.

Prijetno presenetilo me je, da mi je nemudoma odgovoril. To se zgodi izjemoma ali pa, zlasti v takih primerih, nikoli. Ni mi vrnil s polemiko, ampak z, za državnika precej čustvenim tekstom. V obeh dokumentih je mogoče videti obžalovanje, da ne znamo in ne zmoremo iz začaranega kroga, da smo njegovi ujetniki. Ta korespondenca je odločilno vplivala na nadaljnji razvoj dogodkov.

Istega leta sem imel ob 99. obletnici požiga Narodnega doma v Trstu govor. Govor je bil kljub jasnosti stališč spravljivo pripravljen. Zdelo se mi je vredno še enkrat poskusiti, da bi signaliziral italijanski strani željo po preseganju medsebojnih obtožb. Izrekel sem željo, da bi se ob 100. obletnici požiga Narodnega doma spominske slovesnosti udeležil tudi italijanski predsednik Mattarella. Slovenska in italijanska javnost v Trstu sta to sprejeli z veliko naklonjenostjo. Zdelo se je, da se za kakšno večjo stvar čustveno ogrevata tudi oba naroda. V Rimu to ni ostalo neopaženo.

11. oktobra sva se nato oba udeležila vrha srečanja predsednikov skupine Arraiolos v Atenah. To so prijetna protokolarna srečanja in ne veliko več od tega. Toda v luči najine korespondence sva se oba začela pripravljati na neformalno dvostransko srečanje. Takih je bilo ob robu mednarodnih konferenc prej in po tem veliko, vendar pa je bilo prav v Atenah to konsekventno. Zelo dobro se ga spomnim. Pripravila ga je italijanska stran. Ko sem vstopil v prostor, je sedelo ob predsedniku Mattarelli neobičajno veliko njegovih svetovalcev in visokih državnih uradnikov. Srečanje je bilo sicer namenjeno pripravi najine skupne udeležbe na spominski slovesnosti ob 100. obletnici požiga Narodnega doma.

Na tem srečanju je predsednik Mattarella odprl vprašanje "usode Narodnega doma". Pošteno povem, da jaz in moje skromno spremstvo na to nismo bili posebej pripravljeni, ker ga tudi nismo pričakovali. Vendar pa mi je bila zadeva dovolj znana, da je bil pogovor vsebinski. Ker smo se pogovarjali v italijanskem jeziku, je bilo poleg vsega navzoče tudi tveganje, da bi kakšno natančno pravniško sintagmo razumel ali povedal drugače. Na to sem tudi javno opozoril in je bilo iskreno sprejeto. V pogovoru je bila obojestransko omenjena obveznost italijanske države, da ravna v skladu z zakonom iz leta 2001, v katerem 19. člen določa "vračanje nepremičnin". Po koncu dolgega in zahtevnega pogovora sem se vprašal, ali je mogoče, da se prihodnje poletje ne obeta samo najina skupna udeležba v Trstu, temveč tudi nekaj večjega. Kaj bi to bilo, na tistem srečanju še ni bilo definirano.

V tej luči se je takoj po moji vrnitvi domov začel intenziven proces dvostranskih in večstranskih pogovorov in izmenjave mnenj ter zamisli s skupino petih pomembnih ljudi, brez katerih dogodkov v Trstu 13. julija 2020 nikoli ne bi bilo. V njej so bili slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj, generalni konzul v Trstu Vojko Volk, slovenska senatorka v Trstu Tatjana Rojc in oba predsednika krovnih manjšinskih organizacij v Italiji Ksenija Dobrila in Walter Bandelj. Glavno vprašanje je bilo, kako je mogoče razumeti italijansko pripravljenost ukrepanja glede "usode Narodnega doma" do 13. julija 2020, torej v slabem letu dni, če  je bilo prej glede tega v skoraj dvajsetih letih, razen podpisa sporazuma zunanjih ministrov Erjavca in Alfana novembra leta 2017, storjeno zelo malo. Med Ljubljano in Rimom so se spletli številni kanali, po katerih smo vzajemno predlagali in preverjali, kaj je mogoče zares doseči.

Zgodbica

Po sestanku v Atenah so se stvari začele stvarno premikati, pri čemer skoraj do začetka poletja ni bilo povsem jasno, kaj bo z "usodo Narodnega doma" 13. julija 2020, ko naj bi ga obiskala s predsednikom Mattarello. Toda vmes sta bili zima in zlasti pomlad, ko je dogajanje v Evropi in svetu začela dramatično krojiti svetovna zdravstvena kriza. Bil je čas kovida.

Konec marca in v začetku aprila je kovid zahteval tragične prizore in žrtve v Bergamu. Po telefonu sem sklenil poklicati italijanskega predsednika in mu izreči besede sožalja in solidarnosti. Šlo naj bi za protokolarni pogovor, ki je v takih situacijah običajen. Praviloma je kratek, pri čemer se drugih aktualnih vprašanj načeloma ne omenja. Prav v tem duhu je potekal najin pogovor 9. aprila 2020. Ko sem ga začel zaključevati in se še zahvalil italijanskemu kolegu za čas, ki si ga je v tisti težki situaciji vzel zanj, me je prekinil in dejal:

"C'è un'altra cosa, Narodni dom." (Narodni dom je povedal v slovenskem jeziku).

Te besede so priletele kot strel z jasnega. Da je predsednik Mattarella v tistem času želel izkoristiti najin pogovor tudi za nadaljevanje priprav na 100. obletnico požiga Narodnega doma, je bilo absolutni presežek običajnega in nujnega. Tega mu res v tistih okoliščinah ni bilo treba storiti. Do te mere me je spravil v zadrego, da sem mu dejal, da bomo vsi razumeli, če stvari zaradi kovida in ustavitve normalnega dela državne administracije ne bodo šle, kot bi si želeli.

"Veš, pri tej stvari ne gre samo za Slovence, tudi za Italijane gre," mi je rekel.

Tisti trenutek je šlo za prelom, ki je zares usodno vplival na vse, kar se je potem zgodilo v Trstu in Bazovici. Šlo je za par kratkih stavkov, ki so manifestirali, da obstoji trdna in iskrena volja, da se naposled začnemo izvijati iz začaranega kroga. To je bilo po mojem mnenju mogoče samo v pogojih iskrene zavezanosti stremljenju po skupni Evropi, utemeljeni na spravi, tudi med slovenskim in italijanskim narodom.

Ta pogovor je botroval naporom, da smo se naposled dokopali do skupnega sklepa, da bo ob stoletnici požiga Narodni dom naposled vrnjen Slovencem v Italiji. V takem vzdušju sem preko različnih kanalov italijanski strani zaupno predlagal, da razmisli tudi o najinem skupnem poklonu žrtvam fašizma in fojb na Bazovici. V Rimu so si vzeli kar nekaj časa za premislek o tem, saj štirje umorjeni slovenski antifašisti v Italiji še vedno uradno veljajo za teroriste. Ko sem končno dobil načelen pristanek, je bil pospremljen z njihovim dvomom, kako bo slovenska javnost sprejela moj poklon žrtvam fojb. Rekel sem:

Polaganje vencev Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle na spomenik bazoviških junakov leta 2020. Foto: STA "Ne gre samo za Italijane, tudi za Slovence gre."

Tisti hip se je vedelo, da oba čakajo neprijetne kritike, toda bila sva odločena, da greva do konca. Pri vsem tem je bilo zelo pomembno, da je bilo navzlic polemikam v Rimu in Ljubljani na obeh straneh med večino Slovencev in Italijanov na tržaškem čutiti krepitev vzajemnih občutkov primernosti in potrebnosti takega simbolnega dogodka.

13. julija 2020 je bil v Trstu podpisan sporazum, ki je omogočil, da stavba preide v uporabo in last Slovenske narodne skupnosti. Pred tem sva se z italijanskim predsednikom in prijateljem Mattarello na Bazoviški gmajni poklonila žrtvam fašizma in povojnih pobojev. Držala sva se za roke, rekla nisva nič, povedala sva vse.