Četrtek, 3. 9. 2026, 4.00
1 teden, 3 dni
Kolumna
Božo Cerar: Politični kapital in gospodarski učinki slovenske politike do arabskega sveta oziroma izraelsko-palestinskega konflikta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,80
Dr. Božo Cerar je veleposlanik v pokoju in nekdanji slovenski stalni predstavnik pri zvezi Nato.
V minulih letih smo s strani predstavnikov prejšnje (Golobove) vlade večkrat slišali, da se je zaradi slovenske politike do izraelsko-palestinskega konflikta in zlasti zaradi odločnih obsodb izraelskih vojaških operacij v Gazi močno povečal ugled Slovenije v državah globalnega juga, še posebej v arabskem svetu. Konflikt se je po napadu Hamasa na Izrael 7. oktobra 2023, v katerem je bilo ubitih okoli 1.200 ljudi, večinoma civilistov, in zajetih več kot 200 talcev, ter posledični siloviti izraelski vojaški operaciji v Gazi močno zaostril. Pri tem je bilo ubitih in razseljenih veliko število palestinskih civilistov. Delovanje Hamasa v gosto naseljenih območjih in ob civilni infrastrukturi je dodatno povečalo tveganje za civilno prebivalstvo.
Božo Cerar (rojen 1949) je pravnik, karierni diplomat in nekdanji slovenski veleposlanik. Diplomatsko pot je začel leta 1974 na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu, pozneje pa je bil vicekonzul SFRJ v Sydneyju v Avstraliji ter prvi sekretar na jugoslovanskem veleposlaništvu v Grčiji.
Ob osamosvajanju Slovenije se je vključil v slovensko diplomacijo: leta 1991 je bil koordinator za zvezo z opazovalci Evropske skupnosti, nato vodil sektor za evropske države in Severno Ameriko na ministrstvu za zunanje zadeve. Leta 1992 je odprl slovensko veleposlaništvo v Londonu, nato pa bil veleposlanik v Kanadi, na Poljskem, stalni predstavnik pri Natu ter veleposlanik v ZDA in Mehiki.
Na domačem političnem področju je bil v času Drnovškovih vlad državni podsekretar in vodja kabineta zunanjega ministra, pozneje pa namestnik ministra za zunanje zadeve in državni sekretar na MZZ. Bil je tudi državni sekretar v drugi vladi Janeza Janše, nato pa kratek čas še v vladi Alenke Bratušek.
Slovenska politika je upravičeno poudarjala pravico Palestincev do samoodločbe in lastne države, vendar je po oceni kritikov pri tem premalo poudarjala enako pomembno pravico Izraelcev do življenja v miru in varnosti. Zgodovinsko gledano je bila delitev mandatne Palestine na judovsko in arabsko državo predvidena z Resolucijo 181 Generalne skupščine OZN iz leta 1947. Judovska stran jo je sprejela, arabske države in palestinsko vodstvo pa zavrnili, zaradi česar palestinska država takrat ni nastala. Poznejši razvoj izraelsko-palestinskega konflikta je zaznamovala vrsta vojn, terorističnih napadov, okupacije in neuspešnih mirovnih procesov.
Danes je očitno, da palestinski in izraelski ekstremizem drug drugega dodatno krepita ter da je možnost uresničitve rešitve dveh držav kljub mednarodnemu soglasju o njenem načelnem pomenu zelo oddaljena. Slovenska vlada je v tem obdobju izrazito poudarjala odgovornost Izraela za ravnanje v Gazi in zahtevala spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava, medtem ko je bila njena kritika dejanj Hamasa – teroristične organizacije – in drugih palestinskih oboroženih skupin bistveno manj izpostavljena. To je prispevalo k podobi takratne slovenske politike kot izrazito aktivistične in propalestinske.
Več prepoznavnosti, toda koliko dejanskega političnega kapitala?
Takšna politika je nedvomno povečala mednarodno prepoznavnost Slovenije zlasti v arabskem svetu. Težje pa je dokazati, da je ustvarila pomemben in merljiv politični kapital, ki bi ga bilo mogoče pretvoriti v konkretne interese države oziroma ki bi se nato na primer odrazil v konkretnih gospodarskih koristih.
Če je Slovenija zaradi svoje aktivnosti v Varnostnem svetu OZN v letih 2024–2025, priznanja Palestine 4. junija 2024 in drugih diplomatskih pobud res pridobila pomemben položaj v arabskem svetu, bi bilo smiselno pričakovati vsaj določen opazen učinek na trgovinske in investicijske odnose.
Gospodarski podatki političnega učinka ne potrjujejo
Podatki takšne povezave za zdaj ne potrjujejo. Blagovna menjava Slovenije z arabskimi državami ostaja razmeroma skromna, pri številnih državah pa Slovenija beleži trgovinski primanjkljaj. Izjema so le Združeni arabski emirati, kjer je slovenski izvoz pomembnejši, vendar je začel rasti že pred najbolj intenzivnim slovenskim političnim angažiranjem; Tudi arabske neposredne naložbe v Sloveniji ostajajo majhne. Po podatkih Banke Slovenije so imele naložbe iz Združenih arabskih emiratov (ZAE) konec leta 2024 vrednost 137 milijonov evrov oziroma 0,6 odstotka vseh neposrednih tujih naložb v Sloveniji. Druge arabske investicije niso omembe vredne.
Za zdaj torej ni videti pomembnega sorazmernega povečanja gospodarskih odnosov, ki bi ga lahko prepričljivo povezali s povečano politično prepoznavnostjo Slovenije v arabskem svetu.
Avstrija kaže drugačno pot do arabskih trgov
Še bolj zanimiva je primerjava z drugimi primerljivimi srednjeevropskimi članicami EU, ki so imele do izraelsko-palestinskega vprašanja precej drugačna politična stališča. Avstrija na primer Palestine še ni priznala, Češka je tradicionalno precej zadržana do palestinskega vprašanja, podobno pa velja tudi za Slovaško. Kljub temu so te države v arabskem svetu razvijale pomembne gospodarske odnose. Avstrija je svojo gospodarsko prisotnost v državah Bližnjega vzhoda in Severne Afrike (MENA) gradila dolgoročno in institucionalno. Leta 2025 je njen izvoz v širšo regijo MENA dosegel 3,62 milijarde evrov, blagovna menjava z regijo pa 6,18 milijarde evrov. ZAE so bili s 845 milijoni evrov njen največji izvozni trg v regiji, sledili sta Savdska Arabija s 678 milijoni in Izrael s 529 milijoni evrov.
Primerjava s Slovenijo zato odpira zanimivo vprašanje. Če bi bila slovenska politična angažiranost do Palestine pomemben dejavnik gospodarskega uspeha v arabskem svetu, bi bilo mogoče pričakovati, da se bo povečana politična prepoznavnost vsaj deloma pokazala tudi v hitrejši rasti trgovine in večjem zanimanju za slovenske investicijske priložnosti. Tega za zdaj ni mogoče jasno zaznati.
Zalivskega kapitala v Sloveniji skoraj ni
Še posebej pomembne so pri tem neposredne tuje naložbe pri nas. Njihova skupna vrednost je konec leta 2025 dosegla 24 milijard evrov, vendar med pomembnejšimi vlagatelji ni arabskih držav. To je pomembno tudi zato, ker so ravno zalivske države v zadnjih letih postale pomemben vir kapitala za številne evropske in druge države.
Politična prepoznavnost še ni politični vpliv
Če potegnemo črto, je zato mogoče precej zanesljivo reči naslednje. Slovenska politika do palestinskega vprašanja je v letih 2023–2026 nedvomno povečala politično in medijsko prepoznavnost Slovenije v arabskem svetu. Vendar te ne gre avtomatično enačiti s političnim vplivom. K ustavitvi spopadov in dogovoru o trajnem miru ni prispevala. Prav tako ni prinesla niti kakšnih gospodarskih koristi.
Ni namreč razpoložljivih podatkov, ki bi to dokazovali. Slovenski izvoz v arabski svet ostaja razmeroma omejen, arabske neposredne naložbe v Sloveniji pa marginalne. Primerljive srednjeevropske države so medtem z manj politično izpostavljeno palestinsko politiko uspele razviti precej obsežnejše gospodarske odnose z državami MENA.
Gospodarska diplomacija naj bi ostala prioriteta
Država lahko v svoji zunanji politiki seveda zasleduje tudi druge cilje poleg gospodarskih. Vendar velja spomniti, da naj bi bila gospodarska diplomacija (povečanje izvoza, privabljanje tujih naložb in s tem večanje blaginje slovenskega prebivalstva) prioriteta vseh slovenskih vlad, tako levih kot desnih.
