Sveta Greta in njena teleta

Ljubljanski šoferji so bili v tistih časih bolj "čvrste ruke" in če tisti šofer bere te vrstice, se mu opravičujem in zahvaljujem za vse potrpljenje. Lahko bi ustavil in nas zmetal v sneg. Ne bi bilo prav, ampak bog ve, da bi si zaslužili.

Mojo generacijo v življenju vedno prijetno presenetijo ljudje, ki ravnajo prav. Od svojih staršev smo namreč podedovali kolektivno izkušnjo: otroštvo se konča, ko nehaš računati, da bodo ljudje vedno ravnali prav; odraslost pa začne, ko pri svojih odločitvah upoštevaš tudi druge verjetne odzive.

Leta 1212 se je v Franciji in nemških deželah razvila legenda o otroškem križarskem pohodu. Nedolžni mladi naj bi s čistostjo svoje vere dosegli, česar oboroženi odrasli niso zmogli. Morje naj bi se pred njimi razmaknilo in jim odprlo pot proti Sveti deželi, kjer bi muslimani pred njimi jokaje padli na kolena in jih pospremili v krščanski Jeruzalem.

Na poti so otroške križarje pozdravljale množice, v Marseillu pa so jim dobrodušni trgovci ponudili ladje in brezplačen prevoz v Sveto deželo. Ladje so odplule in jih odpeljale v severno Afriko, kjer so jih prodali v suženjstvo.

Sodobni otroški križarski pohodi imajo druge cilje – palestinske, podnebne, mavrične, migrantske, razredne –, z legendo pa si delijo isti politični vzvod: moč otroka kot moralnega razsodnika.

V tem vzvodu se srečata oportunistično politično gibanje z interesi in otrok s prihodnostjo. Otrok dobi pripadnost in občutek pomembnosti, gibanje pa nedolžen obraz, s katerim pritiska na druge. Moralni kapital pobere gibanje, otrok mu posodi verodostojnost nedolžnosti, posledice političnih zahtev pa nosi prav tisti, na katerega je pritisk usmerjen in ki ima, po Talebu, edini kožo v igri.

Predsednica Nataša Pirc Musar ob vsaki priložnosti poudarja, da mednarodno pravo "ni stvar politične izbire" in da mora veljati enako za vse. Foto: STA

Idealne razmere za obuditev tega mehanizma so prepoznale predvsem skrajno leve politične opcije. Fenomen Grete Thunberg in, v slovenskem prostoru, Inštituta 8. marec sta pokazala, kako učinkovit je lahko otrok kot združevalec politične in moralne zahteve. Mladi vse manj dedujejo kulturo zgodnje odraslosti in vse bolj kulturo zaščitenosti. Manj je skupnih izkušenj dela, dolžnosti, vojaškega roka, odgovornosti za druge in neposrednega soočenja s posledicami lastnih odločitev. Zato lažje zamenjajo vprašanje "kaj se bo zgodilo?" z vprašanjem "kaj bi se moralo zgoditi?" – navidezno moralnost zahteve pa zamenjujejo za dokaz njene izvedljivosti.

Pri izbiri študija se na primer vprašanje "Od česa bom po diplomi živel?" pogosto obravnava kot moralno manjvredno. Tak pogled na svet med študenti načrtno utrjuje radikalna levičarska politika, ki trg razlaga predvsem kot obliko kapitalističnega izkoriščanja, politično izobraževanje pa razume kot del svojega poslanstva. Načelo "študiraj, kar te veseli" se nam tako vrača v obliki akademskega proletariata: družbeno-političnega sloja, ki ima, skladno s Turchinovo teorijo presežka elit, nerealno visoka statusna pričakovanja in z njimi izrazito neusklajene dohodke. Izbira, ki naj bi bila osvobojena trga, se čez nekaj let vrne kot zahteva, naj družba odpravi njene posledice.

Ko se akademski proletariat stara in se kolektivna izkušnja starejših generacij izgublja, začne zgrešena miselnost otroških križarskih pohodov pronicati navzgor – najprej kot politični slog, nato pa kot "resne" politične teorije.

Predsednica Nataša Pirc Musar ob vsaki priložnosti poudarja, da mednarodno pravo "ni stvar politične izbire" in da mora veljati enako za vse.

Težava se začne, če normativno načelo zamenjamo za mehanizem izvršitve. Mednarodni sistem nima svetovnega policista, ki bi vsako kršitev avtomatično ustavil. Pravo pove, kaj bi države morale storiti; varnostna politika mora računati tudi s tem, kaj bodo storile, če prava ne bodo spoštovale.

Nürnberg je to ponazoril skoraj učbeniško. Pred letom 1939 ni bilo jasno določenega kazenskega predpisa, po katerem bi bil posameznik za začetek agresivne vojne obsojen in kaznovan. Obstoječi Kellogg-Briandov pakt tudi ni imel učinkovitega mehanizma izvrševanja. Šele ko so zavezniki Nemčijo vojaško porazili, so lahko ustanovili tribunal, določili osebno kazensko odgovornost in pravo tudi izvršili. Argument moči je retroaktivno omogočil moč argumenta.

Morda smo nekoč to nekoliko bolj instinktivno razumeli.

Ob osamosvajanju nismo predpostavili, da bodo plebiscit, mednarodno pravo in evropska javnost zaščitili Slovenijo, ampak smo v tajnosti zgradili oboroženo Manevrsko strukturo narodne zaščite.

Nismo se spraševali le: "Ali nas Beograd sme napasti?", ampak tudi: "Kaj bomo storili, če nas?"

Letošnjega septembra se je ta skrajno leva politična kultura zelo nazorno pokazala ob odprtju izraelskega veleposlaništva v Ljubljani. Na protestu se je zbralo več tisoč ljudi, tudi z vrhov politike, ki so zahtevali, naj Izrael prilagodi svojo obrambo njihovim željam.

"Letošnjega septembra se je ta skrajno leva politična kultura zelo nazorno pokazala ob odprtju izraelskega veleposlaništva v Ljubljani." Foto: Siol.net Tu postane razlika med moralno in realno politiko neprijetno konkretna. Iz varnega središča Evrope je mogoče zahtevati, kako naj se brani država na drugi strani Sredozemlja, ne da bi sami nosili varnostne posledice napačne presoje. Ljubljanski protestnik lahko naslednji dan spremeni mnenje. Izraelec, ki je napačno ocenil Hamasove namene, je 7. oktobra 2023 za takšno napako plačal z življenjem.

Prav od tod izvira vse večji izraelski odpor do pravljične različice "dveh držav", v kateri naj bi bilo dovolj narisati mejo, priznati Palestino in pričakovati, da bo meja proizvedla mir. Sedmi oktober je pokazal, kako katastrofalno napačna je ta predpostavka.

Če naj palestinska državnost nekoč postane nekaj drugega kot nov varnostni eksperiment, mora zato pred njo ali skupaj z njo nastati nekaj veliko manj spektakularnega: oblast, ki nadzoruje orožje, institucije, ki niso podrejene oboroženemu gibanju, gospodarstvo, ki ponuja drugačen življenjski interes, in politična kultura, v kateri je prihodnost otroka vrednejša od njegovega mučeništva.

To pa ni projekt feministične diplomacije male podalpske države. Primer povojne Nemčije kaže, kako dolgotrajna je lahko sprememba politične kulture po porazu radikalnega režima: poleg odstranitve stare oblasti so bili potrebni novi politični okvir, gospodarska obnova, reforma šolstva in medijev ter generacijska sprememba. Tudi sodobne razprave o Gazi opozarjajo, da odstranitev Hamasa sama po sebi ne odpravi njegove ideologije in da bi trajnejša sprememba zahtevala institucionalno, izobraževalno, gospodarsko in lokalno politično alternativo.

Zato je o deradikalizaciji Gaze smiselno razmišljati v desetletjih, ne mandatih. Trideset, štirideset, morda petdeset let.

To pa je za otroškega križarja, ki je vmes vstopil v srednja leta, neznosno dolgočasno. Na transparent ne moreš napisati: "Desetletja razoroževanja, institucij, izobraževanja, gospodarskega razvoja in ustvarjanja zaupanja."

"Svoboda za Palestino" je lepše. Otroški križarski pohod potrebuje čist cilj, jasnega sovražnika in Jeruzalem na obzorju.

Odrasla politika pa mora vedeti tudi, kaj pride naslednje jutro. Kajti morje se ne razmakne pred pravičnimi nameni. In tisti, ki z obale najglasneje zagotavljajo, da se bo, praviloma niso prvi, ki bodo morali zaplavati.