Torek, 29. 9. 2026, 6.43
1 teden, 1 dan
Slovenska zunanja politika: preobrat ali sprememba poudarkov?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,99
V Delu je bil pred kratkim objavljen komentar z zelo jasno tezo: Slovenija naj bi pod vlado Janeza Janše doživela "oster obrat" v zunanji politiki. Po tej razlagi naj bi zapuščala evropski okvir in multilateralizem ter svojo politiko vse bolj vezala na os Washington–Tel Aviv. Kot dokaz se med drugim navajata Janševo približevanje ameriški administraciji in Izraelu ter drugačen odnos do vojne v Gazi in palestinskega vprašanja. V sklepnem delu se pojavi tudi pojem "prave strani zgodovine".
Takšna interpretacija je legitimna kot politično mnenje. Vendar se mi zdi, da je slika nekoliko bolj zapletena. Določena sprememba v slovenski zunanji politiki je očitna, vendar jo je natančneje opisati kot spremembo ravnotežja med posameznimi zunanjepolitičnimi poudarki kot pa kot prelom s temelji slovenske zunanje politike.
Sprememba je najočitnejša pri Izraelu
Največji premik je nedvomno v odnosu do Izraela in bližnjevzhodnega vprašanja.
Trenutna vlada je obnovila in izrazito okrepila politični dialog z Izraelom. Srečanje predsednika vlade Janeza Janše z Benjaminom Netanjahujem v New Yorku je bilo namenjeno tudi intenziviranju gospodarskega, tehnološkega, znanstvenega in obrambnega sodelovanja. Tudi odprtje rezidenčnega izraelskega veleposlaništva v Sloveniji kaže na pomembno izboljšanje odnosov.
To je bistvena sprememba glede na politiko prejšnje vlade, ki je večji poudarek namenjala palestinski državnosti in vprašanju izraelske politike na zasedenih palestinskih ozemljih.
Trenutna vlada pri tem ne zanika palestinske državnosti oziroma rešitve dveh držav. Bolj kot prejšnja pa poudarja tudi izraelsko varnost, pravico Izraela do obstoja ter potrebo po upoštevanju legitimnih interesov obeh strani. To je mogoče razumeti kot premik od izrazitejšega poudarka na palestinskem vidiku k bolj uravnoteženemu pristopu.
To pa še ne pomeni, da je Slovenija opustila svoja dozdajšnja stališča o mednarodnem pravu ali izraelskih naselbinah.
Zato je pomembno razlikovati med spremenjenim političnim odnosom do Izraela in opustitvijo temeljnih pravnih stališč. Za zadnje za zdaj ni dovolj dokazov.
"Določena sprememba v slovenski zunanji politiki je očitna, vendar jo je natančneje opisati kot spremembo ravnotežja med posameznimi zunanjepolitičnimi poudarki kot pa kot prelom s temelji slovenske zunanje politike."
Primer, ki kaže na določen premik
Obstaja pa zelo konkreten primer, ki ga pri ocenjevanju spremembe slovenske politike do tega vprašanja ne gre prezreti.
Avgusta je Slovenija onemogočila sprejetje skupne izjave vseh 27 članic EU, ki bi obsodila najnovejšo izraelsko odločitev o širitvi judovskih naselbin na območju E1 na Zahodnem bregu. Zaradi slovenskega zadržka skupna izjava ni bila sprejeta, zato je visoka predstavnica EU Kaja Kallas objavila izjavo v svojem imenu. Ta je ponovno potrdila stališče EU, da so izraelske naselbine na Zahodnem bregu, vključno z E1, po mednarodnem pravu nezakonite.
Slovensko ministrstvo za zunanje in evropske zadeve je svojo odločitev utemeljilo s tem, da nova skupna izjava ne bi prinesla dodane vrednosti, saj je Evropski svet o tem vprašanju že zavzel stališče, Slovenija pa je obenem poudarila, da še naprej podpira mednarodno pravo in rešitev dveh držav.
Toda tudi tu je slika bolj niansirana. Le dva meseca prej je Slovenija sodelovala pri evropskem stališču, ki je opozorilo na pravne in druge posledice izraelske širitve naselbin in posebej omenjalo območje E1. Zato avgustovske poteze ne moremo preprosto razlagati kot zavrnitev evropskega stališča do izraelskih naselbin.
Natančneje bi bilo reči, da je trenutna vlada pri nekaterih konkretnih vprašanjih pripravljena uporabiti drugačen diplomatski pristop do Izraela, tudi če zaradi tega ni mogoče doseči skupnega stališča vseh članic EU.
To je sprememba zunanjepolitičnega poudarka. Ni pa še dokaz za strateški odhod Slovenije iz evropskega ali multilateralnega okvira.
Je Slovenija zapustila multilateralizem?
Tu se mi zdi teza o velikem preobratu še manj prepričljiva.
Trenutna vlada seveda daje večjo težo bilateralni diplomaciji. To je vidno v odnosih z ZDA, Izraelom in tudi drugimi državami. Vendar bilateralizem in multilateralizem nista nasprotji.
Majhna država potrebuje oboje. Multilateralne organizacije ji dajejo institucionalni okvir, v katerem lahko uveljavlja svoje interese, bilateralna diplomacija pa ji omogoča, da se z drugimi državami dogovarja neposredno in gradi politični kapital.
Tudi trenutna vlada svoje zunanje politike ne predstavlja kot umik iz multilateralizma. Njene prednostne naloge za 81. zasedanje Generalne skupščine OZN izrecno poudarjajo učinkoviti multilateralizem, osrednjo vlogo OZN, mednarodno pravo, mednarodno humanitarno pravo, človekove pravice, mir in varnost ter reformo OZN.
Še bolj neposredno je Janez Janša v svojem nastopu v Generalni skupščini OZN dejal, da odgovor na težave trenutnega sveta ni oslabitev multilateralizma, ampak njegova zaščita pred instrumentalizacijo, ob dosledni uporabi univerzalnih načel in enakih standardov. Pri tem je rusko agresijo proti Ukrajini označil za jasno kršitev Ustanovne listine OZN ter podprl evropsko prihodnost Ukrajine.
To je težko združiti s tezo, da je Slovenija zapustila multilateralizem.
"To ni politika odmika od Evrope. Je predstava o tem, kako naj Evropa znotraj zahodnega sveta poveča svojo strateško težo."
Kaj pa Evropa?
Podobno velja za evropsko usmeritev.
Trenutna vlada poudarja krepitev evropskih obrambnih zmogljivosti, nadaljevanje širitve EU na Zahodni Balkan ter evropsko perspektivo Ukrajine in Moldavije. Na Blejskem strateškem forumu je Janša poudaril, da mora Evropa svojo prihodnost oblikovati sama, hkrati pa je Nato označil za nepogrešljiv in močnejšo Evropo za pogoj trajnosti transatlantskega partnerstva.
To ni politika odmika od Evrope. Je predstava o tem, kako naj Evropa znotraj zahodnega sveta poveča svojo strateško težo.
Tudi tu je zato pomembno razlikovati med spremembo političnih poudarkov in spremembo strateškega okvira.
Slovenija ostaja članica EU in Nata. Ne odpoveduje se evropski integraciji, evropski varnosti ali transatlantskemu povezovanju. Spreminja pa razmerje med posameznimi poudarki: več je govora o obrambi, več o strateški odgovornosti Evrope, več o odnosih z ZDA in drugačen je odnos do Izraela.
Rusija in Zahodni Balkan ostajata del iste slike
Tudi pri Rusiji ni videti preloma, ki bi ga bilo mogoče razumeti kot opustitev dozdajšnje zahodne usmeritve.
Rusija je v slovenski politiki še vedno obravnavana kot agresor v vojni proti Ukrajini. Trenutna vlada podpira evropsko perspektivo Ukrajine in nadaljevanje evropske politike do ruske agresije.
Podobno ostaja pomemben Zahodni Balkan. Podpora vključevanju držav Zahodnega Balkana v EU in dobrososedski odnosi niso izginili iz slovenskih zunanjepolitičnih prioritet.
Če bi Slovenija res zapuščala svoj dozdajšnji evropski in evroatlantski okvir, bi morali videti precej drugačne poteze tudi na teh področjih.
Washington in Tel Aviv nista nova zunanjepolitična os
Posebej previden bi bil tudi pri opisu nove "osi Washington–Tel Aviv".
Da zdajšnja vlada odnosom z ZDA in Izraelom pripisuje večji pomen, je očitno. Prav tako je očitno, da želi Slovenija ponovno vzpostaviti tesnejše strateško partnerstvo z Washingtonom.
Toda dobre odnose z ZDA je Slovenija potrebovala ne glede na to, kdo je bil v Beli hiši. Za majhno članico Nata je strateško partnerstvo z ZDA objektivna potreba, ne glede na njene notranjepolitične preference. Prav tako ni nič nenavadnega, če želi država, ki je članica EU in Nata, imeti dobre odnose tako z Washingtonom kot z Izraelom. V Evropi je takih kar nekaj.
Težava bi nastala šele, če bi približevanje ZDA ali Izraelu pomenilo opuščanje evropske politike, mednarodnega prava ali multilateralnih institucij. Za takšen sklep pa dozdajšnji ukrepi ne dajejo dovolj podlage.
"Morda je prav tu tudi bistvena razlika med današnjo in prejšnjo politiko. Ne gre toliko za vprašanje, ali je Slovenija še vedno evropska in multilateralna država, ampak katerim odnosom in vprašanjem daje večjo težo in kako pripravljena je zaradi svojih ocen odstopati od dozdajšnjega diplomatskega konsenza."
"Prava stran zgodovine"?
Še manj prepričljiv se mi zdi argument, da naj bi bila trenutna politika že na "napačni strani zgodovine".
Takšni izrazi so v politični razpravi privlačni, vendar so zgodovinsko precej tvegani. Zgodovina namreč praviloma ni tako enoznačna, kot se zdi sodobnikom.
Pri tem velja popraviti tudi pogosto ponovljeno trditev o Jugoslaviji. Ta na primer decembra 1948 ni podprla izglasovanja Splošne deklaracije o človekovih pravicah v OZN. Že iz tega nikakor ne more slediti, da bi bila takratna Jugoslavija zgled liberalne demokracije ali varstva človekovih pravic. Bila je enopartijska država s hudimi kršitvami človekovih pravic.
Zato tudi zgodovinske vloge Jugoslavije ni mogoče uporabiti kot preprost dokaz, kdo je bil takrat in kdo je danes na "pravi strani zgodovine". Države imajo lahko na posameznih področjih pomembne dosežke, hkrati pa so lahko na drugih področjih globoko problematične.
To velja tudi za današnji svet.
Za majhno državo je najpomembnejši manevrski prostor
Pri ocenjevanju slovenske zunanje politike se mi zato zdi koristneje vprašati nekaj drugega: ali Slovenija z zdajšnjo politiko povečuje ali zmanjšuje svoj manevrski prostor?
Majhna država si težko privošči zunanjo politiko, ki bi jo vezala samo na enega velikega partnerja, eno geopolitično os ali eno ideološko interpretacijo sveta.
Njena prednost je lahko prav v široki mreži odnosov: EU, Nato, ZDA, OZN, sosednje države, Zahodni Balkan ter partnerji v drugih delih sveta. Takšna politika Sloveniji omogoča, da je hkrati evropska, evroatlantska, multilateralna in sposobna samostojnega delovanja.
Morda je prav tu tudi bistvena razlika med današnjo in prejšnjo politiko. Ne gre toliko za vprašanje, ali je Slovenija še vedno evropska in multilateralna država, ampak katerim odnosom in vprašanjem daje večjo težo in kako pripravljena je zaradi svojih ocen odstopati od dozdajšnjega diplomatskega konsenza.
Preobrat ali sprememba ravnotežja?
Zato trenutne slovenske zunanje politike ne bi opisoval kot prelom s temelji dozdajšnje usmeritve. Natančneje bi bilo govoriti o spremembi ravnotežja med njenimi posameznimi poudarki.
Več je bilateralne diplomacije. Večji pomen imajo odnosi z ZDA. Izrazito se je spremenil odnos do Izraela. Večji poudarek je na obrambi in evropski strateški odgovornosti. Slovenija je pri nekaterih konkretnih vprašanjih, kot je bila avgustovska skupna izjava EU o izraelskih naselbinah, pripravljena preprečiti doseganje skupnega evropskega stališča.
Toda hkrati ostajajo EU, Nato, OZN, mednarodno pravo, podpora Ukrajini, evropska perspektiva Zahodnega Balkana in multilateralizem sestavni deli slovenske zunanje politike.
Zato bi bil pri velikih besedah o "ostrem obratu", "zapuščanju Evrope" ali "odhodu iz multilateralizma" previden.
V slovenski zunanji politiki je nekaj sprememb. Toda za zdaj bolj kot njeni temelji se je spremenilo njihovo medsebojno ravnotežje.
Za majhno državo pa je pri tem odločilno nekaj drugega: da s takšno politiko ne izgubi tistega, kar je zanjo najdragocenejše – manevrskega prostora.
Ta prostor ji omogoča, da ima dobre odnose z Washingtonom, ostaja trdno zasidrana v Evropi, sodeluje v Natu in OZN, razvija odnose z Izraelom in arabskim svetom, podpira Ukrajino in hkrati ohranja odprte kanale do drugih delov sveta. Prav takšna širina je bila v preteklosti že ena od pomembnih prednosti slovenske diplomacije. Vprašanje zdajšnje politike zato ni, ali se je Slovenija postavila na "pravo" ali "napačno" stran zgodovine, temveč ali bo z novimi poudarki ta manevrski prostor povečala ali ga postopoma zožila.
