Od finančne matematike do ekstremnih skokov: Slovenka Lana Herman, ki potuje za vetrom

Foto: Red Bull Content Pool Pot do življenja, ki si ga je izbrala Lana Herman, gostja prazničnega Sobotnega intervjuja na Sportalu, ni bila ne ravna ne varna. Le dva meseca po tem, ko je dala odpoved in vse stavila na kajtanje, si je hudo poškodovala nogo. Po operaciji je sledila še bakterijska okužba kosti, zaradi katere se je rehabilitacija podaljšala na skoraj devet mesecev.

Prav takšni trenutki najbolje razkrivajo njen značaj.

Nekdanja karateistka, ki verjame, da življenja ni mogoče načrtovati do zadnje podrobnosti, se je odločila zaupati procesu in začeti znova. 

"Lahko si žrtev in se smiliš sama sebi ali pa nadaljuješ po drugi poti, kamorkoli te bo življenje odneslo," pravi 28-letna Ljubljančanka, ki se danes preživlja izključno s kajtanjem.

Njeno pot in podvige lahko spremljate na Instagram profilu: www.instagram.com/_lana_herman/ 

INTERVJU: Lana Herman

Kako ste si v mladosti predstavljali svoje življenje? Doštudirali ste finančno matematiko, vendar danes počnete nekaj povsem drugega.

Iskreno povedano nisem želela preveč načrtovati. Zdi se mi, da življenje prinese tisto, kar ti je namenjeno. Lahko nekaj zelo natančno načrtuješ, na koncu pa se zgodi nekaj povsem drugega.

Vedela sem le, da ne želim biti ujeta v klasičen sistem: hoditi v službo od devetih do petih, odplačevati kredit in biti vse življenje vezana na en kraj. Vedno me je neka sila vlekla v tujino.

Imela sem predvsem kratkoročne cilje. Ko sem se vpisala na fakulteto, mi je bilo najpomembneje, da jo dokončam. Potem je prišlo kajtanje, čeprav se tudi z njim sprva nisem želela ukvarjati profesionalno.

Lana med pogovorom za Sportal. Foto: Alenka Teran Košir

Ko sem delala na področju finančnega svetovanja, sem imela veliko srečo, da je bil moj šef zelo razumevajoč. Dovolil mi je, da sem ob delu precej potovala, vendar je na neki točki vsega postalo preveč. Ni mi šlo več tako dobro v službi, medtem ko sem bila med kajtanjem preveč osredotočena na službo.

Takrat sem si rekla, da grem na vse ali nič, dam odpoved in poskusim uspeti v športu. Če uspe, uspe, če ne, pač ne.

Kaj v vašem primeru pomeni, da vam uspe?

Da se lahko preživljam brez dodatne službe. Da vsi moji prihodki izvirajo iz kajtanja.

Sportal Primož Feguš upa na najuspešnejše prvenstvo vseh časov za slovensko atletiko

Od kod prihajajo? Predvsem od sponzorjev ali tudi od denarnih nagrad?

Največ dobim od sponzorjev. V kajtanju, vsaj v disciplini big air, žal ni veliko denarja. Tudi nagrade so precej skromne.

Če na primer zmagaš na Red Bullovi tekmi King of the Air, ki je najpomembnejša tekma v našem športu, zmagovalka prejme približno 2.100 evrov, zmagovalec v moški konkurenci pa okoli osem tisoč evrov.

Zakaj je razlika tako velika?

Ker je v moški konkurenci precej več tekmovalcev. Pri moških jih običajno nastopa 18, pri ženskah pa samo šest.

Glavni vir prihodkov so zato sponzorji, ki prispevajo nekaj denarja, predvsem pa veliko opreme, ki jo lahko prodam naprej.

Od finančne matematike do življenja, ki ga narekuje veter

Stopiva korak nazaj, k matematiki. Zakaj ste se odločili za študij finančne matematike? Ste si takrat dejansko predstavljali, da bo vaša prihodnost povezana s tem področjem?

Da. Ker mi je matematika 'kul' in ker se mi zdi zanimiva. Tudi med študijem sem uživala, saj se ti ni treba veliko učiti na pamet, ampak moraš stvari predvsem razumeti. Poleg tega je z znanjem matematike mogoče tudi dobro zaslužiti.

Fakulteta mi je dala zelo veliko, predvsem pa me je naučila razmišljati. Matematika je zelo čista veda. Začeti moraš pri osnovah, problem razdeliti na manjše dele in jih nato logično povezati. Ne moreš si kar nečesa izmisliti. Seveda je potrebna tudi določena domišljija, vendar je vse zelo jasno.

Foto: Samu Cárdenas

Pri matematiki praviloma tudi ni bližnjic in instant rešitev, ampak gre za proces. To drži?

Kaj pa vem, včasih je rešitev lahko tudi nenadna. Matematiki pogosto uporabljajo izraz »evreka«, ko se jim nekaj nenadoma posveti in zagledajo rešitev. Seveda jo moraš nato še dokazati, a včasih se ideja preprosto pojavi. Dobro, to verjetno bolj velja za genije, kamor se ne prištevam (smeh, op. p.).

Zanimivo je, da kajtanje ni bil vaš prvi šport. Kar 16 let ste trenirali karate.

Res je. Karate sem trenirala predvsem iz ljubezni do športa in borilnih veščin. Ukvarjala sem se z makotokai karatejem, ki je bolj tradicionalna oblika karateja.

Imeli smo tudi tekmovanja, vendar ne veliko, morda dve ali tri na leto. To ni bil tekmovalni karate, v katerem bi bilo mogoče graditi profesionalno kariero. Šlo je predvsem za ljubezen do borilnih veščin.

Prelomnica na Lefkadi: "Takrat sem vedela, da je to to"

Kajtanje ste prvič preizkusili pri 21 letih in menda vam sprva ni bilo niti najmanj všeč.

Res je. Prvič sem ga preizkusila na Neretvi in bilo mi je grozno. Zanimivo, glede na to, da je kajtanje moje življenje.

Prvih nekaj ur sem res trpela. Preden se naučiš voziti proti vetru in se vrniti na izhodišče, je vse skupaj precej naporno. Takrat sem si rekla: "U lajfu ne grem več na kajt. To je brez zveze."

Potem pa se spomnim trenutka na Lefkadi v Grčiji, ko mi je prvič uspelo voziti proti vetru in se vrniti na isto mesto. Občutek je bil neverjeten.

Kako ste se nato lotili skokov in zahtevnejših trikov? Kdaj ste začutili, da bi kajtanje lahko postalo vaš način življenja?

Prvi stik s kajtanjem je bil vse prej kot ljubezen na prvi pogled. "U lajfu ne grem več na kajt. To je brez zveze," si je rekla po prvih poskusih na Neretvi. Foto: Andy Troy Dokaj pozno, pred približno dvema letoma. Pred tem sva z nekdanjim partnerjem kakšna štiri leta potovala in skupaj kajtala. Takrat sem še hodila v službo in se s kajtanjem nisem želela ukvarjati profesionalno. Pravzaprav mi je bilo všeč, da imam službo in da kajtanje ostaja nekaj, kar počnem zase.

Ker pa sem po naravi takšna, da želim v vsakem športu napredovati, me je ves čas nekaj gnalo naprej. Zame je najboljši trening tisti, na katerem se naučim nekaj novega. Pri kajtanju se veliko naučiš z opazovanjem drugih, gledanjem videoposnetkov ali pa ti kakšen prijatelj da dober nasvet. Sicer pa je proces precej preprost: poskusiš, padeš, poskusiš znova in spet padeš – dokler ti ne uspe.

Kako pogoste so poškodbe v vašem športu? Kajtar Toni Vodišek je nekoč pripovedoval, kako boleč in nevaren je lahko padec v vodo pri visoki hitrosti.

Poškodb je žal veliko. Sama jih prvih pet let skoraj nisem imela, ko pa sem začela bolj pritiskati, izvajati zahtevnejše trike, skakati v močnejšem vetru in pri tem uporabljati več sile, so se začele pojavljati tudi poškodbe.

Nevarno je ... sem pa pozneje ugotovila, da sem pred skoraj vsako poškodbo čutila neki notranji nemir. Bodisi nisem bila povsem zbrana bodisi sem imela preprosto slab občutek. Danes vem, da je v takšnih trenutkih bolje prekiniti trening, če nisem stoodstotno osredotočena.

Ampak dobro, do tega spoznanja sem morala priti skozi izkušnje. Verjetno pa me čaka še kakšna lekcija.

Poškodba dva meseca po odpovedi službe

Pred dvema letoma ste tudi sami utrpeli težko poškodbo, ki se je nato še dodatno zapletla.

Poškodovala sem si nogo, vendar sama poškodba niti ni bila največja težava. Po operaciji je prišlo do bakterijskega vnetja, bakterija pa je prodrla vse do kosti. To smo ugotovili približno tri tedne po poškodbi in operaciji, ki so jo opravili v Cape Townu.

Ko se je z nogo začelo dogajati nekaj nenavadnega, sem odšla na urgenco. Vzeli so mi kri, opravili rentgensko slikanje in presodili, da ni nič narobe. Poslali so me domov z navodilom, naj se vrnem, če se bo stanje poslabšalo.

In se je. Še isti dan sem se vrnila na urgenco, kjer mi je mlajša zdravnica dejala, da če pred šestimi urami niso odkrili ničesar, najbrž tudi zdaj ni nič hujšega. Svetovala mi je, naj grem domov, počivam in vzamem protibolečinske tablete.

Nato sem ves dan trpela. Bolečine so bile res neznosne.

Na srečo je moja babica zdravnica, stric pa travmatolog. Takoj ko je videl nogo, je dejal, da nujno potrebujem operacijo. Antibiotiki so k sreči hitro prijeli, toda zaradi okužbe se je rehabilitacija močno podaljšala. Kost, ki bi se običajno zacelila v približno dveh mesecih, je pri meni za to potrebovala kar osem mesecev.

Je mogoče, da je do okužbe prišlo med operacijo v Cape Townu?

Mogoče. Povedali so mi, da je pri operacijah od dva- do petodstotna verjetnost bolnišnične okužbe. Šlo je za bolnišnično bakterijo. Preprosto nesreča.

Poškodovali ste se le dva meseca po tem, ko ste dali odpoved in se povsem posvetili kajtanju.

Da, samo dva meseca pozneje.

Ko zaupaš življenju

Kako ste preživeli tisto obdobje? Poškodba je za športnika že sama po sebi zelo težka, vi pa ste se ravno poslovili od redne službe.

Foto: osebni arhiv Lane Herman Vse skupaj je trajalo približno osem ali devet mesecev. Zelo sem hvaležna, da me je družina ves čas tako podpirala.

Vmes sem že iskala službo, vendar me nihče ni želel zaposliti samo za nekaj mesecev. Sama sem namreč ves čas vedela, da se želim vrniti h kajtanju. Moram priznati, da je bilo to obdobje velik izziv.

Rekla sem si: "Lana, na tej točki moraš stoodstotno zaupati življenju. Kar bo, pa bo."

V nekem trenutku je celo kazalo, da se kost morda nikoli ne bo zacelila. Takrat sem si rekla, da imam dve možnosti: lahko se postavim v vlogo žrtve, se smilim sama sebi in obupujem, ali pa sprejmem, da bom morda morala ubrati drugo pot in videti, kam me bo življenje odneslo.

Sem pa ves čas poskušala ostati čim bolj odprta, se prepustiti in zaupati življenju. Zdi se mi, da je obremenjevanje s stvarmi, na katere nimamo vpliva, samo še dodatno breme. Zelo hitro lahko namreč zapadeš v slabo duševno stanje.

Ste do teh precej zrelih spoznanj prišli sami ali ste se pogovarjali tudi s strokovnjakom?

Veliko sem se pogovarjala z očetom, ki se precej ukvarja z duhovnostjo. Med študijem sem opravila tudi delavnico, imenovano Dekonstrukcija iluzije. Mislim, da mi je zelo pomagala. Pravzaprav mi pomaga še danes, tudi v vsakdanjem življenju.

Kaj pravzaprav pomeni dekonstrukcija iluzije?

Gre za štirimesečni duhovni oziroma introspektivni proces, ki ga vodi Hrvat Adrian Kezele. Komunikacija večinoma poteka po elektronski pošti, udeleženci pa vsak dan odgovarjajo na štiri vprašanja in raziskujejo svoje odzive, prepričanja ter ponavljajoče se življenjske vzorce.

Skozi izkušnje in različne življenjske okoliščine si ustvarimo določene vzorce, prepričanja in konstrukte. Pri dekonstrukciji iluzije jih poskušaš najprej prepoznati in nato postopoma razgraditi. Zaveš se, da marsikaj, kar dojemaš kot resnico, temelji na prepričanjih, ki so nastala zaradi preteklih izkušenj.

Kako to, da ste se za takšno delavnico odločili že tako mladi?

Mislim, da sem bila v drugem letniku fakultete. Pri približno 13 letih sem imela precej divje obdobje in doma smo zaradi mene preživljali zelo težke trenutke. Priznam, bila sem zelo objestna najstnica.

To je bilo težko obdobje za vso družino, zato sta starša iskala pomoč. Ko se znajdeš v res slabem stanju, iščeš rešitve. Starši so me takrat nekoliko usmerili tudi v duhovnost, kar mi je zelo pomagalo.

Kaj je danes zaradi te izkušnje drugače?

Še vedno delujem po določenih vzorcih in znotraj te "iluzije", če lahko tako rečem, razlika pa je v tem, da jih danes poskušam prepoznati in se ne ujeti v nepotrebne drame. Teh je v življenju tako ali tako vedno dovolj.

V vsaki situaciji poskušam biti čim bolj iskrena in se ne pretvarjati. Mislim, da ljudje na splošno cenijo iskrenost. Tudi če jim poveš nekaj, kar jim ni všeč, začutijo, da je bilo povedano iskreno.

Pri big airu sodniki ocenjujejo ekstremnost, višino in tehnično zahtevnost trikov. Višje in zahtevneje ne pomeni le več točk, ampak tudi večje tveganje. Foto: osebni arhiv Lane Herman

Vrniva se h kajtanju. Kakšna je kajtarska skupnost? Kakšni ljudje se zbirajo v njej?

Zelo zanimivi. Ukvarjajo se z najrazličnejšimi stvarmi. Skupno pa nam je predvsem to, da večinoma ne živimo po klasičnih družbenih normah: redna služba, ustaljen kraj, družina, otroci in življenje po vnaprej določeni poti.

Zdi se mi, da so to odprti in sproščeni ljudje. Seveda ne vsi, ne želim posploševati, vendar je skupnost večinoma zelo "na chill".

Kaj šteje pri Big Airu?

Kako vaš šport sploh deluje? Kaj ocenjujejo sodniki?

Ocenjujejo tri glavne elemente: ekstremnost, višino in tehniko.

Pri ekstremnosti je pomembno, kako hitro in silovito se dvigneš v zrak. Eden najpomembnejših gibov v disciplini big air je kite loop, pri katerem kajt v zraku naredi celoten obrat. Če loop izvedeš dovolj zgodaj, kajt ustvari veliko silo in te sunkovito potegne. Temu pravimo "yank". Če sodniki vidijo močan poteg, pomeni, da je bil trik dovolj ekstremen, zato dobiš več točk. Ocene so od ena do deset.

Drugi element je višina. Ker gre za big air, moraš iti čim višje. Ženske praviloma ne dosegamo takšnih višin kot moški, vendar velja: višje kot greš, boljšo oceno lahko dobiš.

Tretji element je tehnika. Pri njej ocenjujejo rotacije naprej in nazaj ter različne trike, pri katerih desko snameš z nog. Če kite loop združiš z rotacijo in trikom board-off, bo ocena precej višja, kot če izvedeš samo osnovno rotacijo.

Ko govorite o višini – kako visoko pravzaprav skačete?

Odvisno je od moči vetra. Pri ženskah je povprečna višina po moji oceni približno 12 metrov.

Na zadnji tekmi v francoskem Le Barcarèsu smo skakale tudi do 20 metrov, ker je res močno pihalo. V takšnem vetru je pristajanje precej težje. Ko namreč močno piha, uporabljaš manjši kajt. Ta ima manjšo površino, zato je manj stabilen in ga moraš obvladovati precej bolj tehnično. Veliko natančneje moraš ujeti pravi trenutek kot pri večjem kajtu.

Foto: Andy Troy

Boj za sponzorje

Prej ste omenili sponzorje. Kako ste prvič pritegnili njihovo pozornost?

To je precej zapleten proces. Navadno jim najprej pišeš na Instagramu in se predstaviš. Če pokažejo zanimanje, jim pošlješ več gradiva po elektronski pošti, nato sledijo pogovori in preverjanje, ali si medsebojno ustrezate.

Moji sponzorji so danes pri Harlem Kitesurfingu, razmeroma mladi nizozemski znamki. Njihovi kajti so se izkazali za res vrhunske, zadovoljna pa sem tudi z ekipo. Najprej so me sicer zavrnili, kar me je precej prizadelo, vendar so mi pozneje, ko me je začel na Instagramu samoiniciativno promovirati znan kajtarski novinar, vseeno ponudli pogodbo, ki sem jo tudi sprejela.

Kaj sponzorji zahtevajo v zameno? Kakšen je ta odnos 'daj – dam'?

Njihova prioriteta je, da tekmujem, se pojavljam na vseh pomembnih tekmah in redno objavljam na Instagramu. Če me potrebujejo za snemanja ali fotografiranja, moram biti prav tako na voljo.

V profesionalnem kajtanju glavnino prihodkov zagotavljajo sponzorji. "Pri kajtanju ni dovolj, da si uspešen samo na tekmah. Skoraj še pomembneje je, da si dober vplivnež," poudarja Herman. Foto: osebni arhiv Lane Herman

Kako pomembni so tekmovalni rezultati?

Seveda so pomembni, predvsem pri pogajanjih za naslednjo sezono. Če sem redno na stopničkah, imam precej boljše izhodišče za pogajanja o novi pogodbi.

Kaj pa osebnost tekmovalca? Je tudi ta pomembna?

Za Harlem zagotovo. Pri nekaterih drugih znamkah morda niti ne. Kolikor sem se pogovarjala z lastnikom, mu je zelo pomembno, da se osebnost posameznika ujema z identiteto znamke. Na srečo sem jim všeč. (smeh)

Kako je organiziran tekmovalni sistem v kajtanju? Pri zimskih športih poznamo svetovni pokal, pri plezanju svetovno serijo. Kako je pri vas?

Naša organizacija GKA, Global Kitesports Association, organizira tekme svetovnega pokala. Koliko jih bo v sezoni, je odvisno predvsem od sponzorjev. Na podlagi rezultatov teh tekem nato razglasijo svetovnega prvaka oziroma prvakinjo.

Kaj pa tekme, ki jih organizira Red Bull?

Te imamo najraje. Navadno jih je okoli pet na sezono. Največja je King of the Air v Cape Townu. Jeseni imamo tudi Megaloop na Nizozemskem, severno od Amsterdama. Pri teh tekmah je časovnica zelo odprta, saj je vse odvisno od vetra.

V sezoni 2024 je bila Lana Herman četrta v skupnem seštevku svetovne serije GKA Big Air in tretja na svetovnem prvenstvu na Gran Canarii. Po težji sezoni 2025, ki jo je zaznamovala poškodba, je ob koncu leta dosegla največji uspeh kariere: kot prva rezerva je zaradi poškodbe Mikaili Sol v zadnjem trenutku dobila priložnost za nastop na prestižnem Red Bull King of the Air v Cape Townu in že ob debiju osvojila tretje mesto. Da uspeh ni bil naključje, je potrdila marca 2026, ko je bila tretja tudi na tekmi Lords of Tram GKA Big Air World Cup v francoskem Le Barcarèsu, kjer je v dvoboju za stopničke premagala nekdanjo svetovno prvakinjo Zaro Hoogenraad. Foto: osebni arhiv Lane Herman

Kako se pripravljate na tekmovanja? Koliko šteje telesna priprava in koliko naravne predispozicije?

Borilne veščine so mi zagotovo pomagale. Zaradi padcev je dobro imeti nekaj mišične mase.

Obstajajo tudi zelo suhi tekmovalci, ki se jim navidezno nič ne zgodi, vendar je za preprečevanje poškodb koristno, da imaš dovolj mišic. Najpomembneje je okrepiti noge, trup oziroma jedro, hrbet in zadnji del telesa.

Z nogami moraš pritiskati ob vodo. Temu pravimo edging. Teža pa je prek trapeza razporejena okoli hrbta. Če nimaš močnega hrbta, se ne moreš učinkovito upirati vetru. Močne noge in močan hrbet so zato ključni.

Imate trenerja, ki vam pomaga pri trikih in pripravah?

Od januarja letos si plačujem trenerja. Zaradi njega sem zdaj tudi v Braziliji, saj bo tam in želim z njim trenirati v živo.

Sicer pa me na plaži kdo posname, nato pa enkrat na teden opraviva videoanalizo.

Kako pomembna je pri učenju novih trikov vizualizacija?

Zelo. Vizualizacija je glaven korak, preden greš na vodo. Mi nimamo simulatorja, na katerem bi lahko najprej varno preizkušali trike. Greš na vodo in poskusiš. Če si gibanje prej dobro predstavljaš, se mi zdi, da tudi telo reagira bolje. Manjša je tudi možnost, da se poškoduješ.

Eden največjih vrhuncev njene dosedanje kariere: Lana Herman na zmagovalnem odru Red Bull King of the Air v Cape Townu. Foto: osebni arhiv Lane Herman

Razmišljanje o prihodnosti

Je dejstvo, da prihajate iz Ljubljane in ne denimo z obale, pri tem športu ovira?

Edina slabost je, da je družina ves čas daleč stran. Sicer pa ne, saj moramo tako ali tako nenehno potovati.

Nikjer veter ne piha vse leto. V Cape Townu imaš približno trimesečno sezono, podobno v Braziliji, nato je tu Tarifa na jugu Španije. Toda nikjer razmere niso stoodstotno zanesljive, zato moraš ves čas potovati za vetrom.

V tem smislu ni velike razlike, ali živiš na severu Nizozemske, kjer pogosto piha, ali na jugu Španije. Lažje je predvsem, če imaš tam družino ali svojo nepremičnino in si tako znižaš stroške.

Sicer pa, kdo ne bi želel prihajati iz tako lepe Ljubljane (smeh, op. a.)?

Razmišljate tudi o prihodnosti? Kaj se mora poklopiti, da boste pri takšnem načinu življenja vztrajali?

Glede na to, kako zelo uživam v takšnem življenju, mislim, da se bom s kajtanjem ukvarjala še nekaj let.

Cilj je zmagovati na tekmah, hkrati pa želim povečati doseg na družbenih omrežjih. To je v našem športu zelo pomembno.

Pri kajtanju ni dovolj, da si uspešen samo na tekmah. Skoraj še pomembneje je, da si dober vplivnež, saj se moraš ves čas prodajati. Družbena omrežja so tvoj trg.

Če si pri tem dober, ti sploh ni treba vedno zmagovati. Sponzorji te bodo želeli, ker jim zagotavljaš dobro promocijo.

Preberite še:

Sportal Pravljična vrnitev Mitje Mörca v Slovenijo. Le kdo bi to pričakoval.

Sportal Ana Gros zaprla veliko poglavje svojega življenja

Sportal "Želimo, da bi država še bolj prepoznala, da delujemo kot javna služba"

Sportal Andraž Zrnec. Predsednik, kot bi si jih želeli še več v Sloveniji.