Pravljična vrnitev Mitje Mörca v Slovenijo. Le kdo bi to pričakoval?

Ko se je 43-letni Mitja Mörec iz Avstrije vrnil na Fazanerijo, je nad Mursko Soboto posijalo sonce. Dobesedno. Klub, ki se je še v prejšnji sezoni otepal ogromnih težav in jezil navijače, danes izžareva bistveno vedrejšo in prijetnejšo energijo. Zapihal je svež veter, ki že prinaša pozitivne rezultate. Navijače veseli izjemen vstop Mure v sezono, nogometaše v črno-belem izboljšana finančna podoba, novega trenerja pa spoznanje, da so igralci ponotranjili njegove zahteve glede pripadnosti in pristopa. Ambiciozni Prekmurec, ki so ga v tujini zaradi podobnosti pogosto primerjali s priljubljenim britanskim pevcem Robbiejem Williamsom, sporoča, da je to šele začetek in da tisto najboljše, če bo šlo vse po načrtu, šele prihaja!

Mitja Mörec je vse prej kot neznano ime slovenskega nogometa. Za člansko reprezentanco (na sliki s številko 6) je zbral 14 nastopov, nastopal tudi v kvalifikacijah za SP 2010, bil je tudi kapetan mlade izbrane vrste do 21 let ter obrambni steber klubov iz številnih držav. Foto: Aleš Fevžer

Muro vodite šele slaba dva meseca, pa že prejemate pohvale, saj so vaši izbranci v sezono vstopili nad pričakovanji. Čeprav vam je žreb v uvodnih krogih dodelil Celje in Olimpijo, ste osvojili kar štiri točke in nakazali, da bi lahko Mura v tej sezoni predstavljala prijetno presenečenje.

Kaj takšnega še ne moremo sklepati. Raje še malce počakajmo. Moramo ostati na realnih tleh, ničesar še nismo naredili. Je pa res, da nam žreb resnično ni bil naklonjen. Ni enostavno vstopiti v sezono proti tako močnima tekmecema, kot sta Celje in Olimpija, tako da lahko rečem, da je za nami dober začetek.

Ko sem prišel v klub, sem hitro prišel do spoznanja, da me čaka ogromno dela. Ne le tistega nogometnega na igrišču, ampak tudi druge stvari iz športnega področja. Zdaj delamo majhne korake naprej. Priprave so potekale po načrtu. Najbolj me veseli, da so fantje ponotranjili moje zahteve glede pripadnosti in pristopa. Razumejo, kaj pomeni nositi dres Mure. To smo tudi pokazali na uvodnih tekmah.

Nogometni bogovi znajo takšno pripadnost dresu in klubu včasih tudi nagraditi. Pripadnost v obdobju vašega vodenja ekipe prihaja vse bolj do izraza. K temu so pripomogli tudi nekateri povratniki, ki izžarevajo naklonjenost in zvestobo Muri, denimo nekdanji kapetan Alen Kozar. Še lani je igral v Singapurju, zdaj je spet doma.

Ta pripadnost predstavlja temelj za pristop in energijo. Predstavlja tudi pogoj, da si pripravljen za klubski grb tudi trpeti. Poglejte npr. tekmo proti Olimpiji. To ni bila naša najboljša predstava, a smo vseeno pokazali dovolj taktične discipline. Borili smo se za vsak centimeter igrišča. Zaradi tega smo bili na koncu nagrajeni. Nogometni bogovi očitno res vse vidijo.

To zgodbo želimo peljati naprej. Ko sem pripeljal Alena Kozarja, sem razmišljal širše. Nisem ga pripeljal le zaradi nogometne kakovosti, ampak zaradi tega, ker skušam Muri vrniti prekmurski pridih. Je domač fant. Pa ne pravim, da ostali pomenijo manj od njega, a takšen igralec, kot je Alen, Muri vendarle predstavlja nekaj več. Skušal sem pripeljati še nekaj igralcev s podobno lokalno zgodbo, a mi ni uspelo. To je bila moja skrita želja. Ni se uresničila, a se bom trudil, da se bo kdaj v prihodnje.

Mura je prvo zmago pod vodstvom Mitje Mörca dočakala prejšnji konec tedna, ko je presenetila Olimpijo in jo doma premagala z 1:0. Foto: Jure Banfi

Tisto, kar smo si zadali za prvi cilj, nam že uspeva. Z dobrimi predstavami želimo zbuditi naše zveste navijače, da prepoznajo naše delo. Proti Olimpiji jih je prišlo na tribune več kot dva tisoč, spodbujali so nas od prve do zadnje minute. V to, da bi bili stadioni spet polni, vlagamo ogromno dela in energije. Veseli me, da so ljudje to začutili. Zdaj je to treba potrjevati iz tedna v teden. Smo na pravi poti, a je pred nami še veliko dela.

Morda vam je uspelo še nekaj večjega, kar bi lahko šteli za ultimativni dosežek. V prejšnji sezoni, ki je bila za Muro zelo stresna in turbulentna, se je namreč med navijače naselilo ravnodušje, tribune pa so podobno kot klubska blagajna postajale vse bolj prazne. Nič kaj spodbuden prizor za okolje, ki je znano po zvestih navijačih. Nenazadnje je bilo še pred nekaj leti v šampionskem obdobju na Fazaneriji čutiti povsem drugačno, dosti bolj pozitivno in evforično energijo.

Imate prav. To ravnodušje v Murski Soboti me je zelo bolelo. A to ni nekaj novega. Podobno je bilo že pred desetimi leti. Takrat sem se odzval povabilu predsednika Roberta Kuzmiča in Denisa Rajbarja ter postal športni direktor Mure. Takrat smo igrali v tretji ligi. Bili smo v slabem stanju, a si le povrnili zaupanje navijačev. Takrat je bilo težko sestaviti ekipo in dobiti sponzorje, a nam je uspelo.

Nato sem zapustil Muro in leta 2018 v Avstriji začel graditi svojo trenersko kariero, zastavljena strategija Mure pa se je uspešno nadaljevala. Sledili so uspehi. Mura se je vrnila v prvo ligo, osvojila pokal, prvenstvo in igrala v Evropi. Teh dosežkov sem se zelo razveselil.

Mura je največji uspeh v zgodovini kluba dosegla leta 2021, ko je postala državni prvak. Takrat je bil trener Ante Šimundža. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Kot pa sem bil lahko srečen ob tistih uspehih, pa me je kot nekdanjega otroka Mure, ki čuti ogromno ljubezen do tega kluba, zagotovo bolelo dogajanje v prejšnji sezoni. To je bilo žalostno, prevladovale so negativne stvari. Bil sem razočaran, saj je bilo ogromno nekih neuspešnih poskusov. Ali prek športnih direktorjev ali trenerjev. To je slabo funkcioniralo. Sprejemale so se tudi nekatere dobronamerne odločitve, a se žal niso izšle.

Kakšen pa je vaš pogled na vse skupaj? V katero smer bi morala iti Mura?

Želim si, da bi se klub v tej sezoni stabiliziral. Zelo težko ga bo vrniti na raven, kakršna je bila, ko je bila Mura prvak. Vsi vemo, kako je bilo takrat. Ogromno je namreč odvisno od financ, od klubskega proračuna.

Najprej se moramo vrniti na zlato sredino prve lige, biti nekje od petega do sedmega mesta, šele potem pa lahko razmišljamo tudi o višjih dosežkih.

Zastavili smo si pot. Želimo iskati predvsem mlade talente, najboljše obetavne Slovence, in jih razvijati. Želimo jim dati priložnost, pozneje pa jim omogočiti, da naredijo korak naprej in se dobro prodajo v tujino. Če bi nam uspelo to, bi lahko Muro stabilizirali.

Mitja Mörec si prizadeva, da bi Mura odprla vrata številnim obetavnim Slovencem, nato pa bi jim kot trener ponudil priložnost za napredek in uveljavitev na nogometnem tržišču. Foto: Jure Banfi

Vizijo ste tako jasno začrtali. Koliko škode pa vam pri tem povzroča spodkopan ugled črno-belih? Glede Mure se je širil občutek negotovosti, zaradi katere je marsikateri nogometaš dvakrat premislil, ali bi se vam sploh pridružil. V takšnih okoliščinah verjetno ni prijetno delati, zlasti v vašem primeru, saj ste kot trener prevzeli nase še posel športnega direktorja in ste odgovorni za iskanje kadrovskih rešitev.  

Povsem razumem igralce, ki so zavrnili vabilo k Muri. Čutili so neko negotovost. Pred nami je proces, v katerem moramo s trdim delom in rezultati spet obuditi njihov interes. V večini klubov, kjer sem bil v karieri, je bila zgodba podobna. Nikoli se nismo kopali v denarju, ampak vselej skušali igralce privabiti z dobrim delom. Pa ne le njih, ampak tudi gledalce in sponzorje. Vse je povezano. No, to je naša vizija. Začetek je dober, a bo to treba potrjevati iz tedna v teden.

Pri Alenu Kozarju se ponavlja zgodovina, saj ga niste prvič pripeljali v Muro. To ste naredili že leta 2016, ko se je vrnil na Fazanerijo iz Aluminija, vi pa ste bili takrat športni direktor.

Očitno se res ponavlja zgodovina. Takrat sem pripeljal tudi Klemna Pucka. Tako sta bila Alen in Klemen pri Muri od začetka do konca. Od nižjih lig pa do osvojitve državnega prvenstva. Že takrat se nam je Alen pridružil brez nekih posebnih finančnih zahtev. Rad ima Muro in ji je z veseljem priskočil na pomoč. Je res pravi fant. Njegova kakovost na igrišču je nesporna, še bolj pa tista vodstvena. Vesel sem, da se je vrnil.

Povratnik Alen Kozar predstavlja eno izmed najpomembnejših desnih rok trenerja Mitja Mörca. Foto: Jure Banfi

Zdaj imamo trojico liderjev iz najboljših časov. Nino Kouter, Luka Bobičanec in Alen Kozar. Vsi trije so bili že kapetani. So tudi naše vodje v slačilnici in moje desne roke.

Mnoge je presenetila vaša vrnitev v Slovenijo. Še leto nazaj ste vodili avstrijskega prvoligaša, ki se lahko za razliko od Mure pohvali z bistveno boljšimi pogoji, tako finančnimi kot tudi infrastrukturnimi. Marsikdo bi pomislil, da ste s tem storili korak nazaj v karieri. Kaj je prevladalo, da ste se vrnili v domovino na trenerski stolček Mure?

Čustva. Nostalgija. Ljubezen. Domače okolje. Zagotovo je vse to imelo prste vmes. Vse, ki smo že bili del tega kluba, vežejo na Muro posebna čustva. To je moje mesto. Tu sem odraščal. Zato mi motivacije ob vrnitvi ne manjka. Skušam dati vse od sebe, da bi dvignili Muro na višjo raven.

K moji vrnitvi so pripomogla čustva, pa tudi način nogometa, ki se igra v Sloveniji. V Avstriji je postal nogomet zelo vertikalen, preveč direkten. Veliko je dolgih žog. Sam nogometno igro vidim malce drugače. Bil sem v igri za trenerja pri dveh avstrijskih klubih, a so se na koncu odločili za kandidata, ki neguje vertikalen način nogometa. Sam zagovarjam drugačno igro. Tudi to je bil eden izmed razlogov, zakaj sem se vrnil v Slovenijo.

Opažam, da v Avstriji ni več kreativnih igralcev, po domače 'špilmaherjev', ampak so na igrišču prisotni le še delavci. To se pozna tudi pri nastopih avstrijskih klubov v Evropi. Niso več tako uspešni kot včasih. Nastopile so težave, nekaj bodo morali spremeniti.

Vseeno pa so vas v Avstriji spremljali boljši finančni in delovni pogoji.

To pa zagotovo. V tem pogledu je Avstrija proti Sloveniji le razred zase. Infrastruktura, trenažni centri, kakovost igrišč, stadioni. Več je tudi gledalcev in navijačev. Tudi proračuni klubov so občutno višji. Če delaš v Avstriji, ti veliko odtehta že to, da Avstrijci po zakonu na leto izplačujejo delavcem 14 plač. Pa je vseeno, ali delaš v pisarni, trgovini ali pa v športu. Poleti in pa za božične praznike dobiš dvojno plačo. To je res lep občutek.

Mitja Mörec je v Avstriji, kjer je najprej vodil drugoligaša Floridsdorferja, nato pa še bundesligaša BW Linz, pogosto gostoval pred televizijskimi kamerami. Foto: Guliverimage

Zakaj ste si po tem, ko ste prenehali sodelovati z RW Linz, vzeli tako dolg premor? Tam ste prenehali opravljati trenerski posel konec novembra 2025, nato pa bili brez delodajalca več kot pol leta.

Marca sem prejel ponudbo s Češke, a sem po opravljenih pogovorih ocenil, da se ne vidim v tem projektu. V tem času pa vseeno nisem miroval. Opravljal sem specializacijo v Turčiji in Franciji, bil prisoten pri treningih Bešiktaša in Lyona. Širil sem znanje, ki bi mi lahko pomagalo pri razvoju. Imel sem ogromno srečanj s starejšimi trenerji. Zanimale so me njihove izkušnje, saj se mi je prvič v trenerski karieri zgodilo, da sem ostal brez službe. To obdobje sem načrtno izkoristil tudi za to, da sem opravil analizo, refleksijo dozdajšnje trenerske poti. Poleti sem se želel vrniti na sceno in mi je uspelo.

Predsednik Mure Robert Kuzmič se vas je zelo razveselil. Nekoč sta že sestavljala dobitno kombinacijo.

Res je. V Muro me je vabil tudi pred dvema letoma, a sem bil takrat še pod pogodbo v Avstriji. Takrat sem vodil še Floridsdorfer. Letos ni bilo teh težav. Bil sem prost in se z veseljem pridružil.

Kot lokalpatriot niste mogli zavrniti ponudbe, pa čeprav je zdaj vaša plača neprimerno nižja od tiste, ki bi jo lahko prejemali denimo v Avstriji?

Tako je. Tu igrajo veliko vlogo čustva.

O tem, zakaj ima njegov priimek Mörec črko s preglasom, se je že večkrat spraševal, a še ni prejel tehtnega odgovora. ''Tega mi niso znali pojasniti tudi stari starši,'' nam je povedal. Foto: Jure Banfi

V Sloveniji bi si lahko le želeli še več takšnih zgodb, ko se navijači hitro poistovetijo s trenerji, saj prihaja iz domačega okolja in predstavlja enega izmed njih. V 1. SNL ni veliko takšnih primerov, še vedno pa deluje veliko tujih trenerjev. V tem trenutku jih imajo v prvi ligi štirje. Celje, Olimpija, Radomlje in Nafta.

V Sloveniji imamo veliko dobrih trenerjev. Domača stroka bi si zaslužila več priložnosti. Kar zadeva tujce, smo imeli Alberta Riero, tujca, ki je nekaj dal slovenskemu nogometu in delal razliko. Ogromno slovenskih trenerjev, igralcev in klubov se je lahko od njega veliko naučilo. Pa je še nekaj takšnih pozitivnih primerov.

Vseeno pa bi morala biti prioriteta, da bi bilo več domačih slovenskih trenerjev. Klubi bi morali tu iskati rešitev, šele pozneje, če je ne bi našli, pa bi pogledali čez mejo, na Hrvaško in še dlje ter tam iskali trenerja. Tako pa se mi zdi, da klubi v Sloveniji najprej pogledajo čez mejo, šele nato pa v Slovenijo.

Želel bi si čim več slovenskih trenerjev, pa seveda tudi nogometašev. A to mora zase povedati vsak klub. Sam lahko to govorim le za Muro. Zagovarjam pa slovensko stroko.

So vas najmočnejši slovenski klubi, denimo Maribor, Olimpija in prvak Celje, v zadnjih letih, ko ste že opozarjali nase s trenerskim delom v Avstriji, kdaj skušali pripeljati na vroče stolčke v 1. SNL?

Ne. V bistvu me je ves čas spremljal občutek, da niti ne vedo, kje sem in kaj delam. Medijsko se o meni v Sloveniji ni kaj dosti pisalo. Bil sem pozabljen. Pa to ni nobena kritika, a tako je bilo. Šel sem po trši trenerski poti, kar je nenazadnje tudi prav, da sem si izboril nek status v Avstriji. Da sem kot tako mlad tuj trener dočakal priložnost, da po drugoligašu (Floridsdorfer) vodim še bundesligaša (BW Linz), ni kar tako. Upam, da bo šla moja trenerska kariera v tej smeri še naprej.

Ko je lani postal trener BW Linz, je dočakal priložnost in veliko čast, saj je prevzel vodenje članske ekipe avstrijskega prvoligaša. V elitnem avstrijskem klubskem razredu pa ni vztrajal dolgo. Foto: Guliverimage

Kaj pa je bilo narobe, da ste avstrijskega prvoligaša BW Linz v prejšnji sezoni vodili tako kratko obdobje, le na 18 tekmah?

Na to je vplivalo ogromno dejavnikov. Ekipo sem prevzel dva tedna pred začetkom prvenstva, saj je prejšnji strateg prejel ponudbo Grasshoppersa iz Züricha ter odšel v Švico, Linz pa je ostal brez trenerja. To je bil že prvi minus zame, saj nisem sodeloval pri sestavi ekipe. Drugi minus je bil ta, da sem v Linz odšel brez svojega trenerskega štaba. Niti enega pomočnika nisem mogel pripeljati s seboj. Tretji minus pa je bil predvsem stil igre. Ta je bil pri Linzu povsem drugačen od mojega videnja nogometa.

A vseeno sem si želel te službe. Pred tem sem bil že v ožjem krogu kandidatov za novega trenerja pri Hartbergu in Gaku, a se niso odločili zame, ker ne zagovarjam avstrijskega načina nogometa. Zato sem pri Linzu, ko mi je končno ponudil sodelovanje bundesligaš, vendarle želel zgrabiti priložnost z obema rokama.

Vedel sem, da se bom moral malce spremeniti in prilagoditi glede videnja nogometa. Vedel pa sem tudi, da bo tako na dolgi rok težko delovati. Tekmeci so nas znali presenetiti, ker so nas pustili igrati. To nas je zmedlo. Spomnim se prve tekme. Gostovali smo na Dunaju pri Rapidu. Bil je razprodan stadion, 25 tisoč ljudi, mi pa nismo znali voditi igre. Dvakrat zapored smo izgubili z 0:1, pa je že bila prisotna slaba volja. Nato je sledil preobrat, v enem obdobju smo v štirih krogih osvojili deset točk, kar je bilo v redu, a je bil žal to tudi vrhunec. Sledil je padec, ki si ga še zdaj ne znam pojasniti. Pa čeprav nismo bili na nobeni tekmi povsem nadigrani ali pa nemočni.

Kot trener BW Linza je med avstrijsko klubsko elito debitiral na gostovanju na Dunaju proti Rapidu. Foto: Guliverimage

Imel sem dober odnos z igralci, a nam ni uspelo. Niti sreča ni bila na naši strani. Tako sem odšel po 18 tekmah, klub pa je na koncu izpadel iz lige. To pomeni, da očitno tudi igralski kader ni bil na zahtevani ravni.

Krivdo skušam vendarle vzeti na svoja pleča. Saj niso drugi krivi za moj neuspeh. Mi je pa žal, da se je tako končalo. To je bila zame velika izkušnja. Iz tega se lahko ogromno naučiš. In verjamem, da se tudi sem. Mladim trenerjem tako polagam na dušo, da je treba imeti svoj trenerski štab, v katerem imaš vsaj enega, če ne kar dva svoja človeka. Če si sam, je res težko. To je bila zame prehuda težava.

Je bilo vodstvu RW Linza pozneje žal, da vas je odpustilo? Vse skupaj spominja na izkušnjo Amiensa, ko so v Franciji svojčas prekinili sodelovanje z Luko Elsnerjem, nato pa povsem pogoreli in izpadli. Takrat, ko jih je vodil Elsner, na lestvici še niso bili v tako kritičnem položaju.

Tega ne vem. Lahko pa rečem, da sem ostal s klubom v dobrih odnosih. Tako s športnim in poslovnim direktorjem kot tudi s trenersko ekipo. Če ne gre, ne gre. Poskušal sem rešiti klub, a se ni izšlo. Škoda, ker je to res dober klub z majhnih, a prelepim novim stadionom. Želim jim, da se čimprej vrnejo med elito.

Mitja se je v karieri naposlušal ocen, kako zelo je podoben britanskemu pevcu Robbieju Williamsu. Za njegovega dvojnika bi ga skoraj proglasili v Kazahstanu. ''Vseeno pa se mi zdi, da sva se drugače postarala,'' se je nasmejal 43-letni trener Mure. Od Williamsa, pogostega glasbenega gosta na največjih nogometnih tekmovanjih, je mlajši devet let. Foto: Getty Images

Kot da bi vam bila Avstrija usojena. Na to napeljuje tudi vaš priimek s črko s preglasom! Pri severnih sosedih ste preživeli že pomemben del svoje igralske kariere, nato pa tam vztrajali še zadnje desetletje. Sprva kot igralec, nato pa trener. Kako to, da niste preklopili na avstrijski način dojemanja nogometne igre? Da vas enostavno ni posrkal vase?

Če si v tuji državi, se ji moraš prilagoditi. S tem se strinjam. Je pa nogomet po svoje tudi kultura. Imaš svoj način dela. Poskušal sem se prilagoditi, a obenem tudi ne povsem izgubiti svoje ideje. Svoje identitete, svojega videnja nogometa. Zaradi tega sem doživljal težave z vertikalnim nogometom, polnim dolgih žog. Pri Floridsdorferju je to dobro delovalo, imeli smo dobre rezultate. Zagotovo pa sem se v Avstriji priučil intenzitete, dinamike in agresivnosti.

Če primerjamo slovenski in avstrijski nogomet, je največja razlika v intenzivnosti. Tako v fazi ofenzive kot tudi defenzive. Glede razumevanja igre in tehnične podkovanosti smo Slovenci boljši, Avstrijci pa imajo bolj izraženi dinamiko in agresivnost. Krasi jih presing. V Avstriji sem ga vzljubil in mu dodal še svoje ideje.

Bogate izkušnje je pridobival že kot igralec, saj je bil reprezentant Slovenije in legionar v številnih državah, kot trener pa je v zadnjih osmih letih nabiral znanje v Avstriji. Tisto najboljše, kar je spoznal pri severnih sosedih, želi prenesti v tabor črno-belih. Foto: Aleš Fevžer To želite zdaj prenesti na Muro?

Da. Obožujem presing. Visoki in srednji. Zavedam se, da takšnega pritiska ne moremo ustvarjati celotnih 90 minut. Ni je ekipe na svetu, ki bi lahko to počela. Tega ne zmore niti španska reprezentanca (smeh, op. p.). Je pa največji izziv, kako ustvariti neko ravnotežje z žogo. Da si neposreden, hkrati pa potrebuješ posest. Rad bi, da bi intenzivno vršili visok pritisk na obeh straneh. Temu na treningih posvečamo ogromno časa.

Za zdaj se mi zdi, da nam gre kar solidno. Proti Olimpiji za razliko od tekme s Celjem resda ni bilo najbolje. Rad bi več intenzivnosti. Da smo še bolj hrabri. Da se branimo, če je treba, tudi mož na moža. Opažam, da nekateri igralci tega še nimajo v sebi, zato bo potrebnega veliko dodatnega dela. Igralci so to kar dobro sprejeli.

Kaj pa zmagovalna miselnost? Po tako klavrni in skoraj brezupni sezoni Mure, v kateri si je obstanek zagotovila šele v izdihljajih sezone, misli igralcev verjetno niso bile kaj prida samozavestne.

Imate prav. To je zelo vplivalo nanje. Vseeno pa so sezono po svoje kar dobro končali. Ostali so v ligi, kar je bil tudi cilj. Zato jim ta boljši vstop v sezono pomaga, da prejmejo potrditev, da se niso zastonj trudili na treningih. Če se to potrdi na igrišču, je to krasno.

Verjamemo, da so nogometaši Mure dobri in dovolj kakovostni. Tu pa je še naša dodatna prednost, da smo močni kot ekipa. Dobri rezultati ti pri tem najbolj pomagajo. Upam, da bomo iz tekme v tekmo vse bolj samozavestni in bo prisotne vse več zmagovalne mentalitete. Seveda pa fantje ne smejo živeti na starih rezultatih. Če bo tako, to ne bo dobro. Če fantje pomislijo, da so avtomatično dobri, to ne bo prinašalo uspehov. Morajo živeti v sedanjosti. Moramo ostati na realnih tleh in še naprej trdo delati. Zdaj sledi tekma z Nafto. Derbi.

Danes boste v prekmurskem derbiju gostovali v Lendavi. Bo to tekma, na kateri Mura prvič v tej sezoni na papirju ne bo 'avtsajder'? Čeprav je po drugi strani Nafta dala vedeti, kaj vse zmore. V zadnji tekmi je v gosteh nadigrala Bravo!

Nafta je bila dobra že proti Kopru (0:2, op. p.). Imela je svoje priložnosti. Nafta je kakovostna ekipa. Imela je malce težav zaradi menjave trenerja, a se je zelo dobro sestavila. Imajo strukturo v fazi napada, ki jo je težko braniti. A imamo vendarle svoj načrt, s katerim jo želimo premagati.

Kar zadeva vprašanje, kdo je favorit, pa je takole. Za naše navijače smo mi favoriti, za njihove pa je to Nafta. Tako preprosto je to. Sam ocenjujem, da so možnosti 50:50. Odločale bodo malenkosti. Derbi je vedno derbi, prisotna bodo posebna čustva.

Zvesti navijači Mure komaj čakajo poslastico 3. kroga, današnji prekmurski derbi v Lendavi. Foto: Jure Banfi

Želim si le, da bi ohranili mirne glave in pokazali to, kar znamo. Da bi se borili kot ekipa, podobno kot proti Olimpiji. Da bi bili podobno hrabri, kot smo bili v Celju. Mure tako ne dojemam kot favorita. Tudi na lestvici smo si z Nafto blizu, v slovenski ligi je tako, da lahko vsak premaga vsakogar. Vsaka tekma se igra na nož, vedno se gre na glavo.

V soboto ste premagali Olimpijo in osrečili navijače Mure, le nekaj dni po tem pa je izgubil službo Mišo Brečko. Tako ste bili neposredno udeleženi pri tem, da je vaš nekdanji soigralec tako iz mlade kot tudi članske reprezentance ostal brez trenerskega posla.

Nogomet je včasih res čuden in nepošten. Prepričan sem, to sem povedal tudi po tekmi, da je Mišo s strokovnim štabom delal dobro. Nihče si ne zasluži, da ga zamenjajo po dveh krogih. Pa saj Olimpija niti ni odigrala tako slabih tekem. Dobro, na nobeni ni dala gola, a ji je zmanjkalo tudi nekaj sreče. Zlasti proti Bravu. Proti nam si ni priigrala večje priložnosti.

Je pa grozno, kako kratko je lahko zaupanje trenerju. Žal mi je, da se je to zgodilo. Mišo bo moral iz tega kratkega obdobja, ki ga je preživel pri Olimpiji, napraviti analizo, iz nje pa izvleči čim več in skušati iz tega oditi še močnejši. Žal mi je za celoten strokovni štab Olimpije. Tako Mišo kot tudi Andraž Kirm in Luka Žinko so moji nekdanji soigralci še iz mlade reprezentance. Dobro se poznamo, igrali smo skupaj. Žal mi je, da se je tako končalo.

Vodstvo Olimpije je po porazu v Murski Soboti prekinilo sodelovanje s trenerjem Mišom Brečkom. Foto: Luka Kotnik

Ste po tekmi v Murski Soboti morda slutili, da bi se lahko vodstvo Olimpije odločilo za kaj takšnega?

Tega resnično nisem pričakoval, a so to njihove stvari, ki jih nočem komentirati. Lahko pa povem, da mi je žal za Miša in njegova pomočnika.

Glede nas trenerjev je pač tako … Upam, da se ljudje zavedajo, koliko našega dela je vloženega. Nimamo prostih vikendov, celoten dan se načrtujejo priprave za jutri. Vsi trenerji tako delamo. Zaslužili bi si več spoštovanja in podpore. Predvsem pa me zmoti … Nekaj drugega je, če trener ne dela pravilno ali pa v klubu ne vlada pravi odnos. Mišo pa je svoje delo opravljal stoodstotno profesionalno. Zato si, to govorim na splošno, trenerji zaslužimo več podpore, spoštovanja in zaupanja.

Torej je tista krilatica, da imate trenerji vedno pripravljene kovčke ob postelji, saj lahko v vsakem trenutku ostanete brez službe, resnična?

Pa še kako. To je res kruto. Starejši trenerji mi pogosto pravijo, da se moraš takrat, ko podpišeš pogodbo, tudi zavedati, da bo enkrat pozneje napočil tudi trenutek, ko boš ostal brez službe. Ko boš odpuščen.

Velikokrat pa se pokaže, da se pri tistem klubu, ki ti pokaže zaupanje in potrpežljivost, stvari obrnejo na dobro. Vsak trener potrebuje svoj čas. Če ne gre, pa mora klub nekaj ukreniti. Tako kot je bilo pri RW Linzu, če sem pošten, kjer sem vendarle nanizal preveč porazov.

Mitja Mörec si je v reprezentanci pogosto delil slačilnico z Mišom Brečkom. Foto: Aleš Fevžer

Do kdaj pa nameravate sodelovati z Muro?

Pogodbo sem sklenil za dve leti. Moja želja je, da bi vodil Muro še dolgo.

Kaj pa, če vam bo šlo tako dobro, da boste že kmalu deležni zanimanja drugih klubov in bo prišla tudi nemoralna ponudba? Takšna, kot jo je denimo v začetku leta prejel Albert Riera s strani Eintrachta? Bi takrat zapustili Muro in se ponovno odpravili v tujino?

Saj sem komaj prišel, pa naj bi šel že stran? (Smeh, op. p.) Ne. Z Muro bi resnično rad najprej nekaj naredil. Skupaj s sodelavci, predsednikom in poslovnimi partnerji. Rad bi, da nam nekaj uspe. Če bo šlo vse v pravo smer, bi to lahko uresničili. Imam pa visoke cilje. Važna sta le srce in glava.

Pri Muri nadaljujemo s tem, kar smo si začrtali ob začetku sezone. Želim si tudi, da bi ostali mirni, ko bodo prišli težki časi. Ker slej ko prej bomo imeli opravka tudi s tem.

Zelo pa je pomembno, da je v klubu boljše finančno stanje. Da ni dolgov. To se opazi pri igralcih in njihovem odnosu do treningov. Vodstvo je uredilo veliko stvari in očistilo klub.

Proračun za člansko ekipo smo zmanjšali, saj se je bilo treba prilagoditi zmožnostim, a sem prepričan, da lahko s trdim in dobrim profesionalnim delom, pa tudi z malce sreče, dosežemo veliko. V Sloveniji ne manjka lepih dokazov, da se lahko ustvarjajo uspehi tudi na ta način. Poglejmo denimo Radomlje, Bravo, Aluminij ali Brinje.

Mura je presenetila slovensko javnost že v uvodnem dejanju, ko je v knežjem mestu namučila državne prvake in se v Mursko Soboto vrnila neporažena (2:2). To je bila prva tekma, na kateri je Mitja Mörec vodil Muro v 1. SNL. Foto: Luka Kotnik

Sezono ste začeli z odmevno točko v knežjem mestu pri branilcih naslova. Slovenska javnost je pred srečanjem pričakovala, da bo Celje vodilo igro, na koncu pa so lahko bili državni prvaki veseli, da so ostali neporaženi (2:2).

To je bila z naše strani res dobra tekma. Vsi so pričakovali, da bo šla v drugo smer. Da bomo trpeli, Celje pa bo dominiralo. Bilo pa je ravno obratno. Stali smo visoko, bili agresivni in Celjanom nismo dovolili, da bi prevladovali v posesti. Kdo bi si mislil, da bodo takšni doma.

Nato pa so nastopili trenutki, ko te tekmec prisili v iskanje drugih rešitev. V drugem polčasu smo se preveč povlekli, Celje pa je opravilo kakovostne menjave. To je odločilo, a smo takrat ostali mirni. To je bila res dobra tekma, sodniških odločitev in dela VAR pa nočem komentirati. Tudi v Avstriji nisem nikoli komentiral sodnikov. Pozornost mora ostati na ekipi. Na sodniške odločitve ne moreš vplivati, te pa zagotovo čustva kdaj ponesejo, da reagiraš in prejmeš rumeni karton.

Če bi mi kdo pred tekmo rekel, da bomo prišli tako do točke v Celju, bi to takoj podpisal. Kot trenerja me veseli, da smo do tega prišli z dobro igro. Zasluženo. Gola smo dosegli iz lepih akcij. To mi daje upanje in potrditev, da smo na pravi poti.

"Je to slaba liga? Ne. Mislim prav nasprotno. V Sloveniji se dobro dela, klubi se trudijo po svojih zmožnostih," nam je povedal Mitja Mörec. Intervju z njim smo opravili pred črnim četrtkom, ko so se drug za drugim od Evrope poslovili Aluminij, Bravo in Koper. Foto: Jure Banfi

Kako pa ste sploh ob povratku v domovino doživeli 1. SNL? Vendarle ste zadnjih osem let preživeli v Avstriji.

V Avstriji sem bil ves čas na tekočem glede slovenske lige. Spremljal sem ogromno tekem. Ne le Mure, ampak tudi drugih ekip. Liga je zelo izenačena. Maribor, Koper, Olimpija in Celje ciljajo višje, ostali klubi pa so blizu. Tudi veliki bodo imeli težave z manjšimi ekipami, kar je dobro za ligo. Vsak lahko dobi vsakega.

Ogromno je tudi dobrih mladih igralcev, ki imajo veliko potenciala. Je to slaba liga? Ne. Mislim prav nasprotno. V Sloveniji se dobro dela, klubi se trudijo po svojih zmožnostih. Želim si, da bi se liga razvijala, da bi bilo še več igralcev za reprezentanco, posledično pa tudi za boljše klube v tujini. Moja pozitivna pričakovanja glede 1. SNL so se tako potrdila.

Ko ste sami pred leti igrali v reprezentančnem dresu, je kopica vaših soigralcev prihajala iz Domžal in Gorice. Ogromno udeležencev SP 2010 je igralo v teh dveh klubih, ki sta v letu doživela hud udarec, od katerega se bosta težko pobrala.

To me je zelo šokiralo. Oba kluba sta imela odličen mladinski pogon in izjemne nogometaše. Res škoda za slovenski nogomet, da se je to zgodilo.

Mura po nepopolnih dveh krogih zaseda visoko tretje mesto. Če bi se tako prvenstvo končalo že zdaj, bi se v Fazaneriji, ki pridobiva vse lepšo podobo, saj se na novo tribuno že pridodajajo stoli, prihodnje poletje igrale evropske tekme. Foto: Jure Banfi

Se lahko tak propad zgodi tudi Muri?

Upam, da ne. Srčno upam, da ne. Dvakrat se nam je to že zgodilo, pa smo šli potem vedno v nižjo ligo, a klub na srečo ni povsem ugasnil. Upam, da se to ne bo zgodilo še tretjič. Ne sme se. Prekmurci potrebujemo Muro v prvi ligi. In prva liga potrebuje močno Muro. Prav tako, kot bi potrebovala Gorico in Domžale. Verjamem, da se ne bo zgodil črni scenarij. Prepričan sem o tem.

Po dveh krogih je na vodilnem položaju Prve lige Telemach Maribor, Olimpija pa zaseda zadnje mesto.

To je kar skregano z logiko, a sem prepričan, da se bo Olimpija hitro dvignila. Ima res dobro ekipo.

Je Maribor po vrnitvi Zlatka Zahovića, Darka Milaniča in številnih poletnih okrepitvah v vaših očeh prvi favorit za naslov?

Lahko bi tako rekli, da. Darko Milanič in Zlatko Zahović sta že večkrat dokazala, kaj zmoreta. Ideja lastnika Maribora je, da se vrne na stara pota uspehov. Dobro so se okrepili. To že prinaša rezultate. Z njimi pa pride tudi evforija, tako da gre Mariboru na bolje. Lahko povem, da se z Darkom že dolgo poznava. Sodelovala sva že pri Sturmu. Je velik gospod.

Maribor je tako poleg Celja prvi kandidat za naslov prvaka. Tako je tudi prav. Če potrebuje prva liga Muro, potrebuje tudi močan Maribor, Celje, Olimpijo in Koper. Vse to bo povzdignilo naš nogomet.

Matjaž Kek kot trener Rijeke sodeluje z Muro in pozorno spremlja njene predstave, saj barve črno-belih branijo tudi štirje obetavni nogometaši dvakratnega hrvaškega prvaka. Foto: Grega Valančič/Sportida

Mura je v tej sezoni deležna tudi pomoči hrvaške Rijeke, ki vam je posodila kar štiri mlade igralce. Nogometni svet se je znova izkazal za majhnega, saj po novem tako sodelujete tudi z vašim nekdanjim selektorjem Matjažem Kekom, ki sedi na reškem stolčku.

Z Matjažem sva se že nekajkrat slišala, je pa tudi res, da je pri Rijeki za posojene igralce zadolžen nekdo drug, tako da imam več stika s tisto osebo. Se je pa vedno lepo pogovarjati z Matjažem. Seveda me je zanimalo, kaj si misli o igralcih. Kluba dobro sodelujeta, predsednika imata dober odnos, z Rijeko smo tudi odigrali generalko pred začetkom sezone.

Všeč mi je, da ni nekega vsiljevanja. Fantje iz Rijeke si morajo zaslužiti minute pri Muri. O tem, kdo bo igral in koliko časa sploh, vedno odločam jaz. To, da bi mi nekdo vnaprej odrejal, koliko mora kdo igrati, pri meni ne pride v poštev. Tudi Rijeka se je s tem strinjala. To je 'win-win' situacija za vse, od tega imamo lahko korist vse tri strani. Mura, Rijeka in igralci.

Moram pohvaliti fante iz Rijeke. So mladi, a jih krasi izjemen odnos do dela. Njihovo obnašanje, celotna kultura, je res na visoki ravni. Soigralci so jih lepo sprejeli. K temu je pripomoglo tudi to, da niso prišli k nam prav nič vzvišeni, ampak so pridni, delavni fantje. Imajo velik potencial in vedo, kaj hočejo.

Čeprav so mladi, torej po vašem mnenju predstavljajo dodano vrednost za vašo ekipo in 1. SNL?

Zagotovo. Šimun Butić in Marko Aščić sta velik potencial. Slovenija je že dobro spoznala Butića. Ostala dva, Petar Pfeifer in Lovro Kitin, sta prišla pozneje, tako da so v tem trenutku drugi pred njima. A v nogometu se vse dogaja tako hitro, tako da bi lahko kmalu nastopile spremembe.

Omenjena četverica ni prišla v poštev za prvo ekipo Rijeke, ki jo vodi Matjaž Kek, vi pa ste z njimi zelo zadovoljni. Mar to nakazuje, kako dober kader mora potem imeti šele Rijeka?

Res, ja. Pa so bili z njimi že na pripravah. Rijeka ima večjo širino kadra. Ima tudi več klubov, s katerimi sodeluje.

Komaj 19-letni hrvaški napadalec Marko Aščić je v uvodnem krogu 1. SNL na gostovanju v Celju zatresel mrežo slovenskih prvakov. V Sloveniji se predstavlja kot posojen nogometaš Rijeke. Foto: Luka Kotnik

Hrvaški najstniki tako dobivajo priložnost v 1. SNL. Je bilo vam, ko ste bili tako stari, ob prehodu iz mladinskega v članski nogomet kaj težje?

Pa še kako. Takrat je bilo marsikaj drugače. Z mladinci Mure sem bil državni prvak. Imeli smo dobro generacijo, v finalu pokala izgubili proti Izoli, a je nato premalo fantov dočakalo priložnost v članskem nogometu. Takrat si bil lahko srečen, če so te povabili že na trening, kaj šele kaj drugega. V prvi ekipi je bilo veliko tujcev, tako da je bilo zelo težko priti zraven. Zaradi tega sem se nenazadnje odločil, da grem z 19 leti v Sturm. V Gradcu so opazili moje predstave v dresu slovenske reprezentance do 19 let.

V Avstriji sem začel prek druge ekipe Sturma. To so bili povsem drugačni časi. Zdaj mladi veliko lažje pridejo do priložnosti pri članih. Zato bi si želel, da te priložnosti še bolj zgrabijo in jih cenijo. Včasih se obnašajo, kot da je vse samoumevno in se jim sploh ni treba potruditi.

Ko se spominjam, kako sem bil vesel, da sem lahko del mlade reprezentance do 21 let … Tisto je bilo moje najlepše reprezentančno obdobje. Imeli smo se prekrasno, bil sem kapetan. Res škoda, da smo takrat v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2006 dobili močno Nizozemsko z nevarnim napadalcem Klaas-Janom Huntelaarjem.

Mitja Mörec, nekdanji kapetan mlade slovenske izbrane vrste do 21 let, je pred leti težke bitke z nizozemskim napadalcem Klaas-Janom Huntelaarjem. Najprej v mladi, nato pa še članski reprezentanci. Foto: Guliverimage

Zaigrali ste tudi za člansko reprezentanco ter med letoma 2007 in 2009 vknjižili 14 nastopov. Z njimi ste končali ravno pred največjim vrhuncem, SP 2010, ki je tako minil brez vas.

Žal mi je, da se je reprezentančno obdobje zame končalo tako hitro. In to ravno med kvalifikacijami za SP 2010, ko sem moral zaradi poškodbe odpovedati nekaj tekem. Ko pa sem bil spet zdrav, nisem bil več zraven. Iz še danes nepojasnjenih razlogov. Tudi na širšem seznamu za SP 2010 me ni bilo, čeprav sem sodeloval v tistih kvalifikacijah. Škoda.

To še danes obžalujem, saj dobro vemo, kaj vsakemu nogometašu pomeni mundial. Da se iz tako majhne države uvrstiš na tako veliko tekmovanje, ki je na vsake štiri leta? To se ne zgodi pogosto. A nam je uspelo. Zaradi tega mi je bilo res škoda, ker nisem dočakal nove priložnosti. Ne gojim pa zaradi tega kakšnih zamer ali pa slabih občutkov do takratnega selektorja Matjaža Keka. Z njim sem v dobrih odnosih in sem mu hvaležen za vse nasvete.

V članski reprezentanci je debitiral leta 2007 pod vodstvom Matjaža Keka v kvalifikacijah za Euro 2008. Skupno je odigral 14 tekem, še danes pa mu je žal, da se ni znašel med potniki na SP 2010. Foto: Aleš Fevžer

Vaša igralska kariera je bila pestra, ponesla vas je po številnih deželah, veliko jih je zelo oddaljenih od Slovenije. Ste jih izbirali zaradi kakšnega posebnega razloga?

Ne. Tako je naneslo. Najprej sem pri Sturmu preživel pet let, potem pa so sledila krajša obdobja, ki sem jih prebil drugod. Treba je biti pošten in iskren ter priznati, da pri določenih klubih nisem zadovoljil pričakovanj ali pa se je zgodilo obratno. V nekaterih klubih, npr. v Bolgariji, marsikaj ni bilo urejeno, tako da sem moral iskati druge rešitve.

Je pa res, da me ni bilo nikoli strah oditi kam daleč. Spoznavanje novih kultur, jezikov in mest je vedno zanimivo. Če sem imel dober občutek, sem tako sklenil pogodbo tudi s klubi iz tako oddaljenih držav, kot so Azerbajdžan, Kazahstan ali pa Vietnam. Pred tem sem igral tudi na Danskem, pa v Izraelu, Grčiji in na Nizozemskem. S pogostimi selitvami nisem imel težav. Raje sem se odpravil na pot, kot pa da bi doma sedel križem rok in čakal.

V karieri mi ni žal za nič. Spoznal sem ogromno različnih kultur in jezikov. Pridobil sem ogromno stikov, ki mi pridejo prav še danes.

V tujini je nastopal za Sturm Gradec (Avstrija), Maccabi Herzliya (Izrael), CSKA in Slavia Sofija (oba Bolgarija), Panetolikos (Grčija), Lyngby (Danska), ADO Den Haag (Nizozemska), Kaisar (Kazahstan), Ravan Baku (Azerbajdžan) in Hoang Anh Gia Ali (Vietnam). Foto: Aleš Fevžer

Kje pa ste občutili največje zadovoljstvo in si po prihodu rekli, da bi tu želeli ostati še dolgo?

V Grčiji. Tam mi je bilo izvrstno. Vse je funkcioniralo, pa še dobro sem igral.  Klub Panetolikos je bil urejen, glede navijačev pa je že splošno znano, kakšni so v Grčiji. Celo mesto je dihalo s klubom. Bilo je podobno kot v Murski Soboti. Tu pa je seveda še všečno grško podnebje. To je bilo prijetno mestece, oddaljeno 45 minut od morja. Tam sem res užival. V Grčiji mi je bilo najlepše, če tako ocenjujem celoten ''paket''.

Kje pa vam je bilo tako slabo, da ste obžalovali odločitev in si očitali, da ste storili napako?

Omenil bi Sofijo. Klub CSKA Sofija. Na priprave kluba na Nizozemskem sem prišel poškodovan. Že sprejem je bil katastrofalen. Vsi so bili zbrani v eni sobi, kjer se je na veliko kadilo. Bilo je zakajeno, trener Ljuboslav Penev, legenda bolgarskega nogometa, pa je kadil in kartal s sodelavci. Spremljal me je slab občutek, a me je agent vendarle prepričal, naj sprejmem ponudbo. Tako sem se odločil za CSKA. Škoda. Ravno takrat sem prejel tudi ponudbo madžarskega Debrecena, ki je bil dober klub.

Ko je Mitja Mörec nastopal za CSKA iz Sofije, je bil trener velikan bolgarskega nogometa Ljuboslav Penev. Foto: Guliverimage

Takrat se je tudi zgodila prelomnica v moji karieri, to ni bila posrečena odločitev. Za CSKA nisem igral veliko, kar ni bilo dobro, saj sem bil takrat tudi reprezentant. V Sofiji me tudi niso plačevali.

Če bi moral izpostaviti najslabšo izkušnjo, bi tako dejal CSKA. Takrat se mi je edinkrat v karieri zgodilo, da sem šel z muko na trening. Nisem užival v tem, kar delam.

Zdaj, ko sem trener Mure, je povsem drugače. Zdaj uživam kot trener na vsakem treningu in si prizadevam, da bi Muro stabilizirali in povzdignili na višjo raven. Verjamem, da smo na dobri poti. Rad bi, da nam uspe. Ker Slovenija resnično potrebuje močno Muro.

Sportal Ana Gros zaprla veliko poglavje svojega življenja

Sportal Peter Slatnar: V skokih se bije boj s kuvertami

Sportal Maruša Tereza Šerkezi, dekle jasnih ciljev in iskrenih odgovorov: Če nimaš stvari urejenih v glavi, ti nič ne pomaga

Sportal "Želimo, da bi država še bolj prepoznala, da delujemo kot javna služba"

Sportal Andraž Zrnec. Predsednik, kot bi si jih želeli še več v Sloveniji.

Sportal Bine Mašič: Prehitevali ne bomo, saj lahko naredimo več škode kot koristi