Peter Slatnar: V skokih se bije boj s kuvertami

Le še dva tedna nas ločita od začetka poletne velike nagrade. Po sanjski sezoni Domna in Nike Prevc je zanimanje za vaše smuči verjetno še večje. Se obeta, da bomo v novi sezoni na njih videli tudi kakšno novo veliko ime iz tujine?

Pravi skakalci jih preizkušajo. Na trg je prišel tudi novi Fischer, rdeči. To sicer ni isti Fischer, kot smo ga poznali do zdaj, ki je še vedno v skakalni karavani. Gre za družino Fischer, ki se sicer ukvarja z vložki za zidove in se je odločila vstopiti v smučarske skoke (Fischer Fixing Systems). Proizvajalcu smuči Fischer so plačali precej denarja, da zanje izdeluje smuči. Zelo so agresivni in poskušajo pridobiti čim več skakalcev. Tudi njihove kuverte niso slabe.

Zato pa se je Piotr Zyla že odločil, da bo skakal na naših smučeh. Dawid Kubacki jih še preizkuša in dokončne odločitve še ni sprejel. Smuči mu sicer delujejo zelo dobro, vendar v ozadju poteka tudi boj s kuvertami. Nekaj težkokategornikov prav tako preizkuša naše smuči. Dobivam posnetke in vidim, da skačejo tudi na smučeh drugega proizvajalca.

Boj za zvezdnike in debele kuverte

Sportal Peter Slatnar ujel veliko ribo: Piotr Zyla izbral njegove smuči

Vi s finančnimi bonusi, kakršne lahko ponujajo večji tekmeci, verjetno ne morete tekmovati?

Ne moremo si jih privoščiti. Kar zaslužimo s prodajo klubom in reprezentancam po svetu, vlagamo nazaj v tekmovalce, opremo in vse, kar spada zraven. Bonusov ne moremo plačevati. Če imaš dva ali tri res dobre skakalce, lahko govorimo že o nekaj sto tisoč evrih.

Foto: Guliverimage Pred leti ste omenjali možnost, da bi se vam pridružil večji sponzor in bi bile vaše smuči polepljene z njegovo znamko. Je to še mogoče?

Mogoče je, vendar se navadno vse konča pri denarju. Imeli smo resnega interesenta, ki je bil že prisoten v smučarskih skokih. Prej je na sezono plačeval milijon evrov ali več, pri nas pa je želel vse dobiti za polovico manj. Morda so nas imeli nekoliko za Balkance in so mislili, da bodo prišli poceni skozi.

"Videli bomo, kaj bo na koncu prevladalo – kakovost smuči ali debelina kuverte."

Nekje mora biti meja. Da bi mi samo delali, skakalci bi dobivali bonuse, nam pa bi ostali delo in obveznosti, nima smisla. Rok Urbanc in Urban Remic že zdaj opravljata ogromno dela. Če bi zaradi dodatnih obveznosti padla kakovost podpore Domnu, Niki Prevc, Žabi (Anžetu Lanišku, op. a.) in drugim, si tega ne želimo.

Če bi prišel partner, s katerim bi bili vsi zadovoljni, bi bilo drugače. Ne bomo pa šli v projekt, pri katerem bi na koncu sezone zaslužili nekaj tisoč evrov, vmes pa si ustvarili deset novih težav.

Do kdaj je idealno, da se skakalec odloči za zamenjavo proizvajalca smuči pred novo sezono?

Želimo si, da se odločijo pred začetkom treningov na ledeni smučini, torej nekje do oktobra. V resnici bodo odločitve padale že zdaj oziroma do sredine avgusta. Do takrat preizkušajo različne možnosti.

Konkurenca maha s kuvertami, zato se vse skupaj podaljšuje. Na nekatere skakalce so že marca na Norveškem pritiskali, naj pogodbe podpišejo vnaprej. Po eni strani je to nešportno, po drugi pa poslovno razumljivo. Če je nekdo vložil veliko denarja, bo naredil vse, da izpolni zastavljene cilje.

Zanimivo je, da zdaj lovijo tudi skakalce, ki želijo priti k nam, ker pri njih niso bili zadovoljni. Potem trenerji hodijo k nam in tarnajo, da njihove smuči ne delujejo. Sami ste jih želeli, zdaj jih imate, jim pravim.

Petru Slatnarju veliko pomagata tudi nekdanja skakalca Rok Urbanc in Urban Remic (na sliki desno). Foto: Jaka Lopatič Poleg Poljakov se v zakulisju omenjajo tudi nekateri Avstrijci. Kako resno je njihovo zanimanje za vaše smuči Slatnar?

Dva svojo namero zelo dobro skrivata, zato ne bi rad razkrival imen. Pri Poljakih je poleg Zyle torej v igri še Kubacki. Z našimi smučkami je bil zelo zadovoljen, vendar preizkuša tudi Fischerjevo. Ne vem natančno, koliko trenutno skače z našimi.

Smuči preizkušata tudi dva ali trije Avstrijci. Dva sta veliki imeni. Naša pobožna želja je, da bi dobili vsaj enega vrhunskega Avstrijca. Videli bomo, kaj bo na koncu prevladalo – kakovost smuči ali debelina kuverte.

Eden je naše smučke zelo pohvalil. Če bo ugotovil, da je toliko boljša, se bo morda ne glede na denar odločil zanjo.

Ko kakovost tekmuje z denarjem

So večji proizvajalci smuči poskušali po olimpijski sezoni pridobiti tudi katerega od slovenskih skakalcev?

Tega niti ne vem, ker fantov ne sprašujem. Skoraj zagotovo je kdo poskusil, vendar so naši trenerji in skakalci zreli. Morda bi bilo zanje tudi nekoliko preveč tvegano, da bi začeli preizkušati nekaj povsem novega.

Po drugi strani ima skakalec omejeno tekmovalno obdobje in razumem, da mora v tem času nekaj zaslužiti ter si ustvariti osnovo za življenje po karieri.

Kaj vam zanimanje velikih skakalnih nacij pove o položaju vaših smuči? Ste pred desetimi leti, ko ste prevzeli Elanove skakalne smuči, pričakovali, da boste danes tukaj?

Vedno upaš in pričakuješ, a je realnost pogosto drugačna in kruta. Bonusov ne ponujamo, pa imamo kljub temu zelo veliko skakalcev. Morda je to celo ravno pravo število.

Zanimanje je potrditev, da delamo pravilno. Smuči so tako dobre in konkurenčne, da se nekateri fantje odločijo za smučke in ne za kuverto. Sem že velikokrat izustil besedo kuverta (smeh, op. a.)? To je veliko priznanje, hkrati pa ni območje udobja, v katerem bi lahko zaspali. Obveza je zaradi tega še večja.

Vse smuči na najvišji ravni so dobre, da ne bo pomote. Če prave smučke ponudiš pravemu tekmovalcu in sestaviš najboljšo kombinacijo smuči, čevljev, vezi in skakalca, je skoraj vseeno, kako so smučke pobarvane.

Pri nas smo znani po tem, da se potrudimo in vsakemu izdelamo smučke posebej. Pri drugih proizvajalcih se dogaja, da skakalec vzame smučke svojega reprezentančnega kolega, ker je toliko boljša od njegove.

Poznam primer, ko je skakalec uporabljal smučke, ki so bile izdelane za enega od velikanov smučarskih skokov in so mu bile podarjene. Ko je zastopnik proizvajalca preveril serijsko številko, je snel okovje, pobral smučke in jih odnesel v kombi. Tega ne razumem. Če bi jaz videl, da nekomu določene smučke delujejo, bi mu jih pustil.

Peter Slatnar vedno priskoči na pomoč, tudi tujim skakalcem, kot je v primeru Kamila Stocha in Gregorja Deschwandna. Foto: Guliverimage

Avstrijci in Nemci so hoteli Slatnarjevo znanje

Velike reprezentance ne potrebujejo le opreme, ampak tudi znanje. So vas kdaj vabile, da bi zanje razvijali opremo?

Seveda. Pred nekaj leti smo imeli resne pogovore z Avstrijci in Nemci. Želeli so, da bi jim pomagal razvijati opremo, predvsem vezi in podobne stvari. Finance ne bi bile težava. Pripravljeni so bili financirati tudi stroje in na prvi pogled je vse zvenelo odlično.

Imel pa sem eno vprašanje: "Ali bi lahko to opremo uporabljali tudi slovenski skakalci?" Odgovorili so, da ne. Takrat je bilo zgodbe konec. Smo vendarle Slovenci in najprej želimo pomagati domačim.

Poleg tega razvoj ne poteka na pritisk gumba. Ne moreš naročiti, da mora neka rešitev delovati natanko določenega dne. Vsak razvoj potrebuje čas, kot je potrebna nosečnost, da se rodi otrok. Izdelati moraš prototipe in opraviti veliko testov na skakalnici.

Ne moreš nepreizkušene stvari kar ponuditi tekmovalcu. Posledice so lahko hude, lahko se zgodijo tudi poškodbe. Če bi zaradi naše opreme nekoga poškodovali, bi hitro dobili oznako, da smo neprofesionalni in da se igramo z življenji športnikov. V trenutku bi izničili vse dobro, kar smo zgradili.

Foto: Grega Valančič Za vas je značilno, da ste pripravljeni pomagati tudi skakalcem drugih reprezentanc. Vam je kdo kdaj očital, da tekmecem pomagate preveč?

Kdo kdaj kaj pripomni, vendar vsi vedo, da najprej poskrbimo za naše skakalce in šele nato za druge.

Za tuje skakalce smo na primer izdelali tudi kakšen poseben del vezi po njihovih željah. Včasih gre za malenkosti, za katere mislijo, da jim bodo pomagale. Če ne drugega, dobijo učinek placeba. Takšno rešitev nato najprej preizkusimo pri našem tekmovalcu nižjega ranga. Če ima dodano vrednost, jo dodelamo in je v naslednji sezoni na voljo vsem slovenskim skakalcem.

Stochu in Deschwandnu je pomagal v ključnih trenutkih

Ko ima skakalec težavo, se odzovete skoraj nagonsko. Tako ste na primer v zadnji sezoni skočili in tekli na letalnico v Oberstdorfu, da bi Domen Prevc dobil smučke. Juriju Tepešu ste nekoč uredili skakalne čevlje, da je lahko nastopil. Kaj pa pomoč tujemu skakalcu?

Spomnim se Kamila Stocha v Innsbrucku na novoletni turneji. Na treningu mu je počil plastični nosilec čevlja. Rezervnega čevlja niso imeli. Rekel sem jim, naj mi prinesejo čevelj, dal sem ga v avto in med vožnjo poklical naše fante.

Razložil sem jim, kaj morajo narediti. Medtem ko sem se vozil, so rešitev narisali, nato smo del izrezali, privijačili in vse sestavili tako, da je delovalo. Čevelj sem naložil nazaj v avto in se s Stochovimi serviserji srečal približno 20 minut pred njegovim nastopom.

Kamil je nato dobil kvalifikacije, pozneje pa še novoletno turnejo.

Peter Slatnar je pomagal Kamilu Stochu, ko je bil v škripcih zaradi skakalnega čevlja. Po intervenciji slovenskega strokovnjaka je Poljak nato osvojil novoletno skakalno turnejo. Foto: Reuters

Se vam je za pomoč zahvalil?

Vedno je znal pokazati hvaležnost. V Zakopanah je bil v prostoru, kjer so bili trenerji in pogostitev, tam pa je pred vsemi glasno povedal, kaj smo naredili, in se zahvalil.

Na Poljskem zaradi njega uživam veliko spoštovanje med trenerji, tekmovalci in serviserji. Tam sem postal že nekoliko domač in se včasih pošalim, da sem malo njihov.

Dobro sodelujemo tudi z drugimi reprezentancami. Glavni trener Vladimirja Zografskega je bil prej v poljski reprezentanci ter tudi z njim smo dobro sodelovali in razvijali določene rešitve. Nekateri so odprti in delijo ideje, druge reprezentance so bolj zadržane.

Pomagali ste tudi švicarskemu skakalcu Gregorju Deschwandnu, ki je pozneje na letošnjih olimpijskih igrah v Predazzu osvojil posamično medaljo. Kakšna je bila sploh njegova težava?

Med japonsko turnejo je ostal doma. Njegov trener Bine Norčič je prišel do mene in dejal, da ne vedo več, kaj naj naredijo. Gregor se na zaletni smučini ni počutil dobro in ni imel pravega občutka.

Rekel sem mu, naj prinese čevlje. Ko sta prišla, mi jih Gregor sprva skoraj ni želel pokazati, ker imajo skakalci na čevljih različne predelave in neradi razkrivajo podrobnosti. Vprašal sem ga, ali ima še en par, če bi prvega med popravilom uničil.

Ko sem pogledal čevelj, sem videl, da je bil podplat zvit kot gugalnica. Na zaletni smučini je to velika težava. Če se čevelj maje, skakalec ne more dobiti pravega občutka.

Nato je odšel skakat v Planico. Z Jelkom Grosom sva se pogovarjala in vprašal me je, kaj se dogaja z Deschwandnom, ker skače povsem drugače. Poklical sem Bineta in vprašal, ali je razlog v boljšem naletu ali v formi. Z veseljem mi je odgovoril, da je forma.

Gregor se je začel dvigovati in pridobivati samozavest. Del tega si lahko pripišemo tudi mi, ker smo mu pomagali najti sprožilec in občutek, ki ga je iskal.

Kako se vam je pa on zahvalil?

Večkrat. Obljubil je tudi, da bo prišel na naše smuči, vendar poznamo nadaljevanje zgodbe (smeh, op. a.). Že marca je podpisal pogodbo drugje. Nekateri zelo hitro pozabijo.

"Obljubil je tudi, da bo prišel na naše smuči, vendar poznamo nadaljevanje zgodbe (smeh, op. a.). Že marca je podpisal pogodbo drugje."

V šali rečem: "Saj boste še imeli težavo, jaz imam dober spomin." Nisem zamerljiv, da ne bo pomote. Vesel sem, ko fantje napredujejo. Če smo jim pomagali stopiti eno stopnico višje, toliko bolje.

Ko te nekdo objame in ti reče: "Hvala, ker si mi pomagal. Kaj lahko naredim zate?", mu odgovorim: "Saj si že naredil in osvojil medaljo."

To so plačila, ki imajo drugačno vrednost. Ni vse merljivo z denarjem. Kaj ti pomaga denar, če nimaš zdravja ali drugih pomembnih stvari v življenju?

"Gre za igro mačke in miši, ki ima svoj čar"

Nova sezona prinaša spremembe pri opremi. Kaj bodo pomenile za vas kot proizvajalca smuči, vezi …?

Omejili so čevlje. Ko omejiš en del opreme, moraš to nadomestiti pri smučkah, dresu ali tehniki. Celota je močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. Če posežeš v enega, se lahko podre marsikaj drugega.

Rok Urbanc, Urban Remic in fantje v Elanu imajo zato pri razvoju veliko izzivov. Včasih že zavijamo levo, nato pride novo pravilo in moramo ostro zaviti desno. Treba se je neprestano prilagajati.

Velikih sprememb sicer ni ogromno, nekaj pa jih je. Kontrolor opreme Mathias Hafele gre, vsaj po mojem mnenju, v pravo smer. Želi stvari zaostriti in spraviti pod nadzor, pri tem pa dela razumne korake.

Ne vem natančno, kaj se bo zgodilo pri dresih. Pri smučeh in čevljih želi stvari urediti. Težava je, da obstaja ogromno pravil, ki jih je skoraj nemogoče nadzirati.

"Upam, da bo Hafele zdržal vse pritiske ter vojne večjih in malo manj večjih reprezentanc."

Kontrolor se lahko osredotoči na deset ali petnajst stvari, tekmovalci pa lahko iščemo luknje v 150 pravilih, če nekoliko pretiravam. Skakalci in ekipe preučijo tudi kontrolorje. Ugotovijo, na kaj je nekdo osredotočen, tam pazijo, pri drugih stvareh pa gredo do skrajne meje – nekateri tudi čez.

Gre za igro mačke in miši, ki ima svoj čar. Težava nastane, ko se vse dramatično predstavi in dobimo afere, ki jih ne potrebujemo.

V našem interesu je, da imamo jasna pravila in enake pogoje za vse. Začetek sezone grand prixa bo zelo zanimiv, boste videli. Na prvih dveh tekmah se lahko med najboljših deset ali petnajst uvrstijo tudi nekateri manj uveljavljeni skakalci, podobno kot lani.

Ko imajo vsi približno enake pogoje, se lahko v ospredju pojavijo Kazahstanci in drugi. Lani so bili Japonci skupinsko zelo dobri. Ves svet se je z dresi približal njim in so skakalci daleč. Nato nekateri ugotovijo, kam pes taco moli, in se spet odlepijo.

Upam, da bo Hafele zdržal vse pritiske ter vojne večjih in malo manj večjih reprezentanc. Njegova naloga je, da razmere približa enakopravnosti. Verjetno nanj pritiskajo tudi največji, ki ta šport financirajo in vanj največ vlagajo.

Vas pri FIS pred sprejetjem pravil vprašajo za mnenje?

Veliko se pogovarjamo, vendar so bili sestanki letos zaprti in proizvajalcev opreme niso spustili zraven. Najprej nas izločijo, nato pa sprašujejo za mnenje, ko stvari zapletejo…

Peter Slatnar ter vodja za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo na Smučarski zvezi Slovenije Gorazd Pogorelčnik Foto: Grega Valančič

Letos sem imel na primer že rezerviran hotel v Pragi, kjer bi moral biti sestanek. Ko sem se usedel v avto, me je poklical Gorazd Pogorelčnik in povedal, da nima smisla, da se vozim, ker bo sestanek zaprt.

Hotel sem že plačal. Vsaj pri gorivu sem prihranil, če se nekoliko pošalim. Sprejmeš, da je tako, čeprav takšen način ni najbolj logičen.

Kdaj pa ste nazadnje sami preizkusili svoje smuči?

Pred dvema letoma sem skočil na veteranski tekmi v Planici. Leta 2027 bo na Švedskem veteranska olimpijada. Dogovorili smo se, da gremo na tekmo. Tudi sam bom nastopil. Saj še nismo stari (smeh, op. a.).

"Dedki smo za traparije"

Niste še stari, ste pa že dedek. Obe hčerki imata otroka, tako da imate vnuka in vnukinjo. Kaj sta prinesla v vaše življenje?

Kmalu bosta stara dve leti. Ko ju dobim v varstvo, je veliko veselje. Zdaj čakam, da bosta nekoliko starejša in bolj dovzetna za traparije. Dedki smo vendarle za to (smeh, op. a.). To je naša naloga. Seveda pa je predvsem veliko veselje.

Glede na to, da je Robert Hrgota partner vaše hčerke Talite, ki dela tudi v vašem podjetju, bo vsaj eden od otrok težko obšel smučarske skoke. Bi ju podprli, če bi se nekoč odločila za ta šport?

Nič ni narobe, če bosta poskusila, vendar ju ne bomo silili. Največja napaka je, da otrok živi sanje staršev ali dedkov.

Peter Slatnar in Robert Hrgota sta povezana tudi družinsko, saj je glavni trener slovenske skakalne reprezentance partner njegove hčerke Talite, s katero imata dveletnega sina Izaka. Foto: Guliverimage Poznam kar nekaj tekmovalcev, pri katerih so bili starši bolj ambiciozni kot otroci. To potem postane mladostniško suženjstvo. Takšen pristop ni pravilen.

Če starš sam ni dosegel vsega, kar si je želel, tega ne sme nadomeščati skozi otroka. Otrok mora početi tisto, kar ga veseli, starši in stari starši pa ga morajo pri tem podpirati, če le lahko.