Ana Gros zaprla veliko poglavje svojega življenja

Po 25 letih se je v začetku letošnjega poletja končala pot ene najboljših slovenskih športnic, Ane Gros. Ena najboljših desnih zunanjih rokometašic je v bogati karieri osvojila številne lovorike, med drugim je z Györom leta 2024 slavila v ligi prvakov, šestkrat osvojila francosko prvenstvo, bila večkrat slovenska, madžarska in nemška prvakinja, dodala pa še kopico individualnih nagrad. Med drugim je bila najboljša strelka lige prvakinj leta 2021. V ligi prvakinj je kot ena redkih presegla magično mejo tisoč golov. Dolga leta je bila kapetanka slovenske reprezentance, leta 2024, ko je osvojila ligo prvakinj, pa si je uresničila tudi olimpijske sanje in z rojakinjami nastopila na tekmovanju petih krogov v Parizu, kjer je ob Benjaminu Savšku tudi vihtela slovensko zastavo na prireditvi ob odprtju. Za Slovenijo je na 159 tekmah za Slovenijo dosegla rekordnih 767 zadetkov.

Letos je tudi ob težavi s poškodbo dozorela odločitev, da pri 35 letih konča svojo športno pot. "Začutila sem, da bi rada odkrila še kaj drugega, da bi rada odkrila še drugo Ano," je sporočila v Sobotnem intervjuju, v zadnjem mesecu pa je na Bledu obljubila tudi večno zvestobo dolgoletnemu partnerju in nekdanjemu članu Pick Szegeda, Benceju Simonu, končala šolanje na Fakulteti za turizem, zdaj pa je nared tudi za skok v drugo kariero.

Ana Gros je pred mesecem dni končala svojo športno pot. Foto: Guliverimage Po dolgih letih je vaše poletje letos povsem drugačno. Vaše kariere je konec, ste nekako že dojeli, da se je vse skupaj zaključilo, da vam ni treba na priprave?

Na neki način že. Malo sem z glavo že bolj v realnosti, ker takoj, ko je bilo vsega konec, je bilo drugače. Seveda se zavedaš, da je konec velikega poglavja, a je zraven še toliko drugih stvari, pa poletje in dopust, tako da nekako ne razmišljaš toliko o tem, a zdaj, ko sem bila nekaj dni doma, pa ko vidim, da nekatere ekipe že trenirajo, je vse še toliko bolj prišlo za mano. V nekem trenutku sem se zalotila, da sem bila kar malo žalostna, kar se mi po 25 letih igranja zdi normalno, sploh ko je nekaj res tako velik del tvojega življenja. Nikakor pa to ne spreminja pogleda na mojo odločitev. Pomirjena sem s tem, za kar sem se odločila, in je vse, kot mora biti.

Glede na pestro dogajanje v zadnjem mesecu verjamem, da vam ni bilo dolgčas. Diploma, pa poroka na Bledu …

Res je, sploh poroka z Bencejem je bil eden najlepših, če ne najlepši dan v mojem življenju, cel junij je bil v znamenju tega, tako da o čem drugem niti nisem razmišljala. Potem pa še dopust, tako da sem bila res v oblakih (smeh, op. p.). Res sem zelo vesela, da se je vse skupaj tako razpletlo. Končala sem tudi šolanje na Fakulteti za turizem, to zaključevanje je sicer trajalo nekaj let, tudi zaradi tega, ker sem morala vse opravljati tako, da sem bila prisotna na fakulteti, in je vedno vse padlo na poletje. Motivacija mi je vmes že večkrat padla oziroma se je bilo težko med tistim časom, ko sem bila prosta. A sem imela ves čas nekje v glavi, da bom enkrat pa že zaključila, ker se mi zdi pomembno, da imaš neko izobrazbo, potem ko zaključiš kariero, da se skušaš nekam usmeriti. Ne glede na to, kako dolgo je trajalo, sem vesela in ponosna, da sem vztrajala.

View this post on Instagram

A post shared by Ana Gros (@anagros6)

Če se vrneva še malce h koncu kariere. Ko ste se odločili, da boste zaključili kariero, ste zapisali, da bo to za vas eden najtežjih dni v življenju. Je bil res?

Zagotovo je vse skupaj en vrtinec čustev, a ta odločitev se ni zgodila čez noč ali v enem dnevu. Že ko sem to obelodanila svojim bližnjim, pa v klubu in tudi kasneje javnosti, je bil občutek precej čuden, a ta odločitev je zorela dalj časa. V bistvu sem bila še malce pred tem prepričana, da bom igrala vsaj še eno leto, potem pa so se stvari obrnile malce drugače. Predvsem je temu botrovala moja poškodba, ki je bila v bistvu najhujša do zdaj v moji karieri. Imela sem težave z gležnjem, med poškodbo sem imela čas tudi za druge stvari. Več časa sem bila s svojim zdajšnjim možem in so se prioritete hitro obrnile.

Nobene stvari pa ne počnem polovično. Sem stoodstotno v nečem ali pa sploh nisem, še posebej to velja za rokomet. Nisem se videla, da bi igrala še na nekem nižjem nivoju. Imela sem možnost, da nadaljujem pot v Brestu ali zaključim. Odločitev je padla. Res sem pomirjena s to odločitvijo, rokometu sem dala vse, kar sem lahko dala, večino kariere sem bila v tujini, daleč od svojih najbližjih, in to je vse težje prebroditi. Želim si biti z možem, poskusiti še kaj novega, rokomet pa ni več tisto vodilo in motivacija. Vedela sem, da je to to, občutek je bil takšen, da je treba potegniti črto.

Eden od vrhuncev njene kariere je bil osvojitev naslova lige prvakinj v dresu Györa. Foto: Guliverimage

Si pa takšnih stvari verjetno ni lahko priznati?

Ne, zagotovo ne, ker je bil to res velik del mojega življenja. Nekako se mi športniki definiramo tudi skozi šport, ves čas sem bila Ana Gros, profesionalna rokometašica, vem pa, da nisem samo to, da sem še veliko drugih stvari, in zato sem tudi začutila, da bi rada odkrila še kaj drugega, da bi rada odkrila še drugo Ano. Ne bom lagala, seveda me je tega zelo strah in mislim, da se vsak športnik, ko zaključi kariero, slej kot prej sooči s tem. Seveda to nekatere zadene manj kot druge, a mene je, ker sem bila navajena to početi celo življenje, ne počneš drugih stvari, ker se odrečeš vsemu, samo zato, da bi bil vrhunski.

Nikakor pa ničesar ne obžalujem. Stara sem 35 let, naša časovnica je povsem drugačna od nekaterih drugih ljudi, ki niso v športu, tako da se vse začenja znova. Ne bom lagala, da me ni strah, se pa seveda tudi veselim vsega, kar me čaka, rada odkrivam nove stvari. Vem, da bo trajalo nekaj časa, da bom našla vse, kar me veseli, a dokler ne poskusiš, ne veš, in to je bilo tudi moje vodilo skozi celotno kariero.

Vaše zadnje dejanje se na tistem zaključnem turnirju lige prvakinj ni izšlo po željah, a vseeno ste imeli lepo slovo, obkoljeni ste bili z bližnjimi, presenetila vas je tudi Tamara Mavsar. Kako je bilo?

Če sem čisto iskrena, je bilo seveda zelo zelo čustveno, a hkrati sem bila še vedno toliko v samem tekmovanju, da sem bila nekako tudi razočarana in jezna zaradi rezultata, pa sploh ne zaradi sebe, ampak predvsem zaradi ekipe, ker se mi zdi, da smo si zaslužili več kot to četrto mesto. Tako nisem bila toliko fokusirana na to, kaj čutim jaz sploh glede konca kariere, ampak na vse drugo. Seveda te zadene, ko vidiš svojo družino, pa Tamaro in preostale prijateljice na tribunah. Dotakne se te, ko se zaveš, da te zadnjič gledajo. Ne glede na rezultat sem imela res lepo slovo. Ne zgodi se vsak dan, da kariero kdo zaključi na zaključnem turnirju, tako sem res neizmerno hvaležna. To slovo mi bo za vedno ostalo v lepem spominu.

Foto: Guliverimage

Ilka Štuhec nam je pred meseci, ko je končala kariero, dejala, da že teden dni samo joka. Kako pa je bilo pri vas? Sploh v tistih prvih dneh, ko se je vse končalo.

Ne morem reči, da kaj bolj čustveno ali pa da sem veliko jokala. V bistvu sem veliko prejokala že tisti zadnji teden pred tem, ker smo imeli še zadnjo tekmo v francoski ligi, kjer se je klub od mene poslovil pred domačim občinstvom in že takrat je bilo čustveno. V bistvu sem vse zatem doživljala bolj mirno, seveda so prisotna čustva, a sem imela tudi že zadnje priprave na poroko, pa diplomsko nalogo, toliko se je dogajalo, da se nisem še v bistvu zares umirila. Tudi solz ni (smeh, op. p.), mogoče bo zdaj, ko se bom malce umirila vse prišlo za mano, ali pa čez par mesecev, morda pa nikoli, bomo videli.

Ženski šport v zadnjih letih sicer pridobiva veljavo, a vseeno, ste imeli kdaj občutek, da ne glede na vse vaše dosežke, rekorde, da se vas premalo spoštuje, da se premalo poudarja, kaj pomenite v svetu rokometa in športa na sploh? Kar zadeva medije, javnost …

Precej nehvaležno vprašanje, nočem biti preveč kruta ali prestroga do medijev, a vsi vemo, kakšna je resnica. Nasploh ženski ekipni športi v Sloveniji niso preveč izpostavljeni in promovirani in kljub nekim premikom naprej, bi se zagotovo dalo narediti še mnogo več. Zavedam se, kakšen narod smo Slovenci, pa ne samo Slovenci, nasploh, da se spodbuja v večini samo takrat, ko so rezultati dobri, ko pa tega ni, pa nas stvari ne zanimajo. Vemo, da je vse pogojeno z rezultati, a vseeno bi si želela, da bi se tudi tukaj storil korak naprej. Ne samo ob velikih tekmovanjih, ob olimpijskih igrah, ampak nasploh. Zagotovo je tudi na igralkah samih več odgovornosti, da se kaj naredi v tej smeri, da bi ženski šport pridobil še več, res mi je žal, da se nekaterih stvari ne ceni bolj.

Zgodba v Krimu se ni izšla po njenih željah. Foto: Aleš Fevžer

Malce bolj delikatna tema je tudi dogajanje okoli Krim Mercatorja, pa zmanjševanje finančnih sredstev, v Ljubljani se zdaj veliko več vlaga v Slovan pa tudi odbojko. Kako pa vi gledate na vse skupaj? Tudi sicer ste se v preteklosti, ko ste bili še del kluba, javno odzvali tudi na besede Zorana Jankovića, ko je grajal vaše rezultate.

Meni je žal, da je stanje v ženskem klubskem rokometu takšno, kot je. Poleg Krima, pa da ne podcenjujem koga drugega, sploh Ajdovščine, ki še razvija igralke, ni pravega nivoja. A normalno je, da če dekleta pred sabo ne vidijo cilja, drugačnega, kot da prideš v Krim, se ta pot potem nekako ustavi. To je res žalostno in tudi zato se dogaja upad in v reprezentanci ni takšnega bazena in izbora igralka. Vem, da je vse pogojeno s financami, a tudi sama sem videla skozi vsa leta v tujini, da rezultati ne pridejo čez noč v nobenem športu, ne glede na vložek. Zato mi je še bolj žal za sezono, ko sem bila v Krimu, da se klubu ni dalo malo več časa, mogoče dve, tri leta, da bi ekipa ostala skupaj, da je baza enaka, ker mislim, da bi temu lažje sledili tudi rezultati.

A na žalost je, kar je. V tistem enem letu je bilo težko kar tako nekaj narediti, kljub temu pa si želim, da bo tudi Krim v naslednjih letih gradil na slovenskih igralkah, pa s kakšnimi kakovostnimi tujkami, in da se bo rezultatska krivulja spet obrnila navzgor. Pa ne samo v Krimu, nasploh v celotnem ženskem rokometu, čeprav vem, da se to sliši utopično.

Dosežkov, lovorik, rekordov je bilo v vaši karieri ogromno. Bi lahko izpostavili nekaj tistih, ki vam pomenijo največ?

Zdaj večkrat obujam spomine, sploh na poroki, ko sem videla vse prijateljice, nekdanje soigralke in se spominjala za nazaj, vseh anekdot in drugih spominov, to ostane za vedno. Seveda sem zelo ponosna na vse svoje dosežke, lovorike, medalje, a najbolj sem vesela vseh ljudi, ki sem jih spoznala. Kot sem rekla, sploh zdaj na poroki, ko sem videla, koliko mojih prijateljic tudi iz tujine, je prišlo sem, sem videla, da je to tisto bogastvo, da imam prijateljice za celo življenje. To je zame najlepše. Seveda pa mi v smislu rezultatov ogromno pomeni osvojena liga prvakinj, to sem poudarila že večkrat med kariero, pa spomin na olimpijske igre, pa ne samo olimpijske igre, ampak tisti dan kvalifikacij, ko nam je uspelo.

Na OI 2024 je bila nosilka slovenske zastave. Foto: www.alesfevzer.com

Olimpijske igre so bile zagotovo eden od vrhuncev, vsi vemo, da športniki o tem sanjajo celo življenje.

V vsakem pogovoru vsakemu novinarju povem, da je to težko opisati. Sploh zato, ker sem vedela, da je osvojiti ligo prvakinj, ki je bila moja velika želja, zame popolnoma dosegljiv cilj in mi je tudi uspelo. Olimpijske igre pa so bile ves čas nekaj nedosegljivega, niti si nisem o tem upala sanjati, in ko se je to potem zgodilo … Ne znam opisati vseh teh čustev. Mogoče je potem nekaj grenkega priokusa zaradi iger samih, ker bi lahko kakšno tekmo odigrale tudi veliko bolje, a kljub temu je bil to vrhunec kariere. Sploh pa je nositi slovensko zastavo največja čast za športnika, vse skupaj pa eni od najlepših dni v življenju.

V vseh teh letih se je precej spremenila tudi igra sama. V kakšno smer?

Vse je postalo veliko bolj fizično in precej drugače od časov, ko sem sama začenjala. Takrat fitnes skorajda ni obstajal, treningi brez žoge so bili namenjeni kondiciji in to je bilo to. Zdaj je povsem drugače, poudarek je na eksplozivnosti, pa tudi veliko več se uporablja tehnologija. Manj je neke taktične priprave, pa tudi samega razmišljanja v igri. Rokomet je zdaj drugačen šport, morda je tudi bolj atraktiven, ker je vse skupaj hitrejše, sama pa sem še povsem drug tip igralke. Tudi ti novejši trendi mi niso toliko pri srcu in tudi zato je mogoče res pravi čas, da se umaknem za nove generacije, ker jaz nikoli nisem bila hitra in eksplozivna igralka.

Kariera prinese tudi težke trenutke, če bi morali izpostaviti tiste najtežje?

Zagotovo v Nemčiji, kjer sem bila leto in pol pri 23 letih. Tisto obdobje je bilo res težko, ker dejansko nisem sploh igrala, trener mi ni zaupal in nisem imela niti razloga, zakaj bi še vztrajala. Potem si sam v tujini in se sprašuješ, kaj sploh delaš tukaj, vse se zdi brez smisla. Take stvari ti po glavi rojijo ves čas, a zdaj, ko gledam za nazaj, mi niti za to obdobje ni žal, ker vem, da me je potem tudi to pripravilo na naslednje izzive in sem bila zaradi tega še močnejša. Od prihoda v Francijo je šlo potem vse samo še navzgor. Nobenega trenutka ne bi zamenjala.

Foto: Guliverimage

Kaj vam je dal rokomet?

Ogromno, predvsem disciplino in odgovornost do same sebe in drugih. Pa tudi to, da greš iz cone udobja, da stremiš k nečemu večjemu, tudi če te je strah. Pa seveda ogromno prijateljstev, poznanstev, če strnem res veliko tudi za življenje, ki me čaka.

In kaj vas čaka? Kam vas bo vodila pot? Vaš mož bo kot pomočnik deloval pri MRK Ljubljana. Pa vi?

V glavi imam nekaj idej, ne morem pa še točno razkriti, kaj in kako, a neke stvari imam že začrtane. Težko je zdaj reči kaj bolj konkretnega, vseeno pa bi rada ostala v športu. Mislim, da se športniki res težko ločimo od tega. Pa ne, da bi bila trenerka, to mi trenutno ne diši preveč, a vseeno si želim ostati povezana s tem svetom in z rokometom. Bomo pa videli, kaj bodo prinesli naslednji meseci. Ostajam pa v Sloveniji skupaj z možem, po vseh teh letih seljenja sem in tja je zdaj prišel trenutek, da se ustaviva, da sva tukaj, da imam malce več miru in da sem več časa z družino in prijatelji ter preprosto uživam. Veselim se vsega, kar sledi.

Več iz rubrike Sobotni intervju:

Sportal Peter Slatnar: V skokih se bije boj s kuvertami

Sportal Maruša Tereza Šerkezi, dekle jasnih ciljev in iskrenih odgovorov: Če nimaš stvari urejenih v glavi, ti nič ne pomaga

Sportal Andraž Zrnec. Predsednik, kot bi si jih želeli še več v Sloveniji.