Bine Mašič: Prehitevali ne bomo, saj lahko naredimo več škode kot koristi

Sportal Rakovec ostaja predsednik, v Slovenijo želi pripeljati SP elite

Kljub zgolj 23 letom Bine Mašič tako pri Olimpiji kot v slovenski hokejski reprezentanci nosi pomembno vlogo. Z obema se je v preteklih tednih in mesecih nadejal tekmovalnega vrhunca, a mu je načrte preprečila poškodba. Tako kot pred nekaj leti si je tudi tokrat ramo težje poškodoval na reprezentančnem zboru.

"Splet nesrečnih okoliščin. V našem športu je ogromno kontaktov. En kontakt lahko hitro pripelje do napačnega giba, nerodno se obrneš in se zgodi," pripoveduje branilec iz okolice Radovljice, ki je ob februarski poškodbi hitro podoživel dogajanje iz leta 2022. Priznava, da so zadnji meseci naporni tako za telo kot za glavo, a ostaja odločen, da se vrne kar se da dobro pripravljen.

Mladenič, ki je prve hokejske korake naredil na Bledu, med člani prvič zaigral na Jesenicah, na kaljenje pa se od tam odpravil na Finsko, o časovnici vrnitve v tekmovalni ritem težko govori, poudarja pa, da ne bodo prehitevali.

Bine, sezona se je zaradi februarske poškodbe rame za vas končala predčasno. Kako poteka rehabilitacija, v kateri fazi ste?
Žal se je zgodilo, česar si nihče ne želi, težja poškodba. Če rehabilitacijo razdelim na tri faze, bi rekel, da sem nekje sredi druge faze. Od operacije so minili dobri trije meseci.

Trenutno redno hodim na fizioterapije, dva tedna sem bil tudi v toplicah, veliko sem v bazenu, da razgibavam, kolikor gre. Za zdaj gibljivost še ni stoodstotna. Teči še ne morem, lahko pa na napravah v fitnesu bolj ali manj delam vse vaje za spodnji del telesa. Rekel bi, da sem nekje na polovici, se pa stvari iz dneva v dan izboljšujejo.

Gre torej po načrtu?
Za zdaj se mi zdi, da ja, bomo pa bolje videli, ko se bo začela predsezona, takrat se bomo iz tedna v teden postopoma odločali o naslednjih korakih. Veliko odgovorov bom dobil tudi, ko bom spet na ledu, kako bo s kontakti, saj bodo ti zame 'najnevarnejši'.

Ampak ja, gre po načrtu. Je pa trenutno velik poudarek na gibljivosti, moč in kontakti pridejo na vrsto kasneje.

23-letnik bi moral z reprezentanco maja nastopiti na svetovnem prvenstvu, a si je februarja na reprezentančnem treningu težje poškodoval ramo. Foto: Guliverimage

To je vaša druga težja poškodba rame, ki zahteva daljše okrevanje, v štirih letih.  Za kakšno poškodbo gre?
Da, le da gre zdaj za drugo ramo. Zdaj sem preluknjan na obeh straneh (smeh, op. a.). Tudi narava poškodbe je drugačna, tokrat je poškodba težja. Strgano sem imel spredaj in zadaj, tako da so morali iz obeh strani zašiti in je vse skupaj bolj trdo. Ker se lahko hitro zabrazgotini, je treba res precej razgibavati. Včasih moraš iti tudi čez bolečino, da ti lahko razgibajo še za dve, tri stopinje več.

Res je pomembno, da se ta šalčka razgiba, sicer se lahko še bolj zabrazgotini in je lahko vsak teden težje in bolj boleče. Tako da ni druge, kot da razgibavamo. Veliko sem na fizioterapijah, več ali manj delam s klubskima fizioterapevtoma, na razpolago imam res veliko naprav, tako da sem v dobrih rokah. Na vezi sva tudi s klubskim zdravnikom, pa tudi s trenerjem za kondicijo. Seznanjen je z mojim stanjem, včasih grem tudi do njega, da me vidi, kako sem, kaj že lahko delam, česa ne, tako da tedensko sestavljamo načrt, kaj dodamo.

Tako kot leta 2022 ste se poškodovali na reprezentančnem treningu. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Spet na reprezentanci in spet na Bledu, da. Takrat je bilo ravno pred svetovnim prvenstvom, tokrat pred februarskim turnirjem. Ne vem. Splet nesrečnih okoliščin. V našem športu je ogromno kontaktov. En kontakt lahko hitro pripelje do napačnega giba, se nerodno obrneš in se zgodi.

Pri meni se je na treningu, ko smo delali vajo tri na tri in mi je ob enem od kontaktov vrglo ramo ven, ob tem pa mi je še strgalo tetivo in poškodovalo labrum v rami, kar so mi morali pozneje zašiti.

Sportal Mišo Brečko: Po velikih uspehih v Sloveniji pokažemo premalo realnosti

Ste hitro vedeli, da ne gre za nedolžno poškodbo?
Da. Pri sebi sem takoj vedel, da nekaj ne bo dobro, saj me je res močno bolelo. Nekaj podobnega se mi je že zgodilo, ta občutek poznam že od poškodbe druge rame, tako da mi je bilo jasno, da gre za nekaj resnejšega, hujšega.

Imel sem občutek, da ne bo dobro, da bo treba ukrepati, saj tudi nisem imel moči, bolelo je, nisem mogel dvigniti stvari. Če sem se sklonil naprej, da bi kaj pobral s tal ali pa si obul nogavice, sem imel občutek, kot da mi bo vse skupaj padlo ven. "Ni bilo lahko, še zdaj ni. Roko na primer dvignem do polovice, nekje do 90 stopinj, ampak vsaj spim lahko normalno. Zdaj sem že iz najhujšega, tako da se počutim precej bolje." Foto: Nejc Molan/STA

A dokler ne opraviš vseh pregledov, ne veš točno, kaj je. Najprej sem šel na rentgen, ampak sem vedel, da se tam ne bo videlo. Potem pa smo opravili magnetno resonanco, ki je lepo pokazala, kaj vse je narobe, kaj je strgano.

Sprva smo še oklevali glede operacije, ali bi šel ali ne, saj so se bližali pomemben del za Olimpijo, končnica sezone, nato še svetovno prvenstvo z reprezentanco. Najprej sem imel tri tedne opornico in delal vaje, ampak je bilo preveč … Če bi bil starejši in pri koncu kariere, mogoče ne bi šel na operacijo, tako pa smo se raje odločili za operativni poseg.

Zdaj pa upam, da bom imel do konca kariere mir s poškodbami.

Dajmo reči, da ste opravili z njimi.
Resnično upam. Vsaj za ramena upam, da je to to.

Kaj vam je šinilo skozi misli, ko ste se zavedeli, da se ne boste vrnili že po nekaj tednih, ampak da bo potrebna operacija in da bo trajalo več mesecev?
Na začetku mi je bilo, če sem pogledal kratkoročno sliko, zelo težko. Vedel sem, skozi kaj bom spet moral iti, da bo bolelo, da je res zoprno, da poleti spet nič ne bom mogel, da končnica in svetovno prvenstvo zame odpadeta. A ko na vse skupaj pogledam dolgoročno, pa menim, da je najbolje, da smo se odločili za operacijo.

Ni bilo lahko, še zdaj ni. Roko na primer dvignem do polovice, nekje do 90 stopinj, ampak vsaj spim lahko normalno. Zdaj sem že iz najhujšega, tako da se počutim precej bolje.

"Ni lahko, ko te boli in ne moreš spati, prav tako pa ni lahko gledati, kako soigralci igrajo, ti pa ne moreš." Foto: Aleš Fevžer

Vam je večji izziv predstavljala sama rehabilitacija rame ali psihološko, mentalno soočanje z dejstvom, da niste mogli pomagati na ledu?
Težko je reči, kaj je težje. Ni lahko, ko te boli in ne moreš spati, prav tako pa ni lahko gledati, kako soigralci igrajo, ti pa ne smeš. Sploh ker smo imeli pri Olimpiji dobro serijo. Oboje je bilo zahtevno.

Takoj po poškodbi sem se malo spočil, kakšen teden nisem prišel v dvorano, da sem pri sebi malo predelal, razmislil o vsem skupaj. Sčasoma sem se nekako sprijaznil, da je operacija najboljša rešitev za mojo prihodnost.

Na neki način mi je bilo zaradi tiste prve poškodbe rame lažje, saj sem vedel, kaj pričakovati, kako bo potekalo. Vsaka poškodba je sicer zgodba zase, ampak približno veš, kakšni koraki te čakajo. Operacija, terapije, toplice …

Športniki večkrat povejo, da so ob dolgotrajnih rehabilitacijah lahko najtežji trenutki, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Kako je bilo pri vas, ste čutili dovolj podpore?
Lahko rečem, da so mi stali ob strani. Na začetku sem sicer želel imeti malo miru, potem pa sem sčasoma prišel v dvorano in smo kakšno rekli. Nisem bil zamorjen.

Tudi za trenerja verjamem, da je v slačilnici zagotovo kaj rekel na to temo, saj je bil že pred mano kdo poškodovan, pa je vselej poudaril, da je v tem času treba podpirati poškodovane fante. Fantje so me poklicali, mi kaj napisali, tako da sem imel dobro podporo.

Med poškodovanci ste med drugim imeli družbo vratarja Lukaša Horaka.
Velikokrat sva šla skupaj na terapije, na naš kamp za invalide (smeh, op. a.), tako da res nisem bil povsem sam, kar mi je olajšalo. Pa tudi druge fante sem srečeval tam, saj so vedno prisotne kakšne mikropoškodbe.

Verjamem, da je nehvaležno govoriti o tem, kdaj bi se lahko vrnili v tekmovalni ritem, pa vseeno, lahko kaj rečete o časovnici vrnitve?
Pri takih poškodbah je res težko napovedovati. Okrevanje lahko traja pet, šest mesecev, lahko pa tudi devet. Odvisno, kako poteka. Za zdaj pri meni kaže kar dobro.

A na več odgovorov bom moral počakati do trenutka, ko bom lahko začel delati tudi vaje za zgornji del telesa, bolj eksplozivne stvari, ko bom lahko spet streljal, podajal, delal vaje z medicinko. Zdaj še ni čas za to. Do tega je še kakšen mesec ali pa še več.

O tem, kdaj bi se lahko vrnil v tekmovalni ritem, je nehvaležno govoriti, pravi in dodaja, da ne bodo prehitevali dogodkov. Foto: Aleš Fevžer V klubu me nič ne "forsirajo", silijo, da bi hiteli, fizioterapevta in zdravnik so seznanjeni s potekom okrevanja, vedo, kako pomembno je, da upoštevamo vse korake, delamo tedenske načrte.

Konec koncev je bolje, da izpustim predsezono ali pa morda dva, tri tedne sezone, pa sem potem povsem pripravljen, kot da bi prehitevali stvari, saj lahko tako naredimo več škode kot koristi.

Koliko vas po dveh takih poškodbah skrbi vrnitev, strah pred kontakti, ki so sestavni del vašega športa?
Verjamem, da bo malo strahu zagotovo prisotnega. Že podzavestno te je nekoliko strah, da ne bi bilo kaj narobe. Verjetno bo kaj rezerve, v smislu, da kak gib sicer lahko narediš, ampak ga ne želiš, ali pa te malo zategne, pa ga zato bolj počasi. Ampak čas vedno naredi svoje. Nič ne bomo prehitevali, pa tudi stvari v igri ne bom spreminjal, saj ne veljam ravno za hokejista, ki bi "razmetaval" tekmece.

Veljate pa za zelo ofenzivnega branilca, z dobrim pregledom nad igro. Kako bi se sami opisali? Ste bili kdaj v nižjih selekcijah med napadalci?
Nikoli nisem bil napadalec. Morda ob začetkih na Bledu, ko smo bili še res majhni, ampak takrat vloge še niso tako določene. Sploh ne vem, kako sem na koncu pristal v obrambi, saj mi je bolj všeč igra v napadu.

Res nisem tipičen branilec, neki orjak, imam pa druge prednosti, kot sta pregled nad igro in tehnika. Pa tudi drsanje je v redu. Vem pa, da lahko še marsikaj dodam.

Kaj bi tu izpostavili?
Predvsem fiziko, fizično moč, konstantnost, da ni toliko nihanja iz menjave v menjavo, iz tekme v tekmo. Tudi igra v obrambi, pa tudi pri strelu se da stvari še izboljšati.  

"Ne vem, kako sem na koncu pristal v obrambi, saj mi je bolj všeč igra v napadu. Nisem tipičen branilec, neki orjak, imam pa druge prednosti, kot sta pregled nad igro in tehnika." Foto: Aleš Fevžer

Prve hokejske korake ste naredili na Bledu, svojo pot več let nadaljevali na Jesenicah, kjer ste prvič igrali med člansko konkurenco, pa nato odšli na kaljenje na Finsko, zadnji dve sezoni in pol pa nosite dres Olimpije. V Ljubljani ste kot mlad igralec dobili veliko priložnosti in igralnega časa. Verjetno zelo pomembna stvar za vaš razvoj v trenutnem obdobju kariere?
To je bil eden ključnih razlogov, da sem prišel sem. Zame je bilo to, da lahko veliko igram, en velik plus. To sem iskal na Finskem, a pri članih tega tam žal nisem dobil. Če ne igraš veliko, če nimaš tekem, izgubiš občutek, vseskozi je težje, samozavesti ni več, tako da vse težje kaj narediš.

V Ljubljani sem že pri prejšnjem trenerju Upiju (Antti Karhula, op. a.) dobil veliko priložnosti. Sem hokejist, ki potrebuje veliko minut. Sem v teh letih, ko je dobro, da čim več igraš, da dobivaš priložnosti v različnih položajih, na primer ob power-playu.

Je pa tako, da ima vsak igralec svojo vlogo, svoje delo. Eni bodo pomembnejši ob igralcu manj in bodo blokirali strele, drugi pa bodo morda dosegali gole ali pa delili podaje. Vsak hokejist mora imeti določeno identiteto in na tej graditi.

Mislim, da mi pri Olimpiji zaupajo, sploh zdaj, ko dobro vedo, kaj lahko od mene dobijo, kaj lahko pričakujejo.

Je pa bila Finska verjetno vseeno dobra izkušnja, vpogled v to, kaj pomeni tujina, sploh za mladega slovenskega igralca?
Da, zagotovo. Prav nič mi ni žal, da sem šel tako mlad tja. Videl sem, kako v hokejski deželi delujejo tako mlajše selekcije kot člani. Tam se moraš res dokazovati, saj je igralcev ogromno. Ko sem odhajal iz članov na Jesenicah na Finsko, v tamkajšnjo mladinsko ligo, so mnogi rekli, da to ni najbolje, da je to korak nazaj, ampak lahko rečem, da sem tam naredil preskok naprej, saj sem igral proti najboljšim hokejistom svoje starosti na Finskem in v Evropi.

Leta 2021 je na peti finalni tekmi državnega prvenstva proti Olimpiji v podaljšku dosegel zmagoviti jeseniški gol za naslov slovenskega prvaka, zadnjega železarjev. Po tisti sezoni se je za dve sezoni in pol preselil na Finsko, nato pa se vrnil v domovino in zaigral za Olimpijo. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Finska mi je veliko dala. Tudi mentaliteto, da vidiš, da si lahko eden boljših v Sloveniji, pa ni nujno, da bo to v tujini veliko pomenilo, saj je tam ogromno tebi podobnih igralcev – tako v klubu kot potem še v vsej ligi.

Na Finskem sem postal tudi bolj samostojen. Videl sem, kako je živeti sam, kuhal sem, pospravljal, vse te stvari. Začel sem tudi več govoriti angleško. Hitreje sem odrasel. Ni mi žal te izkušnje. Zdaj vem, kako je v tujini, dobil sem pomembne izkušnje, če se bom kdaj vrnil.

Koliko vas vleče v tujino, v kakšno močnejšo ligo od IceHL? Kako gledate na svojo bližnjo hokejsko prihodnost?
V prvi vrsti mi je najpomembneje, da se kar se da najbolj razvijem, kot se še lahko pri teh letih. Ali to pomeni, da igram pri Olimpiji ali pa v tujini, pa bomo še videli. Odločil se bom, kot bom mislil, da je najbolje zame, za moj razvoj. Ne gledam na denar in podobne stvari, ki morda bolj pridejo z leti, ko imaš že svojo družino. Za zdaj želim odigrati najbolje kot lahko, vsrkati čim več znanja od igralcev, ki mi ga lahko dajo.

Lahko bi se že letos razpletlo drugače, a sem se poškodoval. Nekaj ponudb iz tujine je bilo, ampak to je za mano. Za eno leto sem podpisal za Olimpijo. Kaj bo prinesla prihodnost, pa bomo še videli. Najprej je treba sanirati poškodbo in videti, kako mi bo šla prihodnja sezona.

Korak za korakom. Je pa zagotovo cilj, da nekoč zaigram še v kakšni boljši ligi, da se v njej dokažem in tam tudi obdržim.

"Korak za korakom. Je pa zagotovo cilj, da nekoč zaigram še v kakšni boljši ligi, da se v njej dokažem in tam tudi obdržim." Foto: HK Olimpija

Kako ste videli izločilne boje Olimpije, ki je šla korak naprej in obstala v polfinalu, in kako gledate na razvoj ljubljanske zgodbe, v kateri sta po novem še izkušena slovenska napadalca Jan Urbas in Žiga Jeglič?
Široka slika zadnje sezone je bila prav dobra, tudi Tivoli je bil lepo poln. Sploh po tisti seriji z Bolzanom (četrtfinale, op. a.) se je res videlo, da želimo nekaj narediti. Fantje so v prvem krogu proti Bolzanu res dobro igrali, imeli so pravo energijo, ki je morda prejšnja leta malo manjkala.

Potem pa Pustertal, tretje leto zapored … Njihov vratar je serijo obrnil v njihovo korist, mi smo mentalno malo padli, bili smo malo potolčeni, ko smo videli, da težko dosežemo gol. V končnici potrebuješ tudi malo sreče. Izšlo se je, kot se je, upam, da v prihodnji sezoni naredimo še korak naprej.

S prihodom Lefebvra (kanadski vlagatelj Alexandre Lefebvre, op. a.) se stvari nadgrajujejo, vsako leto se nekaj doda – od igralcev do trenerja. Vse to je plus za Olimpijo, za hokej v Sloveniji. Mislim, da bo prihodnje leto še ena dobra sezona Olimpije, v kateri želimo stvari še nadgraditi.

Plus za Olimpijo in hokej v Sloveniji, pravite. Kako pa spremljate klavrno dogajanje zadnjih let v članski ekipi na Jesenicah, kjer se je sicer pred kratkim zgodila sprememba na položaju predsednika in se nadejajo pozitivnih premikov?
Zagotovo si vsi želimo, verjamem, da tudi navijači Olimpije, da bi se Jesenice dvignile. Za slovenski hokej je to nujno. Vemo, kakšni derbiji so bili včasih, zdaj pa ti žal niso več to, kar so bili.

Kot slišim, se na Jesenicah nekaj premika. Upam, da se bo res kaj premaknilo na bolje, da najdejo sponzorje, da bi bila oba kluba v IceHL. Če ne prihodnje leto, pa morda čez dve ali tri leta. Pomembno je, da se dela korake naprej. Želel bi si, da bi se tudi drugi klubi, pa naj bodo to Bled, Celje, Slavija, dvignili, da bi imeli več klubov v Alpski ligi, ligi IHL, da bi bil celoten sistem postavljen.

Ampak ja, najprej je treba pokriti ves minus, saj tudi zveza nima neomejenih sredstev. Treba bi bilo kaj narediti tudi z dvoranami, pri katerih se kljub vsem reprezentančnim uspehom nič ne spremeni.

"Vsa čast fantom, res so dobro igrali in pokazali, da lahko igramo tudi proti na papirju boljšim ekipam," je vesel majskega uspeha rojakov in odločen, da bo prihodnje leto na svetovnem prvenstvu v Nemčiji znova v reprezentančnem dresu. Foto: Guliverimage

Omenili ste reprezentančne uspehe. Zadnjega ste zaradi poškodbe morali spremljati kot gledalec. Kaj pravite na predstave rojakov v Švici, kjer jim je prvič uspelo dvakrat zapored obstati med elitno druščino?
Zelo sem vesel za fante, ki jih dobro poznam, da jim je znova uspelo. Vedeli smo, da lahko. Na koncu je spet odločala tista zadnja tekma, čeprav smo vsi upali, da ne bi bilo tako. Zdi pa se mi, da smo bili na celotnem turnirju boljši kot Italijani in zasluženo zmagali ter ostali.

Vsa čast fantom, res so dobro igrali in pokazali, da lahko igramo tudi proti na papirju boljšim ekipam. Sistem je dobro postavljen. Veseli me, da bo reprezentanca prihodnje leto tretjič zapored med elito. To je velika pozitivna stvar za slovenski hokej, za celotno organizacijo, saj igraš na višji ravni. Takšne tekme so za nas zelo dobrodošle, pravzaprav jih nujno potrebujemo, da z njimi rastemo kot igralci.

Preberite še:

Sportal Slovenci na naslednjem SP proti svetovnim prvakom, podprvakom, gostiteljem ...

Sportal Bogdan Fink: Živimo v znanstveni fantastiki, a tudi nevarni iluziji

Sportal Finci po hudem boju z golom v podaljšku do petega naslova prvakov!

Sportal Risi v Švici pisali zgodovino: "Vsak hokejist si želi tako končati sezono" #video