Bogdan Fink: Živimo v znanstveni fantastiki, a tudi nevarni iluziji

Na eni strani imamo Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča, vse naše vrhunske kolesarje in v končni fazi tudi mlade, kot je Jakob Omrzel. Bi rekli, da živimo v zlatih časih slovenskega kolesarstva in hkrati v času nevarnih iluzij, če pogledamo slovensko kolesarstvo s klubskega vidika?

Oboje. Definitivno oboje. V tem trenutku (pogovarjala sva se v četrtek, op. a.) so predstavniki Evropske kolesarske zveze v Sloveniji. Včeraj smo bili ves dan skupaj, danes tudi, pogovarjali smo se glede trase evropskega prvenstva ter vseh drugih zadev. Izredno nam zavidajo. Vse od leta 2019 je Slovenec prvi na lestvici UCI - bodisi Roglič bodisi Pogačar.

Belgijci so imeli le dva tedna vmes na vrhu svojega kolesarja in bi naredili vse, da bi ga imeli na vrhu. Tudi druge nacije. Sekretar Evropske kolesarske zveze prihaja iz Irske in mi je rekel, da so imeli pred 25 ali 30 leti prva dva kolesarja na svetu dve leti. To sta bila Sean Kelly in Stephen Roche. Opozoril me je, da se kaj takega, kot imamo zdaj mi, morda nikoli več ne bo ponovilo. Jaz pa sem mu rekel, da sem optimist, ker mislim, da se mladi pri nas dobro razvijajo.

Je pa res, da v čevlje Tadeja Pogačarja tukaj še nihče ni stopil. Takšnega kolesarja ni. V Franciji, Belgiji, ZDA … bi si želeli imeti takšnega kolesarja. Živimo v času znanstvene fantastike. Ti uspehi, ki so jih dosegli naši fantje, ne le Pogačar in Roglič, so bili za čas, ko sem še sam dirkal, nepredstavljivi.

Foto: Ana Kovač

Kaj pa se vidi pod vrhom? Kako je s slovenskimi klubi in ekipami? Tudi vi v novomeškem klubu imate težave.

Seveda imamo vsi težave. V Ljubljani imate Pogi Team, ki temelji na delovanju Tadeja Pogačarja, njegove fundacije in predvsem na delu Tomaža Poljanca, ki je to stvar zagnal že prej, ko je nihče ni hotel. Na drugi strani pa imamo vsi drugi klubi finančne težave.

Kako priti iz tega oziroma kako boleče je to? Pred dobrimi desetimi leti je Roglič še zmagal na dirki Po Sloveniji, potem se je razvil v vrhunskega kolesarja, lani pa je ekipa izgubila glavnega sponzorja za člansko ekipo.

Kolesarstvo se spreminja. Če bi imeli zdaj na štartu takšno ekipo, kot smo jo imeli takrat – Rogliča, Rogino, Novaka, Pera, Božiča, Štimulaka in druge ... Vsi so bili zelo dobri kolesarji. Ko po desetih letih pogledaš nazaj, vidiš, kam so vsi prišli.

Če bi imeli danes Jakoba Omrzela, Žaka Eržena, Gala Glivarja, Nejca Peterlina, Vida Murna, Anžeta Ravbarja in še koga, bi bili ravno tako konkurenčni, kot smo bili takrat. A zaradi razvoja kolesarstva, ker vsi hočejo v razvojne ekipe in čim hitreje v World Tour, se dogaja, da domači kolesarji odhajajo. Vsi hočejo takoj biti najboljši športniki, ampak to ni samo težava kolesarstva, temveč celotnega športa.

Tadej Pogačar je bil dve leti pri nas v Sloveniji, v Pogi Teamu, potem pa je šel naprej. Prvi, ki je to začel, je bil Remco Evenepoel, ki je šel neposredno iz mladincev med profesionalce. Prvi dve leti je padal sem in tja. Jaz celo mislim, da kolesar v prvih dveh ali treh letih ne bi smel voziti dirk World Toura, ker za to še nima vsega v sebi.

"Jaz celo mislim, da kolesar v prvih dveh ali treh letih ne bi smel voziti dirk World Toura, ker za to še nima vsega v sebi."

Vsi bi radi zasledovali Evenepoela, Pogačarja, van der Poela in te ase. Vsi mislijo, da bo šlo kar naenkrat. Dobro, zdaj je prišel Paul Seixas, ampak takšnih zgodb je malo. Vsi se vnamejo za glavne zgodbe, v resnici pa je malo drugače. Imate fante, ki so kasneje prišli zraven in kasneje zablesteli. Roglič je bil star 25 ali 26 let, preden je šel v tujino. Podobno je bilo pri Gorazdu Štanglju, Martinu Hvastiji, Urošu Murnu, Luki Mezgecu, Janu Tratniku …

Danes gre vse hitreje. Na dolgi rok se bo življenjska doba teh kolesarjev in športnikov skrajšala. Razvojne ekipe podpišejo z mladim kolesarjem iz neke države, in če se v dveh letih ne izkaže, pri 21 letih parkira kolo. Zanj je kariere konec.

Tadej Pogačar je po Finkovih besedah obraz časa, ki si ga v slovenskem kolesarstvu pred leti še ni bilo mogoče niti predstavljati. Foto: Ana Kovač Kako se sploh boriti proti temu? V košarki in tenisu obstajajo prestopi, mladi gredo v Ameriko, kjer zaslužijo in imajo drugačno podporo. Kako je v kolesarstvu?

Ne moreš se boriti proti temu. Tam trg prestopov deluje, v kolesarstvu pa ne. Ni ga. Trenutno se je proti temu nemogoče boriti, na tem področju vlada divji zahod. Vsak lahko vzame kogarkoli. Ekipe World Toura imajo svoje skavte in nikomur jim ni treba ničesar dati. To pomeni, da fantje pri šestnajstih letih odhajajo v tujino. Od doma se vozijo po tujih cestah, da bi bili vključeni v neki sistem.

"Trenutno se je proti temu nemogoče boriti, na tem področju vlada divji zahod."

Tudi v Sloveniji je nekaj fantov, ki so že šli na takšno pot, ampak ne vemo, ali je to res prava pot do uspeha. Na drugi strani imate Gala Glivarja. Če ne bi imel novomeškega kolesarskega kluba, če ne bi tukaj delali z njim ... pa je šele postopoma zablestel v tujini. Zdaj je boljši od ogromno kolesarjev v World Touru. Velika je razlika v tem, kako vsi napredujejo.

Kako zelo je nevarno, da se zdaj mladi in tudi njihovi starši prehitro ozirajo v tujino? Ker imamo Slovenci na vrhu Pogačarja, si morda starši še hitreje rečejo, da je v tujini bolje.

Pri mladih, ki so v slovenskih klubih, pogrešam samoiniciativnost, boj in željo. Ko gledamo Pogačarja, se vse zdi preprosto. Tudi pri njem je videti preprosto, ampak ni.

Brez samoiniciativnosti ne gre. Ne samo v športu, povsod je tako. Če sam nočeš, če te morajo drugi priganjati, če od kluba zahtevaš takšno kolo, takšen trening, takšno prehrano, takšne obroče, sam pa nisi pripravljen narediti svojega, potem ne gre.

Bogdan Fink poudarja, da domači klubi kljub izjemnim uspehom Pogačarja, Rogliča in drugih slovenskih asov potrebujejo trdnejše temelje za prihodnost. Foto: Ana Kovač

Starši imajo danes več želja oziroma zahtev?

Predvsem želje. Svojemu otroku omogočijo kolo, kakršnega vozi nekdo z vrha svetovnega kolesarstva. Ampak če otrok ne pride na trening, kaj boš delal z njim? Kolesarstvo je grob, res surov šport. To niso jaslice, tukaj ni počitnikarjev. To ni tako, da otroka za dve uri pripelješ na stadion ali v dvorano, greš po nakupih in prideš nazaj.

Pri nas tega ni. To je res grob šport. Pride čas, ko moraš čez Gorjance do Metlike in Črnomlja ter nazaj na drugo stran. Če je tam sam, prej ali slej odneha ali pa mu drugi povedo, da ne gre.

Tudi organizacija kolesarskega treninga na cesti je popolnoma drugačna kot na stadionu. Tam jih imaš lahko 200 in jih nekako razdeliš med trenerje. Na cesti je drugače.

Težava je samoiniciativnost. Če ni želje, razmere ne pomenijo nič. Če imaš cilj, boš našel pot. Če cilja ni, je samo še pot do tega, kje boš odstopil.

Prej ste omenili Pogačarjevo fundacijo in Pogi Team. Kolikšna je možnost, da bi se v prihodnosti v novomeški klub vključil Primož Roglič in vam pomagal, če ne drugega z imenom?

To so vse možnosti za prihodnost. O tem smo se že pogovarjali, ampak trenutno on še tekmuje in bi ga bilo nesmiselno obremenjevati s tem. 

Primož Roglič je po Finkovem mnenju slovenskemu kolesarstvu pomagal narediti pomemben miselni preskok in še zdaleč ni rekel zadnje besede. Dobra je tudi osnova, da bi lahko po karieri pomagal novomeškemu klubu. Foto: Guliverimage

Ko bo končal kariero, ali torej obstaja možnost?

Mislim, da ja.

Kakšna vrata lahko odpre takšna oseba, takšno ime?

Seveda lahko odpre ogromno vrat. On je znan športnik, olimpijski prvak, pozna ogromno ljudi. Ampak še enkrat: zdaj mora tekmovati. Ne sme se ukvarjati z drugimi stvarmi.

Prav Roglič je bil tisti, ki je vnesel dodatno zmagovalno miselnost slovenskim kolesarjem, da lahko uspejo na največjem odru. Tadej Pogačar je tudi sam rekel, da je zaradi Primoža začel verjeti, da bi lahko tudi on osvojil Grand Tour. Kaj je Roglič na miselni ravni prinesel slovenskemu kolesarstvu?

Prav gotovo ima velike zasluge za to, kar spremljamo. Zame je bil eden prvih, ki je izpopolnil to, kar se zdaj dogaja. Zato ima tudi dirka Po Sloveniji manj ekip World Toura. Izpopolnil je sistem višinskih priprav. Tekmovalci so prej običajno potrebovali kakšno dirko vmes, da so se s strokovnim štabom vrnili v tekmovalni ritem. Po mojem mnenju je to kot prvi izpopolnil do potankosti. Zdaj ga posnemajo. Takoj z višinskih priprav na dirko, takoj na polno in zmagati že na prvi etapi. Zame je bil to preskok, ki ga po mojem večina posnema. 

Foto: Ana Kovač Kaj lahko Roglič še naredi v kolesarstvu?

Ogromno. Zanj se govori, da rezultatsko ne more več in da je star, ampak je lani na primer zmagal na Dirki po Kataloniji. Lani je bil na Tour de Franceu v igri za zmagovalni oder, pa je bil ob napačnem času na napačnem mestu. Takrat celoten Red Bull ni naredil dobre taktične poteze. Primož je vedno tam in vedno je kandidat za najvišja mesta.

Pustimo zdaj, da sta na tritedenskih dirkah Pogačar in Vingegaard, ampak Primož je še vedno odličen in pretendent za najvišja mesta.

Roglič sicer ni predviden za Tour de France, a nekako iz ozadja prihaja tihi glas, da bi ga letos morda vseeno lahko videli na francoskih tleh. Trenutno je na višinskih pripravah v Sierri Nevadi, letos pa je tudi že pokazal, da lahko pomaga kot pomočnik. Ob vseh izkušnjah in še vedno odlični pripravljenosti bi ga pri Red Bull - BORA - hansgrohe morda lahko vzeli na Tour. Mislite, da ga bomo kljub vsemu videli na letošnjem Touru?

Ne vem, kakšen program ima, ampak sem kar prepričan, da bo tako.

Govorila sva o mladih kolesarjih. Iz ozadja je prišel Paul Seixas, v katerega Francozi polagajo veliko upov. Ali je on za Pogačarja dodatna motivacija? Da pride nekdo mlad in ga izzove?

Zagotovo. Tour de France ni več tako zanimiv, če se borita samo Pogačar in Vingegaard. Če imaš še tretjega, tudi če ni zraven do konca, se nekaj dogaja. Potem novinarji pišete o tem, komentirate. Tudi pred dirko Liege–Bastogne–Liege se je veliko pisalo o njem in po dirki. Zame pa je bilo že pred štartom jasno, da bo zmagal Pogačar.

Razumljivo je, da se piše, ko pride nekdo tako mlad na sceno, zmaguje na dirkah najvišjega ranga in se zoperstavlja velikanom kolesarskega sveta. Mladi športniki so vedno v središču pozornosti, če kažejo potencial.

To je prva stvar. V športu je vedno tako. Vsi bi radi premagali največjega. Če pridejo v nogometu Inter, Milan, Juventus ali Real Madrid, jih hočejo vsi premagati. To je Tadej Pogačar. On je že toliko časa na vrhu, da bi ga vsi radi sklatili. To je normalno, to je šport. Vedno se želiš dokazati proti najboljšemu.

Fink verjame, da bo Tadej Pogačar, če ne bo kakšnih ovir, tudi letos boljši od Vingegaarda. Foto: Guliverimage

Ko ste rekli, da ste že pred štartom vedeli, kdo bo zmagovalec za Liege–Bastogne–Liege ... Bo na Dirki po Franciji dvoboj Pogačar–Vingegaard ali Pogačar proti vsem?

Če bo vse normalno, bo zmagal Pogačar. Zame druge možnosti ni.

Zdi se mi, da je Pogačar izdatneje zrasel tudi zaradi tistih dveh drugih mest na Touru. Stvari se je lotil drugače, naredil dodaten preskok, v zadnjih dveh letih preskočil Vingegaarda in je zdaj že pri štirih zmagah.

Takrat je bil še v obdobju odraščanja, pri 23 letih. V tem obdobju izkušnje pridobivaš predvsem z delanjem napak. On ima svojo motivacijo. On je šampion. To ga žene naprej. Rad bi vozil kolo, to se vidi. On tekmuje. Pri Rogliču je ena stvar: naredi napako, pa je ne ponovi. Pri Pogačarju je identično: je ne ponovi, ampak pride iz tega še občutno boljši. To je šport.

Na Grand Tourih se vse sešteva: hoteli, krožna križišča, hitrostne ovire, špageti, geli, padci, utrujenost. Ko se to meri v sekundah, lahko na koncu dobiš razliko štirih minut. Na Tour de Franceu se odloča povsod, predvsem pa v tretjem tednu. V prvih dveh tednih lahko vse skupaj postaviš na kocko, zmagati pa moraš v tretjem.

Foto: Ana Kovač

Pogačar je bil na Vuelti leta 2019 star 20 let in je tretji teden vozil zelo dobro. Ali ne bi mogel tudi Paul Seixas oziroma kdo od mladih zdržati tritedenske dirke?

Ne poznam njegovih lastnosti in ne poznam te komponente pri njem. Tudi za Pogačarja leta 2019 do tiste etape na Vuelti nismo vedeli. Že v letih 2015 in 2016 pa smo vedeli, da je izreden talent. Vsi smo vedeli, da je izreden talent, nihče pa si ni mislil, da bo naredil to, kar je naredil.

Spomnim se, ko je bil mlajši na dirkah druge kategorije oziroma na manj pomembnih dirkah. Končal jih je na 20., 25. ali 30. mestu. Ampak vmes je naredil nepojmljive poteze. Razvijal se je počasneje kot nekateri drugi. Ni bil sprinter. Ko je prišlo do skupinskega sprinta, ga ni bilo med prvimi dvajsetimi, toda med dirko je naredil nekaj za spomin.

Spomnim se Dirke po Hrvaški, ko so bili ubežniki oddaljeni štiri minute. On je kot 18- ali 19-letni mulec v 30 kilometrih ujel ubežnike. Potem so v ospredju nekaj taktizirali, on je šel nazaj in jih potem spet ujel. Na koncu ni zmagal, ampak to so bile poteze, ki si jih zapomniš.

Remco Evenepoel je na primer zmagal na mladinskem svetovnem prvenstvu v Innsbrucku. Zaostajal je pet minut, na koncu pa zmagal. V vzdržljivostnih športih je tako: nekateri potrebujejo več časa, nekateri so takoj.

Tritedenska dirka je boj na izpadanje. Vsak dan si bolj utrujen. Fizično drugače ne more biti. Kateregakoli zdravnika vprašate, bo povedal enako. To je boj na izpadanje.

Jakob Omrzel je eden od slovenskih mladih kolesarjev, ki kažejo, da domača baza še vedno premore velik potencial. Foto: Guliverimage

Kako dobrodošlo pa je evropsko prvenstvo, ki ga bo oktobra gostila Slovenija? Kako gledate na traso, tudi z vidika vzpona na Možjanco, ki bo najverjetneje odločal o zmagovalcu? Ali ta klanec leži našim?

Bom šel od zadaj … Ne vem, ali leži našim. Vsako dirko na koncu naredijo kolesarji. Lahko štartajo na polno, lahko gredo počasi, lahko se začne dirkati šele na polovici. Na to nimaš vpliva, ker gre za taktiko, vreme, veter in vse drugo.

Seveda računamo, da bodo naši spredaj. Evropsko prvenstvo je dobrodošlo, ker je to edinstvena priložnost, da bodo vsi naši najboljši nastopili za slovensko reprezentanco. Drugače jih je težko dobiti. Če ne bo poškodb, so vsi rekli, da pridejo. Slovenija bo nastopila v prvi postavi.

Po drugi strani pa je to tudi breme. Vsi boste pisali in iskali trenutek, kdaj bo Pogačar skočil. Ampak pride tudi Evenepoel, morda Seixas, van der Poel … Kaj je najlepše v športu? Premagati domačina. Tega se moramo zavedati.

Kaj pa želja, da bi Slovenija gostila začetek Tour de Francea? Ali je še vedno živa?

Seveda. Pogovori so še vedno aktivni in realni. Gremo naprej.

Kaj pa letošnja dirka Po Sloveniji? Nastopili bosta sicer "le" dve World Tour ekipi, med prijavljenimi pa je iz ekipe Red Bull - BORA - hansgrohe Florian Lipowitz, ki je lahko dodaten magnet za gledalce.

Dirko Po Sloveniji je treba gledati kot eno izmed prireditev, ki je vmesna postaja. Ne moremo se primerjati z dirko Liege–Bastogne–Liege, Dirko po Romandiji … Včasih pridejo zvezdniki, da se pripravijo ali zacelijo rane, včasih jih ni. Je pa to priložnost za mlade.

Jakob Omrzel je na primer lani izkoristil priložnost. Prevečkrat mislimo, da morajo vsi priti k nam, a na svetu je ogromno dirk te ravni. Trening kampi so veliko spremenili.

Tour de France v Sloveniji? "Pogovori so še vedno aktivni in realni. Gremo naprej."

Trening kampi ubijajo dirke v tem smislu?

Da, ker je dirk manj oziroma vsak tekmovalec dirka manj. Lani, ko smo bili še Adria Mobil, smo dirkali več dni kot na primer Tadej Pogačar. Ni logike. Ampak ta trend se bo enkrat spet obrnil.

Je to na ravni UCI?

Verjetno je na ravni UCI, trenutno pa stvari diktira tudi kolesarska industrija. UCI je omejil prenose, ker so kolesarji šli prehitro. Pri določeni hitrosti si moral že toliko vrteti pedale, da nisi mogel iti hitreje. To so stvari v ozadju. Če pogledate, kaj se dogaja v kolesarstvu, so kolesarji včasih samo orodje za to.

Ceste so boljše, kolesarji so boljši, bolj suhi, bolj pripravljeni, kolesa so boljša, gume so boljše, verige so boljše. Na dirki Po Sloveniji nam povprečna hitrost vsako leto naraste za od pol kilometra do kilometra na uro. Včasih je bil beg na zadnjih 30 ali 40 kilometrih, potem so ga ujeli, zdaj je drugače. Dirka poteka drugače.

To ni nič novega, v vseh športih je tako. Če bi gledali nogometni derbi pred 30 ali 40 leti, bi se vam zdelo, da gledate počasen posnetek. Danes je vse hitreje.

Za mlade je danes takšno tudi življenje. Vse mora biti takoj, ni potrpežljivosti.

Ni potrpežljivosti. Ni želje, ni dela, ampak v kolesarstvu brez tega ni nič. Včasih smo trenirali in potem prišli v člansko ekipo. Danes bi že kar takoj vsak prišel.

Gal Glivar je po Finkovih besedah primer kolesarja, pri katerem je postopno delo v domačem okolju pomembno vplivalo na njegov razvoj. Foto: Ana Kovač

Kakšna pa je baza mladih kolesarjev v Sloveniji?

Dobra. Tako kot v košarki vsi mislijo, da bodo novi Luka Dončić. On je ikona. Imamo Omrzela, Glivarja, Eržena in druge, ampak ne bo šlo kar tako, kot je šlo pri Pogačarju. Pogačarjeva pot ni samoumevna. V vseh športih je tako.

Mladi dobijo velike pogodbe, potem pa je vprašanje, kaj bodo naredili. Če je nekdo prav narejen in vzgojen, lahko čez dve leti gara še več. Ampak koliko je že bilo takšnih, ki so nekaj dobili in potem izginili.

Na začetku ste omenili nekdanja odlična irska kolesarja, ki sta opozorila na morebitno luknjo, ki lahko sledi vsem tem uspehom. Kje vidite Slovenijo čez deset let? Ste optimist, čeprav ne moremo pričakovati novega Pogačarja?

Sem optimist. Smo majhen narod in majhna država. Po mojem smo v mnogo športih uspešni zato, ker se moramo boriti. To je očitno v naših genih. Dobri smo v odbojki, košarki, nogometu, kolesarstvu, plezanju, smučarskih skokih… Nismo se vajeni predati.

V kolesarstvu smo v boljšem položaju kot Irci, ker imamo geografsko prednost. Če ne bi imeli zraven Italije, bi bili kot Litva, Latvija ali Estonija. Predstavljajte si, koliko kilometrov in denarja potrebuješ, da prideš do dirk. Mi imamo blizu Italijo, Francijo, Nemčijo, zdaj mladinci hodijo tudi v Belgijo. Naša prednost je geografska lega.

Hkrati pa ima majhnost tudi drugo plat. Poglejte Jonasa Vingegaarda. Po mojem mnenju pri mladincih nikoli ni prišel v dansko reprezentanco, ker je bil suh, majhen, Danska pa na primer nima velikih vzponov. Tam so prednost dobili fantje, ki so dobro vozili v vetru. Šele pri mlajših članih, ko so bile drugačne dirke, je pokazal svojo moč in se razvil.

Njemu manjkata tisti dve leti. Ko ga gledaš, kako vozi in dirka, potem to vidiš. Našim pa ne manjkata, ker so prestali vse. Za našega, čeprav takrat še ni bil tako dober, smo vsi vedeli, da je talent, in je prišel v reprezentanco, ker ni bilo takšne konkurence kot na Danskem. Pri nas je lažje priti v reprezentanco in tekmovati proti najboljšim. In to je lahko prednost.