Sobotni intervju
Sobota, 11. 7. 2026, 4.00
3 tedne, 3 dni
Sobotni intervju: Maruša Tereza Šerkezi
Maruša Tereza Šerkezi, dekle jasnih ciljev in iskrenih odgovorov: Če nimaš stvari urejenih v glavi, ti nič ne pomaga
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,03
"Na kolesu lahko obračaš najboljše vate, ampak če stvari nimaš urejenih v glavi, ti to nič ne pomaga," pravi gostja Sobotnega intervjuja, gorska kolesarka Maruša Tereza Šerkezi.
18-letna gorska kolesarka Maruša Tereza Šerkezi, svetovna prvakinja med mladinkami, je sezono med mlajšimi članicami začela odlično, nato pa jo je nova realnost udarila z vso močjo. Skromnejši rezultati, matura, potovanja, treningi, tekme, pritisk in mentalna utrujenost so jo pripeljali do trenutka, ko je sama potegnila ročno zavoro in se ustavila. V Sobotnem intervjuju odkrito govori o pritisku, delu s psihologinjo, vizualizaciji, motnji hranjenja, prehodu v tovarniško ekipo in o tem, zakaj si želi, da je šport nekoč ne bi zadrževal zgolj zato, ker ne bi imela druge možnosti.
Maruša Tereza Šerkezi je pri 18 letih že svetovna prvakinja med mladinkami, članica tovarniške ekipe CUBE Factory Racing XC in ena največjih slovenskih obetov v gorskem kolesarstvu.
A prehod iz mladinske konkurence med mlajše članice ji ni prinesel samo daljših dirk, močnejših tekmic in bolj profesionalnega okolja, ampak tudi spoznanje, da v vrhunskem športu samo močne noge niso dovolj.
Po odličnem začetku sezone, četrtem in petem mestu na svetovnem pokalu mlajših članic, je na zadnjih tekmah začutila, da se ji je nabralo preveč vsega: mature, potovanj, tekem, treningov, pričakovanj in pritiska. Po 29. mestu v Lenzerheideju je prvič sama potegnila ročno zavoro, se ustavila, stopila korak nazaj in se še bolj zavestno vrnila k delu s športno psihologinjo.
V pogovoru za Sportal brez olepševanja govori o mentalni pripravi, motnji hranjenja, pritisku rezultata, komentarjih o telesu, družini, novi ekipi, študiju in želji, da bi do olimpijskih iger v Los Angelesu 2028 iz gorskega kolesarstva iztisnila največ. Na dan objave intervjuja je znova na startu svetovnega pokala v Andori, kjer si želi predvsem eno: na štartno črto stopiti samozavestna, bojevita in z iskrico v očeh.
"Zame bo pomembno, da pridem na štartno črto samozavestna, da se ne obremenjujem preveč z rezultatom in da v sebi spet začutim tisto bojevitost, tisto iskrico v očeh, ki sem jo na zadnjih tekmah malo izgubila."
INTERVJU: Maruša Tereza Šerkezi
Maruša, na dan objave najinega pogovora boste v Andori, znova na tekmi svetovnega pokala. Kaj bi se moralo na naslednjem prizorišču svetovnega pokala zgoditi, da boste zadovoljni in si boste lahko rekli: Evo, nazaj sem?
Najprej moram narediti korak nazaj, malo zadihati in se potem po korakih vrniti naprej. Zame bo pomembno, da pridem na štartno črto samozavestna, da se ne obremenjujem preveč z rezultatom in da v sebi spet začutim tisto bojevitost, tisto iskrico v očeh, ki sem jo na zadnjih tekmah malo izgubila.
Potem pa, kar bo, bo. Pomembno mi je, da se ne ustrašim, ampak da grem v tekmo odločno.
Hkrati bo zame pomembno tudi to, da svetovnega pokala ne vzamem kot nekaj ogromnega, ampak kot običajno tekmo. Do zdaj sem imela občutek, da vsak svetovni pokal doživljam skoraj kot svetovno prvenstvo. Ker sem imela lani takšno izkušnjo samo enkrat, se je pritisk začel nalagati. Zdaj si želim, da bi tekmo svetovnega pokala vzela bolj mirno, kot eno od tekem v sezoni.
"Če nimaš stvari urejenih v glavi, ti nič ne pomaga"
Na intervju ste prišli neposredno s terapije pri svoji športni psihologinji. Kako pomemben je po vašem mnenju ta del vašega športnega udejstvovanja? Morda tudi osebnega življenja?
Zelo. Pomaga mi na vseh področjih. S psihologinjo sem začela sodelovati že pred leti, najprej zaradi motnje hranjenja, potem pa sva sodelovanje nadaljevali. Se mi pa zdi, da danes delava na čisto drugem spektru.
Zdaj je v ospredju predvsem priprava na tekme, obvladovanje negativnih misli med dirko in podobne stvari. Zadnji dve tekmi mi nista šli najbolje in takrat sem še bolj jasno videla, da lahko na kolesu obračaš najboljše vate, ampak če stvari nimaš urejenih v glavi, ti to nič ne pomaga.
Meni se zdi ta del priprave res zelo pomemben. Imam pa občutek, da je vsaj v slovenskem športu mentalna priprava na tekmo in trening še vedno precej podcenjena.
"Občutek ima, da je vsaj v slovenskem športu mentalna priprava na tekmo in trening še vedno precej podcenjena."
Vendar se zdi, da se tudi na tem področju v zadnjih letih vendarle nekaj premika. Predvsem po zaslugi športnikov, ki o tem javno govorite in s tem rušite tabuje.
Res je, iz leta v leto je bolje. Morda je k temu pripomogel tudi novi val mladih športnikov, pa tudi tuji zvezdniki, na primer gimnastičarka Simone Biles in njej podobni. Mladi smo začeli bolj odprto govoriti o tem, da lahko s takšno pomočjo sproti rešuješ določene težave, včasih tudi na nezavedni ravni, ko se sploh še ne zavedaš, da jih imaš.
Včasih kdo reče, da so psihologi samo za "pussije" ali za tiste, ki smo "soft" … No, s tem se res ne strinjam.
Kaj je pri pogovoru s strokovnjakom drugače, kot je, če bi se na primer o isti temi pogovarjali s starši, bratom ali sestro?
Mislim, da se s psihologinjo pogovarjam na čisto drugačen način. Pri določenih temah s starši morda ne greš tako v globino oziroma ti je včasih nerodno kaj deliti z njimi.
Pri psihologu pa veš, da si z osebo, ki je za to področje strokovno usposobljena. Energija je drugačna in občutek imaš, da ji lahko res vse zaupaš. Mene ni ničesar sram povedati, ker me vedno pomiri in mi razloži, da je vse, kar se mi dogaja, povsem normalno in da nisem edina s takšnimi težavami.
"Mislim, da se s psihologinjo pogovarjam na čisto drugačen način. Pri določenih temah s starši morda ne greš tako v globino oziroma ti je včasih nerodno kaj deliti z njimi."
"Bila sem čisto na tleh, večkrat sem jokala"
Letos ste iz mladinske kategorije prestopili med mlajše članice (U23), kjer so dekleta, ki so tudi štiri leta starejša od vas, kar je drug svet tako v fizičnem kot mentalnem pogledu. Začeli ste zelo udarno, s četrtim in petim mestom, potem pa vam na zadnjih dveh dirkah ni šlo tako, kot bi si želeli. Rekli ste, da je bila težava v glavi. Kaj točno se je zgodilo?
Ugotovila sem, da sem sezono, vsaj po mojem mnenju, začela zelo napačno. Precej lahkomiselno. V smislu: aha, zdaj sem med mlajšimi članicami, to imam. Potem pa me je od takrat že nekajkrat kar pošteno zadelo. Bila sem čisto na tleh, večkrat sem jokala in začela razmišljati, da mi čisto nič ne gre. Da sem zanič.
Potem pa so se stvari počasi začele postavljati nazaj na svoje mesto. Spet sem začela pogosteje obiskovati psihologinjo, kar sem pred tem kar malo postavila na stran, češ da te pomoči ne potrebujem več.
Prvi in drugi svetovni pokal sem začela zelo dobro, potem pa so se mi stvari začele nabirati. Matura, učenje, potovanja … Vsega je bilo preveč.
Ko je adrenalin popustil, je prišla utrujenost
Ta preplet športa in šole je bil pri vas res ekstremen. Spomnim se, da ste neposredno s tekme v Seulu v Južni Koreji odšli pisat maturitetni esej …
Res je, iz Koreje sem pripotovala ob štirih zjutraj in šla še isto dopoldne pisat esej. Ampak ne bom rekla, da sem imela takrat težave. Se mi pa zdi, da sem proti koncu mature, ko je adrenalin začel popuščati, postala mentalno izjemno utrujena.
Na tekmi sploh nisem več zmogla najti energije, da bi šla čez sebe. Dejansko sem celo tekmo vozila z utripom 165 udarcev na minuto, kar je zame res zelo malo, glede na to, da imam običajno na tekmah utrip tudi do 195. Preprosto nisem več mogla čez točko trpljenja.
Malo sem se tudi ustrašila in se začela spraševati, ali je to morda tisti trenutek v moji karieri, ko bo šlo vse samo še navzdol.
Potem pa sem imela nekaj prostih dni in hitro ugotovila, da so se stvari na treningih spet začele postavljati na svoje mesto.
"Preprosto nisem več mogla čez točko trpljenja."
(Fotografije so bile posnete v lokalu Moja zgodba Cafe v Kamniku).
Sama je potegnila ročno zavoro
Kdo je bil potem tisti, ki je potegnil ročno zavoro, da ste se ustavili in izpustili tekme prejšnji konec tedna v La Thuileju? Vaš oče Matjaž, ki je tudi vaš trener?
V bistvu kar sama. In bila sem presenečena, ker sicer nisem tak tip človeka. Vedno sem trmasta do konca, vedno grem na polno. Ampak po tekmi v Lenzerheideju sem bila res v nekem šoku. Še nikoli v življenju nisem osvojila 29. mesta, osem minut za zmagovalko. Samo rekla sem si: okej, kaj je zdaj to?
Takrat sem ugotovila, da očitno potrebujem nekaj odmika od stresnega dela športa. Še vedno sem trenirala, vse je ostalo enako, ampak mogoče takrat res nisem potrebovala dodatnega pritiska. Potrebovala sem malo prostora, da se umirim in spet sestavim.
Je bil oče presenečen, da ste vi dali pobudo, da se nekoliko ustavite?
Da, in mami prav tako. Mami je samo rekla: "Okej, a je to Maruša?" (smeh, op. p.). Oba sta se strinjala, da je to pametna ideja. Sem ju pa vmes že vprašala, ali grem vseeno lahko na tekmo v La Thuile, pa sta bila oba proti (smeh, op. a.).
"Ugotovila sem, da očitno potrebujem nekaj odmika od stresnega dela športa. Še vedno sem trenirala, vse je ostalo enako, ampak mogoče takrat res nisem potrebovala dodatnega pritiska. Potrebovala sem malo prostora, da se umirim in spet sestavim."
Izpustili ste tudi državno prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Lani ste tam nastopili …
Tudi letos sem bila prijavljena v obeh disciplinah, vendar sem nastop po tekmi v Lenzerheideju odpovedala. Vedela sem sicer, da so to kvalifikacije za nastop na evropskem prvenstvu, vendar se mi zdi, da sem lani in letos tudi na cesti pokazala dovolj, da bi lahko bila uvrščena v reprezentanco tudi v cestnem kolesarstvu.
V U23 je namesto ene tekmice naenkrat deset takih
Kaj je bil za vas največji preskok iz kategorije mladink v U23? Razen tega, da so dirke daljše in da ste bili od prej vajeni dominacije, zmag. Kaj je bilo na prvi tekmi najbolj drugače?
Največja razlika je v tem, da namesto ene tekmovalke, s katero si konkurenčen, naenkrat dobiš deset takih tekmovalk. Lani sem imela recimo predvsem Anjo (Grossmann, op. a.). Če se je ona odpeljala naprej, sem šla za njo in vedela sem: če bo ona prva, bom jaz druga.
Tukaj pa vem, da če samo malo popustim, sem lahko takoj deseta. Ves čas se moraš boriti in dejansko celo dirko voziš na polno. To se mi zdi zelo velik preskok. Raven je toliko višja, da greš že v prvem krogu v rdečo cono. Pozna se tudi to, da bolj ko si utrujen, večja je hitrost, več napak začneš delati. Zato moraš imeti še toliko več tehnične kontrole nad sekcijami kot recimo v kategoriji do 19 let.
Iz razvojne v tovarniško ekipo: "Vse je bolj profesionalno"
Lani ste bili članica razvojne ekipe CUBE Next Generation XC, letos ste del tovarniške ekipe CUBE Factory Racing XC. Kako se ta prestop opazi v praksi?
Vse je bolj profesionalno. Več je osebja, imam svojega mehanika, v ekipi imamo tudi kuharja, fizioterapevtko, česar lani recimo nismo imeli, pa tehničnega trenerja. Ekipa ima svoj tovornjak, imamo fotografa, snemajo videe … Skratka, vse je na precej višji ravni.
Tam imaš res občutek, da si pravi profesionalec v profesionalni ekipi.
V mlajših kategorijah ste na dirke pogosto potovali z družino, skupaj ste bivali v apartmaju, tudi zato, da je mama lahko kuhala hrano, ki ste jo morali jesti zaradi izkušnje z anoreksijo. Kako je zdaj? Se je s prestopom na višjo raven tudi ta del precej spremenil?
Letos je glede tega vse drugače. Cela družina je bila z mano samo na dirki v Leogangu v Avstriji, ker je bilo to najbližje prizorišče. Zdaj sem ves čas z ekipo. Tudi če moji pridejo na dirko, so nastanjeni v svojem apartmaju, vidimo pa se na tekmi in po njej.
Ni več tako družinsko, kot je bilo še lani, bo pa za svetovno in evropsko prvenstvo verjetno še vedno bolj podobno temu, česar smo bili vajeni prej.
Kar zadeva hrano, moram reči, da je zelo dobro poskrbljeno, tudi zame, čeprav sem glede tega še vedno precej specifična. Izkazalo se je, da ta del sploh ni tako problematičen, kot sem mislila. Dejansko je za vse poskrbljeno.
Ko ste se z ekipo pogovarjali o sodelovanju, ste odprli tudi temo prehrane oziroma to, da ste imeli v preteklosti težave z motnjo hranjenja in da je treba biti pri tem delu še posebej pozoren?
Sama na teh pogovorih nisem bila prisotna, se je pa z ekipo dogovarjal moj oče in vem, da je to vedno omenil, ker želimo, da so o tem obveščeni. Prav zato je tudi rekel, da bi bil rad zraven v ekipi. To je bil na neki način pogoj, da me vzamejo v ekipo: da je zraven tudi moj oče, zato da je vse skupaj še vedno pod določenim nadzorom. Zdaj pa svoje delo opravlja tako dobro, da ga imajo v ekipi radi zraven.
"Vsaj pri sebi vidim, da danes hitro prepoznam, kdaj se kakšna misel vrne. In takoj vem, da jo moram ustaviti. Ker če bi ji enkrat popustila, bi ji morda popustila še jutri in naslednji dan, potem pa se lahko zelo hitro spet zapleteš v isti krog."
Ko sva se pogovarjali lani, ste dejali, da pri motnji hranjenja ne moreš govoriti o tem, da si ozdravljen, ampak bolj o tem, da si zdravljen. Kako danes prepoznate, da se težava znova pojavlja oziroma da morate biti bolj pozorni?
Zdi se mi, da zelo hitro. Osebno mislim, da pri tem nikoli nisi povsem stoodstotno zdrav. Morda ne v smislu, da greš spet nazaj v restrikcije, ampak v smislu, da imaš te misli vedno nekje v glavi.
Je pa lažje. Vsaj pri sebi vidim, da danes hitro prepoznam, kdaj se kakšna misel vrne. In takoj vem, da jo moram ustaviti. Ker če bi ji enkrat popustila, bi ji morda popustila še jutri in naslednji dan, potem pa se lahko zelo hitro spet zapleteš v isti krog.
Zame je zelo pomembno, da če mi glava reče: ne, tega pa zdaj ne smeš pojesti, si potem vseeno vzamem vsaj polovico, če ne zmorem celega. Že samo zato, da te misli ustavim in si pokažem, da ne grem znova v isti krog.
Je pa tega zdaj veliko manj. Včasih je bilo to 24-urno razmišljanje o hrani in videzu. Zdaj se je zmanjšalo za več kot polovico in zato je tudi veliko lažje živeti.
"Izjemno pomembno se mi zdi, da se o motnjah hranjenja govori. Pa ne samo pri ženskah, tudi pri moških, ker motnje hranjenja niso samo ženska težava. Poznam veliko primerov, ko imajo težave tudi moški, pa se o tem skoraj ne govori."
"Motnje hranjenja niso samo težava žensk"
Zdi se mi zelo dragoceno, da ste o tej temi javno spregovorili in opozorili na problem motenj hranjenja. Kako pomembno se vam zdi, da se o tem govori javno?
Izjemno pomembno se mi zdi, da se o motnjah hranjenja govori. Pa ne samo pri ženskah, tudi pri moških, ker motnje hranjenja niso samo ženska težava. Poznam veliko primerov, ko imajo težave tudi moški, pa se o tem skoraj ne govori. Pri moških se pogosto kar sprejema kot normalno, da so zelo suhi in da se jim vidijo žile.
Zdi se mi tudi, da moški oziroma fantje o tem še težje spregovorijo. Kot da so zdaj oni na tistem začetku, na katerem smo bile nekoč ženske, da jih je sram govoriti o tem in da se pretvarjajo, kot da teh težav nimajo.
Prav se mi zdi, da se je o motnjah hranjenja začelo govoriti, ker so te težave, vsaj v gorskem kolesarstvu, zelo pogoste in po mojem mnenju tudi v porastu. To vidim tudi pri mlajših članicah, kjer vsako leto pride kakšna nova tekmovalka, ki je dobesedno sama kost in koža.
In potem, ko to vidiš na televiziji … Tudi sama se včasih ujamem v to. Vidiš športnika, ki je zelo suh in hkrati zelo uspešen, pa si misliš: poglej, kako je uspešen, poglej, kakšen je.
Ampak pomembno je gledati dolgoročno. Kje bo ta športnik čez nekaj let? In tudi če bo morda uspešen celo kariero – kaj bo z njim po koncu kariere? Verjetno nič dobrega.
"Včasih se na tekmah počutim skoraj kot psiholog, ko dekleta pridejo do mene in začnejo odpirati različne teme."
Se vam še danes kdo oglasi in vas vpraša za nasvet?
Da, kontaktirajo me vrstnice in me prosijo za nasvet, starši pa se pogosteje obračajo na mojega očeta. Dobim tudi veliko sporočil. Včasih se na tekmah počutim skoraj kot psiholog, ko dekleta pridejo do mene in začnejo odpirati različne teme.
Največja težava je, da je včasih težko karkoli reči, ker hitro začutiš, da se oseba za ta korak ni odločila povsem sama. Morda samo sprašuje, ker o tem razmišlja, ker jo malo mika, ali pa zato, ker jo v to usmerjajo drugi. Potem ji nekaj poveš, ona se strinja, že v naslednjem stavku pa pove nekaj povsem nasprotnega.
V takih primerih se včasih raje umaknem in o tej temi neham govoriti. Preprosto vidiš, da oseba še ni pripravljena na tak pogovor. Zdi se mi, da lahko včasih narediš več škode kot koristi, če se pogovarjaš z nekom, ki na to še ni pripravljen.
Povsem drugače pa je, ko imaš pred sabo nekoga, ki ga tema res zanima, ki je pripravljen poslušati in je zares odprt za takšno odločitev.
"Ljudje nekako mislijo, da sem zdaj zdrava in da je vse v redu. Prav zato pa moram biti še vedno previdna, tudi pri tem, s kom se o tem pogovarjam, saj imam v ozadju še vedno določene sprožilce."
Komentarji o telesu so lahko še vedno sprožilec
Včasih je verjetno težko najti prave besede, da nehote ne sprožiš česa …
Da, pri meni je podobno. Ljudje nekako mislijo, da sem zdaj zdrava in da je vse v redu. Prav zato pa moram biti še vedno previdna, tudi pri tem, s kom se o tem pogovarjam, saj imam v ozadju še vedno določene sprožilce.
Ampak danes jih znate prepoznati.
Zdaj znam določene komentarje prepoznati in jih poskušam preslišati. Rečem si, da je oseba, s katero se pogovarjam, zdrava in da tega, kar reče, ne razume na enak način kot jaz. Predvsem pa se spomnim, da je vsako telo drugačno.
Lahko imaš enako višino in enako težo kot nekdo drug, pa boš videti popolnoma drugače. Zato se mi zdi zelo pomembno, da se ne primerjamo med sabo in da smo pri komentarjih o telesu res previdni.
Cesta jo mika, a prva ljubezen ostaja gorsko kolesarstvo
Ste še vedno povsem predani načrtu, da boste o cestnem kolesarstvu resneje razmišljali šele po olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 2028, do takrat pa boste gorsko in cestno kolesarstvo le občasno kombinirali?
Da, tak je načrt. Za zdaj želimo to dvoje nekako kombinirati, ampak tako, da gorsko kolesarstvo ostaja prioriteta. Cestno kolesarstvo je zraven predvsem zato, ker je to zelo dober trening. Načrt je, da do olimpijskih iger vztrajam na gorskem kolesu, ob tem pa, kadar je mogoče, dodamo še malo cestnega kolesarstva.
Glede na to, da je gorsko kolesarstvo moja prva ljubezen, želim tam doseči vse, kar lahko dosežem - vem, da se sliši samozavestno, pa vendar. Potem pa bi rada prešla na cesto in tam naredila, kar se bo v tistem trenutku dalo.
Lani je na EP v kategoriji mladink v kronometru osvojila izjemno šesto mesto.
Kje se počutite bolj suvereno? V kronometru ali na cestni dirki?
Kronometer mi je kot disciplina zelo všeč, čeprav je res pravo mučenje. Mislim, da je to disciplina, tudi če jo primerjam z gorskim kolesarstvom, pri kateri si v cilju najbolj "mrtev". Ko se samo vprašaš: zakaj sem šla v to? Ampak hkrati mi je všeč.
Tudi na gorskem kolesu mi je krajši kros težji od olimpijskega krosa, ker je krajši in toliko bolj intenziven in moraš dati toliko več od sebe, da na koncu samo padeš dol.
Na cesti pa je precej več dejavnikov: vožnja v skupini, ekipa, zavetrje. Sama se recimo še ne znam tako dobro peljati v skupini in še ne znam tako dobro izkoriščati zavetrja. Morda se pozna tudi to, da okoli sebe nimam takšne ekipe. Če bi se znala peljati tako kot Pogačar, mi verjetno ne bi bilo težko, tudi če ne bi imela dobre ekipe. Pri meni pa se vse to še pozna.
Pri varčevanju z energijo?
Da. Potem pa se vedno vozim ali spredaj ali ob strani …
Selektorica slovenske ženske reprezentance Mia Radotić je v intervjuju za naš medij opozorila, da je za reprezentanco U23 v cestnem kolesarstvu zelo malo dirk, zato je prehod v višjo kategorijo izjemno težak. V gorskem kolesarstvu teh težav ni, kajne?
Ne, pri nas imamo posebne tekme svetovnega pokala za U23 in startamo ločeno od članic. Kar pa zadeva cestno kolesarstvo, je to res težava. Letos sem na primer nastopila na dirki Tour de Feminin na Češkem, kjer so bile trase dolge tudi po 120 kilometrov, z ogromno višinskimi metri. To je bil res velik preskok od prejšnjih dirk, ki so bile dolge recimo 80 kilometrov. Skoraj sem 'umrla'. Preskok je res ogromen, ker ni vmesne kategorije U23. Glede tega je v gorskem kolesarstvu precej bolje poskrbljeno.
"Ne morem biti zdaj druga, če sem na prejšnji dirki zmagala"
Vrhunski šport pomeni tudi stalno življenje pod pritiskom. Če se ozrete nazaj, kdaj ste se začeli prvič zares spopadati s pritiskom? S kolesarstvom se ukvarjate od petega razreda. Ste takrat še hodili na tekme povsem sproščeno ali vas je bilo že strah?
Že od nekdaj sem zelo tekmovalen človek in že od majhnega sem šla na tekmo zmagat, vendar takrat nisem čutila nobenega pritiska. Potem pa se mi zdi, da ko odraščaš in že zmagaš na kakšni dirki, si začneš misliti: okej, ljudje me poznajo, vidijo me. In takrat si začneš pritisk nalagati tudi sam. V smislu: ne morem biti zdaj druga, če sem na prejšnji dirki zmagala.
Potem pa si ta pritisk začneš nalagati nase oziroma ga čutiš tudi od drugih, čeprav ga morda v resnici sploh ni in si ga delno ustvariš sam.
Večer pred tekmo je najtežji
Kdaj se pri vas začne pojavljati strah oziroma pritisk pred dirko? Koliko dni pred nastopom ga običajno začutite?
Dan pred dirko, prej ne. Tega sem se zdaj navadila, saj me je včasih skrbelo že en teden prej. Ampak tako enostavno ne moreš živeti. Mogoče imam malo treme, ko pridemo na prizorišče in si mislim: o moj bog, tukaj bom tekmovala čez tri dni. Ampak to je pozitivna trema. Tisto, ko si res živčen, pa pride dan pred tekmo oziroma večer pred tekmo. Ko greš spat. Tisto je zame najhuje.
In kako lahko sploh zaspite?
V bistvu nič posebnega. Letos sem si kupila masko od Mante, ki ima vgrajeno ozvočenje. Deluje tako, da ti pomaga odmakniti misli, ker si lahko v ozadju nastaviš glasbo oziroma neko melodijo in potem ne razmišljaš toliko o tem, kaj te čaka.
Ampak če pogledam nazaj, nikoli nisem imela večjih težav s spanjem pred tekmami. Edino pred svojim prvim svetovnim prvenstvom v Andori. Mislim, da sem bila takrat budna do enih zjutraj. Zdaj je lažje. Z dihalnimi tehnikami in vizualizacijo se da kar precej umiriti.
Kaj si predstavljate med vizualizacijo?
S psihologinjo sva pripravili načrt, ki mi še posebej pride prav takrat, ko se pojavijo slabe misli. Najprej si pustim, da te misli dejansko začutim, recimo dve minuti. Potem pa skušam vizualizirati samo sebe, kako jih odpravljam oziroma na kakšen način bi jih lahko odpravila. Tako počasi spet dobim nazaj bolj pozitiven občutek.
Na začetku naredim recimo pet umirjenih vdihov in izdihov. Potem si za kratek čas predstavljam sebe, kako mi gre zelo dobro - na progi, na startu, na treningu. Nato grem zavestno še v ta slab občutek, ravno zato, da delam proti njemu.
Da če se vam na tekmi dejansko zgodi kaj slabega, da veste, da to še ni konec?
Da. Najprej si to predstavljaš, potem pa greš še v zadnji del, v katerem znova zaključiš z dobrim občutkom. Z občutkom, da si to premagal. Na koncu vse skupaj zaključim še s tremi vdihi.
To izvajate vsak dan?
Pred treningom in tekmo. Kar pa zadeva dihalne tehnike, sva jih s psihologinjo začeli uvajati ravno zato, ker se mi je med treningom, intervali ali tekmami, ko mi je zelo težko, dogajalo, da so me začele preplavljati misli, da ne morem več.
Zato se takrat skušam osredotočiti na dihanje, da ne razmišljam toliko o bolečini in o tem, da ne zmorem več. Take malenkosti ti malo odmaknejo te misli.
Po maturi v Koper: šport, študij in življenje po karieri
Na začetku sva se pogovarjali o maturi. Kako ste si zamislili življenje zunaj športa po maturi?
Vpisala sem se na študij menedžmenta v Kopru.
Samo vpisali ali imate dejansko načrt redno študirati? Veliko športnikov je sicer vpisanih, a študija potem ne obiskujejo redno. Ste o tem razmišljali tudi dolgoročno?
Da, želim dejansko študirati. O tem smo se doma s starši kar veliko pogovarjali. Razmišljala sem, ali bi šla na fakulteto ali bi si vzela leto premora in se posvetila samo športu. Potem pa sem si rekla, da z gimnazijo pravzaprav še nimaš ničesar konkretnega.
Poleg tega imaš lahko v dnevu hitro preveč časa, če je vse samo šport. Zame to ni najboljše, ker sem človek, ki veliko razmišlja, včasih tudi preveč. Zato se mi zdi dobro, da imam poleg treningov še kaj drugega - da del dneva razmišljam o drugih stvareh, spoznam nove ljudi in sem malo v drugem okolju.
V kolesarstvu si veliko sam. Tudi treniraš večinoma sam in to je lahko na trenutke precej dolgočasno ali naporno. Zato mi je pomembno, da imam ob športu še neko socialno okolje.
Poleg tega ne razmišljam o tem, da bi v športu za vsako ceno vztrajala do 35. leta. Ko bom začutila, da sem zaključila, bi rada šla naprej. Nočem, da bi me v športu zadrževali samo denar, pogodbe ali občutek, da nimam druge možnosti. Če imaš poklic, imaš po koncu kariere več svobode. Lahko delaš, si ustvariš družino in živiš bolj normalno življenje.
Ste razmišljali tudi o študiju psihologije?
Da, zelo. Nekaj časa sem celo razmišljala, da bi šla v smer psihiatrije, ampak za to bi morala najprej na medicino, kamor pa je zelo težko priti. Kljub temu mi je to področje še vedno zelo blizu in zelo zanimivo.
Kje vidite svoje priložnosti v menedžmentu?
Za menedžment sem se odločila tudi zato, ker študij poteka po sistemu tri plus dve leti, v zadnjih dveh letih pa se lahko bolj usmeriš v športni menedžment, poslovanje in vse, kar spada zraven.
Zdi se mi, da sta ekonomija in menedžment zelo dobra podlaga, ki jo lahko uporabiš v veliko različnih poklicih. Sama sem zelo rada v stiku z ljudmi, zato se ne vidim v delu, kjer bi ves dan sedela med štirimi stenami. Mislim, da bi lahko to znanje povezala z različnimi področji, ne samo s športnim menedžmentom.
Zelo mi je všeč tudi bolj dinamičen del dela v športu, na primer to, kar dela agencija Spontanzo. Da za športnika skrbiš celostno, od začetka do konca. To mi je blizu in v tem se res vidim, zato je mogoče, da bom pozneje šla tudi v to smer.
Olimpijska štipendija kot pomoč na poti do Los Angelesa
Nedavno ste prejeli štipendijo Olimpijskega komiteja Slovenije za cikel do olimpijskih iger v Los Angelesu. Kaj vam ta štipendija prinaša? So z njo povezane tudi kakšne zahteve ali obveznosti?
Kolikor vem, medijskih obveznosti ni, v smislu, da bi morala kaj objavljati ali se udeleževati določenih dogodkov. Štipendija je namenjena predvsem kot pomoč športniku, na primer za priprave, fizioterapije in druge stroške, povezane s športom. Kako natančno je z dokazovanjem stroškov in obračuni, se moram še malo pozanimati.
Zelo mi je bilo všeč tudi to, da sem bila na podelitvi štipendij na OKS v družbi mladih, perspektivnih športnikov. Dve uri smo bili skupaj, malo smo se pogovarjali in iz takšnega okolja dobiš tudi dodatno motivacijo.
Zdi se mi lepa gesta Olimpijskega komiteja Slovenije, da na tak način podpira mlade športnike na njihovi poti. Sploh zato, ker so nekateri športi finančno precej slabše podprti, zato se mi zdi takšna podpora res pomembna.
Preberite še:
