Sobotni intervju
Sobota, 27. 6. 2026, 4.00
2 tedna, 6 dni
Sobotni intervju: Andraž Zrnec
Andraž Zrnec. Predsednik, kot bi si jih želeli še več v Sloveniji.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,70
Andraž Zrnec je prvi mož NK Brinje Grosuplje že slabo desetletje. S klubom je v tem obdobju prehodil edinstveno pot stalnega napredka in izkazovanja zdravih ambicij.
Kako je NK Brinje Grosuplje postal pepelka slovenskega nogometa? Kako si je, kljub temu da ne spada med bogatejše klube, ustvaril spoštovanje in se dokazal kot primer zelo dobre prakse? In zakaj se še vedno otepa govoric, češ da za vsem uspehom stoji stric iz ozadja, v tem primeru vplivni someščan Aleksander Čeferin? O tem in še marsičem drugem smo pred začetkom zgodovinske prve sezone rumeno-modrih v 1. SNL kramljali s prvim možem kluba. Andraž Zrnec nas je sprejel na stadionu ob Grosupeljščici in nam rade volje marsikaj pojasnil.
V zadnjem obdobju v slovenskem klubskem nogometu ne manjka neprijetnih zgodb. Propadajo nekoč pomembna središča, ki so dala Sloveniji ogromno reprezentantov. Propad Domžal in Gorice predstavlja zgovoren opomin, kako stvari uhajajo izpod nadzora, če zmanjka denarja ali pa je prisoten prevelik pohlep. Stanje v Sloveniji še zdaleč ni rožnato, zato so ob vse večji prisotnosti tujih investitorjev, pri katerih je pogosto prisoten določen dvom o (ne)čednosti namenov, saj se mnogi prvič pojavljajo v slovenskem prostoru, takšne lokalne zgodbe, kot jih predstavlja NK Brinje Grosuplje, še bolj pravljične. Že dolgo jih krasi dosledno upoštevanje strategije, ki prinaša rezultate in napredek. Delajo tiho, marljivo in preudarno. Nimajo veliko denarja, a ga znajo razporejati tako skrbno in racionalno, da iz leta v leto z mlado zasedbo, polno obetavnih domačih fantov, ki jim je še kako mar za usodo kluba, posegajo višje. Nekdanji palček se je znašel v druščini najboljših in največjih. Bi se lahko zdaj pozitivna krivulja, ko so dosegli določen vrhunec, saj so se prvič prebili v elitno prvo ligo in mesto obnoreli z nalezljivo nogometno evforijo, ustavila? Bi se lahko prva liga izkazala za prehud zalogaj?
Pred začetkom krstne prvoligaške sezone Brinja smo odgovore na vprašanja poiskali na samem prizorišču. Odpravili smo se v Grosuplje, kjer nas je sprejel dolgoletni predsednik Andraž Zrnec. Nekdanji rokometaš, ki prihaja iz ene najbolj simpatičnih športnih družin v Sloveniji, nam je razkril marsikaj. Kot prvo se občini in županu zahvaljuje za pomoč, brez katere ne bi mogli uresničevati tako ambicioznih ciljev. Grosuplje, zelena oaza na robu Ljubljane, kar zadeva nogomet, ne žari le od poletne vročine, ampak tudi od pozitivne energije. Piše pravljico in jo želi še nadgraditi. Predstavlja dokaz, da v slovenskem klubskem nogometu vendarle ni vse tako črno, hkrati pa Sloveniji odločno pošilja sporočilo, da v prvi ligi noče predstavljati zgolj muhe enodnevnice. Brinje zanima bistveno več. Kaj vse? Preverite v Sobotnem intervjuju.
Brinje Radomlje je bilo pozitivno presenečenje klubske sezone 2025/26 v Sloveniji. Postali so drugoligaški prvaki in pokalni finalisti.
Lahko nekaj razjasnimo že na začetku? Nekateri mediji so vašemu klubu Brinje Grosuplje dodali vzdevek "Dolenjci". Pa se resnično doživljate kot dolenjski klub?
Geografsko gledano je Grosuplje verjetno najbolj severno mesto na Dolenjskem. Sam tega niti ne doživljam na tak način. Grosuplje niti ni tako staro mesto, nima takšnih značilnosti kot denimo Novo mesto ali katero drugo. Pa še nekaj je. Vedno smo bili bolj vezani na Ljubljano, ki nam je tako blizu. S tem okoljem, ki ti je bližje, pa se tudi lažje identificiraš. Zato bi rekel, da nimamo veliko skupnega ne z Dolenjsko ne Ljubljano. Smo pa vseeno tako rekoč obrobje Ljubljane. Župan pravi, da smo zelena oaza na robu prestolnice. No, to smo mi.
Mesto je polno znanih oseb. Kar zadeva nogomet, še kako izstopa prvi mož evropskega nogometa, predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin.
Veseli smo, da je lani septembra skupaj z županom odprl prenovljeni Športni park Brinje. Verjamem, da je zadovoljen, ker se je klub iz njegovega mesta prebil v prvo ligo. Mogoče pa nas pride kdaj tudi obiskati. Morda na kakšen derbi. No, saj bo, resnici na ljubo, za nas derbi skoraj vsaka tekma v prvi ligi. Verjetno kar vse.
Do vas kdaj prihajajo očitki, da je Brinje Grosuplje privilegiran klub, ki se je znašel v takšnem položaju zaradi vpliva Aleksandra Čeferina?
To poslušamo že celo sezono.
Aleksander Čeferin bo lahko v sezoni 2026/27 prvič, odkar deluje v nogometnem svetu, v 1. SNL spremljal klub iz svojega mesta.
Pred tem pa tega niste poslušali?
Bistveno manj. Pred tem so nam nekateri, ki so imeli otroke v naši nogometni šoli, očitali, kako lahko nam je. Pa naj se ob tem navežem še na lastnika Maribora, Turka Acuna Ilicalija. Na voljo ima stotine milijonov evrov, a mu ni lahko v Mariboru. V bistvu mu je težje kot meni v Grosuplju, ker okolja ne pozna dobro. On ne pozna okolja, mi pa nimamo denarja. Vsak ima svoje težave, s katerimi se sooča.
Kar pa zadeva Aleksandra Čeferina, predsednika Uefe, sem bil enkrat pri njem na obisku v njegovi pisarni v Grosuplju. Pol ure sva debatirala o nogometu. To je bila krasna debata. Ni pa njegova funkcija, čeprav bi nam lahko verjetno v katerih stvareh pomagal, namenjena temu.
Torej ni vaš, če bi se pošalili, stric iz ozadja?
Ne. Pomagal nam je s tem, ko je lani prišel na odprtje Športnega parka Brinje. Z Uefe so pokazali zadovoljstvo, naša občina pa je prek programa Hat-trick prejela nekaj denarja za prenovo parka. Da pa bi Aleksander Čeferin kaj konkretno finančno pomagal klubu, to pa ne.
Njegov brat Rok je v vašem klubskem nadzornem odboru.
Res je. Njegov sin je igral za nas. Prav škoda, da se je vmes že prenehal ukvarjati z nogometom.
No, v tem pogledu imate vi še bolj pestro izkušnjo, saj oba vaša sinova igrata za Brinje. Jaka brani, Nik zaseda mesto v zvezni vrsti. Tako lahko s prve roke veliko izveste o dogajanju v klubu, saj imate, nenazadnje, prek sinov podaljšana ušesa v slačilnici.
Ko smo skupaj, se pogovarjamo tudi o klubu. To je res. Nikoli pa si ne dovolim, da bi to, če mi kaj povesta, tudi vplivalo name. Nočem izkoriščati njunih informacij ali pa obratno. Tisto, kar je v slačilnici, naj ostane med štirimi stenami. Tako mora biti. To je treba razumeti.
NK Brinje Grosuplje je nastalo leta 2003 na pogorišču prejšnjega kluba. Ustanovil ga je Grega Rozina, nato pa je klub v 23 letih prehodil imenitno zgodbo. Pred nekaj meseci je trkal celo na vrata Evrope, v bližajoči se sezoni pa se bodo v Grosuplju igrale prvoligaške tekme. Prvič v zgodovini nogometa v tem delu Slovenije.
Kako je sploh biti v koži predsednika novopečenega prvoligaša Brinje Grosuplje?
Naporno. Morda je na zunaj videti, kot da je vse lepo in enostavno, a žal ni tako. Opravka imamo z napornimi izzivi. Kot predsednik se spopadam s številnimi obveznostmi. Najpomembnejše se dotikajo področja infrastrukture, ki ga bo treba v prihodnosti dopolniti. Infrastrukturni pogoji pri nas še vedno niso na ravni prve lige, a se bomo potrudili, da zadostimo tudi temu. V prihodnjih letih bi lahko bilo že drugače. Tako ni vedno enostavno biti predsednik, je pa velikokrat lepo, zato tudi vztrajam na tej poti.
Kakšna bo torej usoda stadiona? Se bodo sploh lahko igrale prvoligaške tekme v Športnem parku Brinje v Grosuplju?
Bodo, seveda se bodo. Saj se trudimo, da čim hitreje naredimo še zadnje popravke in izboljšamo pogoje. Tretjega avgusta bo tako v našem Športnem parku zgodovinska tekma. Pomerili se bomo s Koprom ob 20.15. Vabljeni! Bojim se le, da bo za to tekmo zmanjkalo vstopnic. Na voljo jih ne bo veliko, okrog 450, bo pa pozneje, že v drugi polovici septembra uradna kapaciteta stadiona, vštetih bo še nekaj stojišč, že višja. Malce pod tisoč. Za prvo ligo bomo morali do takrat narediti še sektor za gostujoče navijače. In ga tudi bomo.
Kateri tekmec bo v 1. SNL predstavljal Brinju največjo motivacijo in skalp? ''To je zanesljivo Olimpija. Tekma z Olimpijo ima v Grosuplju večji naboj kot tista proti Mariboru. To je neprimerljivo. V Grosuplju je tudi podskupina Green Dragonsov, ki navija za Olimpijo. Veliko ljudi je razdvojenih, saj že od prej navija za Olimpijo. A zdaj so začeli navijati tudi za nas. To opažamo po celotni Sloveniji. Trener je tako pred kratkim prejel pismo in dres kar iz Celja,'' je predsednik Brinja postregel z zanimivostjo.
Kaj pa razsvetljava?
Že za prvo tekmo bo v uporabi dodatnih 16 reflektorjev, ki jih bomo do takrat postavili. Ko smo se v prejšnji sezoni uvrstili v finale pokala, smo se spogledovali tudi z Evropo. Zato smo se takrat dogovarjali, da bi evropske tekme igrali v Stožicah ali pa Domžalah. To bi bilo pač odvisno od tega, koliko ljubljanskih klubov bi zaigralo v Evropi. Evropa ima pač svoje zahteve, ki jim v Grosuplju ne zadostujemo. In če bi v Evropi še preboleli, da bi domači tekmi odigrali drugje, tega za prvo ligo ne bi mogli dejati. Zato smo se odločili, da bomo stvari na našem objektu pravočasno uredili.
Občina z našim županom dr. Petrom Verličem na čelu je imela posluh za te stvari. Investirala bo dodaten denar v Park, da se objekti primerno uredijo. Da se lahko igra prva liga. V prihodnjih letih pa se nam obeta še dodatna tribuna na stadionu. Je pa glede tega po mojem mnenju veliko bolje, da imaš manjši stadion, ki je poln, in vlada prijetno vzdušje, kot pa da imaš velik stadion, pa se na njem verjetno zbere še več ljudi kot pri nas, a se zaradi velikosti objekta vse porazgubi. Tisto mi ni všeč.
Prva prvoligaška tekma se bo na stadionu ob Grosupeljščici odigrala v začetku avgusta. V goste prihaja Koper, tako da se obeta spopad rumeno-modrih. Predsednik Andraž Zrnec že odšteva tedne do zgodovinskega dogodka.
Torej lahko rečemo, da ste v Grosupljem pripravljeni na krstno prvoligaško sezono?
Smo. Igralsko smo se okrepili, pričakujemo pa še nekaj novincev. Želimo nadaljevati pot na svoj način, ki se je izkazal za dobrega. Dokazali smo, da lahko igramo z vsakim. V tej sezoni bomo to morali dokazati vsak teden. To bo bolj zahtevno kot v drugi ligi. Če igraš v soboto z Mariborom, v sredo z Aluminijem in v nedeljo s Celjem, je to povsem drugače, kot da bi v sredo igral s Celjem, pred in po tem pa imel dve drugoligaški tekmi. Pripravili se bomo na vse, kar zahteva prva liga. Verjamem, da bodo fantje do začetka prvenstva na primerni ravni. Nas pa čaka pot, ki ni bila še nikoli tako dolga. Odigrali bomo kar 36 tekem.
Kakšne bodo torej vaše obveznosti do začetka sezone?
Najbolj se bodo dotikale področja infrastrukture, da bo vse na zahtevani ravni, igralski kader pa ostaja v domeni športnega direktorja in trenerja. Kakšna je pri tem sploh moja vloga? Predsednik ob prihodu novih obrazov v klub na koncu samo podpiše pogodbo. In to je to. Športni direktor in trener imata glede tega jasno določene finančne okvirje. Vesta, koliko lahko klub ponudi in kakšen je skupni proračun za ekipo. Znotraj tega, tako je že leta, imamo vedno optimalno sestavljeno ekipo.
Moramo pa vedeti, da se je prestopni rok začel 15. junija, končal pa se bo 15. septembra. Do takrat se zna še marsikaj zgoditi. Močno upam, da se kaj veliko ne bo glede odhodov, zna pa se v prvih dneh julija zgoditi en zanimiv prestop. Špekulacije so velike, gre pa za prihod. Kaj več pa ne smem povedati.
Navijače bo zagotovo ob prebiranju vaših zadnjih stavkov napadla radovednost.
Da, nestrpno bodo čakali na sredo ali četrtek (smeh, op. p.). Upam, da ne bo kakšnih večjih odhodov, po zadnjih informacijah pa imamo v ekipi prostora še za dva igralca. Treba bo pač imeti širši kader za prvo ligo, potem pa gremo lahko hrabro v teh prvih šest mesecev. Nato pa bomo videli, kje smo. In kaj bo treba, če bo treba, popraviti pozimi.
V sezoni 2025/26 je bil vstop na drugoligaške tekme za razliko od pokalnih spektaklov proti Olimpiji in Mariboru brezplačen. V tej sezoni, ko bo Brinje nastopil v 1. SNL, bo drugače. Navijači rumeno-modrih lahko že kupijo letne vstopnice. ''Glede cen ne bomo pogoltni. To bodo normalni zneski za naše okolje,'' računa predsednik Zrnec na dober odziv someščanov.
Za koliko pa se bo povečal vaš proračun z vstopom v prvo ligo?
Največjo razliko bodo predstavljala pridobljena sredstva zveze. Naš proračun bo tako večji za več kot trikrat od tistega v prejšnji sezoni. Zdaj bo v rangu enega milijona evrov. Prejšnji je bil manjši od tretjine milijona evrov.
To bi bil torej šele čudež, če bi s tako majhnim proračunom osvojili pokal in si zagotovili nastop v Evropi! Pa niti ni manjkalo veliko.
Sploh ne. V finalu pokala z Aluminijem (Kidričani so zmagali z 1:0, op. p.) ne bi smelo priti do rdečega kartona, pa bi bilo že drugače. Pa še nekaj stvari je, ki mi ne gredo iz glave. Denimo, ko je imel naš kapetan Nejc Pušnik imenitno priložnost za 1:0, a mu je tik pred strelom odskočila žoga zaradi slabe travnate površine v Celju. Vprašal bi se, zakaj je bila ravno tam pred golom luknja in ni bilo trave, da je žoga nesrečno poskočila ravno takrat.
Še velikokrat pomislite na to? Če tista žoga ne bi odskočila, bi lahko bilo marsikaj drugače za Brinje.
Niti ne. Smo šli hitro čez to. Če bi bilo drugače, morda ne bi osvojili druge lige, pa bi se zdaj pogovarjali v obratni smeri. Je že prav, da je bilo tako. Moramo ostati skromni in racionalni.
Če bi nogometaši Brinja osvojili pokal, bi si razdelili nagrado v vrednosti 40 tisoč evrov. Tako sta se odločila predsednik in športni direktor. ''Če bi se uvrstili v Evropo, bi jim novembra zanesljivo čakala še evropska nagrada,'' nam je zaupal prvi mož novopečenega prvoligaša.
Takšna je tudi vaša politika glede financ in nerazsipnosti. Igralce plačujete le toliko, kot imate na voljo denarja. Tako ne pretiravate, vedno pa tisto, kar obljubite, tudi izpolnite.
To je sveti gral našega kluba. Pri nas niso plače v zadnjih desetih letih zamujale niti za en dan.
To je za Slovenijo, zlasti, ker v vseh teh letih sploh niste igrali v prvi ligi, kar nepredstavljiv podatek.
Nihče v našem klubu ni zaposlen na polno. Pri nas dela slabih 20 trenerjev v mlajših pogonih, tu so še hišnik, računovodkinja, predstavnik za stike z javnostjo. Vsega skupaj jih je nekaj čez 30. Nobeden ne prejema ne vem kakšnih denarjev, dobijo pa vsi, tisto, kar jim je obljubljeno, izplačano na tisti dan, ki je zapisan v pogodbi.
Upam le, da bomo to tradicijo zadržati tudi letos. Verjamem, da bomo. V 90 odstotkih imamo že zapolnjen proračun.
Je torej na vidiku še kakšen sponzor? Se je zanimanje, odkar ste napredovali v prvo ligo, povečalo?
Je. V pogovorih smo še z enim večjim sponzorjem. Ne verjamem, da bo naveden v tekmovalnem imenu kluba, ga bomo pa promovirali na vse druge možne načine, ki obstajajo znotraj prve lige. To podjetje ne prihaja iz lokalnega okolja. O njem bomo lahko konkretneje poročali, ko bodo podpisane pogodbe in potiskani tekmovalni dresi. Potem bo to zrelo za objavo.
Si pa prizadevamo dobiti predvsem manjše lokalne sponzorje z manj denarja. To pa zato, da prek njih zgradimo neko skupnost. Da ljudje začutijo klub in ga jemljejo za svojega. Ne moremo hoditi naokrog, pa ljudi prositi za 20, 30 ali 50 tisoč evrov, hkrati pa pričakovati, da bomo gradili skupnost. Pri nas se tako ne dela. Lahko, da se kje drugje, pri nas pa ne.
V klubu, ki že tradicionalno prisega na mlade nogometaše, so pred krstno sezono med prvoligaši zavihali rokave.
Kaj pa bi naredili, če bi na vaša vrata potrkal kak premožen tuji investitor? V Sloveniji se to dogaja vedno pogosteje. Bi ga odslovili ter zgodbo Brinja raje gradili na temeljih domačih ljudi, s katerimi ste zgradili zaupanje in neko skupnost?
Khm (daljši premislek, op. p.). Sem precej realen človek. To, kar govorim, te lahko nese do določene meje. Ne more pa te nikakor od tam naprej. Tako da, ali bi mi sprejeli investitorja ali ne? Ne bi sprejeli vsakega. Bi pa sprejeli investitorja, ki bi razumel zgodbo. In čigar cilj bi bil, da nadaljuje to zgodbo. Ali pa jo nadgrajuje.
Ne bi ga sprejeli, da bi prišel, vse podrl in zamenjal vse ljudi. Da bi delal tako, kot je praksa v kar veliko klubskih sredinah. Tega ne bi sprejel. Saj hitro začutiš ljudi s takšnimi namerami. Vidiš, ali ima občutek za kaj takega ali ne.
''Morda je za koga drugega povsem normalno, da imamo tuje vlagatelje – to je danes v svetu običajno –, vendar se da delati tudi drugače in vi ste svetel primer tega. Čestitam vam vsem skupaj in želim vse dobro,'' je pred meseci v pogovoru za klubsko stran pohvalil delo Brinja nekdanji selektor Slovenije, zdaj pa trener Rijeke Matjaž Kek.
Imate morda v klubu, če bi sklepali takšno vrsto sodelovanja, na voljo kakšno varovalko?
Zlatko Zahović je to dobro povedal. Ko enkrat nekaj oddaš, tega ne boš dobil več nikoli nazaj. Ali pa zelo težko. Realno imamo v klubu gleda tega varovalko. To je občina, ki je lastnica vsega. Vsak, ki bo hotel priti v klub in resno investirati, bo moral dobiti blagoslov občine. Ta je lastnica vseh objektov. Občina ima v načrtu tudi to, da zaključi nogometni park. Torej, da zgradi še pripadajoči klubski objekt ter uredi tribune. Cilj je torej, da se zgradi pravi stadion. Tak manjši, butični, primeren kraju in času.
Takšen s štirimi tribunami ni možen, vendarle je potok preblizu, dve pa bi bili izvedljivi. Naš cilj je stadion, ki bo primeren tudi za večje tekme. Denimo za tekme U-21 reprezentance. Takšen je cilj. To pa še ne pomeni, da bodo jutri začeli gradbeni stroji že kopati in delati. Je pa to cilj, ki se bo enkrat zanesljivo uresničil. Moramo poskrbeti, da bo ta športni objekt funkcioniral in bo na določeni ravni, s tem pa na neki način provociral občino, da nadaljuje.
Ob vaših besedah ni težko sklepati, kako naporno zna biti delo predsednika NK Brinje. Kako pa to vpliva na vas, na družino in nenazadnje vašo vsakodnevno službo, da lahko zadostite vsem potrebam?
Vsak član v naši družini ima ogromno svojih obveznosti. Otroka, Nik in Jaka, igrata nogomet pri Brinju. Tu trenirata vsak dan. Tudi partnerka ima vsakodnevne obveznosti, saj se ukvarja z rokometom. Tako bi lahko glede tega rekel, da imam že skoraj blažen mir in se lahko ukvarjam z izzivi, ki jih zahteva delo predsednika. Vsekakor se najde dovolj časa za vse. Na roko mi gredo tudi nadrejeni v službi, kjer smo prisotni na področju telekomunikacije. Za to sem jim močno hvaležen.
Andraž Zrnec opravlja delo predsednika NK Brinje Grosuplje prostovoljno.
Katere funkcije pa zajema delo predsednika Brinja? Je to še vedno v širšem pomenu oseba, ki išče finančne vire in sestavlja klubski proračun?
To, kar delaš, je povsem odvisno od tega, kako dojemaš to funkcijo. Lahko je protokolarna, lahko pa močno operativna. Sam jo jemljem kot drugo.
To počnete na prostovoljni bazi?
Vse je na prostovoljni bazi.
Torej niste deležni nobenih prejemkov? Nobenih privilegijev, s katerimi bi se lahko okoristili? Nenazadnje podarjate klubu ogromno časa in energije.
Kje pa. Edini privilegij je ta, da lahko občasno kdaj spijem kavo z županom. To je edini privilegij, ki ga imam.
Kapo dol za takšno držo. Pa se vam zdi, da znajo ljudje, ko spremljajo dogajanje v vašem klubu, to dovolj ceniti?
Verjamem, da znajo. Nekateri, to velja zlasti za naše sponzorje, to pokažejo skozi vložke, ki jih dajejo v klub. Ne pričakujem pa, da bi zaradi tega, kar počnem, prejemal kakšna družbena priznanja. Daleč od tega. Tega dela ne opravljam zaradi tega.
Ta projekt, ki je postal velika uspešnica v slovenskem nogometnem klubskem okolju, saj nizate uspehe iz sezone v sezono, ste začeli že leta 2017. Kako ste lahko zdržali na takšnem položaju tako dolgo?
Vedno znova se odpirajo novi projekti, ki te potem v tem okolju držijo pokonci. Predvsem pa so za to zaslužni ljudje, s katerim delam. Kdaj imamo tudi kakšen konflikt in delo s temi ljudmi predstavlja hude izzive. Zanimivo je delati z njimi. Vsak ima svoj karakter, svoje poglede, nenazadnje tudi svoje finte. Res je zanimivo in to te polni. In samo tako lahko zdržiš na tem položaju tako dolgo.
Pred kratkim smo se v klubu pogovarjali, da stalno beležimo napredek. Iz leta v leto napredujemo. Realno gledano, odkar sem predsednik, nismo počivali niti eno leto. S prenovo Športnega parka Brinje, za kar se moramo zahvaliti občini, pa se je to le še potenciralo. Tako te venomer vlečejo naprej neki projekt, neka vizija, neki nov cilj. In ko te to enkrat potegne notri, si že mrzel.
Občina torej diha z vami? Je prepoznala celovitost vašega nogometnega projekta?
Je. Kdo pa ga ne bi? Naš projekt je prepoznala celotna Slovenija. Občina nam močno stoji ob strani. Podpira nas in pomaga, kolikor je pač v njeni moči. Včasih pa tudi oni nimajo rešitve. Ne morejo financirati nogometa, nam pa zagotavljajo infrastrukturo in njeno vzdrževanje. V določenem delu skrbijo tudi za naš mladinski pogon.
Lahko smo zadovoljni, da je tako. Glede na to, kako zgledno sodelujemo z občino in na kakšne pogoje lahko računamo, tega ne bi mogli reči za številne druge sredine v Sloveniji. Mnogi klubi se s takšnimi pogoji ne morejo pohvaliti. Nam ni treba denimo prijavljati igrišča, kdaj bo kaj porabljeno, kdaj pa ne.
Prvoligaške tekme bodo klubu kot gostitelju prinesle tudi večje stroške.
Se bodo s prvo ligo povečali tudi stroški?
Zagotovo. Vsaka tekma nas bo, če upoštevamo tudi stroške za sodnike, stala približno 2.500 evrov. Za nas je to velika številka, bistveno večja od prejšnje. Težko se bomo pri tem vselej šli prostovoljstva, nekaj bo treba plačevati tudi dodatnim osebam, ki jih bomo potrebovali za brezhibno organizacijo tekme. Olimpija, Maribor in Celje lahko o teh številkah le sanjajo, pri njih je vse višje, ker imajo večje objekte, več ljudi in več stroškov.
Ste predsedniško delo v nižjih ligah doživljali bolj kot konjiček? Zdaj, ko ste se prebili v najvišjo ligo, so vendarle prisotne že večje denarne vsote in je marsikaj drugače.
To je najbolj odvisno od tega, kakšen človek si sploh v resnici, ne pa toliko od tega, v kateri ligi nastopaš. To ni toliko pomembno. Ko smo bili v tretji ligi, smo mislili, da imamo najboljši športni park med vsemi. Doživljali smo se, kot da smo 'hudi kot strela'. Ko smo prišli v drugo ligo, je bila za nas to kot liga prvakov. Potem pa se z leti privadiš na te stvari in začneš na vse skupaj gledati malce drugače. Vstopiš v realnost nogometa. Znaš biti bolj racionalen, ne pa več toliko evforičen.
Govorite o evforiji, ki ste jo sprožili v prejšnji sezoni z izjemnima pokalnima zmagama nad Mariborom in Olimpijo, ki sta tudi zaradi tega ostala celo brez Evrope?
Tudi. Zadnja sezona je bila v celoti evforična. Začela se je dokaj uspešno. Po petih, šestih krogih smo tako že začutili, da bi se lahko nekaj zgodilo. Potem pa se je začelo. Prišla je domača pokalna tekma z Mariborom, za nas vsekakor vrh sezone. Rekli smo si, okej, to bo za nas velika nagrada. No, pa se je zgodilo, kar se je zgodilo (Brinje je senzacionalno po strelih z bele točke iz pokala izločilo Maribor, op. p.).
Nadaljevalo se je s poškodbami. Sprijaznili smo se s tem, da bomo izpadli proti Bistrici. Naredili smo največ, kar smo lahko. Potem pa sta prišli 89. in 119. minuta, znova so se nam stvari obrnile v našo prid (Brinje je v pokalu po podaljšku izločilo Bistrico z 2:1, op. p.).
Dolgoletni trener članske zasedbe Brinja Goran Marković, ki se odlično razume s športnim direktorjem Tinetom Zupanom, je v pokalni sezoni 2025/26 izločil kar tri prvoligaše (Maribor, Olimpija in Radomlje). Zataknilo se je le pri četrtem, ko so Grosupeljčani v finalu izgubili proti Aluminiju.
In potem Olimpija. Takrat pa smo si rekli, da je to pač to. To je vendarle Olimpija, obeta se super nogometni praznik v Grosuplju, ki je na stadion privabil 1500 ljudi. To je bil rekord rekordov. Ne samo za grosupeljski nogomet, ampak kar za vse športne dogodke v našem mestu. Še zdaj mi gredo dlake pokonci, ko se spomnim na tekmo z Olimpijo. To je bilo pa noro (Brinje je v četrtfinalu pokala presenetljivo izločilo Olimpijo z 1:0, op. p.).
Ko ste tako enega za drugim izločili slovenska velikana, ste spomnili na podvig Davida proti Goljatu, o katerem bi lahko posneli film.
Da ne boste mislili … Z menoj so bili že fantje, ki so razmišljali podobno. In se pogovarjali, kako bodo posneli dokumentarec. Takšen v slogu Netflixa (smeh). Tako so razpredali že po tekmi z Mariborom.
Na tisti tekmi je bil veliki junak vaš sin Jaka Zrnec! Kako močno vam je srce bilo, kako ste se počutili kot predsednik in oče, ko je vaš mlajši sin, sicer vratar Brinja, prispeval odločilni zadetek z bele točke proti Mariboru za eno največjih zmag v zgodovini kluba?
Bil sem vesel in ponosen. In vse je potekalo neverjetno hitro. Morda se sliši čudno, a ob vsej živčnosti in evforiji takrat sploh nisem dojel, da je to že zadnja, odločilna serija. Da Jaka izvaja zadnjo 11-metrovko. To smo spremljali s klubskega prostora na vrhu tribun, kjer je prostora za okrog 15 ljudi, takrat pa se nas je v njem stiskalo vsaj 30. Viseli smo eden čez drugega in v tistem kaosu spremljali izvajanje kazenskih strelov. Ko sem se na kratko obrnil stran, nato pa znova usmeril pogled na zelenico, sem opazim, kako se Jaka bliža žogi. Da bo izvajal strel z bele točke? Tega resnično nisem pričakoval. Bil sem prepričan, da vratar izvaja 11-metrovke šele po sili razmer čisto pri koncu. Kot enajsti po vrsti. No, tokrat je bilo drugače. Jaka se je izkazal in zadel, vse ostalo pa je že zgodovina.
Objem očeta in sina, predsednika in vratarja Brinja. Tako je bilo po polfinalni pokalni zmagi rumeno-modrih proti Radomljanom.
Še danes si rad pogledam ta posnetek. Ali pa naš promocijski video za tekmo v Radomljah. Ali pa vse gole iz pokala. To je kot prva ljubezen. Je nekaj posebnega, saj se je zgodilo prvič. In dobro veš, kako nikoli več ne bo prvič. Bilo je res noro, kakšna evforija! Štejem si v čast, da sem župana navdušil za nogomet. Kako je bil vesel po naših uspehih. Ni namreč športni človek, pa ni s tem nič narobe, a na tej tekmi je bilo več kot tisoč ljudi.
No, kar se tiče pokalnih zgodb, ne moremo tudi mimo polfinala v Radomljah. Na pot se je med tednom odpravilo 300 Grosupeljčanov. Tristo! Znova smo dosegli mejnik. Pred tem si nismo niti v sanjah predstavljali, da bomo deležni takšne podpore. Pa pride tekma, dosežemo zadetek v 85. minuti in se uvrstimo v finale. To je bilo noro, tega se sploh ne da opisati (Brinje je v polfinalu pokala v gosteh odpravilo Radomlje z 1:0, op. p.).
Uvrstili ste se v finale, tam pa naskakovali zgodovinsko priložnost, da bi postali prvi klub, ki bi v obdobju državne samostojnosti osvojil pokalno lovoriko kot drugoligaš. In ni vam veliko zmanjkalo tako do lovorike kot tudi Evrope!
Oh, Celje … To pa je bila kulisa. V Sloveniji ni realno gledano nihče pričakoval, da bo finalna tekma med Brinjem in Aluminijem sploh zanimiva za širšo javnost, na koncu pa je bila verjetno takoj za večnim derbijem Olimpija - Maribor. Prisotna je bila izjemna navijaška kulisa. Vsaj po mojem mnenju. Glede tega nisem objektiven, to me morate razumeti. Niti ne morem biti. A bilo je vrhunsko.
Po protokolu sem moral sedeti na častni tribuni, a me je srce vleklo med navijače. Najraje bi šel mednje. V Celje je prišlo več kot 1.200 Grosupeljčanov. Kar ne moreš verjeti, kakšen podatek.
Nepozabni prizori iz Celje, kjer so privrženci Brinja na finale pokalnega tekmovanja prišli v rekordno visokem številu.
Dobro opazko je takrat podal eden izmed naših trenerjev. Rekel je, da je v Celju tako, kot da bi zvlekli celotnih 20 let grosupeljskega nogometa na tribune. In res je bilo tako.
Ko sem tako po tekmi prebiral komentarje na spletu, sem zasledil enega, ki je govoril o tem, da takrat na celjskem stadionu, če nisi res iz Kidričevega ali pa okolice, pač navijaš za Brinje. Morda se sliši malce prepotentno, a mislim, da je bilo res tako. Predvsem, kako so fantje trenirali, kako močno so si želeli pokal. Pa čeprav so vsi igrali za drugoligaški klub in bili temu primerno brez resnih plač. A vseeno so bili neverjetno motivirani, tega ne vidiš vsak dan. In tudi iz tega izhaja naša moč.
Navijaško ozračje je takrat v Celju navdušilo marsikoga. Za trenutek ga je očrnil le incident, ko so možje postave s trdimi prijemi odstranili s tribun enega izmed navijačev Brinja, ki je prižgal baklo. Tistega ni bilo prijetno spremljati z novinarske tribune.
En teden pred tem pa so navijači skoraj zažgali Maribor, če malce pretiravam, pa se isti policisti niso sploh premaknili? To je smešno. A dobro … Pokazali so mišice na tistih, na katerih pač lahko. Na tistih, ki jih ne morejo, tega pač ne kažejo. Nimaš kaj.
Kdaj ste v prejšnji sezoni resnično začutili, da bi se lahko prebili tako daleč? Da bi lahko postali finalist pokala in drugoligaški prvak?
Trener in športni direktor v vsako sezono vstopita s ciljem, da smo boljši kot v prejšnji. Sezono pred tem smo bili v drugi ligi četrti. Tako sta hotela izboljšati dosežek, hkrati pa osvojiti še več točk. In jima je uspelo!
Bili smo prvi in osvojili rekordno število točk. Primarni cilj je bil, da smo uspešnejši kot v prejšnji sezoni, ne pa prva liga. Seveda pa, ko prideš tako blizu, potem ta cilj tudi loviš.
Ko se je bližal zaključek druge lige, govorim o zadnjih štirih krogih, je bilo približno tako kot v pokalu. To je bil divji ritem tekem. Evropski ritem. Sploh ne vem, ali so lahko fantje vmes kaj trenirali, ali pa so se zgolj regenerirali.
Brinje Grosuplje je le nekaj dni po bolečem porazu v finalu pokala v drugoligaškem derbiju doma ugnalo Nafto. To je bil sploh prvi poraz Lendavčanov v sezoni 2025/26. ''Kakšna reakcija igralcev in občinstva. To je bila izjemna kulisa,'' je bil očaran in presrečen Zrnec.
Kar zadeva regeneracijo, je ostala v spominu nevsakdanja prigoda, ko so se med pokalno tekmo z Olimpijo na vaši zelenici prižgale namakalne naprave, zaradi česar se je dvoboj prekinil, pozneje pa še podaljšal.
Namakalne naprave pri nas dobro obratujejo. Žal so bile takrat nastavljene na napačno uro in se je zgodilo, kar se je.
Lahko bi se pošalili, da je bil to svojevrstni odmor za osvežitev, kontroverzni "hydration break", ki moti marsikaterega na letošnjem svetovnem prvenstvu.
Ja (smeh, op. p.). Odmor za hidracijo pri šestih stopinjah. Takrat so bile naprave nastavljene na 23. uro, a smo pozabili letni čas prestaviti v zimski čas. Zato se je prižgalo.
Tako je skušal kapetan Olimpije Matevž Vidovšek zaustaviti namakalno napravo, ki je dvignila tlak zlasti zeleno-belim, saj so takrat že zaostajali proti Brinju.
Določeni del Slovenije si je mislil svoje, oživele so teorije zarote, da ste si nalašč privoščili podmolklo dejanje, s katerim bi še bolj iz takta vrgli Olimpijo.
V tej sezoni se nam je zgodilo veliko stvari, ki so vsaj malce sprovocirale slovensko javnost. To je bila ena od teh. Tu so še Maribor, Radomlje, pa prestopne govorice, kdo se bo kam odpravil, pa kdo ne. A to vse doživljam kot nekaj pozitivnega. Vse je tako, kot mora biti. Nogomet v tujini je še mnogo hujši. Zunaj so pritiski zagotovo še hujši.
Kot predsednik kluba doživljate kakšne pritiske? Morda iz krogov menedžerjev igralcev ali katerih drugih struj?
Ne. S tem se ne ukvarjam, niti nimam takšne želje.
Torej ni kakšnih pogojevanj, anonimnih klicev ali česa podobnega?
Ne, kje pa. S temi ljudmi se, če jih srečam v klubu, samo pozdravim. To pa je tudi vse. Te zadeve ima pri nas čez športni direktor Tine Zupan. Tudi trener se več ne ukvarja s tem.
Športni direktor Tine Zupan, ki je sicer nogometni javnosti v Sloveniji dobro znan tudi kot vrhunski televizijski komentator, v teh dneh zavzeto sestavlja igralsko križanko. V začetku julija bi lahko klub predstavil javnosti še enega novinca.
Trener Goran Marković je s svojim delom več kot očitno na pravi poti. Zakaj je Brinje v zadnji sezoni po vašem mnenju tako močno izstopalo?
Zaradi kontinuitete. Ogrodje igralcev je bilo isto. Vodi jih isti trener, športni direktor je z nami že osem let. Najstarejši igralec ima 27 let, veliko je mladih, polnih energije. Na igrišču neprestano ponavljamo iste stvari. Če to počneš s podobno zasedbo, pride do napredka in dviga kakovosti, saj se naberejo izkušnje.
Vseeno je zaznati trend, da ste v tem prestopnem roku začeli konkretneje posegati tudi po tujih nogometaših. Pred tem to ni bila vaša praksa.
To je res, a so to še vedno mladi fantje. Prva liga pač zahteva širšo klop. Zmagovitega konja se ponavadi ne menja, a višja raven zahteva več izkušenj in kakovosti. Če smo imeli prej filozofijo, da so nam najpomembnejši mladi Slovenci, so nam zdaj zanimivi tudi mladi fantje iz regije, ki imajo potencial, ki se ga da čez čas tudi konkretno unovčiti.
Vratar Jaka Zrnec si je v prejšnji sezoni izklesal status enega največjih junakov Brinja. Nanj je bil lahko upravičeno ponosen tudi oče Andraž, prvi mož kluba, ki že vrsto let v Sloveniji slovi kot vzorčen primer dobre prakse.
Kako težko pa je zadržati igralce v Brinju? Nekateri imajo že družine, vi pa jim zaradi vaše politike ne morete zagotoviti visokih prejemkov. Po drugi strani pa imajo tu varnost, igrajo v zdravem in urejenem klubu, kjer med soigralci vlada izjemna kemija.
Če bi rad v Sloveniji živel od nogometa, lahko poskusiš, a ne boš obogatel. Ko boš končal kariero, ne boš prav bogat. Na koncu te ujamejo tudi davki. Nikoli ti namreč ne bom mogel plačati toliko, kot bi bila tvoja želja v neto znesku. Slovenija je pač bolj neka odskočna deska za naprej. Slovenija ni okolje, kjer se boš lahko z nogometom preskrbel za vse življenje. Ni teorije. Se boš pa lahko dokazal in uveljavil. In če boš dober, boš lahko šel v Celje ali Maribor, upam, da kmalu tudi v Olimpijo, ter od tam naprej iskal priložnost.
Zdaj, ko so naši fantje pod pogodbami, so pri Brinju podvrženi določeni odškodnini. Zdaj je potreben drugačen pristop. Ni več tako preprosto kot v preteklosti, ko si poklical igralca in njegovega očeta, ter se vse zmenil v desetih minutah. Še vedno vlada zanimanje, a ljudje še niso preklopili na drugo fazo, kako moramo od tega živeti tudi mi. Pa daleč od tega, da bi zahtevali blazne odškodnine. A nogomet je tak posel, da mora nekaj vendarle ostati tudi za take sredine, kot smo mi. Da lahko tudi v prihodnje delamo, kar delamo.
V prvi ligi se boste na tekmah srečevali z zanimivimi osebnostmi. Vaši stanovski kolegi iz večjih klubov prihajajo tudi iz Rusije, Turčije, Nemčije …
To je še dodaten dokaz, kaj pomeni, da si del elite v Sloveniji. Prepričan sem, da nas bodo tekmeci jemali vedno bolj resno. Vsak nastop v medijih, tako kot je tudi ta vaš, bo širil ta naš evangelij. Veliko ljudi zanima, kako smo do tega prišli in kaj počnemo. Težko je razložiti nekomu, da bi to ponovil za nami in naredil natančno tako kot mi. V nogometu ne gre tako. To ni fizika ali pa matematika, kjer veljajo neka pravila, po katerih prideš do pravilnega rezultata. To je šport, živa stvar. Moraš biti takšen karakter, da nekatere stvari v sebi premelješ, hkrati pa ne smeš takoj odreagirati. Pri tem pa moraš še razumeti ljudi. Bog ve, od kod to filtriram sam.
"Če bi rad v Sloveniji živel od nogometa, lahko poskusiš, a ne boš obogatel. Ko boš končal kariero, ne boš prav bogat," se Andraž Zrnec zaveda, kako Brinje v Sloveniji bolj služi kot odskočna deska do večjih klubov.
Glede tega izžarevate hvalevredno mirnost.
Imel sem že ogromno interakcij z ljudmi. S starši otrok, pa trenerji, pa drugimi predsedniki. Lahko rečem, da nismo z nobenim v sporu, ampak ostajamo korektni, kakor se pač da. Nogomet pa na tej ravni seveda zahteva svoje stvari.
Torej se ne bojite, da bi doživeli usodo zadnjega popolnega novinca v 1. SNL? To je bila pred vami Rogaška, ki je senzacionalno osvojila pokal, a je zaradi nespoštovanja pravil in izgube tekmovalne licence sledil silovit padec med nižjeligaše.
Pri Rogaški sami najbolje vedo, kaj je šlo narobe. Čeprav krivijo druge. Tako je tudi za svojo nesrečo najlažje kriviti druge, ker si ponavadi kriv sam. Naša glavna prednost je geografska lega Grosuplja. Predstavlja plus, ki ga dobro izkoriščamo.
Kakšni so torej vaši cilji? Glede na to, da želite biti iz sezone v sezono boljši, bo morda kmalu govora tudi o osvojitvi največjih lovorik?
Imamo več ciljev. Naš prvi cilj je, da osvojimo pokal. Ne nujno že naslednjo sezono, ampak pač enkrat. Pokal se igra vsako leto, enkrat nam bo zagotovo uspelo. Drugi cilj je, da postanemo stabilen prvoligaš. Tretji cilj je, da postavimo stadion, ki si ga mesto, ljudje in občina zaslužijo. Četrti cilj pa je, da igramo kvalifikacije za Evropo. In to po zaslugi uvrstitve na prvenstvu. No, to so naši cilji.
Brinje želi v prihodnosti postati stabilen prvoligaš. To pa niso edini cilji, ki jih je v Sobotnem intervjuju izpostavil predsednik Andraž Zrnec.
So tudi vezani na kakšen časovni okvir?
Ne, časovni okvir ostaja nedefiniran. Tudi takrat, ko smo se uvrstili v drugo ligo, naš cilj, do kdaj želimo to narediti, ni bil definiran. Vedno smo se držali le te želje, da smo iz sezone v sezono malce boljši. To pa nam je dalo brutalen zagon.
Če boste uresničili vaše cilje, bi lahko torej Brinje Grosuplje preraslo v enega najbolj urejenih in stabilnih prvoligašev.
To je res. Ne vem pa, ali se takrat še vidim na tem položaju. Klub bo potreboval novo energijo, če bo hotel uresničiti vse te cilje. To bo odvisno od številnih dejavnikov. Tisto, kar se je v zadnjih letih dogajalo v Grosuplju, je bilo zame zelo naporno. Tako energijsko kot tudi sicer.
Lahko vam priznam, da me je proti koncu prejšnje sezone želodec pekel vsaj tri tedne. To se mi je zgodilo, takoj ko sem se spomnil na finale pokala, pa na tekmi z Nafto in Biljem. Takrat smo bili namreč že vsi osredotočeni na Primorje, s katerim bi se lahko pomerili v dodatnih kvalifikacijah.
Je v Biljah, po zgodovinski zmagi v zadnjem krogu, po tistem, ko ste slišali, da vam je Triglav z remijem v Lendavi naredil šampionsko uslugo, saj ste osvojili prvo mesto in napredovali v 1. SNL, sledila najljubša zabava vseh časov?
Mah, niti ni bilo tako. Bolj čustveno je bilo, ko smo se vrnili domov, ko je sledil sprejem v Grosuplju. Domov smo prišli ob desetih zvečer. Gasilci so nam pripravili špalir in nas poškropili. Ta posnetek je bil zelo viralen na družbenih omrežjih. Na ploščadi sta nam župan in podžupan prinesla pivo. To so takšne stvari, ki ustvarjajo neko skupnost. Takrat vidiš, kakšna je podpora. No, na koncu zabave, pa so prišli do nas policisti in nam povedali, da so prejeli prijavo.
Prijavo?
Pač, eden izmed sosedov je imel težave. Pa vse razumem, ni težav. Vedno pa malo razmišljam, da nekateri nimajo posluha za določene zadeve. Pa skušamo biti čim manj moteči za okolje, resnično.
Športni svet vam sicer še zdaleč ni tuj. Z njim se družite že dolgo. Najprej ste ga v mladosti spoznavali skozi oči rokometaša.
Tistim časom bi rekel, da smo bili bolj rekreativci kot pa pravi športniki. Takrat sploh nismo imeli dvorane za rokomet v Grosuplju. Trenirali smo v Ivančni Gorici, ki je bila s svojimi pogoji svetlobna leta pred nami. Da, takšni so bili moji rokometni dnevi.
Ste pa vendarle, kar zadeva rokomet, osvojili zelo dragoceno lovoriko, ki jo pozna vsak ljubitelj slovenskega rokometa. Osvojili ste namreč srce nekdanje izjemne reprezentantke Branke Mijatović.
To pa mogoče, ja.
Žena že dolgo deluje v strokovnih rokometnih krogih, nenazadnje je bila leta 2024 kot pomočnica selektorja s slovensko žensko reprezentanco tudi na olimpijskih igrah. Je skušala sinovoma, ki igrata nogomet za Brinje Grosuplje, podati kakšne nasvete?
Seveda je, a je hitro končala s tem. Ne daje jima več nasvetov, ker jo pošiljata v spalnico. Govorita ji, da je to vendarle nogomet, ne pa rokomet. Če lahko povem malce bolj šaljivo (smeh, op. p.).
Branka Mijatović je nekdanja slovenska reprezentantka v rokometu. Kot trenerka je rušila stereotipe v Sloveniji, saj je nekaj časa vodila tudi moško ekipo Gorenja, kot igralka pa se je v zgodovino zapisala tudi kot prva Krimova kapetanka, ki je leta 2001 po zmagi proti Viborgu dvignila pokal za naslov prvakinj Evrope.
Sinova sta sicer zelo pridna. S klubom sta opravila začetni del priprav. Trenirala sta 14 dni, zdaj pa ju čaka kratek premor, ki ga bosta izkoristila in šla za štiri dni s svojo družbo na morje. Ko se bosta vrnila, bomo nadaljevali priprave. Podobno smo počeli že v prejšnjih sezonah, to ni nič novega. Imamo svoj sistem. Takšna odločitev se je v zadnjih nekaj letih izkazala za produktivno. Priprave začnemo nekoliko prej, potem naredimo krajši premor, pa spet nadaljujemo. Zakaj bi spreminjal zadeve, če so se v preteklosti izkazale za nekaj dobrega?
Pa ste zaradi svoje in ženine navezanosti na rokomet imeli kdaj pomisleke, da bi šla sinova vendarle po vajinih stopinjah in trenirala rokomet?
Ne, že od nekdaj ju zanima le nogomet. Nik ga je začel trenirati pri šestih letih, Jaka kako leto pozneje. Saj ju je žena kdaj peljala na kakšne rokometne dejavnosti, a ju nisva nikoli skušala prepričevati na silo.
Je bilo pa zanimivo, ko je bil Jaka v šestem razredu osnovne šole. Takrat je bil za glavo manjši od Nika. Ko sem mu takrat govoril, da ne bo mogel biti nogometni vratar, je bil trdno odločen, da vendarle bo. Govoril mi je, da bo nekoč morda zrasel kar do dveh metrov. No, ni veliko zgrešil. Zdaj, ko je star 20 let, ima 190 centimetrov. In je seveda vratar.
Vsi skupaj komaj čakamo na začetek prvoligaške sezone. Želimo prezentirati grosupeljski nogomet na najvišji ravni v obliki, kot smo to počeli v prejšnjih letih. Primarna želja za to sezono je obstanek, v nadaljevanju pa želimo postati stabilen prvoligaš. Verjamem, da nam bo uspelo.
