Sobotni intervju
Sobota, 8. 8. 2026, 4.00
16 minut
Sobotni intervju: Primož Feguš
Primož Feguš upa na najuspešnejše prvenstvo vseh časov za slovensko atletiko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,47
"Na medalji Kristjana Čeha in Tine Šutej lahko zelo odkrito računamo," pred evropskim prvenstvom v Birminghamu pravi predsednik Atletske zveze Slovenije Primož Feguš, a po izjemnih dosežkih tudi mlajših rodov slovenskih tekmovalk in tekmovalcev upa, da bo prvenstvo še veliko uspešnejše. "Zraven je še nekaj imen, ki bi lahko tudi posegla po najvišjih mestih. Lahko se zgodi, da bomo presenečeni in da bo to dejansko najuspešnejše prvenstvo vseh časov za slovensko atletiko." S predsednikom smo se pogovarjali tudi o manj prijetnih temah, ki se jim kot član evropske in svetovne zveze ne more izogniti, pa o infrastrukturi, spremembah v naši krovni atletski organizaciji, denarju ...
Birmingham je pripravljen na evropsko atletsko elito, ki se bo od 10. do 16. avgusta borila za odličja. Na evropsko prvenstvo je odšla tudi močna slovenska zasedba, katere prvi imeni sta skakalka ob palici Tina Šutej in metalec diska Kristjan Čeh. Toda slovenska atletika doživlja imenitno obdobje, prihaja cela kopica mladih zvezd, zaradi česar predsednik Atletske zveze Slovenije, ki se počasi približuje polovici mandata, poka od ponosa. Prvenstvo v Veliki Britaniji se lahko izkaže za nekaj posebnega, nam je povedal. "Na medalji Kristjana Čeha in Tine Šutej lahko zelo odkrito računamo, ampak zraven je še nekaj imen, ki bi lahko tudi posegla po najvišjih mestih. Lahko se zgodi, da bomo presenečeni in da bo to dejansko najuspešnejše prvenstvo vseh časov za slovensko atletiko," pravi gost Sobotnega intervjuja.
Prihaja mlada generacija slovenskih atletinj in atletov, že zdaj jih veliko izstopa. Kako to vpliva na proračun zveze? Ta številčnost je zagotovo tudi breme za proračun, kajne?
Absolutno je to finančno breme, ampak moram reči, da vsaj v času, odkar sem jaz predsednik, to nekako zmoremo. Sredstva se nam povečujejo, to je dejstvo. Recimo lansko leto smo imeli proračun 3,6 milijona evrov, letos smo planirali dva in pol, pa se zdaj izkazuje, da bo verjetno preseglo tri milijone. In pri takih sredstvih si lahko privoščimo, da podpiramo širšo sliko. Pred menoj so predsedniki in pa predvsem predsednik strokovnega sveta zagovarjali stališče, da je treba dati čim višja sredstva vrhunskim atletom, češ da oni to potrebujejo, da lahko trenirajo, da lahko živijo, konec koncev tudi zato, da malo podaljšajo kariero, da ne nehajo prehitro.
Mislim pa, da so se časi spremenili, da so tudi atleti postali marketinško zanimivi, dobivajo lastne sponzorje in si v bistvu na ta način izboljšajo finančni položaj. Hkrati pa mislim, da dobijo tudi relativno veliko denarja z nastopi na največjih mitingih in slovenski atleti v zadnjem času zelo veliko nastopajo na diamantnih ligah, na mitingih zlatega ali srebrnega ranga, kjer pa so relativno visoke ne samo pristopnine, ampak tudi nagrade.
V zadnjem času smo naredili samo manjši korak navzgor, kar zadeva podporo pri vrhunski atletiki. Na to me je enkrat že opozorila Tina Šutej – da je šla inflacija gor, podpora pa se ni spremenila, tako da smo to že v lanskem letu prilagodili in popravili. Seveda nam je zadosti denarja ostalo tudi za to, da lahko širimo piramido, da lahko vključimo v sistem financiranja tudi mlajše. Atletska zveza Slovenije v tem trenutku na tak in drugačen način podpira 148 atletov. Seveda to ne pomeni, da dobijo vsi gotovino, nekaterim plačamo priprave, nekaterim ves ostali servis, ki ga potrebujejo, in tudi na ta način se jim olajša trening in pokrivanje stroškov.
Ko ste omenil, da se nekatere atletske zvezde na trgu dobro znajdejo že same – najbrž med takšne že lahko prištevamo tudi nekatere mlade tekmovalke, kot sta denimo Klara Lukan in Živa Remic?
Da, pa ne samo to. Mi sodelujemo z dvema zelo pomembnima atletskima menedžerjema in očitno se je na trgu ustvaril nekakšen konsenz, da se vedno, kadar se na miting pripelje nekega vrhunskega atleta, hkrati poskrbi tudi še za nekaj drugih atletov srednjega ranga. V bistvu ta sistem zelo dobro deluje, tako da ni vedno tako, da se uredi nastop samo na primer Kristjanu Čehu, Tini Šutej ali pa Klari Lukan, ampak se zadaj poskrbi tudi še za nekaj drugih atletov, ki mogoče sami po sebi ne bi imeli možnost nastopa na takih mitingih. Ampak to je naloga menedžerja.
Klara Lukan in Živa Remic sta zvezdnici nove generacije.
Samo menedžerja ali pri tem sodeluje tudi AZS?
Ne, v tem delu ne. To je čisto zasebna zgodba, diamantna liga in vsi ti mitingi. V bistvu zveza nima ničesar s tem. Ima pa vlogo pri tem, da na domačih tekmah, državnih prvenstvih, tudi balkanskih prvenstvih, ki jih organiziramo, naredi neko platformo, kjer se lahko naši atleti predstavijo, dosežejo dober rezultat, da so potem zanimivi za menedžerje in da potem iščejo prostor na privatnih mitingih.
Torej menedžerji sami po prej omenjenem konsenzu forsirajo tudi preostale slovenske atlete?
Da, tako je. Imamo sicer pogovore, smo usklajeni, ne delujejo sami za sebe, tudi mi kdaj kaj predlagamo. To sodelovanje je bilo v zadnjih letih zelo učinkovito.
Omenili ste Tino Šutej. Prihaja mladi val, ona pa je zvezdica stare generacije, recimo veteranka. Tako imate oba pola pokrita. Tudi Kristjan Čeh sodi še v mlado generacijo.
Kristjan ima sicer že toliko izkušenj, da bi vseeno rekel, da že prehaja v drugo polovico svoje kariere, medtem ko je Tina Šutej zagotovo verjetno res pri izhodu. Kolikor se z njo pogovarjam, trdi, da bo vztrajala, dokler ji bo zdravje služilo, dokler bo telo pripravljeno na vse velike napore. Mislim, da je to dobro, ker se ravno na ta način kaže kot vzornica, kot nekdo, ki vleče za seboj mlajšo generacijo. Samozavest, ki jo ima, je neverjetna in želim si, da bi lahko še kar nekaj časa prenašala to na mlajše generacije. Seveda ji želim z vsakega tekmovanja medaljo. Upam, da se bo tudi iz Birminghama vrnila s kakšno.
No, saj Tina in Kristjan sta še vedno naša nosilca za Birmingham.
Ja, zagotovo. Na ti dve medalji lahko zelo odkrito računamo. Je pa res, da je zraven še nekaj imen, ki bi lahko tudi posegla po najvišjih mestih. Lahko se zgodi, da bomo presenečeni in da bo to dejansko najuspešnejše prvenstvo vseh časov za slovensko atletiko.
"Možno je, da bi leta 2030 gostili celo evropsko mladinsko prvenstvo na novem štadionu v Ljubljani, medtem ko za največja tekmovanja, za evropsko člansko prvenstvo, na žalost v Sloveniji nimamo zadostne infrastrukture."
Že celotno sezono se podirajo rekordi. Anej Čurin Prapotnik, Matic Ian Guček, Vid Botolin in še in še. Padli so številni državni rekordi. Najbrž je lepo biti predsednik zveze v takšnem času. Sploh državni rekord na stotici je spektakularen že sam po sebi.
Seveda, stotica, pa moška štafeta štirikrat sto in tudi evropski rekord Klare Lukan, ki je kot prva Evropejka na 10 kilometrov tekla pod tridesetimi minutami. To so res neverjetni dosežki. Kot predsednik seveda nimam veliko pri tem (smeh, op. p.). Je pa res, da vseeno lahko rečem, da je to posledica tega, da smo umirili neke spore, ki so bili v preteklosti, poskrbeli, da delovanje zveze poteka v miru. Da so tudi trenerji mirni, da imajo določena sredstva, da je Atletska zveza Slovenije zanje res servis v polnem pomenu besede. Karkoli si nekdo zaželi, poskušamo najti rešitev in tu se vidi, da se lahko trenerji osredotočajo na delo. In to delo se očitno zdaj nadgrajuje. Prihaja tudi mlada generacija trenerjev, ki uvaja nove pristope k treningom, kjer se ne dela več toliko na teži, na moči, na neštetih ponovitvah, ampak z nekim primernim pristopom in ustrezno regeneracijo očitno prihajamo še do boljših rezultatov.
V zadnjem času ste organizirali dve veliki tekmovanji, lani v Mariboru evropsko ekipno prvenstvo, letos v Kamniku evropsko prvenstvo v gorskih tekih. To je nekakšen prestiž, pa je tudi priznanje in potrditev dobrega dela zveze?
Ja, v bistvu je problem velikih tekmovanj v tem, da je treba za njih kandidirati relativno dolgo vnaprej. Nekako se nam je posrečilo, da smo lahko dobili kandidaturo za evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih, ki je potekalo letos. Potem je zaradi razmer v evropski ali celo svetovni geopolitiki prišlo do tega, da nam je Evropska atletika ponudila izvedbo evropskega ekipnega prvenstva za drugo in tretjo divizijo lansko leto v Mariboru. Seveda smo to zagrabili s polnim entuziazmom in obe tekmi izpeljali na res vrhunskem nivoju. Za oboje smo prejeli pohvale s strani Evropske atletike. Tako lansko leto v Mariboru kot tudi letos v Kamniku. V Kamniku je namreč celo mesto živelo za to tekmovanje. Vse štiri dni je bila gorska atletika prisotna praktično na vsakem koraku v Kamniku in na Veliki planini. Ta energija se je čutila res vsepovsod.
Problem pa je, da zdaj za prihodnja leta nimamo tovrstnih tekmovanj in moramo na Atletski zvezi Slovenije zagotovo razmisliti, kdaj in katerih tekmovanj se lotiti. Možno je, da bi leta 2030 gostili celo evropsko mladinsko prvenstvo na novem štadionu v Ljubljani, medtem ko za največja tekmovanja, za evropsko člansko prvenstvo, na žalost v Sloveniji nimamo zadostne infrastrukture. Za to potrebujemo štadion, ki bi prenesel vsaj 30 tisoč gledalcev ali pa dvorano za pet ali pa celo več tisoč ljudi. Tega pa tudi v Ljubljani ne bomo imeli.
"Atletska infrastruktura v Sloveniji ni več problem."
Infrastruktura v slovenskem športu ostaja na splošno problem, v Ljubljani pa trenutno sploh zaradi gradnje stadiona ŽAK. Trener Gregor Grad se je že lani, ko se je začela gradnja, pritožil, da so izgubili mesto za treniranje. To vmesno obdobje je kar zahtevno.
Tukaj vas moram popraviti. Atletska infrastruktura v Sloveniji ni več problem. V tem mandatu smo obnovili praktično vse atletske stadione v Sloveniji, ob pomoči občin in fundacije smo zgradili kar nekaj novih štadionov. Trenutno pa imamo malo zapleta v Ljubljani, kjer so atleti trenirali na ŽAK-u v Šiški. Sedaj, ko je tam gradbišče, se mora ta količina ljudi razporediti na neke druge stadione, bodisi v Ljubljani bodisi izven Ljubljane. Moram priznati, da nam gre Mestna občina Ljubljana na roko, se trudi in pripravlja začasna vadbišča, je pa res, da niso optimalna. Zlasti pozimi je največji problem pri treningu skokov. V Ljubljani dejansko v dvorani nimamo zaletišča in jame za skoke. Tu ima Neja Filipič zagotovo najtežje pogoje, medtem ko so tekači in pa zlasti metalci našli svoj prostor v Ljubljani oziroma okolici. In glede na rezultate, moram reči, da infrastruktura očitno ni taka težava. Seveda pa je daleč od tega, da bi trdil, da je to optimalno. Z Mestno občino Ljubljana se bomo zagotovo potrudili najti še kako rešitev za prihajajoči dve zimski sezoni.
Koliko vpliva in moči pa ima zveza pri tem? S svojimi tremi milijoni proračuna seveda ne more sama vlagati v velike infrastrukturne projekte.
Ne, seveda ne. To je infrastruktura občin. Vsa atletska infrastruktura v Sloveniji je last občin. Edina izjema je v Celju, kjer je atletski klub Kladivar dejansko tudi lastnik stadiona. Občine zgradijo atletski štadion, občine ga vzdržujejo, je pa res, da ima Atletska zveza Slovenije zelo velik vpliv pri gradnji tega stadiona. Župan Zoran Janković namreč ob praktično vsaki priložnosti poudari, da bo to atletski center in da ima atletika prednost. In zato smo ves čas v kontaktu, da bo štadion izpolnjeval najvišje standarde Svetovne atletike, da ne bo tu nobenega zapleta. Kar zadeva gradnjo, pa ta poteka zelo dobro. Redno jo spremljam in že zdaj so dokončana vsa dela do nivoja ravnine in se že začenjajo nadzemeljska dela. Župan napoveduje, da bo gradnja končana do konca leta 2027 ali pa v začetku leta 2028. Atletska zveza Slovenije načrtuje prva tekmovanja za poletno sezono leta 2028.
Kakšno je sodelovanje z Ljubljanskim maratonom, ki je znamka in največja tekaška prireditev pri nas?
Zelo dobro. V zadnjih letih smo to sodelovanje zelo poglobili. Atletska zveza Slovenije v okviru vikenda Ljubljanskega maratona organizira državno prvenstvo na 10 kilometrov. Hkrati Ljubljanski maraton v svoje promocije zelo veliko vključuje tudi slovenske atlete, zlasti maratonce ali pa tekače na dolge proge. Ob zadnji priložnosti je bil v sodelovanju z največjo slovensko banko izdan tudi bankovec, na katerem sta se pojavila Klara Lukan in Vid Botolin, kar je zelo velika promocija slovenske atletike.
Kaj pa druge prireditve v Sloveniji? Velike in odmevne, na primer Radenci in podobne?
Kar zadeva tekaške dogodke, sodelovanje je. Seveda je velika večina tekaških dogodkov po Sloveniji popolnoma komercialne narave, ker nimajo nobene ambicije v tekmovalnem smislu. Je pa res, da se pojavlja nekaj maratonov, kjer si vseeno želijo prisotnosti boljših tekačev. V tistih primerih pristopijo do zveze in se dogovorimo za izvedbo kakšnega državnega prvenstva, bodisi državnega prvenstva v maratonu, v polmaratonu, na 10 kilometrov in podobno.
Kot predsednik Atletske zveze Slovenije najbrž sodelujete tudi v evropski in svetovni zvezi, kjer pa se morate ukvarjati tudi s političnimi vprašanji. Za nekaj tega so poskrbeli zaplet z Izraelom lani v Mariboru, izgon in morebitna vrnitev Rusije, seksualizacija v športu, rasizem … Kako se spopadate s temi vprašanji?
Eden večjih dosežkov, za katerega si štejem v čast, da mi je uspel, je uskladitev dokumentacije in nekih pravil znotraj zveze. Redno posodabljamo statut Atletske zveze Slovenije in popravljamo ter dopolnjujemo vse dokumente, ki so relevantni. Tako smo že lansko leto uvedli pravila tako imenovanega "safe guardinga". Tu ne gre samo za disciplinski pravilnik, ki je bil bolj postopkovni akt, ampak smo tudi uvedli ravno pravila lepega in dobrega obnašanja.
S predsednikom Evropske atletike Dobromirom Karamarinovom
Po mojem mnenju je to temelj vsega, kar zadeva nekaj teh primerov, ki so bili izpostavljeni, se pravi seksualizacije v smislu fotografij in video prenosov, pa rasizma, neprimernega obnašanja bodisi trenerjev, atletov, tudi konec koncev gledalcev – čeprav imamo tu problem, gledalce Atletska zveza težko kaznuje. Prav tako težko kaznuje ali pa ne more kaznovati komentatorjev na socialnih omrežjih. A ker imamo pravila, se tisti, ki delujemo v atletiki, tega zelo dobro zavedamo in reagiramo praktično v naslednji sekundi, ko se kak tak dogodek zgodi.
Zadnji in v resnici prvi primer, ki se nam je zgodil na temo rasizma, so bili popolnoma neprimerni komentarji glede slovenskega atleta Ikeja Svita Umunne, ki je temnopolt. Pojavili so se določeni komentarji, ki niso bili primerni, in jih je Atletska zveza v trenutku, ko jih je opazila, izbrisala. In moram priznati, da se po tistem, ko se je pokazalo, da to ni pravilno, komentiranje tudi ustavilo.
Kar pa zadeva svetovno in evropsko politiko, moram reči, da sem bil lansko leto v Mariboru zelo prizadet, ko se je začelo izpostavljati vprašanje nastopa izraelskih atletov. Seveda se lahko pri vsakem najde kakršnakoli povezava bodisi z vojsko bodisi s politiko, ampak mislim, da so imeli vsi, ki so prišli lansko leto na štadion v Maribor, namen tekmovati in ne predstavljati kakšno politično stališče. Mislim, da je šla situacija lansko leto v Mariboru predaleč. Pravilno je, da ljudje izpostavijo svoje stališče, da predstavijo problem, ampak zaradi tega atletsko tekmovanje ne bi smelo trpeti in imeti negativnih posledic. Zaradi teh dogodkov je izostal obisk ministra za šport, kar je za atletiko velika stvar in pomembno je, da tudi najvišji politiki obiščejo naše dogodke. Ampak na žalost je do tega prišlo. Mislim, da smo dobro reagirali, da smo situacijo mirili, kolikor se je le dalo. In na koncu so protesti res bili, vendar za tekmovanje niso bili moteči.
"Aktualni predsednik Sebastian Coe ima zelo jasno protirusko stališče in dokler bo on predsednik, zagotovo ne bo pustil, da bi Rusi in Belorusi nastopali na svetovnih prvenstvih."
Kar zadeva Rusijo in Belorusijo … Mogoče bi tukaj izpostavil Belorusijo, ki ni vključena v noben svetovni konflikt, pa nosi enake posledice kot Rusija. Mislim, da je svetovna antidopinška agencija tako močna, da bi morala ob pomoči Svetovne atletike vzpostaviti sistem nadzora v Rusiji in Belorusiji in začeti vsaj mladincem omogočati nastope na evropskih in svetovnih prvenstvih. Imam informacijo, da si to zelo želijo. Pojavljajo se tudi ideje, da bi se Rusija vključila kot neka prijateljska država v balkansko atletiko in bi lahko mladinci nastopali v teh kategorijah. Vendar se to nikakor ne more zgoditi, dokler tega ne bo podprla Svetovna atletika. Zakaj je bila taka odločitev, ni znano, zlasti v luči odločitve Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je prižgal zeleno luč za nastop ruskim atletom. Mislim, da se v svetovni in posledično tudi v evropski in balkanski atletiki ne bo nič spremenilo do prihodnjega leta, ko bodo volitve za novega predsednika Svetovne atletike. Aktualni predsednik Sebastian Coe ima zelo jasno protirusko stališče in dokler bo on predsednik, zagotovo ne bo pustil, da bi Rusi in Belorusi nastopali na svetovnih prvenstvih.
Tako kot sem rekel: če se vzpostavi redni antidopinški nadzor, da bodo poskrbeli, da zagotovo ne bo nobenih zlorab v ruski in beloruski atletiki, mislim, da ne bi smel biti noben problem za nastopanje, ker športniki niso krivi za geopolitične razmere in bi bilo pravilno, da bi se jim omogočilo nastopati tudi na največjih prvenstvih. Spomnimo se, da so se sankcije proti Rusiji začele zaradi domnevnega sistematičnega dopinga. Glede tega imamo seveda ničelno toleranco. Ko pa se zraven vključi še politika, mislim, da to ni primerno. Vsaj na atletskem področju se mi to ne zdi primerno, za druga področja pa tega ne morem komentirati. Mogoče bi v zvezi s statutom izpostavil še spremembe, ki so pomembne tudi v atletiki. V statut smo uvedli spolne kvote, se pravi, da bo v prihodnjem mandatu morala biti zastopanost vsaj 20 odstotkov obeh spolov. Mislim, da je to pomembno, saj ne more biti funkcionar domena moških, ampak je pomembno, da se vključujejo tudi ženske, da tudi one prispevajo k razvoju športa. Prepričan sem, da se, če je skupina mešana, zagotovo dosegajo boljši rezultati, ker se na nekaj lahko pogleda z različnih vidikov. Mislim, da je to zelo pomembna stvar.
"Sčasoma te tudi ta funkcija iztroši v takšni meri, da je pravilno, da poskrbiš za prenos na nekoga, ki jo prevzame s svežo energijo, s svežimi pogledi in idejami."
Druga stvar, ki sem jo uvedel, je omejitev mandatov. Tudi sam pri sebi vidim, da ne moreš imeti celo življenje energije za vodenje nekih takih zadev, ki so v resnici za osebo postranskega pomena. Ta funkcija je častna in neplačana, kar pomeni, da moramo imeti predsedniki neko drugo zaposlitev in je to, če tako rečem, prostočasna prostovoljska dejavnost. Sčasoma te tudi ta funkcija iztroši v tolikšni meri, da je pravilno, da poskrbiš za njen prenos na nekoga, ki jo prevzame s svežo energijo, s svežimi pogledi in idejami. Zato smo uvedli omejitev mandatov, in sicer, da je predsednik lahko največ tri mandate, celotno delovanje v Atletski zvezi Slovenije pa je omejeno na 20 let. Se pravi: če si član upravnega odbora ali nadzornega odbora in pa potem še predsednik, je to vse skupaj lahko največ 20 let.
Poudaril bi še, da zelo veliko delamo tudi na trajnosti. Pomembno je, da razvijamo vse štiri stebre trajnosti. To smo videli na obeh dveh evropskih tekmovanjih, kjer smo dobili, če rečem v narekovajih, glede tega prisilo s strani Evropske atletike. Ko smo to izpeljali, smo videli, kako dober občutek je in kako dober je odziv v javnosti, ko smo upoštevali tudi te vidike. Tako v Mariboru kot sedaj v Kamniku. Mislim, da je to pot tudi za naprej – da Atletska zveza Slovenije deluje po teh načelih, da jih prenaša tudi na klube in da se to vključi v različne mitinge, ki se organizirajo.
