"Želimo, da bi država še bolj prepoznala, da delujemo kot javna služba"

Sportal Odraščal v letih, ko so imeli alpinisti in gorski reševalci mitski status. In je to postal še sam.

Martin Šolar Foto: Matej Podgoršek Na vrhuncu poletne planinske sezone smo za gosta Sportalovega sobotnega intervjuja izbrali novega predsednika Planinske zveze Slovenije, ki združuje več kot 300 planinskih društev in več kot 64 tisoč članov. Planinstvo je slovenska tradicija, tudi danes 63-letnemu Blejcu Martinu Šolarju je bilo položeno v zibko. Magister naravovarstva in univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva je tudi službeno več kot 30 let povezan z gorami, najdlje je vodil Triglavski narodni park, danes je direktor Kobariškega muzeja. Funkcija predsednika Planinske zveze Slovenije ni profesionalna funkcija. Postal je 15. predsednik v 133-letni zgodovini PZS, pred prevzemom mandata je bil že njen podpredsednik. Beseda je stekla tako o izzivih planinskih koč, obleganju gora, cenah parkiranja, vse več mladih v gorah, uporabi digitalnih zemljevidov, pa o družbenih omrežjih in nenazadnje tudi o športnem plezanju in Janji Garnbret, saj je Slovenija ena od držav, ki športno plezanje ohranja pod okriljem planinske zveze.

Prihajate z Bleda, s pogledom na Stol, na Julijce so vam bile gore gotovo že od malega blizu?
Bom rekel, da so gore kar pomembna družinska tradicija. Moj stari oče je bil Skalaš iz 20. let, ki je pisal svoja hribovska doživetja v Planinskem vestniku. Oče je bil kar soliden alpinist. Hoja v hribe mi je bila že v okviru družine položena v jasli. 

Martin Šolar je od malega povezan z gorami. Foto: Manca Ogrin/PZS Pred nekaj dnevi ste bili na Triglavu, kam sicer greste najraje, za dušo?
Pri tem vprašanju ostajam zvest svojim načelom in ne povem. Zelo dobro poznam Julijce. Vemo, da so zelo oblegani in vsaka javna beseda še bolj privablja. Če govorim, da ne delite svojih doživetij, že zaradi varnostnih načel, potem če ne zamerite, ne bom povedal.

Kako dolgo ste z gorami povezani poslovno oziroma službeno?
Že kakšnih 35, 37 let. Skozi svojo kariero sem bil član različnih komisij na Planinski zvezi, službeno pa pravzaprav najdlje kot uslužbenec Triglavskega narodnega parka. V TNP sem bil v službi 24 let, od pripravnika, nadzornika do direktorja. Potem sem šel naravovarstveno v tujino. Zdaj sem direktor v Kobariškem muzeju, ki pa neguje dediščino soške fronte, ki je bilo eno najbolj pomembnih gorskih bojevanj in sem spet povezan z gorskim okoljem. Tu sem zdaj že deveto leto. Poznali smo se že prej, ker smo bili sosedje – Kobariški muzej in pa Triglavski narodni park. Nisem zgodovinar, sem sem prišel kot manager. Ampak hkrati so principi varovanja in predstavljanja dediščine, naravne ali kulturne zelo podobni. Tako da sem se dobro znašel.

Funkcija predsednika PZS torej ni profesionalna funkcija?
Funkcije predsednika PZS je prostovoljna funkcija. Prejšnji predsednik me je pred osmimi leti povabil v predsedstvo. Prej sem pri planinski zvezi že bil kakšen čas v kakšni komisiji – kot študent v mladinski, pa potem v komisiji za vzgojo, izobraževanje in tako naprej. Potem pa, priznam, nisem bil zelo vključen niti v društveno delo niti v delo zveze. Šele ko so me povabili na osnovi referenc, povezave moje poklicne kariere s hribi, sem zadnjih dobrih osem let zelo povezan z zvezo. 

Funkcija predsednika PZS je zelo kompleksna. Foto: Matej Podgoršek Čeprav ni profesionalna, pa se zdi, da je zelo zahtevna funkcija. Kakšne so vaše glavne naloge, cilji?
Funkcija je zelo odgovorna in kompleksna, ker je sama organizacija zelo razvejana, pa ne samo zato, ker imamo 64 tisoč članov, tristo društev, ampak so tudi področja, s katerimi se PZS ukvarja, raznolika. Od športnega plezanja z zlato olimpijko Janjo Garnbret, pa do varovanja gorske narave, markacistov, dela z invalidi, z mladimi, ogromno komisij, odborov. Jaz si želim to organizacijo malo posodobiti. Do sprejetja nekaterih odločitev včasih traja precej časa. Ob spoštovanju te tradicije želim malo modernizirati samo delovanje zveze.

To je zelo velik izziv. Po drugi strani si želimo, da bi država še bolj prepoznala, da dejansko delujemo kot javna služba, da smo skrbniki planinskih poti in planinskih koč, ki so del javne turistične infrastrukture. Čeprav je vsaka koča svoj samostojen pravni subjekt ali pa planinsko društvo, ki ima kočo, je popolnoma samostojen pravni subjekt. Ampak to infrastrukturo pa potrebujemo vsi. Vsi, ki v Sloveniji hodimo v hribe, ne samo člani zveze in seveda vsi tisti, ki v Slovenijo prihajajo.

Sama zveza in društva zagotovo ne morejo financirati vsega, kar sodi pod vaše okrilje. Že če gledamo samo planinske koče.
Absolutno ne. Morate vedeti, da so imele v prejšnjem sistemu koče kar veliko podporo gospodarstva. Dobra podjetja, dobre tovarne so vlagale. Zdaj so me vprašali otroci na Kredarici, kdo je tisti človek na sliki. In sem rekel, to je Gregor Klančnik, on je bil direktor Slovenskih železarn in je spravil skupaj obnovo te koče. V tistem času je to financiralo gospodarstvo, saj društva sama niso bila zmožna. Danes je tovrstne podpore manj. Moram reči, da politika, katerakoli oblast že, spoštuje planinstvo in se zaveda, da je to infrastruktura od nas vseh. Neke dobre korake glede financiranja smo že naredili, nekaj jih pa še moramo.

Martin Šolar na nedavni novinarski konferenci ob začetku poletne planinske sezone. Foto: Matej Podgoršek

V zadnjih letih se veliko govori, da bi bilo treba številne koče prenoviti. Nekaj jih je tudi pogorelo. A denarja za obnovo ni. Za kako veliko težavo res gre?
Vidimo pa tudi koče, ki se obnavljajo in dobro živijo. Moram poudariti, da je s trudom planinske zveze in s podporo države bilo v zadnjih petih letih na različnih razpisih pridobljeno 6,5 milijona, in zdaj se obetajo v naslednjih treh letih še štirje. Če ima društvo dobre načrte, pripravljene projekte, se da dobiti tudi nepovratna sredstva in s tem vlagati. Res pa je, da nekatera društva nimajo teh znanj, da je to pač skupina prostovoljcev, ki radi hodijo v hribe in se ukvarjajo s planinsko dejavnostjo. Imajo pa težave, ko moraš projektno pristopiti, ko je treba pogledati financiranje. Kakšno društvo se je "zaštrikalo", ko ni znalo dobro načrtovati. Zato smo pa tukaj na zvezi, da pomagamo pri teh stvareh. Marsikatera koča nima urejenega stanja na papirju in mi smo se že pogovarjali z ministrstvom za gospodarstvo, da bi podpirali tudi te stroške in pomagali pri urejanju legalizacije, ker marsikatera koča nima papirjev in tudi odvetniki in strokovnjaki so dragi. Ne mislim, da je zdaj vsako črno gradnjo treba legalizirati, ampak to so zatečena stanja, kjer stvari niso urejene. In tu bi radi pomagali, zveza bi rada pomagala društvom.

Imate podatek, koliko koč je treba prenoviti oziroma koliko denarja bi bilo za to potrebnega?
Zaradi novih razpisov smo izvedli anketo. Skoraj vsaka koča na neki način potrebuje kakšen vložek. Tako smo naredili oceno, da bi šlo za približno 20 milijonov evrov v desetih letih. Toni veliko denarja, dva milijona na leto. In že s tem bi marsikaj lahko pokrpali.

Nova koča na Okrešlju je zgrajena, a že nekaj let nedokončana. Foto: Matej Podgoršek Koče so del naše dediščine. Planinci jih imajo radi. So pa vedno neučakani. Pogosto se pojavljajo vprašanja predvsem glede Okrešlja in Korošice. 
Po drugi strani imamo pa Mozirsko kočo na Golteh, ki je ravno tako pogorela in bila v letu in pol ponovno postavljena in odprta. Stvar je v ljudeh. Tu je res malo smole s strani planinskega društva, ki upravlja ravno ti dve koči, Korošico in Okrešelj. Korošico je pravzaprav že prevzela občina Luče, pa se nič ne dogaja. Ampak bo treba nekaj narediti. Na Okrešlju pa rešujemo, da bi bilo tisto, kar je bilo vloženo, speljano naprej. Saj hiša je pod streho, ampak ni v funkciji.

Mozirska koča na Golteh je bila na novo postavljena in odprta v letu in pol. Foto: Matej Podgoršek V zadnjih letih se v nekaterih kočah pogosto menjajo oskrbniki, saj jih je vedno težje dobiti. 
Nekaj časa se je zelo naglas govorilo, da je naša delovnopravna zakonodaja taka, da ne omogoča nagrajevanja, zaposlovanja ljudi, mladih upokojencev in tako naprej zdaj. Mogoče je praksa, ki jo naša družba po eni strani obsoja, neko prekarno delo, nekaterim vseeno ustrezala – delavcem in delodajalcem. Seveda po eni strani je bilo to za obratovanje koče dobro, po drugi strani pa ne. Prekarno delo in delo na črno nista v redu. In tu smo v začaranem krogu. Zdaj gre pa od primera do primera. Ali društva dejansko nočejo dovolj dobro plačati teh ljudi? Ali pa ti ljudje hočejo preveč ali pa dobro zaslužiti. To je ta začarani krog. Vse bolj se od upravljanja koč s strani društev in oskrbnikov zadeva pelje proti najemnikom. Tu pa je spet stvar, kako dober je najemnik in ali so pogodbe dobre. Nekateri najemniki pobirajo samo smetano in pustijo kočo v slabem stanju. Društvo je mogoče malo zavedeno, ker mu nič več ni treba delati, najemnino pa dobi. Če pa sam upravljaš kočo, če imaš oskrbnika, pa moraš skrbeti za nabavo, za dobro ponudbo in tako naprej. To je res začaran krog. Moram odkrito povedati, da ne vem, ali poznam vse razloge. Ampak dejstvo je, da je težko dobiti dobro osebje. Se pa spreminjajo tudi delovne navade. Ko sva bila midva mlajša, ko sva delala preko študentskega servisa, si bil vesel, če si dobil za dva meseca poleti službo. Zdaj vidim pri svojem najmlajšem sinu, zdaj bi deset dni delal, potem bi šel na morje, zatem pa bi še en teden delal. 

Martin Šolar se tudi sam sprašuje, zakaj je vse težje dobiti oskrbnike planinskih koč. Foto: Matej Podgoršek

Planinci lahko kočam in društvom pomagamo s tem, da jih obiščemo, da v njih kaj spijemo, pojemo. So pa cene v zadnjih letih precej poskočile.
Ura helikopterskega transporta je visoka. Tudi drugi načini oskrbovanja koč imajo svojo ceno. Slovenija je vedno bolj prepoznana po tem, da smo draga država, tudi za tujce, za obiskovalce. In mislim, da planinske koče samo sledijo temu trendu. Drago je v gostilnah, drago je za prespati. Očitno pa je povpraševanje tako, da trg prenese tako visoke cene.

Sportal Kako v dolino Vrata in na Vršič z javnim prevozom

Še večji očitek planincev so visoke cene parkiranja. Na primer v dolini Vrata je dnevno parkiranje 20 evrov, enako na planini Blato nad Bohinjem, na bohinjskih parkiriščih lahko plačamo tudi krepko čez 30 evrov na dan. Kako gledate na to? Ljudje pravijo, da je tako zaradi tujcev, da smo zato kaznovani domači planinci.
Določeni ukrepi omejevanja obiskov so potrebni, ker nas je preveč. Vi ste bili danes v hribih, jaz sem bil v hribih predvčerajšnjim. Vsak od naju je prispeval k temu polnemu kozarcu. Ko so lani na Vršiču poskusno uvedli nov način, kako bo delovala zapornica, smo tja hodili večinoma Slovenci. Če greste na Veliko planino spomladi, ko cvetijo žafrani, opazite, da smo tam Slovenci v večini. Tako da ni prav, da kažemo s prstom na turiste. Hkrati pa smo tudi mi vsi nekajkrat na leto turisti. Ta svet se v 21. stoletju tako vrti. Gore niso moje, niso vaše, so na neki način od nas vseh. In ker nas je nekje preveč, moramo sprejeti neke ukrepe.

Aljažev dom v Vratih. Foto: Ana Kovač A zelo jasno povem, da tisti, ki sprejme ukrepe, mora tudi nositi stroške ukrepov in ti ne smejo biti samo breme obiskovalcev. Konkretno sva rekla, da so najdražja Vrata in pa bohinjske planine. Upravljalci, pa so to enkrat država, gozdarji, občina, drugič TNP, pravijo, da je to zato, ker urejajo promet, zapornice in javni prevoz. To je res, ampak ni pa prav, da ceno vsega tega nosi samo obiskovalec – jaz in vi, ker morava dati 20 evrov. Dajva deset evrov, deset pa tisti, ki je ukrep sprejel – pa naj bodo to država, gozdarji ali občine – nekako pokrije.

Martin Šolar je za vinjetni sistem parkiranja in vožnje v TNP oziroma slovenskih gorah. Foto: Matej Podgoršek Zdi se mi, da ljudje gledajo negativno predvsem, ko parkirnino pobira občina, češ da denar ne bo šel za pravi namen. Mogoče bi raje plačali, če bi TNP pobiral denar.
To je percepcija ljudi, ki sploh ne vedo, kako to gre. Brezplačni avtobus v Vrata, ki je lani prepeljal 70 tisoč potnikov in začne voziti ob 4.30 zjutraj, je tako drag, da se ga ne pokrije s parkirnino. Ljudje mislijo, da si občina baše žepe, pa ni tako. Še enkrat pa rečem, da ni prav, da samo obiskovalci nosimo to ceno. Bi jo moral še kdo drug. Na teh stvareh sem pred leti že delal, poznam ljudi in zagovarjam tako imenovan vinjetni sistem. To pomeni, da bi poskušali vse, ki upravljajo te ceste in parkirišča zbrati in poenotiti cene. V Planici je dnevno parkiranje šest evrov in pol. Največje parkirišče v Julijskih Alpah. Če jim tam znese … Tam sicer nimajo javnega prevoza. Člani planinske zveze bi imeli po mojem mnenju lahko možnost nakupa letne vinjete. Če greš dvakrat na leto v hribe, ne boš plačal sto evrov za vinjeto. Če greš pa dvakrat na mesecu, jo boš pa kupil. In verjamem, da bi bilo veliko ljudi s tem zadovoljnih. Sploh tisti, ki redno hodijo v hribe.

Koča na Planini pri Jezeru. Foto: Matej Podgoršek Tako bi na prvo mesto res postavili domače planince. Poleti je v slovenskih gorah, predvsem v Julijskih Alpah okoli Triglava in Triglavskih jezerih, vendar veliko tujcev. In prihaja do tega, da so tamkajšnje koče že zdaj zasedene za celotno poletje.
To je spet rezultat časa, v katerem smo. Da ne boste misliti, da je drugod po Alpah kaj drugače. Petega januarja odprejo, v treh dneh so Alpe razprodane. Potem na žalost deluje tudi črni trg. Kar zadeva koče v Julijskih Alpah in mogoče v Kamniških, je razprodanih samo nekaj koč. Ljudje si sploh ne predstavljajo, da je uro in pol proč od koče pri Triglavskih jezerih čudovita koča na Planini pri Jezeru, ki nikoli ni polna. Pa še lepši ambient je, boljši standard. Staničeva koča, samo tri četrt ure oddaljena od Kredarice, nima teh zadreg. Ampak vsi hočemo v tistih nekaj koč. Moramo razmišljati tudi o tem, da bi en del prenočitvenih kapacitet pustili na prostem trgu prostor, da ne bi rezervacijski sistemi omogočali popolne zasedenosti. Še zmeraj pa velja, da nikogar ne pustijo zunaj. Jaz sem zdaj videl na Kredarici, da so ljudje lepo spali na klopeh. Pa ni bila koča polna, ampak so si rekli "dajmo zastonj".

Triglav je "žrtev", ker je naš simbol, najvišja gora. Foto: Matej Podgoršek Zato zadnja leta tudi na zvezi veliko spodbujate ljudi, naj se razpršijo po slovenskih gorah. To niso samo Triglav, Viševnik in Velika planina.
Smisel tega je, da ozaveščamo in usmerjamo, in to je naloga planinske zveze. In mislim, da so to orodja, ki lahko prinesejo res zadovoljstvo obiskovanja gora. Triglav je že tako na neki način žrtev, ker je simbol in najvišji. Ampak imamo mnogo drugih lepih hribov, ki se jih da obiskati, in doživetje gora bo lahko še lepše.

Je zaradi preobremenjenosti kakšen del slovenskih gora že ogrožen?
Obstajajo metode nosilne zmogljivosti prostora, ki pa se za gorski svet malo težje obdržijo. Za sotesko Vintgar ali za slapove v Loški Koritnici se da s temi metodami precej dobro pogledati nosilno zmogljivost, ki je ekološka, ekonomska in pa socialna. Marsikdo mi je zdaj, ko sem bil okoli Triglava, rekel, da je preveč ljudi in jih je že to začelo odbijati in s tem zmanjšujemo obisk. Mislim, da zmanjšujemo obisk tako, da je treba eno uro dlje peš. Ker se meni zdi v redu. Nisem pa zagovornik omejevanja dostopa. Absolutno ne. Kamor greš lahko peš, kamor lahko splezaš, kamor lahko prideš s pomočjo lastne fizične kondicije, sposobnosti, ne sme biti nobenih omejitev. Pri prometu pa podpiram določene omejitve.

Planinska založba redno izdaja vodnike, ki so strokovni in napisani s strani preverjenih avtorjev. Foto: Matej Podgoršek Poiščimo torej ideje za manj obiskane ture. Planinska zveza s svojo založbo pogosto izdaja nove planinske vodnike. Koliko dejansko še posegamo po klasičnih vodnikih? Ti so vendarle najbolj verodostojen vir, dajo najbolj realne napotke.
Ne smemo si zatiskati oči in reči, da se pa digitalizacije ne bomo šli. Digitalizacija je del našega vsakdana, zato je tudi najstarejša slovenska revija Planinski vestnik začela izhajati kot e-vestnik. Ampak seveda ne ukinjamo revije na papirju. želimo, da ta ostane. Naša založba je preverjena, dobra, uredniško kontrolirana. Jaz ali pa vi lahko napiševa knjigo sto izletov, pa če dobiva založnika ali v samozaložbi in pa v njej napiševa čuda in pol. Planinska zveza in njena založba sta pa le resni in odgovorni organizaciji in slabih vodnikov ne bomo izdajali. Imamo avtorje, ki so preverjeni, imajo izkušnje, imamo uredniške odbore. Naša založba lepo dela. Ne samo vodnike, tudi leposlovje, tudi kartografija. Tu se celo dviga uporaba fizičnih kar. Ljudje jih spet kupujejo.

Pri načrtovanju planinskih tur pride prav maPZS. Foto: Planinska zveza Slovenije Od lani imate tudi spletno stran, digitalni zemljevid za načrtovanje tur, maPZS. 
MaPZS je dobra zadeva, ki pa ta trenutek še ni najbolj uporabniku prijazna. Želimo si jo še izboljšati. Programiranje okrog tega je kar zahtevno in drago. Želim več vlaganj v to, da bo aplikacija, ki je dobro zastavljena, za uporabnike prijaznejša. Ključno je to, da je uredniško kontrolirana platforma. Temelji na tem, da deset tisoč kilometrov planinskih poti, ki jih imamo in zanje skrbijo naši markacisti v 300 tisoč društvih, sporoči, ali je denimo pot neprehodna in je to v dnevu in pol v naši aplikaciji. Držimo se tudi našega planinskega označevanja poti – polna linija, črtkana linija, pikčasta. Tudi v tujini se točno ve, kaj to pomeni. Medtem ko nepreverjene platforme kažejo samo neke črte. Pa še nekaj je pomembno, veliko teh aplikacij, kot sta Strava in Komoot, temleji na uporabnikih. Če greva midva v hribe, pa veva, kam iti in greva po brezpotju, denimo na Kukovo špico, lahko deliva svojo sled. Ampak tista sled ni za vsakega. Midva sva jo zmogla, ker jo poznava. Ali pa sva se mogoče izgubila. In jaz tega potem ne bom delil. Ampak ljudje to delajo. Zdaj je bil primer, da je na Voglu nekomu Strava rekla, da je 28 minut do doline. Verjetno je neki gorski tekač odtekel skozi Žagarjev graben v 28 minutah. Če greš na maPZS, boš kliknil na tisto pot in ti bo pokazalo dve uri in pol, sedem kilometrov, pa še graf ti bo narisalo. 

Sportal Z otroki v gore: prisluhnimo jim, naj pohod postane doživetje

Pomembno je, da s planinstvom seznanimo že otroke. Foto: Ana Kovač

V hribe gremo lahko tudi z otroki. Foto: Manca Ogrin/PZS Letos na planinski zvezi več govorite tudi o hoji v gore z otroki. Kakšen je glavni namen?
Letos je tudi 70 let mladinske komisije, zato mogoče to malo bolj poudarjamo. Ampak mi vedno govorimo, da sta dva gradnika, ki sta zelo pomembna za mlade in planinstvo. Eno je v okviru družine, drugo pa v okviru mladinskih skupin, v vrtcih, šolah in planinska zveza to zelo podpira. Ker na tak način poskušamo vzgojiti ljudi do pravilnega odnosa do gora, do varne hoje v gore. Logično je, da ko je mladostnik star 15 let ob koncu osnovne šole, vidi cel svet in se razleti. Mi pa si želimo, da bi se ti ljudje vrnili, da bi bili mogoče enkrat oni predsedniki društev ali pa gospodarji, ker bi imeli ta odnos do planinstva zgrajen. 

V gorah je v zadnjih 15 letih skoraj več mladih kot starih. Foto: Matej Podgoršek Če malo posplošim, bi rekel, da je planinstvo nekoč veljalo za hobi za starejše od 50 let. V zadnjih desetih, 15 letih pa opažam, da je v gorah prav toliko starih med 20 in 50 let. Imam prav?
Dejstvo je, da je hoja v hribe trend pri nas in širše. Jaz ločim planinstvo, gorništvo in pohodništvo. Pohodništvo je strašno v trendu tudi kot turistični produkt. Ko sem bil prejšnji teden tri dni v okolici Triglava, je bilo veliko mlajših, domačih in tujih. In meni se zdi to v redu. Moram reči, da so solidno opremljeni, da so v tej vročini dobro hodili. Včasih smo rekli, še dobro, da se zgodi samo toliko nesreč, kolikor je nesposobnih ljudi v gorah. A ljudje, ki danes hodijo v gore, so zmeraj bolje pripravljeni, tako z opremo kot fizično. In so mlajši. Ja, tudi jaz to opažam.

Družabna omrežja imajo za obiskovanje gora tako pluse kot minuse. Foto: Ana Kovač Za porast mlajših v gorah vidim dva razloga: covid in pa družabna omrežja. Imajo pa ta najverjetneje pluse in minuse?
To je vabljivo, kajne? To je po eni strani v redu, po drugi pa je lahko pri varni hoji v gore včasih malo zavajajoče. Vedno rečem, da je mogoče tista mladenka, ki dela stojo na vrhu Špika, ali pa nekdo, ki si je pekel jajca ob sončnem zahodu, zelo sposoben človek, zelo fit. Veliko vejo o gorah in pač vplivajo na druge. Tisti, ki pa to gledajo, pa mogoče niso. In to je bolj težava.

Janja Garnbret je paradni konj slovenskega plezanja in PZS. Foto: Slobodan Mišković Govorila sva predvsem o gorah, kočah, planinstvu, a del Planinske zveze Slovenije je tudi športno plezanje. Marsikje po svetu je to danes že samostojna zveza.
Če pogledamo v dvorano, na prizorišče olimpijskih iger, bi kdo rekel, kaj pa ima športno plezanje s planinsko zvezo. Ampak izšlo je iz alpinizma, ki je zagotovo del gorniške dejavnosti. Tudi naša Janja Garnbret se vrača k plezanju v naravi. Tako da to ima smisel. Res pa se je na svetovni sceni že davno ustanovila svoja organizacija, IFSC. Res je, da v mnogih državah zadeva šla po svoje. Mi se trudimo v srednjeevropskem alpskem prostoru – poleg Slovenije so tukaj še Avstrija, Nemčija, Češka in Švica – da ga ohranjamo pod planinsko zvezo. Tudi jaz osebno se zavzemam, da to ostane pod našo streho. To je paradni konj. Tudi ko ni bilo Janje, smo imeli dobre rezultate. Po Janji upam, da bodo še vedno. Zato smo pristopili z veliko podporo h gradnji Nacionalnega plezalnega centra, ki se bo začel graditi v Ljubljani. Imamo tekmo svetovnega pokala, tekmovalce najvišje ravni, ki so naši dobri ambasadorji.

Pa je športno plezanje velik strošek za zvezo ali z njim veliko dobivate tudi nazaj?
Če bi gledali razrez proračuna, seveda športno plezanje poje veliko, ampak tudi prinese veliko. Že pred kakšnimi 25 leti je bilo odločeno, da se je planinska zveza pridružila olimpijskemu komiteju, zvezi športnih panog.

Pa so ali so bile pri nas pobude, da bi šli športni plezalci na svoje?
Prav glasne ne. Kakšna grožnja se včasih zgodi zaradi individualnega nezadovoljstva. Po drugi strani pa mislim, da imajo kar dobre pogoje za delo. Verjetno bi Švicarji lahko Romana Krajnika, trenerja Janje Garnbret, plačali mnogo bolj, kot ga mi plačamo. Ampak ti ljudje so kar zadovoljni, da delajo tukaj, ker vedo, če bi šli zdaj na svoje, da bi se vrnili deset let nazaj, organizacijsko in tako naprej. Včasih ljudje gledajo, kaj je pa ta zveza naredila. Se je treba na še pa še razpisov prijaviti, organizirati stvari, delati z mladimi. Da cela piramida deluje. Ne pravim, da niso potrebne izboljšave. Zato je v mojem vodstvu ena podpredsednica, ki je specialist za športno plezanje. Bila je planinka, alpinistka, ampak deluje tudi kot mednarodna sodnica v tej sferi in športni plezalci so bili zadovoljni s tem, da sem jo povabil v svojo ekipo.

Janja Garnbret je odlična promotorka plezanja. Foto: Sani Karić/STA Kako vi doživljate uspehe Janje Garnbret in nenazadnje tudi slovenskih športnih plezalcev na splošno, vendarle imajo že 101 zmago v svetovnem pokalu, od tega 50 Janja?
Ja, imeli smo že Martino Čufar, Natalijo Gros Mino Markovič in Domna Škofica. Jaz sem doma na Bledu in gledam prve slovenske kolajne. Veslači. Že v Jugoslaviji so bili dobri. Zdaj so v zato, a bodo spet prišli na vrh. Vemo, da bo Janja nekega dne prenehala tekmovati. Taka tekmovalka se bo težko ponovila, ampak mogoče bo pa Rosa Rekar še boljša. To bi si želeli. Ampak to so res edinstveni fenomeni. Janja je tudi kot človek izjemna. V tem smislu profesionalka od glave do peta. Je pa tudi odlična za promocijo plezanja. Samo poglejte, koliko se pleza, koliko je plezališč. Tudi v smislu rekreacije.

Začela sva z bolj lahkotnim vprašanjem, pa še končajva. Poletje je tu. Greste na dopust na morje ali v gore?
Nikamor. Ker sem doma pod gorami. Malo se hecam. Otroci so zrasli, morski dopusti so mimo. Jaz sem v glavnem doma ali pa s kakšno potjo kaj združim. Zadnji tak pravi dopust je bil, že pred nekaj leti, ko sem turno smučal na Japonskem. Tako da ja, odgovor je bolj gore.

Na poletni dopust ne gre, zagotovo pa ne bo manjkala kakšna planinska tura. Foto: Matej Podgoršek

Sportal "Hribi so naša identiteta. Zdaj, ko smo gorniška vas, so še bolj pomembni."

Sportal Veselo na Pohorju: dan planincev in odprtje nove daljinske poti

Sportal Doživetja iz divjih Karnijcev: v sedmih dneh je srečal samo sedem pohodnikov