Mitja Kosovelj: Gorski tekači smo kar malo posebni

Danes 41-letni Primorec Mitja Kosovelj je legenda slovenskega gorskega teka. V letih 2011 v Podbrdu v Sloveniji in 2013 v Szkalarski Porebi na Poljskem je slavil naslov svetovnega prvaka v gorskih tekih na dolge proge, v tako imenovanem gorskem maratonu, ki je bil njegova specialnost. Tudi na klasičnih, ravninskih polmaratonih in maratonih je tekmoval, prav tako na atletskih stezah na deset tisoč metrov, a njegova strast so bili gorski izzivi.

Želel si je izkusiti olimpijske igre, in ker gorski tek ni olimpijska disciplina, se je na največje športno tekmovanje poskušal prebiti v klasičnem maratonu. Leta 2012 je bil zelo blizu, izpolnil je normo B, a ker je imel takrat normo A Primož Kobe, je slovenske barve v Londonu zastopal slednji. Misija Rio de Janeiro štiri leta kasneje se mu je ponesrečila zaradi nezgode na maratonu v Linzu, kjer je skušal ujeti olimpijsko normo. Stopil je v jamo na cesti in poškodovan odstopil.

V svoji primarni disciplini je dosegel domala vse, kar je bilo mogoče, med številnimi dosežki izstopata že omenjena naslova svetovnega prvaka, a zmag in uvrstitev na stopničke na raznoraznih izzivih po Evropi in svetu je preveč, da bi jih naštevali. Zanimivo je, da je športno kariero začel v mladinskih pogonih nogometnega kluba Gorica, preden ga je povsem potegnilo v tek, a ta pot spoznavanja različnih športov je za otroke in mladino nujna in edina pravilna, pravi. Za to pot spoznavanja ne želi prikrajšati niti svojih treh sinov.

Tekmovalno ste sicer upokojeni že desetletje, ampak nam lahko kot legenda slovenskega gorskega teka poveste, kako se človek sploh znajde v tem športu?

Zame je bil eden od pomembnih dejavnikov moj oče, ki je bil že pred osamosvojitvijo reprezentant. In on me je nekako vpeljal v ta šport. No, tako sem začel, potem pa sem spoznal, da mi gorski tek leži, da se dobro počutim, in tako sem nadaljeval.

Ukvarjali ste se tudi z, recimo temu, normalnimi teki na dolge proge, kajne?

Tako je. Kombiniral sem obe panogi, je pa zelo težko biti v obeh vrhunski, saj se malo tudi izključujeta. Sem pa tudi na klasičnih ravninskih tekih dosegal kar lepe rezultate za gorskega tekača.

Tekel je tudi na klasičnih preizkušnjah, a gorski tek je tridimenzionalen, pravi. Foto: Aleš Fevžer Tehniki se verjetno zelo razlikujeta, fizične zahteve za gorske teke so najbrž precej drugačne kot za klasične teke?

Res je. Gorski tek se sicer razvija v smeri, da je vse bolj pomembna tudi hitrost, kar je mene v preteklost krasilo in mi prišlo zelo prav. Skozi kariero sem veliko časa posvečal tekom na atletski stezi, na njen sem opravil veliko intervalnega treninga, denimo. Vedno sem prvi del sezone posvetil klasičnemu maratonu, s tem sem namreč naredil neko osnovo, bazo hitrosti in iz tega sem potem v spomladanskem, poletnem in jesenskem času lahko črpal tudi pri gorskem teku. Za te sem se po tistem prvem delu sezone malo specializiral z dodatnimi treningi.

Je tudi pri opremi kakšna večja razlika?

Pri opremi je praktično ni. Razen pri copatih, ki se izbirajo glede na progo ali vremenske razmere. Če so bolj zahtevni tereni, se uporabijo športni copati z malo boljšim, bolj grobim profilom podplatov, sicer pa sem tekmoval s takšnimi čisto običajnimi copati, ki so primerni tudi za maratonski tek.

Obremenitve telesa pa so vendarle zelo drugačne, ko so v igri klanci. Naša legendarna maratonka Helena Javornik nam je pred kratkim pojasnila, da se sama z gorskimi in trail teki ne more ukvarjati, saj so obremenitve kolen pri teh prehude. 

Ja, zdaj je tako ... Jaz sem prestal kar nekaj tega in lahko potrdim, da je res drugače, čeprav udarci tudi pri klasičnem maratonu in teh 42 kilometrih teka po asfaltu niso nedolžni. Je pa res tam udarec konstanten, pri nas pa je zelo različno, pri spustu so obremenitve ekstremne, pri vzponu pa jih praktično ni. Potem je pa tukaj še vpliv stabilnosti telesa na neravni podlagi, se pravi gležnjev in spodnjega dela telesa, nog. Tu je nekako tridimenzionalno vse skupaj. To je ta specifika, ki pa je meni zelo ustrezala.

Priprave na takšne obremenitve zagotovo morajo biti drugačne. Od prehrane, treninga in tako naprej.

Zagotovo. Kar zadeva prehrano, za te tekme, na katerih sem največ tekmoval, se pravi za gorske maratone, teke okoli štirih ur, ni bila zelo drugačna od tiste za klasični maraton. Traili pa so se seveda razlikovali. Je pa vse, kar se je delalo na osnovni bazi klasičnega maratona, prišlo prav tudi pri takšnih izzivih, se pravi gorskemu maratonu. Govorim o bazi, pa količini treningov, ki smo jih potem malce izpilili s posebnimi treningi za gorski tek, gorski maraton. Se pravi dodali smo to tretjo dimenzijo podlage, pa vzpona in spusta. Poskušali smo se čim bolj približati konfiguraciji samega tekmovanja, poskušali smo po domače nekako simulirati razmere, ki nas čakajo na tekmi.

Njegov osebni rekord v polmaratonu je 1;04:04, v maratonu pa 2;17:45. Foto: Martin Metelko V gorskem maratonu ste bili dvakrat svetovni prvak, sama disciplina pa deluje naravnost nora. Že tako je maraton kot kraljevska atletska disciplina izjemno zahteven, če tej razdalji dodamo še vzpone, pa stvar postane brutalna.

Pa, rekel bi, da sta tako klasični ravninski kot gorski maraton zelo zahtevna teka. Meni je bolj ležal gorski, saj sem tekač, ki teče zelo po občutku. Se pravi, imam občutek, kje je moja meja, vem, kdaj je treba malo popustiti in kdaj kaj dodatki, medtem ko se pri klasičnem maratonu ta občutek malce izgubi. Tam si namreč natempiran na kilometer. Na primer, na klasičnem maratonu si govoriš, kilometer moram odteči v treh minutah in petih sekundah ali treh minutah in 15 sekundah, in to imaš ves čas v glavi, tega se poskušaš držati in te lahko psihološko ubija. Pri gorskem pa je glavni občutek. Tudi na konkurenco se nisem nikoli oziral. Pri klasičnem maratonu pa se na progi znajdeš v kakšni skupini ali pa vidiš tekmeca na ravnini. Obe disciplini sta zelo zahtevni, imata svoje izzive.

Ena potencialna ugodnost gorskih tekov pa je najbrž lahko zaščita pred vremenskimi vplivi. Večinoma tečete v gozdu, pogosto na višini, kjer vročina popusti, in tako naprej. 

Ja, nekaj je, čeprav se pogosto dvignemo dovolj visoko, da smo nad gozdno mejo in tako izpostavljeni soncu, na splošno pa drži, da v gorskem teku nismo tako zelo izpostavljeni soncu. Tudi zato se klasični maratoni po Evropi maja in junija kar hitro zaključijo, saj vreme ne dopušča več kakovostnih izvedb.

Se spomnite svoje najtežje dirke? So na njej odločali klanci ali dirke otežijo kakšni drugi dejavniki?

Zagotovo je kakšna bila, nimam pa tega posebej shranjenega v spominu. Predvsem pa gre tu za ta psihološki trenutek, ko si na neki meji, ko te prešine marsikaj. Od hoje, do preučevanja sotekmovalcev, kdo je bolj utrujen in tako naprej. Pa o neki taktiki, ki si jo pripravljal za zaključek tekme. Odločilni so torej ti psihološki dejavniki. S treningi smo se nekako priučili, da smo se znali pravilno odzvati v danem trenutku.

Slovenija vsaj na prvi pogled deluje kot idealna dežela za gorske teke. Je ta občutek pravi? Imamo dovolj klancev, ki nudijo izziv tekačem?

Moja osebna izkušnja je, da so večinoma vsi mislili, da jaz petkrat na teden treniram na klancih, v resnici pa sem na treningih oddelal zelo malo klancev. Tudi živel sem na takem področju v Novi Gorici, kjer višjih od 600 metrov nadmorske višine praktično nismo imeli. Dobro, imamo te "kuclje", Sveta gora, Škabriel, Sabotin, ki so visoki od 640 do 680 metrov nadmorske višine. Trenirali smo torej z raznimi kombinacijami. Seveda imamo v Sloveniji lepe vzpone, Grintovec recimo mi je ostal v zelo lepem spominu, pa Ratitovec je ena takšna zelo lepa tekma, tudi zaradi prelepe narave, Velika planina, Šmarna gora, to so lepi teki. Ampak sam sem se na treningih posvečal hitrosti, moral pa sem tudi kompenzirati določene stvari. Se pravi, nekaj primanjkljaja gorskega teka sem skompenziral s hitrostjo, hiter začetek tekme tako meni ni predstavljal kakšnega hudega stresa in tako sem ohranil dovolj moči za klanec. Seveda pa ti mora vse skupaj ležati. Jaz sem že kot otrok ogromno prehodil in pretekel po teh neravnih terenih. Na kmetiji sva z očetom prehodila veliko travnikov in menim, da se ti to pač nekako zapiše v telo in ti je lažje v nadaljevanju.

"Seveda imamo v Sloveniji lepe vzpone, Grintovec recimo mi je ostal v zelo lepem spominu, pa Ratitovec je ena takšna zelo lepa tekma, tudi zaradi prelepe narave, Velika planina, Šmarna gora, to so lepi teki." Foto: Aleš Fevžer Kako pa je s to nadmorsko višino na mednarodnih tekmah? Vas pelje tudi na višine nad 1.600 metrov, kjer se že pozna tudi pomanjkanje kisika?

O, seveda. Na tekmi Dolomiti Sky Race smo šli nad tri tisoč metrov. Je pa res, da vedno, ko me to vprašajo, odgovorim, da jaz nisem nikoli čutil tega na pljučih, da bi hlastal po kisiku. Najbolj je vplivalo to, da mišica ni dobila dovolj kisika in v tem primeru preprosto ne moreš iti hitreje. Nikoli nisem imel občutka težjega dihanja. Dobro, verjetno bi bilo drugače, če bi šli na kakšnih šest tisoč metrov. V Koloradu v ZDA smo šli, se mi zdi, na 4.300, 4.400 nad morjem in tam sem začutil že nad tri tisoč metri to spremembo v mišicah, ki niso bile adaptirane na razmere, kot pri domačinih. Nisem poznal tega občutka.

So vas kdaj zamikali ti ekstremni tekaški izzivi, recimo teh okoli vznožja Everesta ali Arktični tek?

Pa v resnici niti ne. Bil sem tako vpet v ta šport, ki vsaj tedaj ni šel v takšne ekstreme. V zadnjih letih je tega sicer veliko več, mene pa ni nikoli vleklo v kakšne ekstra dolge discipline ali kakšne teke v ekstremnih pogojih. S tem, kar sem počel, sem bil povsem zadovoljen, v tem sem se našel. Ti ekstremni izzivi so tudi tveganje, če si res odločen držati neko vrhunsko raven v svojem športu, nenazadnje sem v svojih najboljših letih tudi zelo omejil število tekem, osredotočal sem se samo na tekme, na katerih sem dobil neke odgovore glede pripravljenosti. Izbiral sem tekme, na katerih je bila močna konkurenca, veliko sem tekel v Italiji, da sem dobil neke potrditve. Zato nisem hodil na veliko domačih tekem, saj če želiš biti konkurenčen, preprosto moraš imeti to željo po tekmi. Če bi jaz tekmoval vsak konec tedna, bi v prvi vrsti izpuščal pomembne treninge, v drugi pa bi izgubljal to prepomembno motivacijo.

Zažiralo pa bi se najbrž tudi v čas, namenjen počitku, ki pa je prav tako pomemben kot kakovosten trening?       

Seveda. Včasih se kar premalo posveča pozornost počitku in regeneraciji. Na vrhunski ravni je težava v tem, da si tekmovalec sam želi kar pritiskati naprej, naprej, naprej. Ves čas želiš biti še boljši in boljši in ravno to je trenutek, ko do izraza pride vloga trenerja ali svetovalca, da te ustavi, da ti reče: Dovolj je, zdaj se je treba spočiti. Edino na tak način bo forma še zrasla, ne pa da nenehno grizeš in se trošiš.

Kaj pa ti teki na smučarske skakalnice, ki so se pojavili v zadnjih letih? Tudi na planiško letalnico tečejo ljudje. Vas je to morda kdaj zamikalo?

Ne, nikoli ni bilo neke priložnosti. Ti teki so nekako vedno padli na termine, ko smo bili osredotočeni na tekme, imeli priprave in tako naprej. Nekako tudi niso ustrezali kontekstu, gre namreč za hitre teke v močni strmini. Verjamem, da bi bil na teh preizkušnjah dober, bi pa vsekakor potreboval nekaj treninga, da bi se boril za vrh. To je spet neka posebnost, na katero se moraš prilagoditi. Jaz sem deloval na pragu laktata, pri teh tekih pa ga presežeš in je čisto drugačen občutek v mišicah. Pri dolgih tekih laktata ne želiš preseči oziroma ga poskušaš čim kasneje, pri teh hitrih tekih pa je bistvo, da ga, da greš do maksimuma.

"Za sponzorje je najboljši tisti, ki objavlja najbolj privlačne vsebine na teh omrežjih in s tem se izgublja fokus na tisto, kar je v resnici poslanstvo vrhunskega tekmovalca." Foto: Martin Metelko Pa imate kakšne neizživete ambicije? Bodisi v gorskem bodisi v klasičnem teku.

V gorskem v bistvu ne. Mislim, da mi je kar precej uspelo. Le če bi bila to tudi olimpijska disciplina, bi si želel okusiti to največje tekmovanje. Menim, da bi se lahko boril tudi za sam vrh. Na maratonih pa ... Dobro, bil sem na meji za olimpijski nastop, enkrat mi je malo zmanjkalo, drugič pa sem imel eno nevšečnost na maratonu, na katerem sem lovil normo. Ampak maraton ni bila moja primarna disciplina, vseeno pa je bila želja, da bi enkrat nastopil na olimpijskih igrah, to pa je bila zame edina možnost. Ni se izšlo, ampak me to ni potrlo. Ničesar ne obžalujem, v svoji paradni disciplini pa sem dosegel veliko.

Kako spremljate nove generacije, ki so prišle za vami? Prav zdaj poteka evropsko prvenstvo v gorskih tekih na Veliki Planini. Kakšno je stanje?

Stanje je zelo spodbudno. Imamo kar nekaj fantov, ki se lahko prebijejo visoko, sploh v članski konkurenci. V ženski tudi, sicer je imela Lucija Krkoč eno nevšečnost in žal zaradi poškodbe ne nastopa. Mladinskih konkurenc ne poznam tako dobro, kolikor spremljam, pa vidim, da so perspektivni. Predvsem pa je dandanes problem v tem ... V mojem času, in tega je, če štejem še mladinsko konkurenco, več kot 25 let, ni bilo toliko motečih dejavnikov. Danes je, kljub temu da je nekdo zelo angažiran in zelo motiviran, še en kup obrobnih dejavnikov. V končni fazi so tudi zahteve potencialnih sponzorjev in opremljevalcev takšne, da moraš biti prisoten na družbenih omrežjih. Zanje je najboljši tisti, ki objavlja najbolj privlačne vsebine na teh omrežjih in s tem se izgublja fokus na tisto, kar je v resnici poslanstvo vrhunskega tekmovalca. So pa izjeme in v te vsekakor verjamem.

Lepo se dela, je pa v Sloveniji zelo mala baza tekmovalcev. Potem se ti kandidati razkropijo še na stadionsko atletiko, cestne in gorske teke, tu pa je še kopica drugih športov, ekipnih, kjer so za mlade privlačni prav ta skupina, povezanost ... Gorski tekači smo kar malo posebni. Moraš biti kar malo poseben, da se te stvari lotiš, je pa v porastu predvsem trail tek, ta pa doživlja pravi bum. Upam, da bomo iz te baze, ki jo imamo, dobili še kakšnega vrhunskega tekmovalca, je pa res, da je osnova za čisto vsak tek, bodisi gorski tek, trail tek, sky race, ali kakorkoli jih že imenujemo, atletika. Osnova za otroka mora biti atletika, klasični tek, kjer se seznani s tehniko, načinom dela, da ne pristaneš kar naenkrat v 52-kilometrskem trailu že kot mladinec. Pomembno je iti skozi atletsko šolo. Da osvojiš osnove, tehniko, občutke, spoznanja, način dela. So izjeme, ampak jih je zelo malo, večina gre skozi neki sistem.

Ste še kaj vpeti v gorske teke v Sloveniji, glede na to, da ste skozi kariero nabrali ogromno izkušenj in znanja?

Spremljam dogajanje, ker me zanima in ne morem ven iz tega, sem pa imel zdaj obdobje, ko so bili otroci majhni, pa služba in kmetija, da preprosto nisem imel časa. Le spremljal sem, konstruktivno pa nisem sodeloval. Ampak priznam, da me zdaj vleče v to smer, da bi pomagal gorskim tekom, in če se bo pojavila priložnost, bom z veseljem na voljo v okviru svojih zmožnosti.

Obžaluje le, da mu ni uspelo tekmovati na olimpijskih igrah. Foto: Aleš Fevžer Pa še najdete čas za tek? Rekreativno?

Priznati moram, da zelo malo. Po zaključku športne kariere je bilo kar intenzivno, ogromno drugih stvari, kdaj pa kdaj grem, nimam pa nič strukturiranega. Sem aktiven, ker preprosto ne morem mirovati, nisem pisarniški človek, ki bi se lahko zasedel za osem ur, to nikakor ne, obenem pa ne morem reči, da dvakrat na teden tečem, kolesarim ali karkoli že. Ne, tečem, ko se pojavi priložnost, če čutim potrebo, grem, lahko tudi tri dni zapored, če ne, ne grem in lahko tudi mesec dni ne tečem. Nič strukturiranega torej.

Ste oče treh otrok, sinov, morda oni že kažejo kakšno željo po vrhunskem športu, kakšen talent?

Zanimivo je, da so med njimi ogromne razlike. Eden je bolj vzdržljiv, drugi bolj eksploziven. Vsekakor so aktivni, ampak eno je neka fizična predispozicija, drugo pa volja in želja, ki je pri otrocih ne moreš izsiliti, in to tudi ne bi bilo prav. Želim si le, da so aktivni, da počnejo karkoli, kolo, žoga, karkoli, da negujejo to potrebo po gibanju. Če pa se nato pojavi želja za kaj več, pa bomo začeli delati bolj strukturirano. Nisem pristaš tega, da bi šlo to prehitro, zdi se mi pomembno, da imajo otroci neko otroštvo, da poskusijo čim več stvari, da spoznajo športne, je pa dandanes to lahko zelo zahtevno. Mi živimo zunaj mesta, pol ure od Nove Gorice, pol ure od Sežane, tako da je organizacijsko zelo težko otrokom dati tisto, kar si želijo, da bi vsak dan počeli nekaj, je pa prednost v tem, da so na podeželju, da vedo, kaj je drevo, kaj pomeni splezati na drevo in kaj pasti z njega (smeh, op. p.). Skratka imajo neke prednosti.

Kaj pa vam zdaj jemlje največ pozornosti in časa? Kakšno je vaše življenje deset let po športni karieri?

Imam službo, v katero sem precej vpet, doma imamo kmetijo, na kateri je oče še vedno gonilna sila, ampak ni dneva, da ne bi bilo kaj za postoriti, razen če nas v to ne prisili vreme. Pa družina, seveda. Trije otroci, trije fantje, ki so kot dinamo, bolj kot ga "teraš", bolj se polni z energijo (smeh, op. p.). Ob desetih sem jaz že na parkirnih lučeh, oni pa še kar svetijo z dolgimi. Včasih je kar kriza, ampak počasi odraščajo in postaja vse lažje. Ampak ja, aktiven sem na več področjih, dela mi ne zmanjka. Ni mi dolgčas.     

Preberite še:

Sportal Bogdan Fink: Živimo v znanstveni fantastiki, a tudi nevarni iluziji

Sportal Uroš Murn: Konkretno se še nismo pogovarjali, a za zdaj še nihče ni rekel, da se ne vidi v reprezentanci

Sportal Linrong Katarina Sang, dekle, ki ve, kaj želi

Sportal Teja Oblak v Portlandu pred zgodovinskim trenutkom kariere

Sportal Ganljiva izpoved Mihe Zajca, ki je našel srečo

Sportal Neuničljivi Tit Hočevar pri 48 letih zadnjič na zelenici. A zadnjič samo za reprezentanco.

Sportal Od krutih travm iz preteklosti do državnega naslova: zgodba Darka Hrke