Jakob Omrzel
Tadej Pogačar
Primož Roglič
Matej Mohorič
Vuelta
Tour de France
Sobotni intervju
Sobota, 12. 9. 2026, 4.00
3 tedne, 4 dni
Sobotni intervju: Milan Eržen
Milan Eržen: Gradimo ekipo za čas, ko bo Tadej Pogačar končal kariero
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,03
Milan Eržen je prvi mož ekipe Bahrain Victorious, ki želi v prihodnji letih videti kakšnega kolesarja osvojiti enega od Grand Tourov.
Vuelta je na površje potisnila novo ime, ki ga svetovno kolesarstvo zdaj pozorno spremlja. Jakob Omrzel se je z etapno zmago in odličnimi vožnjami izstrelil med najbolj zanimive mlade kolesarje, Milan Eržen pa ga pozna že vrsto let. "Poslal sem mu sporočilo: Ne boj se iti v beg. Nihče ne ve, kdo je Jakob Omrzel … Zdaj vedo," je za Sportal povedal prvi mož Bahrain Victoriousa. Ob zgodbi svojega sina Žaka, Omrzelovega najboljšega prijatelja, za čigar mladinski razvoj je vložil okoli sto tisoč evrov, je odprl tudi širši problem slovenskega športa. V sobotnem intervjuju je spregovoril še o tem, zakaj je Tadej Pogačar korak pred vsemi, kaj pri Primožu Rogliču ostaja enako že od začetkov in zakaj v Mateju Mohoriču vidi več kot le ključnega kolesarja ekipe. Dotaknil se je tudi policijske racije iz leta 2022, položaja Slovencev v svetovnem kolesarstvu, ostrih kritik na račun UCI, vprašanja svojega naslednika, boja ekip za večji kos milijonskega posla in projekta, ki bi jim lahko v prihodnje prinesel več sto milijonov evrov.
Začniva tam, kjer je najbolj vroče – v Španiji na Vuelti, kjer je iz vaše ekipe Bahrain Victorious navdušil tudi Jakob Omrzel. Kdaj ste pri 20-letnem Slovencu prvič videli, da ima nekaj drugačnega in da je vredno z njim podpisati pogodbo?
Jakoba poznam od malega, ker je bil njegov oče v mladosti moj najboljši prijatelj. Odraščala sta skupaj z mojim sinom Žakom in skupaj tekmovala, zato pri njem ni bilo trenutka, ko bi me moral posebej prepričati. Videli smo, da ima potencial. Je pa res, da vsako leto v mladinsko ekipo vzamemo približno 15 kolesarjev in pri vseh je veliko potenciala. Ključno je, kako ga razviješ v pravega kolesarja, kako začneš z njim delati in kaj v njem prepoznaš.
Mene mladinske dirke zelo zanimajo. Dirke WorldToura drugih ekip spremljam manj, zelo veliko pa gledam kolesarje, stare 16, 17 in 18 let. Posebej me zanimajo tisti, ki so tretji, četrti ali peti in še niso telesno odrasli. V mladinski kategoriji je namreč velika razlika med nekom, ki že pri 18 letih deluje kot odrasel moški, in nekom, kot je bil Jakob, ki ima še zdaj otroški obraz in je telesno še v razvoju. Pri takšnem fantu vidiš, da ima še veliko prostora za napredek.
"Jakob ima še zdaj otroški obraz in je telesno še v razvoju. Pri takšnem fantu vidiš, da ima še veliko prostora za napredek."
Pomemben pokazatelj je tudi količina treninga. Danes imaš 17- ali 18-letnike, ki trenirajo po 20 ur na teden. Ko sem spremljal Žakov razvoj, je ob šoli največ treniral 11 ali 12 ur na teden, morda pred svetovnim prvenstvom, na katerem je bil potem sedmi, 15 ur. Če nekdo že v mladinski kategoriji dela 21 ur tedensko, je mogoče del njegovega napredka že porabljen. Poznam primer nemškega mladinca Herzoga, ki je bil svetovni prvak in je v skoraj vsem zmagoval, a je že takrat treniral po 21 ur. Zdaj po nekaj letih med profesionalci v dresu Red Bull - BORA - Hansgrohe dirk pogosto ne more niti končati.
"Ne boj se iti v beg." Zdaj vsi vedo, kdo je Jakob Omrzel.
Bi morali biti neposredni prestopi iz mladinske kategorije v WorldTour torej omejeni?
Mednarodni kolesarski zvezi smo predlagali, da bi omejila prestope neposredno iz mladinske kategorije v WorldTour. Po mojem mnenju bi jih morali omejiti, razen pri res izjemnih posameznikih, denimo svetovnem mladinskem prvaku ali zmagovalcu največje mladinske etapne dirke, kot je Tour de l'Avenir, ki ima že številke za WorldTour.
Sicer je mlad kolesar vržen med leve in tam hitro vidiš, ali je pripravljen ali ne. Tudi Žak je bil svetovni prvak na stezi, tretji na evropskem prvenstvu in sedmi na svetovnem prvenstvu. To so rezultati, ki bi marsikoga pripeljali v WorldTour. On ni v naši ekipi, ker je moj sin, ampak zaradi perspektivnosti. Toda od trenutka, ko je prestopil v WorldTour, je le eden od približno 550 kolesarjev. Tam talent ni več dovolj. Odločajo delo, rezultati in predanost, če želiš obstati.
Jakob Omrzel je z etapno zmago na Vuelti tudi širšo kolesarsko javnost opozoril nase.
Kako kot šef ekipe obravnavate lastnega sina?
Imava konstruktivne debate. Zelo mi gre le na živce, če nekaj izvem od drugih in ne neposredno od njega, in mu to tudi povem. Verjamem pa vanj. Zelo dobro dela in letos je naredil velik napredek, posebej na belgijskih klasikah. Star je 20 let in ima potencial. Kaj bo iz tega naredil, pa je odvisno predvsem od njega.
Omenili ste, da so kolesarji iz mladinske selekcije vrženi med leve, če gredo prehitro v WorldTour. Kako pa ste se odločili, da 20-letni Jakob Omrzel nastopi na Vuelti, čeprav je tudi sam prej govoril, da morda še ni čas?
Ko vidiš, da nekdo preseže določene številke, se vprašaš, zakaj bi ga pustil doma. Rekli smo: dajmo ga tja. Lahko dirka en teden, dva ali tri. To bi bila povsem njegova odločitev. Če bi videli, da gre preveč v rdeče in da ni sposoben nadaljevati, bi mu rekli, naj gre domov, si odpočije ali konča sezono. Ničesar mu ni bilo treba narediti na silo. Vse, kar je dosegel, je dosegel s svojim nastopom in pripravljenostjo.
Veliko mu pomaga tudi inteligenca. Je zelo inteligenten kolesar in pravilno razmišlja. Veliko sva si pisala in poslal sem mu samo eno sporočilo: "Ne boj se iti v beg. Nihče ne ve, kdo je Jakob Omrzel." Do zmage nihče ni vedel, kdo je Jakob Omrzel. Vsi so si mislili: lej ga, mladinca. Od trenutka, ko je zmagal, pa je bil zabeležen in so ga vsi začeli gledati. Zato si moraš upati.
Podobno je bilo na letošnjem Giru. Naš kolesar Afonso Eulálio je šel v beg in prišel z veliko prednostjo v cilj ter oblekel rožnato majico. Nato ga je bilo težko stresti, težko ga je bilo premagati. Skupno je bil nato šesti in osvojil je belo majico najboljšega mladega kolesarja.
Eržen pri 20-letnem Jakobu Omrzelu posebej izpostavlja njegovo razmišljanje, dirkaško inteligenco in prostor za nadaljnji razvoj.
Po njegovi zmagi so ga mediji hitro začeli primerjati s Pogačarjem in Rogličem. Kako gledate na to? Vas motijo takšne primerjave? Dobijo mladi kolesarji preveč pritiska?
Ta generacija, ki prihaja, je drugačna. Nima pritiska. To so fantje, ki gredo in poskusijo. Tudi sam sem imel vedno takšno življenjsko miselnost: vprašaš, pokličeš. Vse, kar se lahko zgodi, je, da te zavrne.
Ko gledam Tadeja, je absolutno boljši od drugih, vendar je njegova največja prednost v glavi. Tako zelo verjame vase in v to, kar dela, ter je temu tako predan, da je zato boljši od drugih.
Če bi vsak doma naredil vse, kar bi lahko, da bi bil boljši športnik, gospodarstvenik ali človek, šele potem vidiš, kakšni so pravi rezultati. Sam imam navado, da si zvečer pred spanjem napišem nekaj stvari, ki bi jih lahko tisti dan naredil bolje. Če se ista stvar pojavlja tri dni, vem, da imam problem, ki ga moram rešiti. Če vsak dan pogledamo, kaj bi lahko naredili malce bolje, smo naslednji dan boljši ljudje.
Ali ima tudi Jakob takšno glavo in sposobnost branja dirke, kot ste dejali za Pogačarja?
Ima, a vsaka kariera se sicer razvija drugače. Pri nas vidim, kaj je njegov prihod povzročil v ekipi. Lenny Martinez že drugače razmišlja. Pojavljajo se vprašanja, ali bo Jakob prihodnje leto šel na Tour. Antonio Tiberi razmišlja, da je prišel še nekdo drug, da ni le on. Pomembno je, kako fanta postaviti v prave okvirje.
Za Jakoba in druge slovenske kolesarje je velika prednost, da je naša ekipa skoraj napol slovenska. Okoli sebe ima ljudi, ki ga poznajo od malega. Z Žakom živita skupaj in sta najboljša prijatelja. Njegov brat Aljaž vozi avtobus. Borut Škedelj je maser … V ekipi so še drugi ljudje iz njegovega domačega okolja. To mu daje sproščenost in občutek domačnosti.
Eržen poudarja, da želi Bahrain Victorious ostati konkurenčen tudi ekipam z občutno večjimi proračuni.
Kaj bo Vuelta pokazala glede njegove prihodnje vloge? Glede na predstave in rezultate se zdi nekako naravna pot, da je naslednja stopnička lahko tudi Tour de France?
Lahko, vprašanje pa je, ali že naslednje leto. Morda bo prihodnje leto smiselno, da gre kot lider na kakšno drugo dirko. O tem odloča naša strokovna skupina, ko vidi trase in celoten program. Treba je vedeti, da sta Vuelta in Tour de France dve povsem različni dirki. Razlika v ravni dirkanja je velika. Na Vuelti na koncu klanca ostane sedem ali osem kolesarjev, na Touru jih lahko ostane 20. Potem je Tadej, nekaj posameznikov za njim in še 15 ali 16 zelo izenačenih.
Po koncu sezone bomo naredili analizo in z Jakobom pripravili načrt.
Kaj pa vas pri Jakobu najbolj navdušuje? Zaradi povezanosti s sinom Žakom ga poznate še toliko bolje.
Njegova preprostost in pravilen način razmišljanja. Odraslo razmišlja. Eden od naših trenerjev je po trening kampu rekel, da ima celoten paket: fizične sposobnosti, glavo, mentaliteto in tisto zagrizenost, da se bori za cilj.
Bogate ekipe kupujejo, Bahrain želi graditi
Po takšni Vuelti bo verjetno hitro postal tarča premožnejših ekip. Pogodbo ima še z vami. Kako se lahko Bahrain kosa s tovrstnimi ekipami?
Zdaj smo prišli v položaj, ko nas kličejo talenti, ki so pri 18 ali 19 letih odšli v najboljše ekipe, zdaj pa so stari 21 ali 22 in ugotavljajo, da bodo tam ostali samo pomočniki. V nekaterih ekipah so mesta vodij za naslednjih pet ali sedem let praktično že zasedena.
Od teh najboljših je denimo ekipa Visma | Lease a Bike najslabša, ker ima le Jonasa Vingegaarda. Če gledamo Red Bull - BORO - Hansgrohe, imaš Remca Evenepoela in Floriana Lipowitza, ki bosta tam še od pet do sedem let. Kaj ti kot kolesarju potem preostane? Morda Vuelta na koncu leta ali delo za Remca oziroma Lipowitza. Če greš v UAE Emirates, je podobna zgodba. Tam sta Tadej Pogačar in Isaac del Toro. Veliko se jih odloči, da imajo radi denar in delajo za svoje vodje. Vprašanje je tudi pri Decathlonu (prvo ime je Paul Seixas, op. a.), koliko imaš možnosti.
"Kaj je pomembneje: imeti 500 tisoč evrov več in biti nesrečen ali imeti priložnost, proste roke in biti srečen?"
Nekateri supertalenti iz teh ekip zato vidijo, da bi radi šli drugam. Kaj vidijo v nas? Ekipo, ki je pri pripravi in razvoju kolesarjev zelo dobra in vsako leto dva ali tri fante pripelje na najvišjo raven. Vprašanje je, kaj je pomembneje: biti bolje plačan, imeti 500 tisoč evrov več in biti nesrečen ali imeti priložnost, proste roke, biti srečen in tekmovati zase.
Za razvoj sina sto tisoč evrov. "Zlato generacijo smo izkoristili le desetodstotno"
Slovenija je v zlatih časih kolesarstva in mogoče raje ne pogledujemo, kaj bo, ko bo ta generacija s Tadejem Pogačarjem, Primožem Rogličem, Matejem Mohoričem … zaključila. Vas kaj skrbi za prihodnost?
Vsaka generacija ima nekoga, ki izstopa. Govorim za vse športe. Po Michaelu Jordanu so prišli Kobe Bryant, LeBron James in drugi. V atletiki so mislili, da po Usainu Boltu ne bo nikogar več. Pa so prišli drugi. Nikoli ne veš, kdo bo naslednji.
Tadej je izjemen, ker lahko tekmuje na praktično vseh terenih. Bolj pa gledam z vidika, ali smo Slovenci iz te generacije sploh potegnili dovolj. Ali je slovensko kolesarstvo potegnilo dovolj od Pogačarja, Rogliča, Mohoriča … Ali je kaj iz tega potegnila država? Menim, da smo izkoristili morda deset odstotkov potenciala, ki so nam ga dali naši vrhunski športniki.
Žak Eržen je odraščal in tekmoval skupaj z Jakobom Omrzelom, danes pa sta oba člana ekipe Bahrain Victorious in tudi najboljša prijatelja.
Kje bi lahko Slovenija naredila več?
Predvsem bi morala država več namenskega denarja dati športu mladih. Danes imajo družine dva ali tri otroke, prvi začne trenirati, za drugega ali tretjega pa denarja zmanjka. Morda je prav drugi ali tretji otrok večji talent.
Če pogledamo največje slovenske športnike, so mnogi predvsem projekti svojih družin. Luka Dončić je projekt svojih staršev, Primož Roglič je v veliki meri projekt samega sebe. Ogromno ljudi je bilo okoli njega in mu pomagalo na njegovi poti, a je Primož naredil samega sebe. Tadej Pogačar se je po odhodu med profesionalce razvijal naprej. Potem imamo denimo Tonija Vodiška v kajtanju. To je projekt njegovega očeta. Tudi pri drugih vrhunskih športnikih so odločilno vlogo pogosto imeli starši.
Žakova mladinska kariera na velodromu me je stala približno sto tisoč evrov – z vso opremo in vsem drugim. Tekmoval je za klub in reprezentanco, vendar računov ni plačal nihče drug kot jaz. Ni mi žal, vendar je bilo ob njem gotovo še veliko otrok, ki bi lahko dosegli podobno in niso imeli te možnosti.
Obrnimo to še drugače, da ne bo kdo narobe razumel. Kultura ima v Sloveniji dvesto ali tristo milijonov evrov proračuna, šport 50 milijonov. Primerjajmo ti dve stvari. Ni treba kulturi ničesar vzeti, dajmo le šport dvigniti za polovico. Problem je v tem, da moramo tudi, če ga dvignemo, imeti ljudi, ki znajo ta denar upravljati.
"Šport mladih bi moral biti subvencioniran, da bi bil dostopen vsem."
Olimpijski komite Slovenije bi lahko naredil projekt olimpijskih iger čez osem let in izbral športnike v športih, v katerih zmagujemo ali osvajamo medalje. Začel bi pomagati deset, 12 let starim otrokom, ki bodo čez deset let prišli do vrhunca in na olimpijskih igrah morda osvojili medaljo. Če imajo na poti prehranskega strokovnjaka, kondicijskega trenerja, zdravstveno podporo in trenerja skozi celoten razvoj, so možnosti za medaljo bistveno večje.
Ne govorimo o desetih ali 20 milijonih evrov. To bi bili zanemarljivi stroški, ki bi jih lahko namenili za takšne projekte za mlade športnike in športnice. Skandinavci imajo takšen sistem in zato z olimpijskih iger prinašajo veliko medalj. Ni treba filozofirati ali delati novega projekta. Le prekopiramo ga, prenesemo sem in pustimo, kot je.
Posameznike imamo. Vsi, ki ste jih našteli, so v vrhu svojih športov, pa jih je še veliko v drugih. In Slovenci smo narod, ki je pripravljen trdo delati za uspeh.
Problem je tu v talentu. Talenta ne znamo dovolj dobro poiskati. Starši pokrivajo stroške za vadnine, opremo in drugo. Pa ne govorim o vrhunskem športu, ampak o športu mladih. Tudi podjetja, ki podpirajo mladinski šport, bi morala imeti dodatne spodbude. Šport mladih bi moral biti subvencioniran, da bi bil dostopen vsem.
Tadej Pogačar ima denimo svojo ekipo in s svojim imenom ter vložkom pomaga mladim kolesarjem pri njihovem razvoju.
To je nekaj najlepšega, kar je Tadej naredil. Ima svojo ekipo, pritegnil je sponzorje. Tudi mi smo začeli projekt globalno-regionalno-lokalno, s katerim bi lahko pritegnili določene sponzorje, ki bi radi sodelovali z nami in našimi kolesarji ter vlagali v šport na regionalni in nato še lokalni ravni. Ideja je, da bi vse to povezali.
A veliko teh ljudi kar sedi in čaka, da bo nekdo pozvonil in rekel: imamo denar za vas. Da ti nekdo nameni sponzorska sredstva, moraš v zameno ponuditi bistveno več kot le napis na majici.
"Gradimo, ne kupujemo." Načrt za obdobje po Pogačarju
Milan Eržen meni, da sta največji prednosti Tadeja Pogačarja poleg telesnih sposobnosti predvsem njegova glava in izjemno zaupanje vase.
Ali kot šef ekipe opažate, da je Pogačarjeva dominacija spremenila način, kako sestavljate ekipo? Kjerkoli se pojavi, je nekako jasno, da bo šel na zmago in drugi nimate veliko manevrskega prostora.
V tem trenutku je Tadej neverjetno dominanten. Moraš se prilagoditi. Naše razmišljanje je, da trenutno ne tekmujemo neposredno s Pogačarjem, ampak gradimo ekipo za obdobje, ko bo Tadej sestopil, končal kariero.
Zato smo bili prva ekipa z lastno mladinsko ekipo. Želeli smo povezati celoten krog: 16- in 17-letnike, razvojno ekipo in nato WorldTour. Prva generacija, ki je šla skozi celoten sistem, zdaj prihaja v člansko ekipo. Ti fantje so stari okoli 20 let. Če bo Pogačar dirkal še šest let, bodo takrat stari 26 in v najboljšem obdobju kariere.
Če imaš takrat deset kolesarjev, ki so na svojih področjih med najboljšimi, lahko ustvariš najboljšo ekipo na svetu. Naš cilj je, da bi bilo v prihodnjih letih približno 75 odstotkov članske ekipe vzgojene v našem sistemu. Gradimo, ne kupujemo.
Kako gledate na Pogačarjevo poškodbo na Vuelti in odločitev, da konča sezono? Sami dobro veste, kako je pri poškodbah kolesarjev, kaj vse terjajo in kakšne so poti rehabilitacije.
Veliko je v glavi in v tem, kako si pripravljen sprejeti položaj. Tadej je psihično zelo močan. Menim, da je bila odločitev o koncu sezone pravilna. Siliti nazaj zaradi svetovnega ali domačega evropskega prvenstva, ko ima lahko v karieri še več takšnih priložnosti, bi bilo nepotrebno tveganje.
V kolesarstvu padca ne moreš predvideti ali se mu vedno izogniti. Telo vrhunskega športnika je pod izjemnim naporom. Morda tega med kariero ne vidiš, šele po koncu spoznaš, kako nenormalni so bili ti napori in kaj je pravzaprav normalno življenje.
Pet padcev in premalo obližev: Roglič je vedno vstal
Primož Roglič je primer, kako vstati po padcih in se vrniti še boljši. Kako danes gledate nanj? Vendarle ga poznate še iz časov, ko številni sploh še niso vedeli zanj.
Primož je prav tako mentalno izjemno močan in v tem še vedno uživa. Za njegovo kariero je, kot sem rekel, zaslužen predvsem Primož Roglič sam. Moramo vedeti, od kod je prišel.
Spomnim se prve dirke, ko sem bil z njim, Jadranske magistrale. Mislim, da je v štirih etapah petkrat padel. Ne zato, ker bi bil sam kriv, ampak padci so se zgodili in zmanjkalo nam je celo obližev, zato smo jih morali kupiti. Takrat ni bilo zdravnikov in vsega današnjega osebja.
Iti skozi vse to, ko si najboljši in se ti zgodi padec, mentalno to sprejeti in naslednje leto znova poskusiti, je zelo težko. Primož to zmore. Tudi na tej Vuelti se vidi, da uživa. Mislim, da nima več pritiska, da mora nujno zmagati. Štirikrat je že zmagal. Ne lovi samo številke pet zaradi zapisa v statistiki, ampak želi vsak dan narediti najboljše, kar lahko. Če je to drugo mesto, bo zadovoljen, če je četrto, nekoliko manj, če zmaga, pa toliko bolje.
Primoža Rogliča pozna še iz njegovih kolesarskih začetkov in posebej izpostavlja njegovo sposobnost, da se po padcih vedno znova pobere.
Eržen že vidi svojega naslednika: Matej Mohorič
Ste ga kdaj želeli pripeljati v Bahrain Victorious?
Ko je šel v Jumbo, smo mi ravno začenjali graditi ekipo. Nato je imel praviloma dolgoročne pogodbe in je bil vedno vezan za dve ali tri leta. Kolikor se spomnim, so ga nekoliko izsiljevali, da mora podpisati, sicer ne bo šel na Tour. Nikoli nisem resno razmišljal o njem kot o kolesarju za našo ekipo.
Drugače sem bil povezan z Matejem Mohoričem, ker sem z njim začel delati, ko je bil star 16 let in sem bil še agent. Uredil sem mu prvo pogodbo. Vedno mi je bil kot še en sin v družini.
Imava poseben odnos. Mateja vidim tudi kot človeka, ki bi me lahko nekoč nasledil. Predvsem v tem delu kot vez med menedžmentom in ekipo. Ima znanje, razume stvari in zna povezovati ljudi. Počakati bo treba do leta 2029, ko bo končal kariero, nato bomo videli.
Obojestransko spoštovanje imata. Matej vam je v svoji knjigi namenil posebno poglavje. Kaj vas pri Mohoriču najbolj impresionira?
Obstajajo ljudje in res dobri ljudje. On vse krivice, ki se dogajajo, vzame osebno in jih dolgo premleva. Je zelo študiozen. Bil je tudi eden od razlogov, da smo začeli razvijati novo platformo za spremljanje kolesarjev v vseh parametrih. Po lanskem Touru sva se začela igrati s ChatGPT in sva v dveh dneh dobila 150 strani podatkov, ki sva jih nato popravljala. Na tej osnovi sem poiskal ljudi, ki so platformo sestavili. Zdaj imamo z njo še druge cilje. Matej stvari vidi drugače in z njim je tudi raven komunikacije drugačna kot pri večini ljudi.
Z Matejem Mohoričem je povezan že od njegovih mladinskih let, danes pa ga vidi tudi kot človeka, ki bi lahko imel pomembno vlogo v prihodnjem vodstvu ekipe.
Pri Rogliču se govori marsikaj glede prihodnosti. Nekateri špekulirajo s koncem kariere, po drugi strani se kažejo interesi ekip za njegov podpis. Ali bo Primož po vašem mnenju naslednje leto še lahko konkurenčno dirkal?
Mislim, da ja. Odvisno, kaj kdo pričakuje. Če kdo pričakuje, da bo zmagal Tour ali končal med prvimi tremi, so pričakovanja previsoka. Še vedno pa je kolesar, ki lahko zmaga dirko in ekipi prinese določeno število točk. To je dejstvo.
25 milijonov evrov in odgovornost za 170 družin
Koliko vam funkcija generalnega direktorja ekipe vzame in kdo vam postavlja cilje?
Sami smo si postavili cilj, da smo med petim in osmim mestom na lestvici UCI. Naš proračun je okoli 25 milijonov evrov in le nekaj ekip ima manjši proračun. Če pogledamo razmerje med vloženim denarjem in osvojenimi točkami, smo daleč najboljša ekipa. Tudi pred UAE Emirates. Naš moto je, da za določeno količino denarja naredimo največ, kar se da. Enkrat ti uspe, drugič ne.
Imam skupino ljudi, ki pokriva posamezna področja: operativni del, razvoj, pripravo kolesarjev, prehrano in drugo. Vsak oddelek ima svojega vodjo. Če ni dober, ga zamenjamo. Na vrhu je Rod Ellingworth, ki je moja komunikacija. Sam nisem mikromenedžer, ki se spušča v to, zakaj smo kupili pet kilogramov banan več.
"Ne zaradi denarja, ampak ker mi gre na živce metanje hrane stran."
Čeprav mi gre tudi to na živce, ko pridem na dirko in vidim tri kilograme črnih banan v avtobusu. Pa jih vprašam, zakaj smo jih kupili deset kilogramov naenkrat namesto trikrat po tri. Ne zaradi denarja, ampak ker mi gre na živce metanje hrane stran.
Zelo stresno je skrbeti za 170 ljudi in 170 družin. Zagotoviti moraš plače in pogoje na najvišji ravni. Ves čas razmišljamo zunaj okvirjev in iščemo stvari, ki lahko izboljšajo zmogljivost kolesarjev ali spremenijo potek dirke, preden jih odkrijejo drugi. Vodilni smo v teh razvojih. Zato smo glede na vložek tako učinkoviti.
Vodenje ekipe po Erženovih besedah pomeni tudi odgovornost za okoli 170 ljudi in njihovih družin.
Kateri trenutek je bil za vas v vseh teh letih najlepši? Je kakšna zmaga, dirka ali dogodek, ob katerem ste si rekli, da je bilo vredno vsega truda, stresa in časa, ki ste ga vložili v ekipo?
Matejeva (Matej Mohorič, op. a.) zmaga in njegov intervju po zmagi na Touru. V tistem čustvenem trenutku vidiš, kako krut je profesionalni šport. Vse narediš pravilno, vse podrediš cilju, vendar je ob tebi še 198 drugih, ki so naredili enako. Razlike med zmagovalcem in drugim ali tretjim so izjemno majhne. Nihče pa se ne spomni, kdo je bil drugi v tisti etapi. V statistiki ostane zapisano, da je Matej zmagal.
Kdaj pa vam je bilo v vseh teh letih najtežje? Je bil kakšen trenutek, poraz, težava ali obdobje, ko ste se vprašali, ali ima vse skupaj še smisel?
Težko izpostavim obdobje. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da je bilo praktično vsako življenjsko obdobje dobro: mladost, šola, čas, ko sem bil kolesar, družina. Ni obdobja v mojem življenju, da bi rekel, takrat se pa nisem dobro počutil.
Nikoli ne gledam nazaj in ne razmišljam, kaj bi komu zameril. Vedno gledam naprej. Zanima me, kaj lahko danes naredim bolje in kaj se lahko iz današnjih napak naučim za jutri. Preteklosti ne moreš spremeniti, časa ne moreš zavrteti nazaj. Kdor ves čas gleda nazaj, je že nekaj korakov za menoj.
Policija v hotelu, po več letih brez odgovora. Eržen udaril tudi po UCI.
Kaj pa trenutek pred začetkom Toura leta 2022, ko je policija na Danskem v okviru preiskave prišla v hotel ekipe Bahrain Victorious in opravila racijo? To je bila velika zgodba tik pred začetkom Toura. Kako ste vi takrat doživljali celotno dogajanje in pritisk okoli ekipe?
To je del dela, ki ga kdo opravlja. Mi smo vedeli, da ničesar ne delamo narobe. Postopek je po več letih še vedno odprt in lahko ostane odprt tudi deset let. Pred kratkim je naš odvetnik znova vprašal, kakšno je stanje, vendar odgovora ni. Predmete, ki so jih takrat vzeli, so fantom vrnili. Po štirih letih ni nobenega odziva. Če bi bilo karkoli narobe, bi nas že takrat izločili s Toura ali pribili na križ.
Na položaj gledam tudi širše. Tadej Pogačar, jaz ali drugi kolesarji gremo blazno na živce določenim krogom v kolesarski srenji. Naj bodo to organizatorji ali konec koncev UCI (Mednarodna kolesarska zveza, op. a.). Kdo pa smo mi? Za nekatere smo še vedno samo Slovenceljni. Iz kje so pa prišli in zdaj vladajo svetu. V nekem trenutku smo imeli tri kolesarje med najboljšimi petimi na svetu.
Poglejmo Italijane, veliko nacijo, Francoze … Slednji od leta 1985 niso osvojili Dirke po Franciji. Vsi papirji, ki se pošiljajo ven, so v francoščini. Ne vem, zakaj. Svet je pogosto narejen tako, da poskušaš tistega majhnega poteptati, da pokažeš svojo lenobo ali nemoč, da nič ne narediš. Nekdo, ki ima moč, jo lahko v določenem trenutku izkoristi. Ključno je, da ob vsem ostaneš trden in na koncu vedno zmagaš, če ni nič narobe.
V pogovoru je kritičen do Mednarodne kolesarske zveze UCI, predvsem pri vprašanju poslovnega modela in položaja ekip v profesionalnem kolesarstvu.
Bo stigma dopinga v kolesarstvu sploh kdaj izginila? Kolesarji so med najbolj testiranimi športniki, na najvišji ravni pa je v zadnjih letih zelo malo primerov pozitivnih dopinških testov. Pri drugih globalnih športih, denimo nogometu, takšne stigme praktično ni. Se vam zdi, da kolesarstvo še vedno plačuje ceno svoje preteklosti in da se ob vsakem izjemnem dosežku prehitro pojavi vprašanje, ali je zadaj kaj nedovoljenega?
Kdo je tu kriv? Kriva je UCI, ki to napihuje. Zakaj? Ker ta agencija porabi desetine milijonov za raznorazna testiranja in odkrije 0,03 odstotka kolesarjev. Testiranja podpiram in morajo biti, da ne bo pomote. Mentaliteta današnjih fantov je drugačna. Če bi kdo ponudil tem fantom nekaj, naj vzamejo, mislim, da bi pogledali z debelimi očmi.
"Pred leti smo z istim kolesarjem na isti cesti pri Brniku v enem dnevu testirali opremo iz let 1993, 2003, 2013 in 2023: kolo, gume, čelado in drese. Pri isti moči je bila razlika v povprečni hitrosti med opremo iz leta 1993 in 2023 sedem kilometrov na uro."
Druga stvar je naslednja. Ljudje enostavno ne razumejo, kako velik je napredek v treningu, prehrani in materialih. Če Tadej podira rekorde vzponov, to ni nujno zato, ker bi bilo karkoli narobe, ampak je njegovo kolo po ravnini toliko hitrejše, da do vzpona porabi manj energije.
Pred leti smo z istim kolesarjem na isti cesti pri Brniku v enem dnevu testirali opremo iz let 1993, 2003, 2013 in 2023: kolo, gume, čelado in drese. Pri isti moči je bila razlika v povprečni hitrosti med opremo iz leta 1993 in 2023 sedem kilometrov na uro. To pove vse. Od leta 2023 do danes je oprema spet približno pet odstotkov hitrejša. Drugače se polnijo gume, manjši je kotalni upor, aerodinamika je napredovala. To so ogromne razlike. Razvoj je šel res zelo naprej.
Produkt, ki bi ekipam lahko prinesel nekaj sto milijonov evrov
Kako pa ekipe gledate na nagradne sklade na dirkah? Dejstvo je, da morate vodje ekip poskrbeti za plače tekmovalcev in vsega osebja, medtem ko zaslužki na dirkah niso veliki.
Ustanavlja se podjetje, katerega solastniki bodo ekipe in bo skrbelo za njihov skupni posel. Danes ekipe ne dobivajo denarja od televizijskih pravic, ker te pripadajo organizatorjem. Toda pri Touru, Vuelti in drugih dirkah 20 ali 25 odstotkov prenosa sestavljajo intervjuji s kolesarji, osebjem, kuharji, športnimi direktorji …
Vse pravice do uporabe podobe pri teh intervjujih pripadajo nam, ne organizatorjem. Če mi rečemo, da tega ne bomo delali, kaj lahko organizator naredi? Reče ti, da moraš iti na novinarsko konferenco po dirki, in odgovarjaš suhoparno. Če smo združeni, lahko rečemo, da bomo še naprej ustvarjali ta del vsebine, vendar želimo 20 odstotkov tega, ker prispevamo k boljšemu in bolj gledanemu prenosu.
"Mislim, da sem našel takšen produkt, vendar bomo videli, kako se bo izšlo."
Druga možnost so lastni produkti ekip. Če ustvariš vrhunski produkt in ga promoviraš prek ekip in kolesarjev, lahko ustvariš velik posel in ga prodajaš. Mislim, da sem našel takšen produkt, vendar bomo videli, kako se bo izšlo. Ta produkt bi lahko ekipam prinesel nekaj sto milijonov evrov, da bi si jih razdelile. V pripravi je poslovni načrt in verjamem, da bo prihodnje leto položaj že precej boljši.
Lahko poveste kaj več o tem?
Ne še.
Odlično imajo za to poskrbljeno pri nogometu, saj klubi dobivajo lep denar od televizijskih pravic v največjih ligah, da ne govorimo o ligi prvakov, kjer so še nagrade za zmage, remije ... Te pravice imajo v kolesarstvu organizatorji dirk. Kaj pa ima pri tem UCI, če potegnemo vzporednico z nogometno Uefo?
UCI je vsako leto pred bankrotom. Nima nikakršnega poslovnega načrta, kako ustvarjati prihodke. Živi od pristojbin, ki jih plačujejo ekipe. Zanimivo je, da po dirki zelo hitro dobimo račun za kazni. Če ga ne plačamo v treh dneh, dobimo opomin.
Grand Tour je še vedno velika neizpolnjena želja
Za konec še povejte, kaj si želite doseči v kolesarstvu?
Manjka mi zmaga na Grand Touru. Če bi v naslednjih dveh ali treh letih osvojili enega, bi bilo to nekaj posebnega. V desetih letih smo bili sedem- ali osemkrat na zmagovalnem odru Grand Toura, medtem ko nekatere ekipe obstajajo 20 let in niso bile niti enkrat. To je eden od ciljev.
"Njim 300 tisoč evrov za kolesarski klub morda ne pomeni veliko, za klub pa ogromno."
Drugi cilj je pomagati čim več mladim, da jim uspe, jih pripeljati na raven, na kateri lahko tekmujejo, in zanje dobro poskrbeti. Tudi v Sloveniji bi lahko naredili veliko več, potrebna je predvsem volja.
Vas boli položaj kolesarskega kluba v Novem mestu, saj ste vendarle Novomeščan?
Od leta 1985 sem član tega kluba, torej več kot 40 let. Brez tega kluba tudi mene danes ne bi bilo tukaj. Zato poskušam pomagati, kolikor lahko. Zdi se mi, da se stvari zdaj vendarle premikajo na bolje. Toda nekatere poslovne odločitve lastnikov ne upoštevajo lokalnega okolja in gledajo samo na dobiček. Njim 300 tisoč evrov za kolesarski klub morda ne pomeni veliko, za klub pa ogromno.
