Sobota, 9. 5. 2026, 4.00
6 dni, 11 ur
Evropski model: gospodarstvo v službi svobode in miru
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,68
Tine Kračun
Današnji dan, 9. maj, je simbol prelomnice, ko je vizija miru premagala stoletja konfliktov. Ko praznujemo Dan Evrope, se spominjamo Schumanove deklaracije, ki ni temeljila na političnem populizmu, še manj na abstraktnih filozofskih konceptih, temveč na pragmatičnem gospodarskem sodelovanju. Ideja je bila strateška v svoji preprostosti: kdor gospodarsko sodeluje, kdor si deli vire – takrat premog in jeklo – ne bo nikoli več dvignil orožja proti sosedu. Iz te jasne predpostavke se je razvila integracija, ki je mir institucionalizirala skozi blaginjo.
Prejšnje generacije Evropejcev so o tem le sanjale
Za nas, Slovence, je ta proces eksistencialnega pomena. Slovenija ni le pasivna opazovalka političnega bloka; smo integralni del največjega enotnega trga na svetu, ki s 450 milijoni potrošnikov predstavlja približno 15 odstotkov svetovne trgovine z blagom. Evropska unija je največja svetovna izvoznica industrijskih izdelkov in storitev ter največji uvozni trg za več kot sto držav. Za naše izvozno naravnano gospodarstvo to pomeni dostop do trga, ki ustvari več kot 16 bilijonov evrov BDP, zagotavlja stabilnost in omogoča rast, o kateri so prejšnje generacije Evropejcev, močno zaznamovane z mejami in carinami, le sanjale.
Odločevalci morajo izstopiti iz birokratske izolacije
Vendar pa se moramo soočiti z neprijetno resnico: prepogosto se zdi, da je Evropska unija ujeta v bruseljske institucije, birokracijo in vedno bolj zapletene regulativne okvirje. Zdi se, kot da funkcionarji v bruseljskih pisarnah včasih ne čutijo realnosti na terenu. Ko se politika oddalji od potreb podjetij in državljanov, tvega, da postane sama sebi namen. Prava Evropa namreč ne živi v konferenčnih dvoranah, temveč v trenutku, ko slovenski podjetnik brez carinskih ovir proda svoj izdelek v Pariz ali ko študent iz Ljubljane izbere študij v Berlinu z enakimi pravicami kot nemški vrstniki. Če želi Evropa ohraniti svojo privlačnost, morajo odločevalci izstopiti iz birokratske izolacije in ponovno dati prednost tistemu, kar dejansko poganja motor integracije – svobodni gospodarski pobudi.
Evropska pot je unikatna
V geostrateškem smislu pogosto slišimo primerjave s Kitajsko ali ZDA, a evropska pot ostaja unikatna. Naš model, podobno kot ameriški, temelji na liberalnih temeljih: na svobodni izbiri, podjetniški iniciativi in zasebni lastnini. Za razliko od kitajskega modela, ki temelji na načrtnem državnem kapitalizmu in subvencioniranju izbranih sektorjev, evropski uspeh izvira iz decentralizirane ustvarjalnosti milijonov posameznikov. Pri tem se ne smemo zaplesti v past protekcionizma. Globalno gospodarstvo ni tekma z ničelno vsoto, kjer bi morali Kitajsko "premagati". Teorija primerjalnih prednosti nam jasno pove: mednarodna menjava je sodelovanje, ne tekma. Namesto da bi poskušali posnemati avtoritarne modele, mora Evropa svojo odpornost črpati iz tistega, kar jo dela močno: iz odprtega trga in svobodne konkurence.
Ideja, ki je danes pomembna bolj kot kdaj koli prej
Z geostrateškega vidika je evropsko idejo danes treba negovati bolj kot kadarkoli prej. V svetu naraščajočih napetosti evropski model ni samoumeven. Verjeti vanj, pomeni razumeti, da je širitev Unije – predvsem skozi hitro gospodarsko integracijo novih držav, ki delijo naše vrednote – nujna za dolgoročno stabilnost celine. Naloga evropskih institucij ni ohranjanje statusa quo, temveč nenehno izboljševanje modela, ki služi ljudem in spodbuja inovativnost, ne pa da jo duši v regulaciji. Naj bo letošnji 9. maj opomnik, da imamo v rokah najboljši možni okvir za prihodnost, če le ne bomo dovolili, da birokratski krč zaduši podjetniško pobudo ali da naraščajoči populizem in geopolitična trenja spodkopljejo temelje našega liberalnega sistema.
Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
