Nedelja, 15. 6. 2025, 4.00
5 ur, 44 minut
Kolumna
Majda Širca: Dol z orožjem!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,58
Zdi se, da so bili nekoč odstranjevalci neprimernih vsebin na internetnih platformah dobronamerni čistilci, ki so v naše dobro iztrebljali tam nabrano umazanijo. Danes so te rokodelce klonirali v čistilne algoritemske servise, ki blokirajo vse, kar ni po meri novodobnega božjega očesa. Tudi preprosto izjavo podpore sodnici Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu. Nadzorovanje in kaznovanje je imelo vedno jasen namen: ustrahovanje, ki v spregi s političnimi in ekonomskimi interesi rodi željo po varnosti, varnost pa zahtevo po orožju.
Čistilci
O čistilcih internetnih vsebin smo pred leti nekaj več izvedeli iz dokumentarnega filma The Cleaners, v katerem kopica ljudi noč in dan v temnih celicah, ki jih osvetljuje le ekran, buli v računalnike in briše, filtrira ali moderira prizore nasilja, seksa, pedofilije ter skrajno sporne objave, ki bi lahko poškodovale percepcijo ljudi: "Izbriši! Prezri! Izbriši! Prezri!" poslušamo ob klikih čistilcev, ki opravljajo delo podzemnih iztrebljevalcev škodljivih vsebin na platformah družbenih medijev, preden bi dosegle milijone uporabnikov. Dokumentarec nas ne seznanja le s skrajno umazanijo, ki se valja po internetu, ampak odpira vprašanje, kako so lahko poškodovani tudi ti čistilci – na deset tisoče jih je, ki so soočeni z vsemi temi izbruhanimi in očem škodljivimi prizori.
Seveda izpostavlja tudi dileme, kakšna merila za ločevanje slabega od sprejemljivega sploh uporabljajo ali celo izrabljajo ti brisalci internetnega brezna, kamor lahko vsakdo odloži to, kar se mu zahoče. So čistilke in čistilci sodobni policisti, ki omejujejo svobodo izražanja, so skrbniki čim varnejših platform ali so neimenovani uredniki, ki sprejemajo pomembne uredniške odločitve, kdo in kaj lahko nekdo vidi in česa ne sme videti. V dokumentarcu ti mladi pralci internetne umazanije, večinoma Filipinci in Indijci, pripovedujejo o čustvenih obremenitvah, ki jih povzroča to početje, ter odpirajo vprašanja o svobodi izražanja in cenzuri. Nič ni bolj groznega kot resničnost, pravijo.
Majda Širca
Pralci interneta nekoč in danes
Ker gre za sedem let star film, se prikazane zadeve zdijo še precej nedolžne, humane in celo človekoljubne. Čistilci spominjajo na tiste branilce izumov, ki sanirajo doprinose napredka pred njihovimi morebitnimi destruktivnimi posledicami. To ročno pregledovanje škodljivih internetnih vsebin, to manufakturno rudarjenje z motikami po objavah je danes večinoma v rokah človeških klonov, algoritmov torej, ki jih vodi vgrajeni interes družbe, politike in ekonomije s točno določenimi cilji doseganja moralnih vrednot, usmeritev in vpliva.
(Ne)normalnost
Ne brišejo se več razstreljeni udi in mrtva telesca otrok na vojnih pogoriščih, ker je morija postala del (ne)normalnosti, ki jo pač gledamo v neposrednem prenosu. Gledamo grozote, ki so se nekoč kot fikcija videle le na filmskem platnu. Smo pač del tistega interesnega območja (prepoznavnega tudi v filmu Interesno območje Jonathana Glazerja), kjer je Auschwitz/Gaza za našim ekranom, za našim zidom in onkraj našega rajskega, še vedno cvetočega vrta, v katerega dim iz kurilnic trupel ne zaide tako daleč, da bi dušil svetovne odločevalce.
Blokiranje vsebin, ki ne odgovarjajo novodobnemu božjemu očesu
Zagotovo vam niso tuje manipulacije na družbenih omrežjih, kjer gre za posege s perfidnim vplivanjem na vse, kar je v korist novodobnemu božjemu očesu. Sodobni regulatorji platform se vtikajo tako v kuharske recepte kot tudi v človekoljubne izreke kot v primeru solidarnostne podpore članicam in članom Mednarodnega kazenskega sodišča, ki smo jo te dni izrekle nekatere podpisnice in jo med drugim objavile tudi na FB.
Objava je bila kmalu izbrisana oz. blokirana.
Predpostavljam, da je blokiranje profila in brisanje objav doživel že marsikdo med vami, ne da bi mu bilo tudi jasno zakaj. Ločnic med popolnoma odprtim in cenzuriranim prostorom ni. To je ta nateg, ko ti splet daje občutek, da je svoboda onkraj vseh meja, hkrati pa se meje lahko zakoličijo že ob prvem kliku.
Magrittova pipa, ki ni pipa
Pravila novodobnih čistilnih akcij in uravnavanja sveta so lahko povsem bizarna in posledica zblojenosti "slabo vzgojenih" programerjev, recimo jim robotskih čistilcev z napako, ki se npr. malo na okroglo spravijo nad Magrittovo sliko s pipo, ki ni pipa – Ceci n'est pas une pipe. Ker so njihovi čipi slabo razviti, pač blokirajo sliko na osnovi sklepanja, da bi objava lahko vzpodbujala tobačno industrijo. No, ta primer je malo poseben, saj je Magritte s sliko To ni pipa hotel povedati, da ne gre za pipo, ki bi jo lahko kadil, temveč zgolj za njeno upodobitev, kar je za avtomatske čistilce kar prezahtevna naloga.
Nekaj drugega pa je, če se blokiranja dogajajo na politični in ideološki ravni ali z namero ustrahovanja, kar se pogosto prakticira že z napovedmi in grožnjami o ukinitvi profila, če se njegov upravljavec ne bo lepo obnašal, torej delil lepe, ne pa zaskrbljene misli. Tovrstne cenzure brišejo iluzijo, da je svet varen in da ga ščitijo trdno definirani zakoni. Grožnje, ki sevajo tudi iz spletnih programskih vodil, vodijo v zastraševanje, strah, občutek, da te kdo nadzoruje, da ti sledi, da vstopa v tvoje misli in da na tem svetu nisi več varen. Da potrebuješ zaščito, skratka. Najboljša zaščita je vojaška. Hm.
Izbris izjave podpore sodnici Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu
Če se vrnem k izbrisu objav na povezanih FB profilih in začasni blokadi računa kolegice, ki je objavila Izjavo podpore sodnici Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu Beti Hohler, lahko rečem, da dolga roka onkraj Atlantika seže pod Alpe prej kot v dveh dneh (no, roke so lahko tudi iz domačih logov). Ob samovoljnosti ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je z izvršno uredbo s sankcijami zoper štiri sodnice Mednarodnega kazenskega sodišča, med katerimi je tudi slovenska sodnica Beti Hohler, pohodil pravni red te inštitucije, se nismo spraševale le o nesramnem ignoriranju mednarodne inštitucije, ampak tudi o tem, kaj te sankcije dejansko in tudi na osebnem nivoju pomenijo za uveljavljeno strokovnjakinjo za mednarodno kazensko pravo z obširnimi profesionalnimi in akademskimi izkušnjami. Je sploh varna, so ji blokirali finančna sredstva, pošto, komunikacije, prepovedali vstop v določene države ...
Beti Hohler
Da jo pritisk ne bo uklonil, bi lahko sklepali po njenih življenjskih izkušnjah, saj je daleč od tega, da bi živela v vati in ne bi bila odporna na moč narave in družbe, saj jo je pilila prav ostrina okolja, kjer je bila neomajna vztrajnost porok za preboje. Predlog sodnika in sodnic, da ICC izda nalog za aretacijo izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja in nekdanjega obrambnega ministra, se morebiti komu zdi virtualen, češ da se bo težko sprocesiral, kaj šele uresničil glede na odsotnost velikih držav in interesov. Prav tako ni povsem jasno, zakaj se je sankcijam izognil tretji sodnik iz Francije, ki je predsedoval predobravnavnemu senatu, ki je odločal o izdaji naloga za aretacijo.
Ne moremo mirno spati
Ne velja pa zmanjševati pomena predloga z namigi v zraku, da gre za izrekanje majhnih državic ali za njegovo brezzobost – vključno s špekuliranjem, katera država bi bila sploh pripravljena prijeti in sodišču izročiti inkriminirane, če bi se pojavila na njenih mejah.
Nasprotno, poziv Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu je pomembno sporočilo, tudi v luči možnih ukrepov za ustavitev vojne morije. Čim več bo korakov v tej smeri, tem bolje bo. Ne moremo mirno spati ob izgubljanju časa s terminološkimi alibiji okrog definicije genocida, ob nabijanju vojaških proračunov v nebo, ob posmehovanju Greti in akcijam o suspendiranju trgovskega sporazuma med EU in Izraelom.
Mednarodno kazensko sodišče je pač neodvisna institucija, ustanovljena za pregon najhujših zločinov zoper človečnost, in noben trumpizem s političnimi pritiski in grožnjami s sankcijami ne bi smel sodnicam in sodnikom odvzemati možnosti opravljanja svojega neodvisnega dela. Sapo pa jemlje poseg v neodvisne inštitucije pravosodja, po domače – v krivosodje.
Nadzorovanje in kaznovanje
Izbris izjave 13 podpisnic sicer ne jemlje sape, spomni pa na pomen nadzorovanja in kaznovanja. Kot rečeno, vse je postalo del normalnosti, tudi skrb za kibernetsko varnost, na katero se sklicujejo sodobni čistilci, tudi v primeru naše izjave v podporo Beti Hohler. V zadnjem najinem pogovoru je pokojni novinar in mislec Jurij Gustinčič govoril o prihodnosti, ko bodo lahko drugi nadzorovali naše misli. Neizgovorjene misli. Misli, ki jih šele mislimo. Kaj bo potem z urejanjem našega življenja, se je spraševal.
Za mir si prizadevamo z orožjem
Ta četrtek bo ostal v težkem spominu. Sprejeta je bila resolucija o opremljanju in razvoju Slovenske vojske do leta 2040, o kateri skoraj ni bilo javne razprave. Javnost se je nedavno ob referendumu na široku ukvarjala z nekaj sto tisoči evri pokojninskih dodatkov za umetnike, o milijardah – Slovenija naj bi za obrambo do leta 2030 namenila kar 2,62 milijarde evrov, kar je trikrat več kot lani – pa je bila tišina. Pričakovano je bil zavrnjen tehten posvetovalni referendum, ki bi odprl možnost za ključno diskusijo o smiselnosti oboroževanja, o sodelovanju v vojnah in prednostnem razvoju obrambnih tendenc. Pozabimo, da ob tako enormno povečanem vlaganju v obrambo ne bodo okrnjene vrednote socialne države, zdravstva, izobraževanja, kulture in druge pravice. Res moramo kot kokoši poklekati pod zahtevami svetovnih politik, ki pred našimi očmi brišejo ljudstvo, da bi na krvavi zemlji, posuti s trupli, zgradili turistične gete. Seveda poslušamo, da je dvig obrambnih izdatkov neizogiben, da so varnostne razmere kritične, hkrati pa vemo, da bo v teh razmerah profitirala predvsem orožarska industrija in ustvarjala nova nesorazmerja v svetu.
Ampak beseda varnost dela čudeže. Vanjo so zaviti vsi naši strahovi, ki so se utrjevali tekom časa. Iz otroštva se spomnim trepetanja vsakokrat, ko je kakšno letalo krožilo nad našim domom in odprlo boleče pripovedi o vojnah. A vsakdo, ki strahove predela, bo pot do varnosti razumel kot pot brez ubijanja, temveč s pametjo, človeškimi vrednotami, izbrisi egoizmov, narcizmov in predvsem s sodelovanjem.
Z dinamitom bomo z lahkoto predirali gore, zgradili železnice in mostove, je nekoč govoril Alfred Nobel. Na zlo, na drugo plat njegovega razumevanja dobrega, ga je nenehno opozarjala ženska, Berta von Suttner, prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za mir, avtorica dragocene knjige Dol z orožjem!.
Alfred Nobel je v nekem pismu dejal, da če bo nagrada za mir obstajala še po 30 letih, bo konec zgodovine sveta. Motil se je. Svet je še vedno tu in prevečkrat v zmotah. Strah pred vojno bo ljudi usmeril v dobro in ne v zlo, je trdil. A pol stoletja po njegovi smrti se je svet soočil s še hujšim orožjem, kot ga je odkril sam, z atomsko bombo. In ta strah je žal še živ.
