Petek, 10. 1. 2025, 21.55
2 uri, 49 minut
Konec sveta kot ga poznamo: Mediji gledajo skozi okno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Morajo novinarji glede tega, kakšno je vreme, res "uravnotežiti" mnenja, ali pa zgolj pogledati skozi okno?
Pisalo se je leto 2006, ko se je takratni poslanec SDS Branko Grims lotil pisanja novega zakona o medijih. Poln zanosa po ravnokar dobljeni referendumski bitki za zakon o RTV Slovenija se je odločil, da bo nova pravila, ki ji jih je takrat zatlačil v goltanec nacionalki in njenim novinarjem, razširil na celotno medijsko krajino v državi.
Glavno orodje takratnega Grimsovega oranja po medijski krajini je bilo "uravnoteževanje". Ideja, da vrstice, sekunde in minute, ki jih mediji namenijo eni politični opciji, avtomatično pomenijo enako število vrstic, sekund in minut za drugo politično opcijo.
Blatnodolskim medijem je bila tako vsiljena široko zastavljena pravica do popravka, ki si jo politika vseh barv vonjev in okusov še vedno rada razlaga kot bianco menico za pisanje odgovorov na članke in objave, ki ji niso všeč. Potem seveda zahteva objavo na tistem mestu, kjer je bil objavljen izvirni prispevek, in ne denimo v pismih bralcev.
Dobili smo tudi nova pravila vsakoletnega medijskega razpisa. Tam je bil zahvaljujoč Branku in Stranki prvi pogoj za sodelovanje "redno in objektivno ter uravnoteženo predstavljanje političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije".
Hubert Mewhinney gleda skozi okno
Enoznačne definicije rednega, objektivnega in uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja (še zlasti politične pozicije in opozicije) seveda ni bilo. O tem je seveda vsakič znova odločala – politična pozicija. Se pravi, oblast. Ali vsaj kobajagi strokovna komisija, ki jo je nastavila vsakokratna oblast.
40. leta prejšnjega stoletja so postregla z eno najbolj znanih novinarskih krilatic. Skoval jo je ameriški novinar Hubert Mewhinney, gre pa nekako takole: Če ena politična opcija trdi, da zunaj dežuje, druga pa, da je zunaj suho, naloga novinarja ni, da citira obe izjavi, pač pa, da pogleda skozi okno in poroča, kaj od tega je tisti hip resnično.
Grimsov zakon je v svojem pohodu na medije uzakonil točno tisto, proti čemur je Mewhinney tako ostro nastopal. Mediji so bili obvezani poročati o nasprotujočih si vremenskih napovedih in pri tem čim manj gledati skozi okno. Povedano drugače, Branko je iz vratarjev informacij naredil kretničarje.
Branko Grims je bil glavni avtor zdaj veljavnega medijskega zakona iz leta 2006. Njegova glavna novost takrat je bilo predvsem "uravnoteževanje" medijev.
Medijski blitzkrieg je imel pričakovan učinek. Tako smo, denimo, na nacionalni televiziji dobili rubriko Pogovor s predsednikom vlade, ki ji obvezno sledi Pogovor z opozicijo. Vsako politično stališče ene politične opcije nujno zahteva odziv druge politične opcije. Ne glede na to, ali ima katerakoli od obeh opcij za povedati karkoli relevantnega.
Anticepilsko uravnoteževanje
Tako so bili podani idealni pogoji za širjenje lažnih novic in dezinformacij. Kajti, ko je bil princip uravnoteženosti dodobra uveljavljen pri poročanju o politiki, se je hitro razširil tudi na druga področja.
Eno takih je, denimo, cepljenje. Tudi zaradi Grimsove logike uravnoteževanja mnenj skozi medijski zakon smo na anticepilce v debatah o cepljenju dolgo gledali kot relevantne sogovornike. Vzorec iskanja dveh konkurenčnih mnenj namesto pogleda skozi okno je bil že trdno vzpostavljen.
Kako se je vse skupaj končalo, vemo.
V Blatnem dolu ima institucionalna (dis)funkcionalnost vedno prednost pred dejanskimi potrebami in težavami prebivalk in prebivalcev. Zato je po količini in jedkosti odzivov, ki si jih je prislužil, predlog novega medijskega zakona presegel najavo nepremičninskega davka ali nedavne spremembe dohodninske zakonodaje.
Umetna inteligenca se vključi v pogovor
Če na hitro preletimo njegove kritike, je zakon hkrati preveč ohlapen in preveč natančen. Ne definira medijev in jih hkrati definira preširoko. Spletne vplivneže obravnava kot medije, kar je menda poskus cenzure, in jih hkrati ne obravnava kot medije, kar je domnevno prav tako poskus cenzure.
Še bizarnejši je bil poskus dekonstrukcije zakona s pomočjo umetne inteligence. Nekdo se je namreč opogumil in v klepetalnega bota naložil predlog nove medijske ureditve, ustavo ter nekaj drugih pravnih smernic ter prosil ta skupek programja, da analizira zakon.
Umetna inteligenca sama po sebi seveda ni prav nič inteligentna. Uporablja lahko zgolj tisto, kar ji ponudimo kot vir. Predvsem pa nima sposobnosti abstraktnega in kritičnega premisleka, ne glede na to, kako dobro lahko oponaša človeško komunikacijo.
Predlog novega zakona o medijih prinaša tudi regulacijo uporabe umetne inteligence. Predvsem bodo morali biti izdelki, ustvarjeni z umetno inteligenco, ustrezno označeni.
Pri vsem skupaj pa je najbolj ironično to, da se s pomočjo umetne inteligence ruši zakon, ki med drugim ureja tudi – umetno inteligenco. Oziroma, vsaj njeno uporabo v medijih.
Rezultati so bili pričakovano smešni. Že res, da so na prvi pogled oponašali tipične pravniške odgovore: bili so hitri, natančni in neuporabni. A podobnost se je tam tudi nehala. Resna kritika zakona bi primerjala obstoječe stanje s projekcijo stanja po uvedbi novega zakona ter poiskala pozitivne in negativne plati.
Sledite denarju
Tako pa se je kaj hitro pokazalo, da gre novi zakon mnogim na živce, ker ne bodo več mogli brez posledic širiti sovraštva in dezinformacij. Ker se bodo morali odločiti, ali ustvarjajo kot medij s pravicami in dolžnostmi, ki iz tega sledijo, ali so zgolj ljudje z mnenjem.
Poleg tega bo, če bo zakon res uveljavljen v bolj ali manj predlaganem besedilu, močno omejil tudi zmožnost vsakokratne oblasti, da skozi državne in občinske kanale financira sebi prijazne medije.
In to je zelo verjetno bistvo cele zgodbe. Ne glede na to, da imajo mnogi medijski lastniki in vplivneži polna usta prostega trga, ostaja dejstvo, da so proračuni države, občin in paradržavnih podjetij resen vir prihodkov velikega dela slovenske medijske krajine.
Aktualni medijski zakon o tem ni imel kaj dosti za povedati, zato tudi ni bilo resnih omejitev za bogate in netransparentne oglaševalske kampanje v medijih, ki so bili prijazni do katerekoli oblasti že, ne glede na njihov dejanski domet.
Novi zakon se trudi to področje vsaj za silo urediti, zaradi česar je precej ljudi ustrezno živčnih.
Morda pa se ti ljudje preveč vznemirijo. Predlog nove medijske zakonodaje je vse prej kot idealen. V veliki meri rešuje stvari, ki bi morale biti rešene že vsaj pred desetimi leti. Prav tako z nacionalno zakonodajo v veliki meri zgolj prenaša evropski Akt o svobodi medijev oziroma ga dopolnjuje tam, kjer je to treba ali dovoljeno.
In seveda, na koncu vedno ostane vprašanje izvajanja zakona. Ta veliko pristojnosti prenaša na Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS). To naj menda ne bi bila najboljša ideja, saj naj bi bilo v enem regulatornem organu tako nakopičene preveč moči. A po drugi strani je na inšpektoratu za kulturo in medije za slednje pristojna zgolj ena (s številko: 1) oseba. To pač niso pogoji, v katerih bi bil nadzor nad kršitelji pravil lahko učinkovit do te mere, da bi imel tudi odvračalni učinek.
Bo še kdo gledal skozi okno?
Pravice, obveznosti in razmerja moči, ki jih postavlja predlog novega medijskega zakona, so si v veliki meri izborili mediji sami. V prvi vrsti s tem, da so ponovno odkrili, kaj je to javni interes. Se pravi, da so se ponovno naučili gledati skozi okno.
Samo upamo lahko, da lekcije ne bodo takoj spet pozabili.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc, podkaster, bloger, radijec in splošni nebodigatreba, ne nujno v tem vrstnem redu. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo soboto v mesecu.
