Petek, 9. 8. 2024, 22.59
3 mesece
Konec sveta, kot ga poznamo: odokativna brigada
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,46
Nekoliko neopazno se je v iztekajočem se olimpijskem obdobju po slovenskem zakotju družbenih in drugih medijev razpasla nova olimpijska disciplina. V njej lahko enakopravno sodeluje vsakdo, ne glede na spol, versko ali drugo opredelitev. Zanjo ne potrebujete posebne opreme, priporočljiva je le v internet povezana komunikacijska naprava. Telefon, računalnik, hladilnik – ni pomembno. Dovolj je, da imate dostop do spleta in že lahko tekmujete v odokativni metodi.
Blatni dol resda ni bil edini kraj, kjer so se ljudje te dni igrali odokativno, se pravi, od oka. A če bi v tej disciplini dejansko delili kolajne, bi bil med prejemniki marsikak Slovenec. Morda tudi kak samooklicani mnenjski voditelj. Ali celo predsednica republike.
Jezus in Dioniz prideta v gostilno …
Vse skupaj se je seveda začelo, ko si je odokativna brigada narobe razlagala "tisti" prizor na otvoritveni slovesnosti pariške olimpijade in domnevala, da gre za profanizacijo Kristusove zadnje večerje.
Bodimo iskreni, nepošteno bi bilo od teh ljudi pričakovati, da bi poznali umetniška dela, ki presegajo šund Dana Browna. In vendar se lahko povprašamo o intelektualni kapaciteti ljudi, ki med in po dogodku vidijo, slišijo in preberejo, da je šlo za referenco na grškega boga Dioniza ter poklon francoski gastronomiji in še vedno vztrajajo, da je prizor razžalil krščanstvo.
Kaj bo šele, ko bodo izvedeli, da imata zgodnjekrščanski Jezusov kult ter antično grško-rimsko čaščenje Dioniza oziroma Bakhusa kar nekaj stičnih točk. Med drugim sta Jezus in Dioniz/Bakhus imela devico za mamo in boga za očeta, oba sta razumela obrok kot simbolno, povezovalno dejanje in oba sta podirala družbene meje.
A lepota odokativne metode je v tem, da za zmago v tej disciplini sploh ni nujno, da imate prav. Ravno obratno, celo zaželeno je, da se v oceni od oka pošteno zmotite. Ker potem ste lahko ogorčeni dvakrat. Prvič ob domnevnem teptanju mej spodobnosti in dobrega okusa ter drugič ob spoznanju, da ste cel prizor napačno razumeli.
Gneva nad otvoritveno slovesnostjo še niso niti izlili do konca, ko so pripadniki odokativne brigade našli nov vir ogorčenja. Imane Khelif, alžirska boksarka, ki je menda premalo ženska za njihov dober okus in spodobnost.
Iman Khelif, alžirska boksarka
Osnovnošolsko znanje
Ljudje, ki so še do pred kratkim trdili, da obstajata samo dva spola, so tako rekoč sproti odkrivali argumente za to, da spolna identiteta obstaja na spektru. In če so jo še pred tednom dni merili od oka, z opazovanjem anatomskih značilnosti posameznic, so čez noč postali strokovnjaki za ravni testosterona ter zaznavanje kromosomov X in Y.
Naenkrat so se jim v glavo odbila leta sarkastičnega plozanja o kobajagi woke levičarskem konstruktu s kdove koliko spoli, ko pa vendar že iz osnovne šole vemo, da obstajata samo moški in ženski spol.
A odokativna brigada ni vila rok, ker bi jih dejansko skrbela usoda zahodne civilizacije, kot radi rečejo. Dovolj je bilo, da se videz dogodka ter tekmovalk in tekmovalcev niso vedno skladali z njihovimi paleolitskimi predstavami o olimpijadi. Povedano drugače, geslo hitreje, višje, močneje očitno velja samo, ko utrjuje njihove predstave o moči, družbi in svetu, kjer so nekatere skupine ljudi nadrejene drugim.
Če ste se pri tem spomnili na olimpijske igre v Berlinu leta 1936, potem niste edini. Nenazadnje smo se tudi o tem učili v osnovni šoli.
Ko se je pokvarila ura
Ameriški novinar in publicist John Ganz je pred meseci izdal knjigo z naslovom When The Clock Broke (Ko se je pokvarila ura), v kateri popisuje nastanek avtoritarne frakcije v republikanski stranki, ki se več kot odkrito spogleduje s fašizmom.
Od oka bi rekli, da se je zdrs ameriških republikancev v smer faš-avtoritarnosti začel s prihodom Donalda Trumpa na veliki oder. A Ganz pokaže, da je bila podlaga za to pripravljena že mnogo prej, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Takrat se je republikanska stranka razdelila na paleo-konservativno in neoliberalno frakcijo. In te dni mineva točno 32 let, odkar so na konvenciji stranke v Houstonu neoliberalci popustili paleo-frakciji in jim dopustili, da so svoje avtoritarne in fašistične poglede prestavili z obrobja v mainstream.
Paleo-konservativcev namreč ne zanima ohranjanje obstoječe družbe. V njej se že zdavnaj ne vidijo več, zato tudi ni vredna, torej, konserviranja. Paleo-konservativci, ki jih danes poznamo pod kratico MAGA, si namreč prizadevajo za nič manj kot demontažo sveta okoli nas. Za njegov požig ter postavitev novega družbenega reda, temelječega na preganjanju in izločevanju drugih, logičnih paradoksih in njihovih osebnih psihopatijah.
Dušenje javne razprave
Metode, ki jih Ganz opisuje v svoji knjigi, lahko v živo opazujemo tudi pri nas. Paleo-konservativcev reševanje migracij ne zanima, saj jim pridejo prav pri širjenju teorij zarote o "veliki zamenjavi bele rase". Biološka in sociološka dejstva o spolih in spolnosti jih ne zanimajo, ker sicer ne bi mogli zganjati moralne panike in trditi, da gre za otroke. Enakopravnost žensk pa zagovarjajo samo do točke, ko jim ženske samoiniciativno priznavajo družbeni primat. Vse ostalo je menda pobesneli feminizem.
Zato je z vidika blatnodolskih in drugih paleo-skrajnežev v bistvu vseeno, ali je bila na otvoritveni slovesnosti res prikazana Zadnja večerja ali ne. Prav tako jih v resnici ne zanima, da je Imane Khelif dejansko ženska. Ali da so dvom o tem zasejali v mednarodni boksarski zvezi, organizaciji, ki je tako skorumpirana, da celo mednarodni olimpijski komite, ki tudi sam ni ravno nedolžna ovčica, noče imeti nikakršnega opravka z njo.
In tudi kadar se jim zgodi, da se ujamejo v lasten paradoks ali ko se izkaže, da so razširjali rusko propagando, ti skrajni desničarji zgolj skomignejo z rameni in gredo dalje.
Njihov cilj namreč ni sodelovanje v javni razpravi, pač pa njeno dušenje z uporabo njenih lastnih metod in sredstev. Končni cilj je določiti novo družbeno realnost, tako, ki bo od oka odsevala njihove skrajne paleo-vrednote. Razširjanje ruskih dezinformacij ali podpiranje nasilja do drugih družbenih skupin je cena, ki so jo pripravljeni plačati.
Kako se ugrizniti v prst
Slovenija tu seveda ni neka strašna velesila, ne glede na zagnanost njene odokativne brigade. A ko izvoljeni predstavniki ljudstva v želji po ugajanju ali temelječ na obstoječih predsodkih širijo napačne interpretacije, laži in propagando, stvari vendarle postanejo bolj problematične kot sicer.
Zato ni vseeno, ali se bo znal predsednik domnevno zmerno-desne parlamentarne stranke ugrizniti v prst in ne bo objavil tvita (iksa?), v katerem se bo v nabijanju alžirske boksarke skliceval na skorumpirano, od kremeljskega denarja odvisno mednarodno boksarsko zvezo. In seveda, ali bo predsednica republike, ki je resda obljubila, da ne bo tiho, znala to temo odpreti tako, da pri tem ne bo širila nebuloz nemške skrajno desne stranke AfD.
Dejstvo je, da skrajneži ne bodo šli nikamor, saj v trenutnem stanju naravnost uživajo. Od vseh ostalih udeleženk in udeležencev v razpravi je odvisno, ali jim bodo dajali dodaten prostor ali jih bodo znali potisniti nazaj na obrobje, kamor spadajo.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc, podkaster, bloger, radijec in splošni nebodigatreba, ne nujno v tem vrstnem redu. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo soboto v mesecu.
