Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Aljaž Pengov Bitenc

Petek,
12. 4. 2024,
22.03

Osveženo pred

1 mesec, 1 teden

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,18

Natisni članek

evropske volitve evropske volitve referendum opozicija vlada politika kolumna

Petek, 12. 4. 2024, 22.03

1 mesec, 1 teden

Konec sveta, kot ga poznamo: Igrajmo se slovar

Aljaž Pengov Bitenc

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,18
Izredna seja DZ | Foto STA

Foto: STA

Predstavniki slovenskega političnega razreda zelo pogosto vijejo roke nad nikakršnim ugledom in zaupanjem, ki ga med državljani uživajo politiki in njihov poklic. Pri iskanju vzrokov za takšno stanje radi s prstom pokažejo na medije ali na politično konkurenco. Zelo redko pa bodo vzroke iskali pri lastnem nerazumevanju osnovnih političnih konceptov.

Za prikaz tega fenomena nam ni treba dlje od Mateja Tonina. Na sicer spodobno zastavljeno okroglo mizo konec preteklega meseca je povabil ljudi iz akademskega, zdravstvenega, finančnega in kmetijskega miljeja, ki jim – četudi se morda z njimi ne strinjate – velja prisluhniti, saj so poznavalci svojih področij. O razvojnih paradigmah in pasteh, ki pri tem prežijo, ti ljudje nekaj vedo.

A definiranje razvojnih dilem kot politične krize je v osnovi zgrešeno in kaže na to, da šef NSi bodisi trpi za osnovno politično nepismenostjo bodisi krizo definira kot obdobje, ko "naših" ni na oblasti. Oboje je seveda precej nekredibilno.

Kaj je politična kriza

Politična kriza nastopi takrat, ko osnovna politična telesa v državi zaradi tega ali onega razloga ne morejo normalno delovati. Tipičen primer so bili, denimo, zadnji tedni vlade Marjana Šarca, ko je Levica umaknila podporo njegovi manjšinski vladi, v kateri so ministri že tako ali tako odstopali sami od sebe.

Malo manj tipičen, a vseeno poveden primer je bila tudi zadnja vlada Janeza Janše. Ta se je poleg zdravstvene spopadala tudi s politično krizo, saj v parlamentu ni imela vedno zagotovljene večine. Poleg tega je nemajhen del volivcev številnim njenim ukrepom odrekal legalnost in legitimnost. Takratni minister za obrambo Tonin se tega obdobja verjetno še dobro spomni.

Nikakor pa o politični krizi ne moremo govoriti takrat, ko ima vlada tako udobno večino, da je niti kriza v eni od manjših koalicijskih strank ne more resno ogroziti. Ali ko celo na smrt skregane politične stranke najdejo dovolj skupnih točk, da si dejansko upajo ljudi na referendumu povprašati, kaj si mislijo o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem.

Prvak NSi Matej Tonin bo vodil listo stranke na volitvah v Evropski parlament in ima teoretično najboljše možnosti za odhod v Bruselj. Pa čeprav je v državi po njegovem mnenju velika politična kriza. | Foto: STA Prvak NSi Matej Tonin bo vodil listo stranke na volitvah v Evropski parlament in ima teoretično najboljše možnosti za odhod v Bruselj. Pa čeprav je v državi po njegovem mnenju velika politična kriza. Foto: STA In ko smo že pri referendumih, v parlamentarni proceduri je ta hip kar devet različnih pobud za posvetovalna ljudska glasovanja. Od teh je ta o novem jedrskem reaktorju edini resnični posvetovalni referendum. Vse drugo so poceni predvolilni triki, s katerimi stranke predlagateljice svojim (potencialnim) volivcem signalizirajo, da bi rade uredile to ali ono področje, ne da bi jim bilo treba pri tem zares migniti s prstom.

Zeliščni referendum

Vzemimo, denimo, posvetovalni referendum o pridelavi in uporabi konoplje v medicinske namene, ki so si ga zamislili možganski trusti v stranki Gibanje Svoboda. Do danes je medicinsko uporabo zadevne zeli uredilo vsaj dvajset evropskih držav. Nemčija je pred dnevi celo legalizirala njeno rekreativno uporabo vobče, še dosti prej so to storile mnoge zvezne države v ZDA. Posledično se je do danes nabralo dovolj podatkov in statistik, da lahko strokovnjaki brez večjih težav modelirajo učinke različnih stopenj legalizacije na družbo v celoti.

Odločevalci se torej lahko – kakšen luksuz! – o stopnji legalizacije trave odločijo na podlagi dejanskih raziskav in ugotovitev. Tako jim o precej tehnični zadevi ni treba spraševati ljudstva, še posebej ne na referendumu, katerega rezultat ni pravno zavezujoč.

V Gibanju Svoboda sicer vse to verjetno vedo. A vseeno se jim zdi referendum dobra ideja. Zakaj? Ker so očitno izračunali, da bodo z nezavezujočim glasovalnim teatrom zagovornike uporabe gandže prepričali, da so na njihovi strani, ne da bi za to karkoli naredili.

A če nezavezujoče spraševanje naroda o delni legalizaciji Marije pomeni zgolj stran metanje približno 4,20 milijona evrov, je posvetovalni referendum o podpori vladi, ki so si ga zamislili v SDS, norčevanje tako iz volivcev kot iz referendumskega instituta.

Psevdovolitve

Gre za precej poniglav načrt, kako s prevaro doseč nekaj, kar bi bilo podobno volitvam, ne bi dejansko šlo za volitve, a vendar bi v primeru ugodnega rezultata (ugodnega za Stranko in Janšo, seveda) na ves glas trdili, da gre za sveto ljudsko voljo.

To domislico so iznašli taisti zalogovniki pameti, ki so na zletu SDS konec marca v Ljubljani vzklikali, kako nimajo več zaupanja v volilni proces. Če kdo, potem volilni proces maličijo prav Janša in njegovi pribočniki. Ti si zlonamerno interpretacijo referendumske ureditve izmišljujejo psevdovolitve, vedoč, da za dejanske predčasne volitve ni možnosti, ker ni politične krize (glej tudi Tonin, M. 2024), do rednih sta pa še dolgi dve leti.

Shod proti politiki aktualne vlade v organizaciji stranke SDS, ki je na Kongresnem trgu potekal 21. marca. | Foto: STA Shod proti politiki aktualne vlade v organizaciji stranke SDS, ki je na Kongresnem trgu potekal 21. marca. Foto: STA

V tem primeru so štirje milijoni za posvetovalni referendum še najmanjši problem. Dosti hujša sta poniževanje in zloraba osnovnih demokratičnih instrumentov. Če smo že pri pravilnem poimenovanju stvari …

Slaba kopija Donalda Trumpa

Ker se že igramo slovar, povejmo tudi, da je bila tudi prej omenjena manifestacija na Kongresnem trgu napačno opisana kot protivladni protest. Pa ne zato, ker sta umanjkala solzivec in vodni top, čeprav je Janša leta 2021 v sodelovanju z ministrom Hojsom prečko za definicijo protesta vendarle postavil precej visoko. V bistvu ves ta domnevni vseljudski bes, ki ga je v središče Ljubljane pripeljala SDS, ni bil čisto nič drugega kot precej slaboten začetek kampanje za evropske volitve.

Hkrati je šlo tudi za precej robato reciklažo največjih hitov skrajne desnice na obeh straneh Atlantika. Prav res, če bi Janšev govor prevedli v angleščino, bi ga bilo skoraj nemogoče ločiti od retoričnih izločkov Donalda Trumpa. Vključno s ponesrečenim smislom za humor.

Bistvo je torej v tem, da politične stranke svojim dejanjem in stališčem pripisujejo napačne oznake. V distopičnem diskurzu bi temu rekli orwellovski novorek. V mali šoli marketinga bi temu rekli zavajajoče oglaševanje. A v blatnodolski politični realnosti lahko to mirne duše označimo kot samoprevaro in brezidejnost.

Samoprevare in predvolilne kampanje

Dober primer samoprevare je stranka SD. Ker so sodelovali v praktično vseh levosredinskih vladah do zdaj, se je socialdemokratom uspelo prepričati, da stranka nima vsebinskih težav in da je serija ubornih volilnih rezultatov predvsem posledica slabih taktičnih odločitev ter slabokrvnega vodenja.

Očitno so potrebovali afero Litijska, da so dojeli, da "biti na oblasti" ni dovolj dober razlog za, torej, biti na oblasti. A to je šele prvi korak. Poleg novega vodstva bodo morali na bližnjem kongresu vendarle pošteno odgovoriti tudi na vprašanje, kdo slovenski socialdemokrati so in kam gredo.

Kar je, mimogrede, tudi vprašanje za svežepečene nekdanje člane Levice. Naravnost smešno je bilo brati utemeljitve o domnevni buržujskosti aktualnega vodstva stranke, ki da se je spečalo z neoliberalnim hudičem v zameno za nekaj udobnih foteljev.

Levici je v tej vladi uspelo vpeljati nadpovprečno veliko političnih in programskih zavez. Še posebej, če se spomnimo, da je stranka po številu poslancev najmanjša v parlamentu. Obmetavanje z buržuji, neoliberalci in drugim retoričnim aparatom iz nabora pisem Leonida Brežnjeva, verjetno med triindvajseterico sproža trepljanje po hrbtu, a razen samoprevare nima nobenega stika z resničnostjo.

Ta konec tedna nas od evropskih volitev loči še devet tednov. Toliko časa imajo slovenske politične stranke, da prazno retoriko in pavšalno signaliziranje vrednot zamenjajo z nečim, kar bo vsaj približno podobno slovarski definiciji političnih programov in predvolilnih kampanj. Ne pričakujmo čudežev.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc | Foto: Siol.net Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
Ne spreglejte