Konec sveta, kot ga poznamo: ironija ima čudovit smisel za humor

Podobna zgodba se je konec prejšnjega tedna odvila v Rimu, kjer so levosredinski Socialisti in demokrati (S&D) za Spitzenkandidata določili Luksemburžana Nicholasa Schmidta. Še nekaj dni prej, konec februarja, je politična družina evropske levice na kongresu v Ljubljani kot prvega med enakimi v boj za evropske glasove poslala Avstrijca Walterja Baierja.

O uporabnosti ideje vodilnih kandidatov se mnenja krešejo, že vse odkar so ga pred desetimi leti uvedli kot poskus zmanjševanja demokratičnega deficita. Pa se je izkazalo, da so prav tisti, ki so imeli toliko povedati čez "neizvoljeno" oblast v Bruslju, imeli tudi največ povedati čez idejo, ki to težavo v veliki meri odpravlja.

Evropski miti in legende

Za kaj pravzaprav gre? Teza o neizvoljeni oblasti v Bruslju, ki ni odgovorna nikomur, je bila priljubljena krilatica evroskeptikov že od pamtiveka in je bila – med drugim – tudi ena najučinkovitejših retoričnih figur v kampanji za Brexit.

Vse skupaj pa gre nekako takole. Evropska komisija je vlada Evropske unije. In ker se o vodji Komisije dogovorijo šefi držav članic in ker je tudi delitev resorjev znotraj Komisije stvar političnih kupčkanj, je vse skupaj sila nedemokratično, saj volivke in volivci na ta proces nimajo nikakršnega vpliva, medtem ko Komisija postaja vsak dan močnejša in vplivnejša.

Evropski parlament v Strasbourgu Foto: K. M. Trditev seveda ne zdrži resne presoje. V prvi vrsti ima Evropska komisija dosti manj pooblastil kot najbolj povprečna vlada najbolj povprečne države članice EU, saj so te nekatera ključna področja (denimo davke in obrambo) zadržale zase.

Nadalje Evropska komisija tiste dele suverenosti in pooblastil, ki so jih države članice prenesle na raven EU, izvaja skupaj s Svetom Evropske unije, kjer sedijo šefi in šefice držav ter vlad članic EU, ki so bili seveda izvoljeni na volitvah v svojih državah.

Glas za Spitzenkanidate

Predsednico ali predsednika Evropske komisije z večino vseh glasov voli Evropski parlament, ki pred tem opravi tudi zaslišanja vseh kandidatk in kandidatov za komisarska mesta. In pri tem občasno tudi sestreli kakšnega kandidata. Ali kandidatko. Kar vprašajte Alenko Bratušek.

In ne nazadnje, Lizbonska pogodba, akt, ki trenutno ureja organizacijo Evropske unije in njenih ustanov, pri imenovanju predsednika ali predsednice Evropske komisije predvideva upoštevanje rezultatov volitev v Evropski parlament.

Povedano drugače, če na junijskih volitvah v Evropskem parlamentu največ sedežev dobijo stranke iz družine EPP, bo Ursula von der Leyen zelo verjetno ponovila mandat na čelu Evropske komisije.

Bo pa v tem primeru tudi zanimivo videti, kako se bodo obnašale slovenske članice EPP. Čeravno bodo na teh evropskih volitvah omogočene transnacionalne liste in bomo lahko državljanke in državljani glasovali za stranke, ki bodo hkrati nastopale v več državah (denimo stranka Volt), bo šla velika večina glasov domačim strankam, ki so povezane v to ali ono politično družino. Kar pomeni, da bo glas za SLS in Petra Gregorčiča ali SDS in Romano Tomc tudi glas za Ursulo von der Leyen.

Nerodnost je zgolj v tem, da ne SDS ne SLS von der Leynove nista podprla pri njenih Spitzenkandidatin prizadevanjih. Zato bo zanimivo videti, kako se bosta stranki topogledno obnašali v Evropskem parlamentu. Ali pa vsaj ena od njiju.

Vodilna kandidatka SDS in sedanja evropska poslanka Romana Tomc je v Bukarešti glasno napovedala, da v stranki ne podpirajo ponovne kandidature Ursule von der Leyen za položaj predsednice Evropske komisije. Foto: STA ,

Dejanja in posledice

Kajti če lahko za SDS s precejšnjo mero gotovosti trdimo, da se bo uvrstila v Evropski parlament, tega za SLS – kljub njihovi srboritosti zadnje čase – nikakor ne moremo trditi. In če SLS komajda obstaja na slovenskih, kaj šele evropskih radarjih, odločitev Janševe SDS, da ne podpre von der Leynove, verjetno ne bo minila brez posledic za stranko.

Že dlje časa se namreč špekulira o tem, ali bosta Janez Janša in SDS sledila Viktorju Orbanu in zapustila EPP. Ta hip je to sicer malo verjetno, saj Janša potrebuje EPP kot kanal za dostop do drugih evropskih voditeljev svoje baže. In hkrati bo nova/stara predsednica Komisije (če bo zares izvoljena) potrebovala prav vse glasove, ki jih bo lahko napraskala. Pred petimi leti je bila namreč von der Leynova za šefico Komisije izvoljena s pičlimi osmimi glasovi večine.

Je pa seveda res, da odnosi med Janezom Janšo in Ursulo von der Leyen niso kdovekako pristni. Predsednica Komisije je ob koncu slovenskega predsedovanja Svetu EU, ki je potekalo v času Janševe vlade, temu v obraz citirala Milana Kučana. In splošno olajšanje, ki ga je prinesla izvolitev Roberta Goloba na čelo slovenske vlade, je bilo v Bruslju več kot očitno.

Usoda ima smisel za humor

Pravzaprav bi bilo čudno, če bi po vsem tem Janša in SDS navijala za Ursulo von der Leyen. In vendar je politika ekipni šport, kjer solo akcije načeloma niso dobrodošle. Zato je povsem verjetno, da bo soliranje SDS v Bukarešti nekako sankcionirano.

V primerjavi z Orbanom in Fideszom Janše in SDS nihče ne bo metal iz desnosredinske strankarske družine. Ne le, da vsak glas šteje (celo pri domnevno neizvoljenih voditeljih EU), pač pa si EPP po dolgotrajnem javnem pranju umazanega perila z Orbanom ne more še enkrat privoščiti podobne zgodbe.

A ker mora biti kazen vzgojna, Janševo soliranje verjetno vseeno ne bo minilo brez posledic. Če nič drugega, se kaj lahko zgodi, da bodo poslanke in poslanci iz vrst SDS zadnji na vrsti, ko bodo delili članstva v komitejih in odborih Evropskega parlamenta.

Kar je, ironično, sila podobno pristopu, na katerega SDS v slovenskem parlamentu obračunava z Anžetom Logarjem, Evo Igrl in Dejanom Kalohom. Ironija ima včasih čudovit smisel za humor.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc. Foto: Siol.net