Sobota, 5. 7. 2025, 4.00
7 ur, 55 minut
Zohran in Brad: zgodba o sodelovanju v času delitev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Nika Kovač
New York ti hitro priraste k srcu. Sama sem vzljubila široke avenije mesta, lokalne trgovine, ki so odprte sredi noči, neodvisne knjigarne in kavarne, kjer dobiš popolnoma vodeno kavo. Mesto mi je, kot sem že pisala v eni od kolumen, dajalo občutek, da sprejme vsakega. Zelo hitro pa sem ugotovila tudi, da je ta občutek lažen, da imajo tak občutek lahko samo tisti z zadosti denarja. To je namreč mesto, kjer številni opravljajo tudi po tri službe, da lahko plačajo najemnino za stanovanje in preživijo. Mesto, kjer so zdravstvene usluge, ko zbolijo, za številne prebivalce in prebivalke nedosegljive, saj niso zdravstveno zavarovani, za plačilo zdravljenja pa nimajo denarja. Mesto, kjer je razredne razlike videti že na ulicah s stanovanji, ki so vredna bogastvo, in brezdomci, katerih dom so pločniki.
Politika, ki posluša in sliši stiske
Po zmagi Donalda Trumpa se je Zohran Mamdani podal na ulice, kjer je spraševal mimoidoče, ali in koga so volili. "Ne, ker ne verjamem več v sistem," je odgovor prvega sogovorca na videoposnetku, ki ga je objavil. V New Yorku, še posebej v delavskih soseskah, je udeležba na volitvah močno padla, hkrati pa je Trump v mestu pridobil veliko glasov volivcev, ki so v preteklosti glasovali za demokrate. V okrožju New Yorka, kjer je za predstavniški dom kandidirala Alexandra Ocasio-Cortez, so mnogi volili zanjo v predstavniškem domu in Trumpa za predsednika ZDA. Razlogov za to je bilo več, vsekakor pa je na odločanje vplivalo življenje, ki ga ljudje živijo, in to, da se stanje zanje nikakor ni izboljševalo, temveč slabšalo: "Ljudje imajo od eno do dve, tri službe in najemnine so drage. Hrana se je podražila, stroški za komunalne storitve so se zvišali," je stanje opisal eden od sogovornikov na videu, podoben sentiment pa so izražali tudi številni drugi ljudje na posnetku. Omenjali so tudi vojne in genocid v Gazi: "On bo ustavil vojno. Zato sem glasoval zanj," je povedal eden od njih.
Zohran Mamdani
Kandidatka za predsednico Kamala Harris je kot podpredsednica ZDA poosebljala politiko, ki je odgovorna za stanje v družbi, in kar je še huje, ni se odzivala na sporočila ljudi, ni jih slišala. Ni priznavala napak vladajoče politike, ni bila kritična do svojih demokratov, zato ni mogla ponuditi novih odgovorov, ki bi prepričali volivke in volivce. Trump je na drugi strani obljubljal vse, kar je slišal od ljudi: povedal je, da bo znižal cene hrane, da bo končal vojne v 24 urah, da bo delal za Američane in ne za druge.
Pričakovano Trump svojih obljub ni izpolnil, nasprotno: včeraj, ko so ZDA praznovale dan neodvisnosti, je podpisal "velik lep zakon", ki prinaša največji prenos finančnih sredstev od revnih k bogatim v sodobni ameriški zgodovini. Trumpov zakon daje 975 milijard dolarjev davčnih daril enemu odstotku najpremožnejših, 918 milijard dolarjev davčnih olajšav korporacijam in 150 dodatnih milijard za ameriški vojaški stroj, ki ga bodo plačali najranljivejši. Tisti, ki jih je Trump za potrebe kampanje slišal in jim obljubljal spremembe. Dejstvo je, da bo zaradi tega zakona kar 17 milijonov Američanov izgubilo zdravstveno zavarovanje, za številne bo zdravstvena oskrba v državi z najdražjim zdravstvom na svetu postala še dražja in nedosegljiva, podeželske bolnišnice bodo zapirali, ker ne bodo imele sredstev za obratovanje, dva milijona ljudi, večinoma družin z otroki, bo izgubilo pomoč za nakup hrane, 350 milijonov bodo vzeli javnemu šolstvu, ob tem pa bo rekordno eksplodiral ameriški proračunski primanjkljaj, ki ga bodo republikanci v prihodnosti zagotovo krpali z novimi rezi v socialne programe, ki služijo ljudem.
Od solidarnosti s taksisti do kampanje za župana New Yorka
Zohran Mamdani, ki je Newyorčane spraševal o razlogih, da so volili Trumpa, je 33-letni sin priseljencev, musliman, demokratični socialist, član sveta zvezne države New York, ki nima velikih in močnih političnih zaveznikov. Javnosti se je prvič odmevneje predstavil, ko se je pridružil taksistom, ki so se borili za olajšave zaradi dolgov, ki so jih povzročile sporne prakse, povezane z licencami za opravljanje dejavnosti. Zohran je skupaj s taksisti 15 dni gladovno stavkal in zahteval odpis dolgov, ki jih taksisti niso povzročili sami. Uspelo jim je in dosegli so zgodovinski dogovor: odpisanih jim je bilo več kot 450 milijonov dolarjev dolgov. S tem so revščine rešili na stotine družin.
Zohran Mamdani se je odločil kandidirati na letošnjih demokratskih primarnih volitvah za župana New Yorka, kjer se je v tekmi soočil z nekdanjim guvernerjem New Yorka, članom newyorške demokratske politične dinastije Andrewom Cuomom.
Politika, ki dela za in z ljudmi
Ankete so Mamdaniju na začetku kazale le en odstotek podpore, bil je outsider, praktično neznan, a je imel jasne odgovore na vprašanja prebivalk in prebivalcev New Yorka.
Na vprašanje, "kaj pomaga, da je New York najboljše mesto na svetu, če si ne moreš privoščiti življenja v njem", je odgovoril, da bo v mestu z vrtoglavimi najemninami te zamrznil v enem milijonu stanovanj tako, da bodo nadzorovane, in začel obsežno gradnjo javnih stanovanj. V mestu, kjer stane varstvo okoli 20 tisoč dolarjev na leto, bo vsem družinam zagotovil brezplačno varstvo predšolskih otrok. Najpočasnejši avtobusi v državi pa bodo brezplačni in hitrejši. V delih mesta, ki nimajo trgovin z živili, bodo odprli trgovine, ki jih bo upravljalo mesto.
Povedal je tudi, da bodo rešitve, obljubljene mestu, financirali tako, da bodo malo povečali davke za najbogatejše in za korporacije.
Prebivalkam in prebivalcem New Yorka pa ni ponudil samo odgovorov na težave, s katerimi se dnevno soočajo, ampak jih je povabil, da z njim in njegovo ekipo skupaj gradijo mesto, v katerem bodo lahko živeli. In odzvali so se. Na koncu kampanje je več kot 50 tisoč prostovoljcev trkalo na vrata svojih sosedov in jim predstavljalo kandidata za župana Zohrana Mamdanija in njegov program.
Zohranova sporočila so bila jasna, jezik preprost, odločenost, da svoje sporočilo prenese čim več ljudem, pa nalezljiva. V demokratskih predvolitvah za županskega kandidata je nepričakovano premagal Cuoma. Nekdanji guverner je mesto med kampanjo zasuval z negativnimi oglasi, ki so jih plačevali demokratski in republikanski milijarderji, tudi tisti, ki so financirali kampanjo Donalda Trumpa. A ljudje so tokrat na volitvah premagali kapital.
Palestina – tema, o kateri je prepovedano kritično govoriti
V ameriški politiki je Palestina ena tistih tem, o kateri se praviloma molči, vsekakor pa ne govori podporno in proti Netanjahujevemu režimu, ki mu demokratska in republikanska stranka že dolgo izkazujeta skoraj brezpogojno podporo, tudi ob najhujših kršitvah mednarodnega prava in človekovih pravic. Jasna politična in finančna podpora izraelskemu vojaškemu delovanju, tudi v času, ko se v Gazi dogaja genocid, še vedno prihaja z obeh strani političnega spektra v ZDA.
V tem okolju je vsak javni dvom v tako politiko razumljen kot nesprejemljivo izzivanje. A Zohran Mamdani se temu pritisku ni uklonil. Že od začetka svoje politične poti je o Palestini govoril neposredno, brez olepševanja. V svojih govorih in intervjujih je povedal, da dogajanje v Gazi razume kot genocid, da izraelska oblast izvaja okupacijo in da gre za sistem, ki po njegovi presoji ustreza definiciji apartheida.
V enem izmed intervjujev je tako sporočil: "Trajni mir se ne začne s tišino, ampak s koncem okupacije in razgradnjo sistema, ki temelji na neenakosti in nadzoru. Biti proti apartheidu in proti genocidu ni radikalno – je osnova človeškosti."
Tudi zaradi takih izjav je bil med župansko kampanjo deležen diskreditacij in obtožb antisemitizma.
Ko musliman Zohran in jud Brad stopita skupaj
Mamdaniju pa v kampanji verjetno ne bi uspelo, če ne bi imel pomembnega zaveznika, Brada Landerja, finančnega nadzornika New Yorka, ki je sicer judovskega rodu. Je dolgoletni zagovornik enakopravnosti in ekonomske pravičnosti ter progresivna figura mesta, ki je prav tako kandidiral za župana New Yorka. V kampanji je storil nekaj, kar politični tekmeci storijo redko – za ameriške razmere pa je bilo tudi pogumno. Javno je podprl Zohrana Mamdanija, muslimanskega demokratičnega socialista, ki je zaradi svojih stališč o Palestini postal tarča ostrih napadov in medijskih pritiskov. Njegova podpora ni bila tiha in previdna. Jasno je povedal: "Ne strinjam se z vsako njegovo besedo. A mu zaupam kot človeku in kot politiku, ki razume, kaj pomeni zaščititi vse skupnosti – tudi judovsko."
V zadnjem tednu pred volitvami sta politična tekmeca za župana skupaj stopila pred kamere in nagovorila volivke in volivce. Odločila sta se za t. i. cross-endorsement: Lander je svoje volivce pozval, naj kot drugo izbiro obkrožijo Mamdanija, Mamdani pa, naj bo druga izbira njegovih volilcev Lander. Skupaj sta si prizadevala, da ustavita politično vrnitev Andrewa Cuoma, ki bi vladal po utečenih demokratskih tirnicah. S tem je Lander pokazal, da mu je bolj od osebne politične prihodnosti pomembna prihodnost mesta in ljudi, ki v njem živijo.
Njuno partnerstvo je doseglo simbolni vrhunec v televizijskem nastopu pri Stephenu Colbertu. Skupaj sta sedela na modrem kavču. Govorila sta o skupnih vrednotah in mestu, ki si ga želita soustvarjati. Mamdani je bil jasen: "Skupaj nosiva odgovornost – do vseh Newyorčanov."
Njuno zavezništvo je postalo več kot taktično sodelovanje: postalo je primer, da lahko iz različnih zgodovin, različnih ver in pogledov zraste skupna vizija pravičnejše prihodnosti. Vizija politike, ki ne išče sovražnikov, ampak dela v dobro ljudi in skupnosti.
Ko delitve obstajajo le, če jim pustimo prostor
Po zmagi Zohrana Mamdanija je politični analitik Ben Rhodes na družbenih omrežjih zapisal, da je v ameriški politiki vse življenje opazoval, kako se poskuša umetno ustvarjati razkol med judi in muslimani. In da je to, kar sta storila Zohran in Brad, eno najmočnejših dejanj solidarnosti, kar jih je kdaj videl.
Te besede so zajele bistvo: politika pogosto deluje tako, da ustvarja delitve in okoli njih gradi strah. A tukaj se je zgodilo nekaj drugega. Tukaj sta se dva človeka odločila, da bosta kljub razlikam stopila skupaj. Za dostojno življenje vseh, ne le peščice. Zaradi vere v to, da lahko politika še vedno pomeni tudi pogum in dostojanstvo.
In morda je prav zato ta zmaga tako pomembna. Pokazala nam je, da povezovalna politika ni naivna, ampak mogoča. Pokazala nam je, da razlike obstajajo, a da razdeljenost ni neizogibna.
Nika Kovač
