Aktivno državljanstvo
Spotkast
Janez Janša
Torek, 1. 7. 2025, 4.00
17 ur, 27 minut
Aktivno državljanstvo
Aktivizem brez olepševanj: Nika Kovač o političnih pritiskih in uporu #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,50
Kovač meni, da so se posamezniki v času prejšnje vlade lahko le upirali: "Sodelovanje ni bilo mogoče – vladali so pritiski na civilno družbo, medije in občutek represije."
Ko je Nika Kovač spregovorila na podelitvi nagrade v Washingtonu, kjer ji je roko stisnila Hillary Clinton, ni molčala o genocidu v Gazi. Ko je fundacija Baracka Obame delila njeno kampanjo, je opozorila na sistemske pomanjkljivosti. V Sloveniji opaža, da je bil prostor za civilno družbo v preteklosti močno omejen, z izrazitim pritiskom na medije in nevladne organizacije. Danes pa vidi bolj konstruktiven pristop in pripravljenost na dialog, kar omogoča boljše sodelovanje civilne družbe z vladnimi institucijami ter pomembne premike na področju socialne države. Kovač opozarja tudi na izzive, kot je nedavno dogajanje okoli podjetja Petrol, ki je sprožilo razprave o družbeni odgovornosti in vplivu korporativnih interesov, ter poudarja: „To je simptom pohlepa in pomanjkanja odgovornosti, ki ne smejo biti sprejeti v družbi.“
V Spotkastu Nika Kovač razgrne ozadje svojega aktivizma, vlogo svoje mame kot moralnega kompasa, podrobnosti mednarodnih kampanj in političnih pritiskov ter razloži, zakaj se civilna družba ne sme umakniti – niti v času vojn – ter zakaj si aktivisti nikoli ne smejo dovoliti, da bi postali del sistema, ki mu je treba nastavljati ogledalo – ne pa ga potrjevati. Kljub izzivom ostaja jasen in vztrajen glas civilne družbe: "Če sem se kaj naučila, je to, da sama ne bi bila nič. Z dekleti v inštitutu pa lahko naredimo marsikaj."
Kovač: "Mama me je naučila, da se ne smem umakniti"
V zgodbo o svojem aktivizmu Nika Kovač vedno znova vrača družino – zlasti mamo, ki jo opisuje kot človeka z izjemno jasnimi vrednotami in brezkompromisno kritično držo. "Moja mama je človek z izjemno jasnimi vrednotami in verjetno najbolj kritična oseba, kar jih poznam – do vsega in vseh," pove in doda, da jo je skupaj z očetom vzgajala v duhu odprtih pogovorov, politične pozornosti in aktivne družbene drže. Spominja se svojih prvih parad ponosa in protestov proti vojnam, ki so ji vtisnili neizbrisno sled.
Tudi danes, pravi, je mama njen najostrejši kritik in notranji kompas. "Po vsakem nastopu ali kampanji me pokliče in reče: 'To nisi okej povedala'." Čeprav to niso vedno lahki pogovori, jo prav ta brezkompromisna iskrenost ohranja na liniji – tam, kjer si je kot aktivistka začrtala, da bo stala.
Od pričakovanj do dialoga: kako naprej s socialno državo
V času aktualne vlade je bilo, kot pravi Kovač, doseženih več pomembnih premikov. Med drugim navede priznanje Palestine, ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, premike na področju investicij in izgradnje javnih najemnih stanovanj, dolgotrajne oskrbe ter sprejetje zakona o varstvu okolja, ki bo ljudem v Anhovem in okolici končno izboljšal pogoje za življenje v čistem in zdravem okolju. "To so stvari, ki jih lahko naredi samo demokratična vlada," pravi in poudarja, da je ravno odprtost za dialog ključna za napredek. Sodelovanje z vlado, ki posluša in se odziva, po njenem omogoča, da se civilna družba ne počuti več kot sovražnik države, ampak kot njen sogovornik.
Kovač je razkrila tudi temnejšo plat svojega aktivizma, ko je ob večerih brskala po omrežju X (Twitterju) ter brala ostre obtožbe in napade, ki so jih na njen račun usmerjali predvsem podporniki nekdanje, po njenih besedah avtoritarne, vlade. Kot pravi, so ji očitali, da je proti narodu, državi in vrednotam – kar ni bila zgolj besedna izmenjava, ampak sistematičen pritisk, s katerim se je morala soočiti v obdobju politične polarizacije.
Ob tem opozori, kako pomembno je, da ne pozabimo, od kod prihajamo: "V času prejšnje vlade si se lahko samo upiral. Sodelovanje ni bilo mogoče – vladali so pritiski na civilno družbo, medije in občutek represije." Današnja vlada, čeprav pogosto ni dovolj pogumna, odpira prostor za dialog. In prav v tem vidi največji premik: "Ni treba, da se strinjamo. A pomembno je, da se lahko pogovarjamo in da so na mizi dejanske rešitve," in nadaljuje, da je treba graditi skupnost, se povezovati ter pokazati razliko med demokracijo in avtoritarnostjo.
Ko o genocidu ne smeš govoriti – razen v Sloveniji
"Slovenija je ena redkih držav, kjer lahko govorimo o genocidu v Gazi," pravi. V Berlinu so protestnike kaznovali. Drugod po Evropi je tema tabu. "Tudi ko smo v slovenskih šolah začeli govoriti o genocidu, nismo naleteli na cenzuro. To ni samoumevno," doda.
Na inštitutu so sprožili pobudo za prekinitev trgovinskega sporazuma z Izraelom. Peticijo je podprlo na tisoče Evropejcev. V proces so se vključili zdravniki, evropski poslanci, tudi slovenski premier. "Evropa razmišlja, ali naj ukrepa. Ampak življenja otrok niso nekaj, o čemer bi smeli premišljevati. Treba je ukrepati." Ob tem spomni na izjavo slovenskega predsednika vlade Roberta Goloba, ki je v državnem zboru dejal, da ne more gledati posnetkov otrok, ki umirajo. "To je bila zelo pomembna izjava,“ meni Kovač. "Takih stavkov drugje v Evropi skorajda ne slišimo."
Petrol, voda in cena pohlepa?
Kovač komentira tudi nedavno javno razpravo, ki jo je sprožila odločitev vlade o podaljšanju regulacije cen goriv, kar je sprožilo odziv podjetja Petrol. To je napovedalo zamrznitev vseh sponzorskih sredstev – podpiralo je več kot 180 panožnih zvez, ustanov, humanitarnih ustanov, nato je zaprlo prodajna mesta v manjših krajih, kjer je dostop do goriva že tako otežen. V odzivu na dogajanje je Inštitut 8. marec na družbenih omrežjih opozoril na primer, ko je plastenka vode na nekaterih črpalkah dražja od litra bencina.
Po mnenju Kovač takšne poteze kažejo na globlji problem. "To je simptom. Pohlep, ki izsiljuje državo in ljudi," pravi. Meni, da gre za primer ekonomskega izsiljevanja, pri čemer podjetje svojo tržno moč uporablja za pritisk na državo – tako s selektivnim zapiranjem prodajnih mest kot z ustavljanjem podpore številnim športnim in humanitarnim organizacijam. Takšne poteze razume kot opozorilo, da mora biti tudi gospodarska moč podvržena družbeni odgovornosti in nadzoru: "To ni samo voda. To je vprašanje, kdo ima nadzor – in kdo bo rekel, da je dovolj."
Brezplačna osnovna šola: zakaj bi to moral biti standard
Inštitut že vrsto let vodi pobudo za brezplačno osnovno šolo, s ciljem, da bi vsi otroci imeli enake možnosti. Stroški za učbenike, delovne zvezke, prevoze in ekskurzije so za številne družine velik finančni zalogaj. Kovač opozarja, da ob tem pogosto spregledamo tudi prikrite stroške, kot so prispevki za različne dejavnosti, zvezke, malice ... Ob tem omeni misel Anite Ogulin, ki ji je ostala v spominu: "Revščina je politična odločitev."
V zadnjih mesecih pa se tudi na tem področju nakazujejo pomembni premiki. Premier Robert Golob je sklical posvet s humanitarnimi in nevladnimi organizacijami o krepitvi socialne države, pri čemer je bila pobuda za brezplačno osnovno šolo poudarjena kot ena od ključnih točk. Nadaljevanje pogovorov z ministroma za šolstvo in javno upravo daje upanje, da se bo dolgoletno prizadevanje civilne družbe končno udejanjilo v konkretni sistemski spremembi.
Kovač o Trumpu: populizem, razočaranja in nevarnosti avtoritarizma
Kovač opozarja na nevarnosti populizma in poudarja, da je Trump s svojimi obljubami zbudil upanje, ki pa ga ni izpolnil. Po njenem so ljudje zaradi tega razočarani, kar odpira vrata za avtoritarne politike.
Kovač meni, da je Donald Trump svojo zmago na predsedniških volitvah zgradil na praznih populističnih obljubah. Po njenem mnenju so bile ključne tri stvari, ki so mu omogočile zmago: nezadovoljstvo ljudi z delovanjem demokratične vlade, napake v upravljanju in slaba komunikacija dosežkov. "Trump je zmagal na praznih populističnih obljubah, ki so obljubljale hitro rešitev vseh problemov," pojasnjuje Kovač ter nadaljuje: "Obljubil je konec vojn, zdaj pa imamo namesto dveh kar tri, prav tako ni znižal cen in ni izboljšal položaja marginaliziranih skupin, ki so ga podpirale. Prav nasprotno, mnoge je razočaral."
Poudarja tudi nevarnosti takšne politike, ki jo vidi kot del širšega globalnega trenda avtoritarnega populizma: "Pomembno je preprečiti, da bi se avtoritarni populizem še kdaj vrnil in prevzel oblast. To ni le ameriški problem, to je globalna nevarnost."
Od pogovorov ob kavi do gibanja z vplivom: nastanek Inštituta 8. marec
Zgodba Inštituta se začne precej drugače, kot bi kdo pomislil. Inštitut 8. marec ni nastal v pisarnah, niti s pomočjo razpisov. Začetki so bili spontani: brez prostorov, brez statusa, brez denarja: "Srečevali smo se v lokalu, govorili o spolu, revščini in protestih. Nihče ni razmišljal, da bomo kdaj postali to, kar smo danes."
Kovač je opisala vpliv svoje mame, ki ji je s strogimi, a jasnimi vrednotami pomagala oblikovati pogled na svet. Spomnila se je, kako so skupaj z očetom pogosto obiskovali proteste in o različnih temah odprto razpravljali.
A to, da niso začeli kot projekt z jasnimi ambicijami, je bila morda njihova največja prednost. V ospredju so bile vrednote, vsebina, skupnost. In iz te skupnosti je zraslo močno gibanje. Danes jih je v ekipi več kot petnajst, z mrežo več tisoč prostovoljk in podpornikov. "Vsak zna delati vse," pravi ter nadaljuje: "in vsak prispevek je enako pomemben. Delo osebe, ki natisne letake, je enako vredno kot delo pravnice, ki pripravlja zakon."
Ko kampanja pride na rdečo preprogo
Prvi veliki preboj se je zgodil, ko je igralec Mark Ruffalo javno podprl kampanjo za varen in dostopen splav. Nika se spominja: "Nisem vedela, kdo je. Ko mi je ekipa to povedala, sem jih vprašala: ‘Kdo je ta Mark?’." V nekaj dneh so se pridružili Pedro Pascal, Alyssa Milano in Pink. Nenadoma se je lokalna kampanja preselila na globalno prizorišče.
Tudi fundacija Baracka Obame jo je povabila, da za en dan prevzame njihov Instagram. Hkrati je v Chicagu z Obamo delila oder. A Nika opozarja: "Dogajal se je genocid v Gazi. In tudi demokrati niso naredili dovolj. Tudi do njih sem bila kritična. Tudi do Obame."
Ko je prejela nagrado Vital Voices, ki jo je podelila Hillary Clinton, je v govoru jasno omenila Palestino. "Mama mi je rekla: ‘Če tega ne boš povedala, ne moreš stati za svojim delom.’ In sem povedala – jasno, brez olepševanja. V dvorani, polni političnih in družbenih odločevalcev, sem govorila o genocidu, v času, ko to ni bilo eksplicitno prepovedano, a tudi ni bilo zaželeno. In kaj se je zgodilo? Nič. Ni bilo napadov, ni bilo prekinitve sodelovanja. Še danes me vabijo na dogodke, še danes sodelujemo. In prav to je zanjo dokaz, da lahko govoriš – če le vztrajaš."
Ne verjame v heroje. Verjame v skupnost.
Kljub vsem nagradam in podporam, ki jih prejme inštitut, ostaja prepričana, da je na koncu najpomembnejši človek. Ko ljudje držijo skupaj, tudi napadi niso več tako pomembni. Zato si želi, da bi ostali povezani in da bi še naprej znali prisluhniti drug drugemu, saj se ravno tu začne vse.
Kovač priznava, da jo je včasih strah izraziti svoja stališča, predvsem pa opaža, da je negotovost med mladimi ženskami pogosto prisotna. A poudarja, da je prav premagovanje tega strahu ključno – da se je treba pogumno postaviti za svoja prepričanja. Njeno sporočilo pa je, da noben posameznik ne more uspeti sam; vse, kar je resnično pomembno in trajno, nastaja v skupnosti in medsebojni podpori.
