Konec sveta, kot ga poznamo: Evrosong, praznik demokracije

Pravila so sicer nekoliko specifična, saj na Evrosongu za domačo favoritko ne morete glasovati. Lahko pa glasujete za naslednjo najboljšo kandidatko. Denimo za anksiozno otroško lazanjo. V vsakem primeru se z oddanim glasom vsaj približate želenemu izidu. Kajti če ne glasujete, bodo spet zmagali Luksemburžani. Ali Švedi.

Po nekaterih ocenah se na evropski ravni sprejme med 60 in 80 odstotkov zakonodaje, ki jo države članice potem zgolj prenesejo v domač pravni okvir. Povedano drugače, devetdeset poslank in poslancev v slovenskem parlamentu povsem samostojno odloča le še o dobri petini vseh sprejetih odločitev v tej državi.

Zato nikakor ni vseeno, kdo bo sedel v evropskem parlamentu. Če kdaj, potem to velja letos.

Demokracija drugih ljudi

Hotela ali ne, je EU danes globalna igralka, ki v veliki meri določa pravila globalne trgovine in storitev. Hkrati se na njenih mejah odvija brutalna ruska agresija na Ukrajino, ki spominja na imperialne čase. V soseščini pa aktualna izraelska oblast v Gazi skrbi za to, da zgodovinski zločini nad židovskim narodom, vključno s holokavstom, v javni govorici postajajo zgolj opomba.

Da o ekonomskih in podnebnih migracijah, porastu ksenofobije in vedno novih poskusih omejevanja človekovih pravic ter enakosti spolov v Uniji sami sploh ne govorimo.

Ni vseeno, kdo bo sedel v evropskem parlamentu. Foto: Shutterstock

Če odmislimo dopustniško glasbeno opremo, zmagovalna skladba Evrosonga sicer ni najbolj ključna stvar prihajajočega poletja. Zmagovalna stranka evropskih volitev pač. Zato je pravično in se spodobi, da se volitev udeležimo v največjem možnem številu. Sicer bomo živeli v demokraciji drugih ljudi.

In vendar se – vsaj danes, slab mesec pred volitvami – zdi, da bodo evropske teme zasenčili referendumi, ki bodo potekali hkrati z volitvami v evropski parlament. Pri tem je treba takoj dodati, da z datumom referendumov samim po sebi ni nič narobe. Konec koncev gre za pomembna družbena vprašanja, ki vsaj na prvi pogled zahtevajo širši družbeni konsenz.

Po drugi pa gre za precej ciničen in očiten poskus aktivacije dela volilnega telesa. Vsaj pri vprašanjih o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ter legalizaciji pridelave in uporabe marihuane je ta povezava več kot na dlani.

Ugani, kdo pride na volitve

Stava je v resnici kar bogata, saj – prvič – temelji na predpostavki, da bodo referendumi, katerih izid ni zavezujoč, na volišča privabili pomembno večje število ljudi glede na zadnje evropske volitve, nato – drugič – da se bodo ti glasovi prelili tudi na glasovnice za evropske volitve ter – tretjič – da bodo v tem kontingentu predvsem volivke in volivci levoliberalnih barv, vonjev in okusov.

Besen odziv NSi in SDS na predlagana referendumska vprašanja daje slutiti, da se vsaj v tem goloblast ni zmotila. Povsem mogoče namreč je, da je zvestoba volilnega telesa obeh opozicijskih strank tokrat kontraproduktivna.

Še posebej SDS se je tu znašla v nepričakovanem položaju. Stranka lahko namreč računa na precej stabilno število volilnih glasov. A hkrati to pomeni, da le stežka nagovori nove volivce. In v pogojih višje volilne udeležbe to pač pomeni manjši odstotek podpore.

Pri Janševih so predvolilno kampanjo začeli s precej za lase privlečeno idejo o referendumu o podpori vladi, s katero so želeli dodatno utrditi svoje volilno telo. Namesto tega pa so dobili referendumska vprašanja, ki na volišča vabijo ljudi, ki tja morda sicer ne bi zavili.

In vendar so tudi med tremi referendumi pomembne razlike.

Prizor iz dokumentarnega filma Konoplja osvobaja, ki govori o aktivistih iz Slovenije, nekdanje Jugoslavije in drugod, ki so svoja življenja posvetili rabi konoplje. Foto: kader iz filma

Grenak priokus

Vprašanje uvedbe preferenčnega glasu na državnozborskih volitvah je milo rečeno izguba časa in služi predvsem podaljševanju obstoječega stanja.

Ustava je v členu 80 a. jasna, ko pravi, da morajo imeti volivke in volivci odločilen vpliv na izvolitev poslank ter poslancev. Kar je bilo morebitnih nejasnosti, jih je pred leti odpravilo ustavno sodišče.

Volivke in volivci princip preferenčnega glasu poznajo ter ga redno uporabljajo. Predvsem na evropskih volitvah. In če bi politika z njegovo uvedbo resno mislila, bi ga že zdavnaj uvedla. Tako pa zgolj odlaga neizbežno in namesto tega maha naokoli z nezavezujočim referendumom. Češ, poglejte nas, kako se premikamo v pravi smeri. Pa četudi s hitrostjo ranjenega polža na pomirjevalih.  

Po drugi strani se vprašanje ureditve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zdi vendarle preveč pomembno za neobvezni referendum.

Gre namreč za filozofsko, etično in pravno vprašanje, ki gre v samo jedro razprav o avtonomiji posameznika, svobodi odločanja o lastnem telesu in človekovih pravicah. Nezavezujoče glasovanje o tako pomembni temi je lahko dober prvi korak. V nasprotnem primeru bo šlo za preveč rokohitrski poskus urejanja materije, ki sicer verjetno sodi v ustavo.

In nenazadnje je tu še referendum o travi, za katerega smo na tem mestu že pred mesecem dni pokazali, da ima vlada, če bi ji šlo zgolj za zaveze iz koalicijske pogodbe, na voljo več kot dovolj podatkov, raziskav, strokovnih in laičnih uvodov, da bi marihuano zlahka legalizirala tudi brez ljudskega odločanja.

In vendar, če horda zeliščarjev pride na evropske volitve zaradi referenduma o marihuani, bodo imeli evropski poslanke in poslanci, kdorkoli že bodo, zaradi tega vendarle večjo kredibilnost in močnejši mandat. Takšnega referenduma potemtakem ni škoda. Ampak to – tako kot trava – vendarle pušča malo grenak priokus v ustih.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc Foto: Siol.net