Konec sveta, kot ga poznamo: premogovnik na Litijski

Se pravi, ali ne bi posegli v dogajanje na progi in tako posredno prispevali k smrti večjega števila ljudi ali pa bi neposredno posegli v dogajanje, in sicer to skupino ljudi rešili, a neposredno povzročili smrt ene osebe.

Golobova različica tramvajske dileme

Na prvi pogled se zdi dilema trivialna. A v resnici ni. Prav tako nanjo ni enoznačnega odgovora. Še več, prvi poskusi z umetno inteligenco in avtonomnimi vozili so te miselne poskuse naenkrat iz hipotetičnih prestavili v zelo realne okvire.

Za praktični prikaz tramvajske dileme ne potrebujemo futuristične tehnologije. Dovolj je že, če se ozremo po blatnodolski politiki.

Tako je denimo premier Robert Golob te dni reševal svojo različico te zagate. V tej bi ponoreli tramvaj v obliki vodstva SD v osnovi povozil eno osebo, in sicer v podobi Dominike Švarc Pipan, medtem ko bi Golobov poseg lahko povzročil prometno nesrečo širših razsežnosti, ko bi se socialdemokratski voz z vso silo zaletel v celotno koalicijo.

Da je Golob lahko presegel to dilemo in zaenkrat omogočil (politično) preživetje tako Dominike Švarc Pipan kot celotne koalicije ter pri tem celo upočasnil ponoreli socialdemokratski voz, kaže na več stvari.

Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan je ta teden napovedala odstop, premier Robert Golob pa je napovedal, da bo njen odstop sprejel. Čez kakšen teden. Foto: STA

Politična preudarnost

Prvič, da politika v splošnem le redko rešuje binarne probleme. Rešitve mnogokrat vsebujejo vsaj nekaj elementov vsake od možnih rešitev.

Drugič, da je v tem konkretnem primeru premier Golob pokazal za domače razmere nadpovprečno stopnjo politične preudarnosti in znal poiskati rešitev, ki možnost preživetja daje vsem, na nek način celo ministrici. A hkrati tega ne zagotavlja nikomur.

Kakor kaže zdaj, bo pravosodna ministrica DŠP vendarle odstopila in premier bo njen odstop vendarle sprejel, vendar bosta ta manever izvedla pod pogoji in v časovnih rokih, kot jih bosta določila sama (no, v resnici jih bo določil predvsem premier). Vsekakor pa se to ne bo zgodilo na način, kot so si to želeli v SD.

In tretjič, da je nastopanje s pozicije moči v politiki pravzaprav znak šibkosti.

Ker smo mi tako rekli

Ko so v SD zahtevali takojšen odstop ministrice Švarc Pipan z obrazložitvijo "ker smo mi tako rekli", je bilo jasno, da je z nepremičninskim poslom na Litijski narobe še dosti več kot zgolj tisto, kar je do takrat prišlo v javnost.

Kajti napačen in škodljiv ni samo posel. Napačen in škodljiv je premislek, ki je do tega posla pripeljal. In ta premislek ima, žal, pri stranki SD kar dobro postlano ležišče.

Žareč košček premoga

Socialni demokrati so namreč za dramo, ki se jim zadnje tedne dogaja v stranki, trdo delali. Potrebnega je kar nekaj truda in talenta, da se politična grupacija, ki predstavlja eno od temeljnih idejnih struj v Blatnem dolu, tako uspešno izogiba odgovorom na vprašanja o tem, kdo so in kam gredo.

Sredi decembra so v SD veselo praznovali preselitev sedeža stranke v nove prostore na Nazorjevi ulici v Ljubljani. Foto: Socialni demokrati Stranka se že več volilnih ciklov spopada z eksistencialno krizo, v kateri se ji odgovori na temeljne dileme lastnega obstoja vsakokrat sproti izmuznejo tik pred zdajci. Po vsakem volilnem porazu razglasijo novo iteracijo skupinske terapije in se odpravijo na iskanje smisla lastnega obstoja. In vsakokrat znova se izkaže, da svetloba, ki se bliska v daljavi, ni niti luč na koncu predora niti vlak, ki se jim približuje.

Edina svetloba, ki jo SD vidi v temi lastnega obupa, je žareč košček premoga.

Namreč bistvo trenutne politične in – če hočete – etične votlosti slovenskih socialnih demokratov je to, da nikoli niso odgovarjali za svojo vlogo pri zgodbi o TEŠ 6. In vendar je prav ta epski nateg slovenskih davkoplačevalcev ključen za razumevanje aktualnega trenutka.

Koalicija SDSDS

Nakup podrtije na Litijski je pokazal, da so v SD dokončno ponotranjili razumevanje boja za oblast, ki je sam sebi namen. Češ, najprej moramo priti na oblast, potem bomo pa že nekaj. Pri čemer se o tem "nekaj" odloča sproti, v odvisnosti od tega, kdo je tisti hip v stranki močnejši in pogosto v navezi z nominalnimi ideološkimi nasprotniki iz vrst SDS. Kar je pravzaprav scenarij, ki nam je "podaril" premogovno koalicijo SDSDS in izgubaški TEŠ 6.

Prav nepremičninski posel na Litijski je pokazal, da premogovna koalicija med frakcijo SD in SDS nikoli ni zares umrla. Oziroma, natančneje, da jo je moč za projektne potrebe na hitro obnoviti. Denimo ko je treba preplačati pisarniško podrtijo na obrobju prestolnice. In če pri tem neformalni koalicijski partner vloži še interpelacijo proti ministrici, zaradi katere je bil cel kup ljudi v SD precej živčen, toliko bolje.

Tako to je, ko je boj za oblast sam sebi namen.

Slovenski socialni demokrati sicer niso edini, ki se spopadajo s tovrstno kalcifikacijo. Podobne stvari lahko opazujemo pri skorajda vseh evropskih socialdemokracijah. Še posebej tistih, ki so navajene bližine oblasti.

Posledice pahorjanstva

Posebnost SD je v tem, da se jim to stanje vleče že slabi dve desetletji, vse odkar je stranka postala ujetnica pahorjanske dogme o formi, ki da je pomembnejša od vsebine. In te ujetosti se ni znebila niti po Pahorjevem odhodu.

Še več, v standardni maniri breizdejne politike, ki odsotnost napovedanih sprememb na bolje pojasnjuje s tem, da še ni dovolj dolgo hodila po začrtani poti, so v SD dobesedno izvotlili še tisti majhen košček identitete, ki jih je na unikaten način umeščal v slovenski politični prostor.

Sredi januarja so se nad SD zaradi podrtije na Litijski zgrnili temni oblaki. Foto: STA Pozorna bralka uradne predstavitve SD bo namreč opazila, da je stranka s svoje spletne strani pred časom precej po tihem odstranila reference na ustanovni kongres slovenskih komunistov na Čebinah 1937. Vrhuško SD boste sicer še vedno našli na tradicionalnih romarskih lokacijah slovenske levice, a Čebin in komunistov nihče več ne omenja. Namesto tega boste v njihovi predstavitvi našli nebulozne reference na pojav socialdemokracije na Slovenskem.

Samo po sebi to seveda ni nekaj slabega. Socialdemokratska ideja je bila ključna za dosego povojnega konsenza v Evropi. In če se naslednica nekdanje KP vidi v socialdemokratskih vodah, potem to velja vsaj na načelni ravni pozdraviti.

Najtežja kriza stranke doslej

Žalostna realnost kaže, da so se v SD znebili vsega ideološkega naboja naslednikov komunistične partije, a – vsaj v delu stranke – ohranili navado zlorabe državnih institucij v strankarske, torej partijske namene. Kar jih seveda dela naravne zaveznike druge tovrstne stranke v Blatnem dolu in zaradi česar nadaljnji obstoj neformalne premogovne koalicije ni nikakršno presenečenje.

Predsednica SD Tanja Fajon je pred dnevi dejala, da gre za najtežjo krizo stranke doslej. Če se je na prvi pogled zdelo, da je izjava malenkost dramatična, so nadaljnji dogodki pokazali, da ima prav. Še več, stranka je očitno zabredla tako globoko, da bo Tanja Fajon prisiljena ostati na čelu stranke.

Sodeč po zadnjih poročilih so namreč apetiti članov premogovne frakcije v SD po menjavi vodstva precej uplahnili. Ni ga namreč junaka, ki bi si upal prevzeti stranko v trenutnem stanju. In tako bo povsem zavoženo politično situacijo spet morala reševati ženska.

Če bosta Tanja Fajon in njena ekipa sposobni iskreno odgovoriti na vprašanje, kdo so Socialni demokrati, od kod prihajajo in kam so namenjeni, potem ima ta stranka v slovenskem političnem prostoru prihodnost. Tako na prihajajočih evropskih kot vseh naslednjih volitvah.

Če ne, pa se lahko tudi uležejo na progo in počakajo naslednji tramvaj.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Foto: Siol.net